Prenekateri med vami zagotovo poznate občutek, ko bi želeli stvari izboljšati, pa imate zvezane roke. Ko poznate krajše, učinkovitejše in preprostejše načine, pa jih ne morete prenesti uporabnikom zaradi omejitev v sistemu ali ljudeh (ki služijo sistemu ali svojim principom).
Včasih, ko me take stvari malce utrujajo in iščem smisel v svojem početju (beri: v bojevanju z mlini na veter), sem resnično vesela vaših mailov, ki mi jih pišete. Ko mi poveste, da ste spremenili odnos do otrok s PP, da tudi vi zagovarjate določena stališča, da uporabljate določene priporočene metode, da ste navdušeni nad kakšno mojo knjigo in da vaš otrok ne joka več ob branju, ker ste prebrali moj blog.
Enkrat sem dobila pismo gospe, v katerem je zapisala:
»Vi spreminjate svet.« Priznam, da sem zaradi tega komplimenta dobila nov zagon. In včasih, ko mi kdo dopoveduje, da se nič ne da spremeniti, odprem njen mail in ga večkrat preberem. Ponavljam si, da se z dobro voljo in odličnimi nameni daleč pride.
Kot dokaz resnično plodnega in uspešnega sodelovanja je Knjižnica Franceta Balantiča v Kamniku, kjer so nekatere moje ideje ugledale luč sveta zgolj zaradi še dveh, meni podobno mislečih knjižničark – Barbare Petrušić in Sabine Zore. V tej knjižnici sem abonirana že od svojega otroštva, ko sem s ponijem gor in dol med počitnicami prevažala svojih pet prijateljev – vsako jutro po dve knjigi in jih še popoldne hitela zamenjat, če sem ujela odprta vrata. Zdaj hodim s košaro, saj vsak družinski član izbere kaj zase.
Beseda je dala besedo in z Barbaro ter Sabino smo hitro našle skupni jezik. Vsem trem nam je bil cilj, da bodo otroci (s starši) več in lažje brali – še poseben poudarek smo dale začetnikom in otrokom s težavami pri branju (disleksija). Ideje so padale in na koncu so bile edine ovire police, ki jih ima knjižnica premalo (da bi naredile toliko novih sektorjev).
Ko sem čez poletje s sinovoma obiskovala knjižnico, je bilo vsakič nekaj novega. Občutek sem imela, da v rokah držim Arhimedovo palico in premikam svet. Kaj vse se da, če imajo ljudje voljo in verjamejo v boljše. V boljše za dobro otrok.
Ob tem gre seveda tudi zahvala direktorici kamniške knjižnice, gospe Bredi Podbrežnik, ki je verjela v naše sanje in jih podprla. Tako, da bomo sodelovale in izboljševale svet še v naprej. Začenši z otroki. Kjer so spremembe tudi najhitrejše in najbolj potrebne.
Kaj vse smo in še bomo naredile, pa si lahko preberete v članku, ki je bil objavljen v Kamniškemu občanu (4. 9. 2015).
Odnehale zagotovo ne bomo!
Včasih, ko me take stvari malce utrujajo in iščem smisel v svojem početju (beri: v bojevanju z mlini na veter), sem resnično vesela vaših mailov, ki mi jih pišete. Ko mi poveste, da ste spremenili odnos do otrok s PP, da tudi vi zagovarjate določena stališča, da uporabljate določene priporočene metode, da ste navdušeni nad kakšno mojo knjigo in da vaš otrok ne joka več ob branju, ker ste prebrali moj blog.
Enkrat sem dobila pismo gospe, v katerem je zapisala:
»Vi spreminjate svet.« Priznam, da sem zaradi tega komplimenta dobila nov zagon. In včasih, ko mi kdo dopoveduje, da se nič ne da spremeniti, odprem njen mail in ga večkrat preberem. Ponavljam si, da se z dobro voljo in odličnimi nameni daleč pride.
Kot dokaz resnično plodnega in uspešnega sodelovanja je Knjižnica Franceta Balantiča v Kamniku, kjer so nekatere moje ideje ugledale luč sveta zgolj zaradi še dveh, meni podobno mislečih knjižničark – Barbare Petrušić in Sabine Zore. V tej knjižnici sem abonirana že od svojega otroštva, ko sem s ponijem gor in dol med počitnicami prevažala svojih pet prijateljev – vsako jutro po dve knjigi in jih še popoldne hitela zamenjat, če sem ujela odprta vrata. Zdaj hodim s košaro, saj vsak družinski član izbere kaj zase.
Beseda je dala besedo in z Barbaro ter Sabino smo hitro našle skupni jezik. Vsem trem nam je bil cilj, da bodo otroci (s starši) več in lažje brali – še poseben poudarek smo dale začetnikom in otrokom s težavami pri branju (disleksija). Ideje so padale in na koncu so bile edine ovire police, ki jih ima knjižnica premalo (da bi naredile toliko novih sektorjev).
Ko sem čez poletje s sinovoma obiskovala knjižnico, je bilo vsakič nekaj novega. Občutek sem imela, da v rokah držim Arhimedovo palico in premikam svet. Kaj vse se da, če imajo ljudje voljo in verjamejo v boljše. V boljše za dobro otrok.
Ob tem gre seveda tudi zahvala direktorici kamniške knjižnice, gospe Bredi Podbrežnik, ki je verjela v naše sanje in jih podprla. Tako, da bomo sodelovale in izboljševale svet še v naprej. Začenši z otroki. Kjer so spremembe tudi najhitrejše in najbolj potrebne.
Kaj vse smo in še bomo naredile, pa si lahko preberete v članku, ki je bil objavljen v Kamniškemu občanu (4. 9. 2015).
Odnehale zagotovo ne bomo!
RSS Feed
