Začetne napetosti prvih septembrskih dni so minile. Starši prvošolcev so se uvedli v šolski sistem, njihovi otroci pa v svoje nove skupinice. S težkimi dilemami so se te dni ukvarjali starši drugošolcev, ki so že dopolnili sedem let in zatorej lahko sami potujejo v šolo in iz nje. Nekateri starši so se te možnosti razveselili, saj jih je časovno razbremenila, drugi pa so se s strahovi v očeh spogledovali med seboj – spustiti ali ne?!
V pogovoru s prijateljico načrtujem, kako bom sama ukrepala, ko bo moj sin lahko sam začel korakati iz šole. Seveda me takoj dopolni, da se bo ona skrila v grm in ga nekaj dni sledila, da preveri njegovo vedenje ob samostojnem zapuščanju šole. Prav tako doma z možem postaviva cel načrt zasledovanja, z nasmehom na ustnicah, da naju bo kdo še ovadil za pedofila.
Ko se drugo jutro namenim proti službi, najprej zagledam ponosnega dečka, ki s preveliko torbo sam ponosno mašira ob cesti, za bližnjim avtomobilom pa kuka zaskrbljena glava njegove mame. Glava, ki preverja, da njen sin resnično zmore.
In ravno, ko se teh nekaj zaskrbljenih glav oddahne, češ: »Saj smo tudi mi hodili sami. Nihče nas ni nikoli vozil v šolo in se bal za nas…« se v gozdu pojavi volk, čisto pravi volk.
Pojavi se neznanec, ki skozi avtomobilsko okno nedolžnima drugošolcema ponuja igračko v zameno za vstop v njegov avto.
Zdaj se vse tiste starševske glave spet potegnejo nazaj, primejo otroke za roke in jih želijo zavarovati pred svetom. Logično.
Pride pa na tem mestu čas (če ga na žalost še niste izkoristili do sedmega leta), ko nastopi prava razlaga za gospodičnico, ki je šla skozi gozd in niti slučajno ni upoštevala nasveta svoje modre mame: »Ne stopaj s poti in ne pogovarjaj se z neznanci.«
Rdečekapa gospodična je namreč takoj nasedla na prepričljivo volkovo ponudbo in v zameno za njegovo osladno prijaznost začela sodelovati v njegovi igri. Ker gre za pravljico in temu primerno dramski trikotnik, na koncu zmaga dobrota – rešitelj v vlogi lovca, ki reši dami (prav tako popolnoma nedolžno babico, ki ji je neposlušna vnukinja skorajda zakuhala čisto pravi konec).
Kolikokrat pa v resničnem življenju zmaga dobrota? Kdo je lovec, ki bo vašega neposlušnega otroka vlekel iz ust krvoločneža? Zgolj in samo sreča (ki je redka), če se s svojim otrokom do sedaj niste dovolj (in še preveč) pogovarjali o človeških volkovih.
Ne bodite skrivnostni, ne zavijate volkovih teženj v celofan. Tudi pravljice, kjer Rdeča kapica pretenta volka in ga z babico uženeta v kozji rog, vrzite v koš za smeti. Ker takšne pravljice ne pripravljajo vaših otrok na resnično življenje. Volk je bil prijazen, uglajen in dostojen gospod, ki je s svojim socialnim nastopom tako zelo omrtvičil deklico, da pod babičino čepico kljub veliki očitnosti ni resnično zagledala njegovih krempljev, velikih ušes in gobca s čekani. Prijazni volk jo je požrl.
Ste vprašali svoje otroke, kaj vse človeški volkovi naredijo z otroki? S kakšnim namenom jih sploh vabijo v svoje avtomobile?
Veste, prepovedani sadeži najbolje dišijo. Če volka prepoveste na skrivnosten način, bo še vedno malce dišal. Če pa jasno in glasno obelodanite, da ti volkovi otroke peljejo daleč stran v druge države, k drugim mamicam, pa bo stvar morda že malce manj zanimiva. Zagotovo pa nobena vabljiva igračka ne bo več dišala, če otroku poveste, da tudi ti volkovi žrejo. Da te ugrabijo zato, da ti prerežejo trebuh in vzamejo ven nekaj, kar potrebuje nekdo na drugi strani sveta in je pripravljen za to dobro plačati. Da gre v resnici za denar.
