Včasih se mi zdi, da smo ravno mi, otroci socializma, najbolj zavozili. 

Bili smo otroci tistih nekako zlatih časov, ko so praktično vsi imeli službe, stanovanja, enake omare (v zeleni ali oranžni različici), približno enake avte (fičkote ali bolhce), ko smo otroci letali okoli blokov umazani, a zdravi. Z raztrganimi hlačami in rahlo smrkavimi nosovi smo raziskovali, kaj vse se skriva v visoki travi na polju in poskušali kako visoka luža mora biti, da ti voda steče v škornje (ups, zame se ta poskus doma ni dobro končal, občutek vode, ki mi je tekla v škornje, pa čutim še danes).

Zdi se mi, da je ravno naša generacija najbolj odpovedala kot generacija staršev.

Odraščali smo v tako predvidljivem in logičnem okolju, vrednote so bile jasne, prav velikih razlik med nami ni bilo. Morda smo zavidali sošolcu, ki je imel v blokovskem stanovanju pol sobe več ali sosedu, ki se je namesto s fičkom vozil z veliko lado.

Nisem pretirano melanholična, opazujem pa, kaj vse je iz nas naredilo obdobje hudo naprednega kapitalizma in potrošništva. Zdaj Tinčkov oče sploh nima avta, medtem ko se Matejčkov vozi s komadom, ki je vrednejši od stanovanja, v kateri se stiska Tinčkova štiričlanska družina.

Veliko stvari kupimo in lastimo, da pokažemo družbeno moč, status. Antropološko bi temu rekla novodobni potlač. Klasični je namreč pomenil, da si tekmoval v prinašanju daril, ki so bila še boljša od ostalih in si s tem pokazal svoj statusni položaj. Nekateri ameriški Indijanci so darove celo uničevali (zažiganje) pred drugimi, da so lahko pokazali, kako vplivni in mogočni so.

Danes izdelkov ne zažigamo dobesedno pred drugimi (kaj pa vem, morda pa se kje še grejo take prakse), hočemo pa z njimi zažigati. 
In tako pač »zažigamo« svoj denar, ki ga za izdelke porabimo in uničujemo ljudi, ki jih v velikih korporacijah suženjsko izdelujejo za male pare. 

Ravno zadnjič sem brala o primeru ženske torbice, ki se pod hudo znamko Žbljrmljr® prodaja za 4 000 $, medtem ko celotni realni stroški zanjo znašajo 10 $. Ali pa košarkaške hlače za 75 $ z realnim vložkom 2 $. In komu gre razlika? Vietnamec, ki šiva hlače, je verjetno plačan 1 $ dnevno (če sploh) in v tem času sešije vsaj 20 hlač. Tistim, ki jim gre glavni dobiček, z njim res lahko že kaj zažgejo, ker se jim nabere tak višek.

V resnici nisem hotela pisati o ekonomiji, ampak se mi je zdelo vredno, da spoznate potlač in kako ga jaz doživljam dandanes. Pisala bom o otrocih socializma, ki smo postali starši kapitalizma. Kako smo v tem preobratu sistema izgubili precej common sensa ali če hočete čisto po naše osnovne zdrave kmečke logike. Ker nam je um zameglilo na tisoče izdelkov, ki jih trgovine ponujajo, mi pa jih kopičimo in se z njimi dokazujemo.

Vreme te zadnje tedne ni najbolj prijetno. Niti ni zima, niti ni jesen. Veliko je blata, malo je snega. Skratka idealno vreme za sprehod z otroki – povsod luže in blatne kopeli. Kamorkoli stopi, karkoli prime, bo umazan. V šolah in vrtcih (upam, da povsod po Sloveniji) je pedagogom še ostalo toliko kmečke logike, da otroke vozijo ven na zrak. Da se otroci sprehodijo, naskačejo in predihajo. To zadnje je še najbolj pomembno v teh čudovitih pogojih za razvoj na milijone neugodnih bakterij, virusov in mikrobov, ki krožijo po zaprtih prostorih.

Hodim mimo šolskih in vrtčevskih garderob. Zunaj pada dež, pod roza plaščkom pa so postavljene čudovite "Disikval" balerinke z bleščicami. Zunaj vse pobeli sneg in otroci pridejo v vrtec v "Brenetton" kavbojkah in "Nice" supergicah. Stvar pripelje celo tako daleč, da se nekaj staršev pritoži učiteljici podaljšanega bivanja, naj po kosilu njihovih otrok ne vozi na igrišče, ker je preveč blatno, ali pa naj otrok sedi na klopi, ki je postavljena na »varnem« asfaltiranem podstavku.

Kam smo zašli? Je potreba naših otrok, da so lepi in šik? Ali je to želja njihovih staršev? Kaj ni potreba zdravega otroka da skače v naravi in si da duška znotraj vzgojno-izobraževalnega procesa, ko mu je to legitimno dovoljeno? Je za preživetje pomembno, da gre otrok vsak dan ves polikan in dišeč v vrtec in šolo – z navodilom izžete mame, ki je ves večer likala – "Pazi, da se ne umažeš!" 
Je to njegova potreba? Biti sterilno čist?

Blato se na suhem in toplem strdi. Preverjeno (ne govorim iz teorije, ampak zelo žive vsakodnevne prakse dvo in šestletnika)! Ko se strdi, se čevlje/škornje močno stolče (kar lahko naredi že 2-letni otrok sam), večina »nadležnega« blata odpade in čevlji so tako pripravljeni za nov dan, ko bo spet super igra na igrišču. Prav tako se posuši na kolenih kavbojk – če se dobro na suho pomenca, čudežno izgine in kavbojke so uporabne vsaj še za en dan, če ne še za kak dan več.

Drage mame, dajte si odvezo. Čistoča ni bistvo sreče, sploh pa ne zdravja, na kar opozarjajo že pediatri. Podarite raje večer možu, knjigi, prijateljici, sebi …, pralnemu stroju in likalniku pa namenite nekaj dni dopusta. Prihranite na elektriki in pralnih sredstvih (ki so prenapolnjeni z motečimi umetnimi dišavami). 


Obogatite na odnosnem očiščenju.

Spomnite se svojih strganih hlač, smrkljev, ki ste jih brisali v rokave in vsega blata, ki ste ga pojedli. In tistega razvlečenega puloverja ali dveh, ki ste ga nosili po cel teden v srednji šoli in se enačili s sexy plesalko iz filma Flashdance.

Za literarno podporo mojemu pisanju pa vsekakor v branje predlagam še Svetlaninega Smetiščnega muca.

PS: Ne vem, če sem že kje na tej spletni strani zapisala: vsa imena v člankih in blogu ter vseh mojih knjigah so naključno izmišljena in nimajo nobene povezave z realnimi osebami.