Koliko od vas je z veseljem pisalo spise? Pa obnove in eseje? Se spomnite občutkov ob tem? Večina ljudi, s katerimi se pogovarjam, je imela do tega strašen odpor.
Otroci s katerimi delam, večinoma zelo težko zapišejo spise in obnove. Poti, pri katerih se jim zatakne, je nešteto. Toliko, da bi lahko moje pisanje prebirali cel dan.
Nekateri zelo dobro razumejo literarna besedila in jih fascinantno ustno obnovijo, a imajo pri sami tehniki zapisa toliko težav, da nimajo niti volje niti časa ali veselja, da bi pri pisanju uporabljali vse tiste besede in pridevnike, saj bo treba veliko pisati.
Če so težave pri samem branju, se ustavi že na samem začetku. Če jim besedila ne prebere nekdo drug (ali ga poslušajo preko radia), pri branju postanejo tako utrujeni, posledično površni in nezbrani, da ne zmorejo ujeti bistva. Če berejo dobro, tehnika pisanja ni ovira, imajo pa težave pri izražanju, prav tako v zvezku ne bo veliko. Če, če, če ..... in še bi lahko naštevali.
Ti trije skromni plastični primerki bi bili za pisni spis ali obnovo najverjetneje ocenjeni izredno slabo. Spis za spisom, obnova za obnovo ... same slabe ocene. Bi se vi še veselili ur literarnih besedil? Bi sploh še lahko razmišljali, če bi vedeli, da bo na koncu vedno zoprna obnova? Odgovor je logičen, a ga vseeno prepuščam vam.
Danes je bil pri meni izredno prijeten fant. Sama osebno ga vidim kot bodočega Einsteina ali Picassa. Izredno močan na finoročnem področju, zvedavi mehatronik, odličen likovnik-oblikovalec. Žal ima v našem šolskem sistemu nešteto težav z okolico. Pogosto ga ovirata govorno jezikovna motnja in droben nemir - nepozornost. Ravno zaradi teh na površen pogled ne deluje bister, večina ga vidi ravno obratno.
Včeraj sva brala odlomek Gulliverjevih potovanj. Besedilo mu je bilo zanimivo, ker je gledal film - ta, da se razumemo :). Poznal je bistvo zgodbe, vedel vse o Gulliverju in malih človečkih. Užival je, ker je vedel celo več od mene (ker tega novodobnega Gulliverja sploh nisem poznala). Skratka izredno prijetna ura. In danes, ko je bil spet pri meni - kaj hujšega - napisati obnovo odlomka. Sediva za mizo in se gledava. Čutim ga. Mrzli pot mu gre po hrbtu. Celo telo ima v krču, ne ve, kam bi pobegnil. Rečem, naj zapiše naslov. Piše počasi, zelo na veliko (da bi bilo že naslova pol strani in bi obnova izgledala daljša), naredi napako. Ne vidi je. Jaz se delam, da je ni.
Pomislim na tega otroka, ki je tako pogosto deležen negativnih oznak. Da nič ne zna, da se ne uči, da je najslabši ... Boli me. Skrbi me zanj. Mu bo uspelo preživeti ta del življenja v tej ustanovi?
Odločim se, da bo danes del dneva zanj drugačen. Da bo lahko užival in blestel. Se sprostil in spustil na plan svojega malega notranjega genija.
Z mirnim glasom rečem, naj zapiše še podnaslov. In reče: "A obnova?" Odgovorim: "Obnova v stripu".
Obraz prekrije sonce, telo se sprosti in zadiha s polnimi pljuči. Ob sproščujoči glasbi se poda v svoj svet. Vse naredi sam. Ne sprašuje. Mirno sedi in ustvarja. Ko ga vprašam, če lahko njegov izdelek poskeniram in še komu pokažem, reče, da ga bo še pobarval. Ponosen je nase. Tudi jaz sem. Na njega in tudi nase. Spet mi je uspelo, da sem razklenila toge meje in nekomu polepšala dan.
