Common sense is not so common

Tokrat ne bom dolga, ker mi je že skorajda zmanjkalo domišljije pri analiziranju sodobnih starševskih (ne)vzgojnih metod. Tisti, ki premorete še količkaj kmečke pameti, boste razumeli, kam ciljam. Za tiste, ki pa ne boste prepoznali bistva, me pa kar malo skrbi. Ker bomo vaše otroke slej ko prej dobili v šole (če že niso tam) in ker naj bi ti otroci nekoč poskrbeli za naše pokojnine.

V ranem jutru na bencinski postaji točim gorivo. Med točilnima postajama opazujem lično urejeno mamico in njeno simpatično deklico. Po rumeni rutici predvidevam, da je prvošolka. Deklica začne mencati in z ročicami privzdigovati svoje ljubko rožnato krilce. Zaradi ropota prihajajočih in odhajajočih avtomobilov ne slišim vseh podrobnosti njunega pogovora, zaznam pa, da gre za začetni odpor do šole in z njim povezane dekličine manipulacije. 

Deklica potoži, da pri pouku ne sedi tam, kjer bi želela. Da sošolke niso v redu, da je učiteljica ne pokliče vedno, ko dvigne roko ... Takrat njena mamica zavzame prvovrstno vlogo rešiteljice iz dramskega trikotnika in na drugi dve oglišči postavi deklico kot žrtev in učiteljico kot preganjalca: »Če učiteljica ne bo pridna, ti samo meni povej, bom prišla in jo bom okregala.« Ta predana in vsemogočna mamica (če bi rekla cankarjanska, bi užalila Francko in njen znani maraton za vozom) bo verjetno deklico reševala tudi pred zlobnimi profesorji na fakulteti in pred nepravičnim delodajalcem. Iz čiste globoke materinske ljubezni jo bo na koncu preživljala sama, saj je celoten svet nepravičen.

Ko se nekega drugega popoldneva vračam domov mimo vrtca, opazujem sprehajanje očeta in njegovega poskakujočega smrkavega dvoletnega sinka. Pobček veselo hodi po cvetlični gredici in s supergicami mečka z ljubeznijo zasajeno dehtečo lepoto. Oče dogajanje mirno opazuje in s povsem nepovišanim glasom popolnoma neprizadeto doda: »Teta bo huda.« 

Priznam, da se moram včasih ob opazovanju takšnih fascinantnih prigod že skorajda prijeti čez usta in se močno grizem v jezik. Takšen pripetljaj je v skladu s premeščanjem avtoritete na Miklavža in njegove prijatelje. Kdo bo (p)ostal avtoriteta, ko ne bo več nobene tete in se bo prava identiteta Miklavža & Co razkrila, je še laikom logično. In veste, kaj je najpogostejši izgovor staršev, ki prakticirajo takšno vzgojo: »Ja, takšen pač je, kaj hočemo.« 

Ne dragi moji. Takšen noben ne pade iz mame ven na ta svet. To so zgolj težavni proizvodi slabo opremljene vzgojne tehnologije.

Seveda se s takšno izjavo lahko meri samo še tista, ko otrok naredi cel dar mar, razbije pol šole, potem pa starši na pogovoru s šolskim timom izjavijo, da tega ne razumejo (ne verjamejo), ker je njihov doma miren kot punčka. Vsekakor pravi kandidati za nominacijo za prestižnega Oskarja.

Če nadaljujem (ne bojte se, da bi zmanjkalo primerov) … hodim s košarico po trgovini. Pred mano potujeta rahlo nezainteresirani očka in njegov okvirno triletni sin, ki sedi na sedežu nakupovalnega vozička. Očka s komolci sloni na držalu in si ogleduje police, medtem ko ga mulček brez meni očitnega razloga s pestjo konkretno useka v ramo. In kaj mislite, da stori očka – predstavnik močnejšega spola? Malodane užaljeno zaveka: »Au, dej nehaj no, to boli!!!« Porodi se resna dilema, kdo je pr(a)vi kandidat za pogovor pri svetovalcu.

O tem, kako otroci pljuvajo svoje starše pa morda kdaj drugič.

Pomagajte mi torej pri oblikovanju politično korektnega odgovora na zgražajoče in očitajoče vprašanje, ki mi ga pomenljivo zastavi znanka, mama dveh otrok, medtem, ko ji njen štiriletnik vleče denarnico iz torbice: »Ti, kaj pa se zdaj po šolah dogaja? Mislim, učitelji pa res nimajo več čisto nobene kontrole in avtoritete nad otroki.«

V bistvu bi ji najraje odgovorila: »A bejž no!«