Svojemu drugošolcu nisem še razlagala o spolnih zlorabah, ker nas o spolnosti še ni spraševal in bi lahko posegla na področje, ki bi ga zmedlo. Sem pa povedala, da mu stric lahko odseka roko (ker si s svojo malo glavico to lahko najbolj konkretno predstavlja). Morda mi boste očitali, da sem grozna in kruta mati, brez empatije in čustev. V resnici mi je malo mar, kako boste to analizirali. Veliko bolj pomembno mi je to, da bo moj sin, ko se ne bom več skrivala v grmovjih za njim, samozavestno stopal po svoji šolski poti. Da si bo v primeru nastavljene vabe hitro predstavljal svojo grozno bolečo in krvavečo roko. In ga bo ta vizualizacija prepričala, da striček, ki mu govori, da ga je poslala njegova mamica, da naj le prisede, je zagotovo in samo volk osebno. Upam tudi, da se bo spomnil, kako mora postopati. Tudi v primeru, da bi ga neznanec želel fizično zvleči v svoje vozilo.
Nismo vsemogočni. Tudi z veliko pogovori in prebranimi zgodbicami se našim otrokom lahko kaj zgodi. A vedno obstajajo velike razlike, ki jih volkovi zelo dobro zavohajo. Ali gre za otroka, ki po cesti hodi samozavestno, ker poseduje določeno vedenje in je opogumljen s strani staršev ali pa gre za nebogljenega zajčka, ki se ustraši pohojene vejice. Nasilneži izbirajo lahke in očitne žrtve.
Zato sta drugošolca iz začetka te zgodbe tudi srečno prišla domov. Ker sta samozavestno odbila vabo. Ker sta že slišala za človeške volkove.
Na koncu zgodbice si vedno vzamem še malo časa in namenoma nikoli ne pozabim otrokom zastaviti vprašanj: »Se spomniš, kaj je naročila mamica, preden je šla Rdeča kapica od doma? In kaj se je zgodilo, ker se deklica ni držala navodil?«
PS: Samo še do tega torka (15. 9. 2015) lahko mojo novo slikanico dobite po promocijski ceni.
V pogovoru s prijateljico načrtujem, kako bom sama ukrepala, ko bo moj sin lahko sam začel korakati iz šole. Seveda me takoj dopolni, da se bo ona skrila v grm in ga nekaj dni sledila, da preveri njegovo vedenje ob samostojnem zapuščanju šole. Prav tako doma z možem postaviva cel načrt zasledovanja, z nasmehom na ustnicah, da naju bo kdo še ovadil za pedofila.
Ko se drugo jutro namenim proti službi, najprej zagledam ponosnega dečka, ki s preveliko torbo sam ponosno mašira ob cesti, za bližnjim avtomobilom pa kuka zaskrbljena glava njegove mame. Glava, ki preverja, da njen sin resnično zmore.
In ravno, ko se teh nekaj zaskrbljenih glav oddahne, češ: »Saj smo tudi mi hodili sami. Nihče nas ni nikoli vozil v šolo in se bal za nas…« se v gozdu pojavi volk, čisto pravi volk.
Pojavi se neznanec, ki skozi avtomobilsko okno nedolžnima drugošolcema ponuja igračko v zameno za vstop v njegov avto.
Zdaj se vse tiste starševske glave spet potegnejo nazaj, primejo otroke za roke in jih želijo zavarovati pred svetom. Logično.
Pride pa na tem mestu čas (če ga na žalost še niste izkoristili do sedmega leta), ko nastopi prava razlaga za gospodičnico, ki je šla skozi gozd in niti slučajno ni upoštevala nasveta svoje modre mame: »Ne stopaj s poti in ne pogovarjaj se z neznanci.«
Rdečekapa gospodična je namreč takoj nasedla na prepričljivo volkovo ponudbo in v zameno za njegovo osladno prijaznost začela sodelovati v njegovi igri. Ker gre za pravljico in temu primerno dramski trikotnik, na koncu zmaga dobrota – rešitelj v vlogi lovca, ki reši dami (prav tako popolnoma nedolžno babico, ki ji je neposlušna vnukinja skorajda zakuhala čisto pravi konec).
