Zadnje čase ne mine dan, da me ne bi vsaj en učenec vprašal, koliko je še do počitnic. Vsak ima svojo računico – bolj, ko se dan D približuje, manj je računanja v tednih. Po prvomajskih počitnicah najbolj nestrpni začnejo računati v dnevih. Zadnji teden pouka pa imajo verjetno preračunano že v urah.
Prihajajoči tedni so za učence zadnje triade OŠ med napornejšimi (spominjam se, da je podobno pri dijakih). Zdaj se kar kopičijo testi in to pogosto tudi takšni, ki so pregledni čez celoletno snov.
Te zadnje stotinke sekund odločajo o končnih ocenah, o morebitnih popravnih izpitih ali celo o ponavljanju razreda. To zadnje je v Sloveniji nekakšna tabu tema, ki jo spremlja plaz stigmatizirajočih občutkov in tudi opazk.
Danes so časi že taki, da je malo »uradno neuspešnih« učencev. V mojih časih so bile statistike drugačne oz. vse kaže, da Gaussova krivulja izumira. Zagotovo ste že v različnih virih prebirali, da je preveč odličnjakov, da je stanje nerealno. Med drugim tudi zato, ker se nekateri starši za ocene svojih otrok borijo z odvetniki, drugi pa izkoristijo DSP za brezplačne inštrukcije.
Zaradi te moči staršev nekateri učitelji popustijo in »spustijo«. Kdor dela v šolstvu ve, s kolikšno birokracijo in postopki se bori tisti, ki mora izreči vzgojni opomin ali učencu dodeliti popravni izpit. Dejansko je lažje pogledati pod mizo in se potolažiti z dejstvom, da otrok pač ni tvoj.
Zadnje čase opažam trend v odloženem šolanju. Nekateri starši se težko soočijo z mislijo, da bi všolali otroka, ki je rojen v drugi polovici leta. Želijo mu prihraniti nekaj otroštva ali počakati na primerno zrelost. Če je bila odločitev prava, ne moremo nikoli realno presoditi, ker ne moremo spoznati obeh scenarijev.
Na drugi strani pa imamo vedno velike težave, če otrok ne zmore slediti programu razreda in se zanj predlaga ponavljanje. Težko je razumeti, da otrok včasih potrebuje čas. Da se ne predlaga ponavljanja zato, ker bi imeli nekoga na piki (vsaj upam). Da gre za otroka, ki se je že letos boril z vsemi silami in da bo drugo leto še težje, ker je toliko snovi neutrjene in dejansko tuje. Da je šolski proces (vsaj moral bi biti) kot zidanje hiše – slaba postavitev temeljev lahko povzroči tudi kolaps strehe. Da se drugo leto tega otrok ne bo spotoma naučil (kot večinoma zatrjujejo starši), ampak bo imel pred sabo brezno podatkov, ki jih ne bo imel nikamor pripeti.
Šola ni samo hiša znanja in učenja. Otroci jo zaznavajo tudi in predvsem kot socialno ustanovo. V šoli se počutijo dobro, če imajo občutek sprejetosti in uspešnosti. Na slednjega lahko v veliki meri vplivajo tudi učitelji, na prvega pa tudi (in v zadnji triadi predvsem) sošolci (vrstniki). Če imaš prijatelje, tudi dvojka ni tako boleča, kot je lahko petica v somraku piflarske osame. Prijateljske stike veliko bolje navezujejo otroci z dobro samopodobo. Dobro samopodobo pa imamo, če smo uspešni in sprejeti. Zdaj vidim, da mi je nehote uspelo pognati ta začarani krog.
Otrok se boji ponavljanja, ker se ga tudi njegovi starši. Ker jih je ob tem sram (strah), kaj si bodo o njih mislili sosedje in znanci. Ker ob tem hudem socialnem pritisku ne zmorejo videti svojega lastnega otroka in njegove stiske v šoli.