Za vse, ki verjamete v taka potovanja, pa še strip v priponki.
Verjemite v otroke!
Otroci s katerimi delam, večinoma zelo težko zapišejo spise in obnove. Poti, pri katerih se jim zatakne, je nešteto. Toliko, da bi lahko moje pisanje prebirali cel dan.
Nekateri zelo dobro razumejo literarna besedila in jih fascinantno ustno obnovijo, a imajo pri sami tehniki zapisa toliko težav, da nimajo niti volje niti časa ali veselja, da bi pri pisanju uporabljali vse tiste besede in pridevnike, saj bo treba veliko pisati.
Če so težave pri samem branju, se ustavi že na samem začetku. Če jim besedila ne prebere nekdo drug (ali ga poslušajo preko radia), pri branju postanejo tako utrujeni, posledično površni in nezbrani, da ne zmorejo ujeti bistva. Če berejo dobro, tehnika pisanja ni ovira, imajo pa težave pri izražanju, prav tako v zvezku ne bo veliko. Če, če, če ..... in še bi lahko naštevali.
Ti trije skromni plastični primerki bi bili za pisni spis ali obnovo najverjetneje ocenjeni izredno slabo. Spis za spisom, obnova za obnovo ... same slabe ocene. Bi se vi še veselili ur literarnih besedil? Bi sploh še lahko razmišljali, če bi vedeli, da bo na koncu vedno zoprna obnova? Odgovor je logičen, a ga vseeno prepuščam vam.
Danes je bil pri meni izredno prijeten fant. Sama osebno ga vidim kot bodočega Einsteina ali Picassa. Izredno močan na finoročnem področju, zvedavi mehatronik, odličen likovnik-oblikovalec. Žal ima v našem šolskem sistemu nešteto težav z okolico. Pogosto ga ovirata govorno jezikovna motnja in droben nemir - nepozornost. Ravno zaradi teh na površen pogled ne deluje bister, večina ga vidi ravno obratno.
Včeraj sva brala odlomek Gulliverjevih potovanj. Besedilo mu je bilo zanimivo, ker je gledal film - ta, da se razumemo :). Poznal je bistvo zgodbe, vedel vse o Gulliverju in malih človečkih. Užival je, ker je vedel celo več od mene (ker tega novodobnega Gulliverja sploh nisem poznala). Skratka izredno prijetna ura. In danes, ko je bil spet pri meni - kaj hujšega - napisati obnovo odlomka. Sediva za mizo in se gledava. Čutim ga. Mrzli pot mu gre po hrbtu. Celo telo ima v krču, ne ve, kam bi pobegnil. Rečem, naj zapiše naslov. Piše počasi, zelo na veliko (da bi bilo že naslova pol strani in bi obnova izgledala daljša), naredi napako. Ne vidi je. Jaz se delam, da je ni.
Pomislim na tega otroka, ki je tako pogosto deležen negativnih oznak. Da nič ne zna, da se ne uči, da je najslabši ... Boli me. Skrbi me zanj. Mu bo uspelo preživeti ta del življenja v tej ustanovi?
Odločim se, da bo danes del dneva zanj drugačen. Da bo lahko užival in blestel. Se sprostil in spustil na plan svojega malega notranjega genija.
Z mirnim glasom rečem, naj zapiše še podnaslov. In reče: "A obnova?" Odgovorim: "Obnova v stripu".
Obraz prekrije sonce, telo se sprosti in zadiha s polnimi pljuči. Ob sproščujoči glasbi se poda v svoj svet. Vse naredi sam. Ne sprašuje. Mirno sedi in ustvarja. Ko ga vprašam, če lahko njegov izdelek poskeniram in še komu pokažem, reče, da ga bo še pobarval. Ponosen je nase. Tudi jaz sem. Na njega in tudi nase. Spet mi je uspelo, da sem razklenila toge meje in nekomu polepšala dan.
Za vse, ki verjamete v taka potovanja, pa še strip v priponki.
Verjemite v otroke!
RSS Feed