Kolikokrat pa v resničnem življenju zmaga dobrota? Kdo je lovec, ki bo vašega neposlušnega otroka vlekel iz ust krvoločneža? Zgolj in samo sreča (ki je redka), če se s svojim otrokom do sedaj niste dovolj (in še preveč) pogovarjali o človeških volkovih.
Ne bodite skrivnostni, ne zavijate volkovih teženj v celofan. Tudi pravljice, kjer Rdeča kapica pretenta volka in ga z babico uženeta v kozji rog, vrzite v koš za smeti. Ker takšne pravljice ne pripravljajo vaših otrok na resnično življenje. Volk je bil prijazen, uglajen in dostojen gospod, ki je s svojim socialnim nastopom tako zelo omrtvičil deklico, da pod babičino čepico kljub veliki očitnosti ni resnično zagledala njegovih krempljev, velikih ušes in gobca s čekani. Prijazni volk jo je požrl.
Ste vprašali svoje otroke, kaj vse človeški volkovi naredijo z otroki? S kakšnim namenom jih sploh vabijo v svoje avtomobile?
Veste, prepovedani sadeži najbolje dišijo. Če volka prepoveste na skrivnosten način, bo še vedno malce dišal. Če pa jasno in glasno obelodanite, da ti volkovi otroke peljejo daleč stran v druge države, k drugim mamicam, pa bo stvar morda že malce manj zanimiva. Zagotovo pa nobena vabljiva igračka ne bo več dišala, če otroku poveste, da tudi ti volkovi žrejo. Da te ugrabijo zato, da ti prerežejo trebuh in vzamejo ven nekaj, kar potrebuje nekdo na drugi strani sveta in je pripravljen za to dobro plačati. Da gre v resnici za denar.
Svojemu drugošolcu nisem še razlagala o spolnih zlorabah, ker nas o spolnosti še ni spraševal in bi lahko posegla na področje, ki bi ga zmedlo. Sem pa povedala, da mu stric lahko odseka roko (ker si s svojo malo glavico to lahko najbolj konkretno predstavlja). Morda mi boste očitali, da sem grozna in kruta mati, brez empatije in čustev. V resnici mi je malo mar, kako boste to analizirali. Veliko bolj pomembno mi je to, da bo moj sin, ko se ne bom več skrivala v grmovjih za njim, samozavestno stopal po svoji šolski poti. Da si bo v primeru nastavljene vabe hitro predstavljal svojo grozno bolečo in krvavečo roko. In ga bo ta vizualizacija prepričala, da striček, ki mu govori, da ga je poslala njegova mamica, da naj le prisede, je zagotovo in samo volk osebno. Upam tudi, da se bo spomnil, kako mora postopati. Tudi v primeru, da bi ga neznanec želel fizično zvleči v svoje vozilo.
Nismo vsemogočni. Tudi z veliko pogovori in prebranimi zgodbicami se našim otrokom lahko kaj zgodi. A vedno obstajajo velike razlike, ki jih volkovi zelo dobro zavohajo. Ali gre za otroka, ki po cesti hodi samozavestno, ker poseduje določeno vedenje in je opogumljen s strani staršev ali pa gre za nebogljenega zajčka, ki se ustraši pohojene vejice. Nasilneži izbirajo lahke in očitne žrtve.
Zato sta drugošolca iz začetka te zgodbe tudi srečno prišla domov. Ker sta samozavestno odbila vabo. Ker sta že slišala za človeške volkove.
Na koncu zgodbice si vedno vzamem še malo časa in namenoma nikoli ne pozabim otrokom zastaviti vprašanj: »Se spomniš, kaj je naročila mamica, preden je šla Rdeča kapica od doma? In kaj se je zgodilo, ker se deklica ni držala navodil?«
PS: Samo še do tega torka (15. 9. 2015) lahko mojo novo slikanico dobite po promocijski ceni.
RSS Feed