V praksi izgleda običajno takole: če je otrokova stiska v drugem razredu na stopnji 1, bo v tretjem razredu vsaj na 1,5 in tako naprej. Obratno sorazmerno stiski je zadovoljstvo ob obiskovanju šole in opravljanju domačih dolžnosti. Včasih mislimo, da bomo otroku junija naredili uslugo, če mu bomo malce pogledali skozi prste ali ga napiflali za zadnji test (kot robota, ki odpove že ob zamenjanem vrstnem redu v vprašanju), pa mu večinoma delamo škodo. Škodo, ki jo v drugem razredu težko razumemo in dolgoročno opredelimo.
Kaj je eno leto proti življenju? Z nenehnim stresom in nezadovoljstvom skozi telo pošiljamo impulze, ki lahko izzovejo določene alergijske odzive ali že zastarana (in navidezno ozdravljena) bolezenska stanja. Si starši želite imeti zadovoljnega, zdravega, nasmejanega otroka, ki bo rad hodil v šolo ali vam več pomeni mnenje sosedov in sorodnikov (ali lastni principi)?
Otrok si bo namreč v novem razredu hitro poiskal prijatelje. Ker se bo srečeval z že poznano snovjo, bo lahko pomagal tudi sošolcem in hitreje navezoval stike. Ker bo čez počitnice socialno dozorel, bo njegova pozornost boljša, temu primerno pa tudi kvaliteta sledenja pouku.
Če pogledamo zgodbo še z druge strani – tudi učitelju je težko sprejeti odločitev glede ponavljanja. Konec koncev odloča o življenjski usodi enega bitja. V rokah drži odločitev, za katero se bo lahko še celo življenje spraševal, če je bila prava. In ne glede na pogovore s kolegi, delavkami v svetovalni službi, je še vedno on tisti, ki ga je »vrgel«. Na izdanem dokumentu in na jezikih ljudi (ki pogosto živijo v bližini).
Zato je, dragi moji, tako zelo pomembno, da se pogovarjamo in predvsem, da se poslušamo in slišimo. Da se v dobro otrok srečamo na istem bregu, ne pa obkladamo en drugega z nadimki, ki jih niti v Znanstveni klasifikaciji živih bitij ni moč najti. Ne gre za starše in ne gre za učitelja. Gre za usodo otroka, ki jo moramo bistri (če) odrasli smiselno usmeriti.
Seveda bi bilo idealno, če bi bil sistem tak, da bi otrok lahko napredoval s svojo hitrostjo. Trenutno žal ni. Je tak, ki je zabetoniran in se mu morajo otroci prilagajati. Pa če imajo vgrajeno nadstandardno ali zgolj osnovno opremo.
Prihajajoči tedni so za učence zadnje triade OŠ med napornejšimi (spominjam se, da je podobno pri dijakih). Zdaj se kar kopičijo testi in to pogosto tudi takšni, ki so pregledni čez celoletno snov.
Te zadnje stotinke sekund odločajo o končnih ocenah, o morebitnih popravnih izpitih ali celo o ponavljanju razreda. To zadnje je v Sloveniji nekakšna tabu tema, ki jo spremlja plaz stigmatizirajočih občutkov in tudi opazk.
Danes so časi že taki, da je malo »uradno neuspešnih« učencev. V mojih časih so bile statistike drugačne oz. vse kaže, da Gaussova krivulja izumira. Zagotovo ste že v različnih virih prebirali, da je preveč odličnjakov, da je stanje nerealno. Med drugim tudi zato, ker se nekateri starši za ocene svojih otrok borijo z odvetniki, drugi pa izkoristijo DSP za brezplačne inštrukcije.
Zaradi te moči staršev nekateri učitelji popustijo in »spustijo«. Kdor dela v šolstvu ve, s kolikšno birokracijo in postopki se bori tisti, ki mora izreči vzgojni opomin ali učencu dodeliti popravni izpit. Dejansko je lažje pogledati pod mizo in se potolažiti z dejstvom, da otrok pač ni tvoj.
