Včeraj sem bila priča čudovitemu dogodku. V našo šolsko avlo se je nateklo več kot 60 vrtičkarjev in vrtičkaric - bodočih prvošolcev ter njihovih staršev. V prostoru je plesala zelo zanimiva energija. Z obrazov prisotnih je velo mnogo različnih čustev. Od strahu do evforične neučakanosti.
"Kaj je ta šola - je to zdaj že čisto zares? Saj še ne znam brati in pisati, ali me bodo okregali? Kaj naj delam v šoli, če še ne znam računati? Bo moja učiteljica prijazna..." Verjamem, da so se ta in še mnoga druga vprašanja motala po glavah otrok.
Polne glave vprašanj so imeli zagotovo tudi starši, ki smo jih obsuli s protokolno teorijo. Povedali smo jim vse o plačevanju položnic, šolski prehrani, učbenikih, delovnih zvezkih, torbicah, barvicah ... Ali smo ustavili strahove staršev?
Dvomim. Povečali smo jih, ker zdaj razmišljajo, katera torbica bo dovolj dobra, kdaj naj kupijo zvezke, da jih ne bo zmanjkalo. Katere barvice bodo res ustrezne.
Pozabili smo povedati, da nam je mar za njihove otroke. Da vsak posameznik šteje. Da je njihov otrok bitje, ki ga bomo objeli, ko bo zajokal zaradi slovesa staršev. Da mu bomo na razbito koleno namestili obliž in mu prišepnili nekaj tolažilnih besed. Da ga bomo nežno prijeli za bradico, če se bo preveč oziral naokrog in štel ptičice na drevesu. Da bomo sledili njegovim sanjam in verjeli v njegove univerzalne sposobnosti. Da se bomo trudili prepoznati njegova najmočnejša in bogatejša področja - tako učna kot dušna. Ker se zavedam, da ni mačji kašelj prepustiti svoje dete šoli. Ta mali človeček je še pred kratkim kobacal po vseh štirih, kakal v pleničke in morda cele noči prespal na vaših nesebičnih rokah.
Žal mi je, da je v protokolni teoriji zmanjkalo časa, da bi lahko starši izrazili svoje strahove in jih zmanjšali, ko bi tudi drugi pokimali in se ne bi počutili tako zelo sami samcati z njimi. To so namreč strahovi vseh nas staršev, ki bomo 1. septembra s ponosom in solzami v očeh držali za roke svojega prvošolca in ga pospremili v to veliko, malce zastrašujočo ustanovo. Ne pozabite fotoaparatov, a ne slikajte preveč. Bodite prisotni, zapišite občutke na srčni disk. Bodite ob otroku, zatrite svoje strahove in napihnite pogum - tako svojega kot otrokovega. Če ste imeli sami slabe izkušnje s šolo, jih zaupajte učiteljici na prvih govorilnih urah. Težko bo, a tudi ona je človek. Tudi ona je bila nekoč otrok in najverjetneje ima tudi doma kakšnega svojega. Iz vaših slabih izkušenj lahko pedagogi obogatimo, saj ozavestimo dejanja, ki se jih do sedaj morda nismo niti zavedali.
Poleti imate še nekaj časa, da preverite obvezno opremo svojega ex-vrtičkarja. Pa ne govorim o opremi, ki jo lahko kupite. Preverite, če je vaš otrok samostojen. Če zna sam na stranišče, pozna svoje čevlje in si jih obuje, poskrbi za svoje stvari ... in spoštuje avtoriteto. To so veščine, ki mu bodo olajšale vstop v šolo. In predvsem tudi vam.
Za najbolj radovedne pa še odgovor mamici na Ringaraja strokovnjaki.
Če vam je v teh dneh prevroče, upoštevajte mačji nasvet: pod drevesom ali grmom se krasno spi.
Obožujem vročino, pa vi?
"Kaj je ta šola - je to zdaj že čisto zares? Saj še ne znam brati in pisati, ali me bodo okregali? Kaj naj delam v šoli, če še ne znam računati? Bo moja učiteljica prijazna..." Verjamem, da so se ta in še mnoga druga vprašanja motala po glavah otrok.
Polne glave vprašanj so imeli zagotovo tudi starši, ki smo jih obsuli s protokolno teorijo. Povedali smo jim vse o plačevanju položnic, šolski prehrani, učbenikih, delovnih zvezkih, torbicah, barvicah ... Ali smo ustavili strahove staršev?
Dvomim. Povečali smo jih, ker zdaj razmišljajo, katera torbica bo dovolj dobra, kdaj naj kupijo zvezke, da jih ne bo zmanjkalo. Katere barvice bodo res ustrezne.
Pozabili smo povedati, da nam je mar za njihove otroke. Da vsak posameznik šteje. Da je njihov otrok bitje, ki ga bomo objeli, ko bo zajokal zaradi slovesa staršev. Da mu bomo na razbito koleno namestili obliž in mu prišepnili nekaj tolažilnih besed. Da ga bomo nežno prijeli za bradico, če se bo preveč oziral naokrog in štel ptičice na drevesu. Da bomo sledili njegovim sanjam in verjeli v njegove univerzalne sposobnosti. Da se bomo trudili prepoznati njegova najmočnejša in bogatejša področja - tako učna kot dušna. Ker se zavedam, da ni mačji kašelj prepustiti svoje dete šoli. Ta mali človeček je še pred kratkim kobacal po vseh štirih, kakal v pleničke in morda cele noči prespal na vaših nesebičnih rokah.
Žal mi je, da je v protokolni teoriji zmanjkalo časa, da bi lahko starši izrazili svoje strahove in jih zmanjšali, ko bi tudi drugi pokimali in se ne bi počutili tako zelo sami samcati z njimi. To so namreč strahovi vseh nas staršev, ki bomo 1. septembra s ponosom in solzami v očeh držali za roke svojega prvošolca in ga pospremili v to veliko, malce zastrašujočo ustanovo. Ne pozabite fotoaparatov, a ne slikajte preveč. Bodite prisotni, zapišite občutke na srčni disk. Bodite ob otroku, zatrite svoje strahove in napihnite pogum - tako svojega kot otrokovega. Če ste imeli sami slabe izkušnje s šolo, jih zaupajte učiteljici na prvih govorilnih urah. Težko bo, a tudi ona je človek. Tudi ona je bila nekoč otrok in najverjetneje ima tudi doma kakšnega svojega. Iz vaših slabih izkušenj lahko pedagogi obogatimo, saj ozavestimo dejanja, ki se jih do sedaj morda nismo niti zavedali.
Poleti imate še nekaj časa, da preverite obvezno opremo svojega ex-vrtičkarja. Pa ne govorim o opremi, ki jo lahko kupite. Preverite, če je vaš otrok samostojen. Če zna sam na stranišče, pozna svoje čevlje in si jih obuje, poskrbi za svoje stvari ... in spoštuje avtoriteto. To so veščine, ki mu bodo olajšale vstop v šolo. In predvsem tudi vam.
Za najbolj radovedne pa še odgovor mamici na Ringaraja strokovnjaki.
Če vam je v teh dneh prevroče, upoštevajte mačji nasvet: pod drevesom ali grmom se krasno spi.
Obožujem vročino, pa vi?
RSS Feed