Zadnje čase opažam trend v odloženem šolanju. Nekateri starši se težko soočijo z mislijo, da bi všolali otroka, ki je rojen v drugi polovici leta. Želijo mu prihraniti nekaj otroštva ali počakati na primerno zrelost. Če je bila odločitev prava, ne moremo nikoli realno presoditi, ker ne moremo spoznati obeh scenarijev.
Na drugi strani pa imamo vedno velike težave, če otrok ne zmore slediti programu razreda in se zanj predlaga ponavljanje. Težko je razumeti, da otrok včasih potrebuje čas. Da se ne predlaga ponavljanja zato, ker bi imeli nekoga na piki (vsaj upam). Da gre za otroka, ki se je že letos boril z vsemi silami in da bo drugo leto še težje, ker je toliko snovi neutrjene in dejansko tuje. Da je šolski proces (vsaj moral bi biti) kot zidanje hiše – slaba postavitev temeljev lahko povzroči tudi kolaps strehe. Da se drugo leto tega otrok ne bo spotoma naučil (kot večinoma zatrjujejo starši), ampak bo imel pred sabo brezno podatkov, ki jih ne bo imel nikamor pripeti.
Šola ni samo hiša znanja in učenja. Otroci jo zaznavajo tudi in predvsem kot socialno ustanovo. V šoli se počutijo dobro, če imajo občutek sprejetosti in uspešnosti. Na slednjega lahko v veliki meri vplivajo tudi učitelji, na prvega pa tudi (in v zadnji triadi predvsem) sošolci (vrstniki). Če imaš prijatelje, tudi dvojka ni tako boleča, kot je lahko petica v somraku piflarske osame. Prijateljske stike veliko bolje navezujejo otroci z dobro samopodobo. Dobro samopodobo pa imamo, če smo uspešni in sprejeti. Zdaj vidim, da mi je nehote uspelo pognati ta začarani krog.
Otrok se boji ponavljanja, ker se ga tudi njegovi starši. Ker jih je ob tem sram (strah), kaj si bodo o njih mislili sosedje in znanci. Ker ob tem hudem socialnem pritisku ne zmorejo videti svojega lastnega otroka in njegove stiske v šoli.
V praksi izgleda običajno takole: če je otrokova stiska v drugem razredu na stopnji 1, bo v tretjem razredu vsaj na 1,5 in tako naprej. Obratno sorazmerno stiski je zadovoljstvo ob obiskovanju šole in opravljanju domačih dolžnosti. Včasih mislimo, da bomo otroku junija naredili uslugo, če mu bomo malce pogledali skozi prste ali ga napiflali za zadnji test (kot robota, ki odpove že ob zamenjanem vrstnem redu v vprašanju), pa mu večinoma delamo škodo. Škodo, ki jo v drugem razredu težko razumemo in dolgoročno opredelimo.
Kaj je eno leto proti življenju? Z nenehnim stresom in nezadovoljstvom skozi telo pošiljamo impulze, ki lahko izzovejo določene alergijske odzive ali že zastarana (in navidezno ozdravljena) bolezenska stanja. Si starši želite imeti zadovoljnega, zdravega, nasmejanega otroka, ki bo rad hodil v šolo ali vam več pomeni mnenje sosedov in sorodnikov (ali lastni principi)?
Otrok si bo namreč v novem razredu hitro poiskal prijatelje. Ker se bo srečeval z že poznano snovjo, bo lahko pomagal tudi sošolcem in hitreje navezoval stike. Ker bo čez počitnice socialno dozorel, bo njegova pozornost boljša, temu primerno pa tudi kvaliteta sledenja pouku.
Če pogledamo zgodbo še z druge strani – tudi učitelju je težko sprejeti odločitev glede ponavljanja. Konec koncev odloča o življenjski usodi enega bitja. V rokah drži odločitev, za katero se bo lahko še celo življenje spraševal, če je bila prava. In ne glede na pogovore s kolegi, delavkami v svetovalni službi, je še vedno on tisti, ki ga je »vrgel«. Na izdanem dokumentu in na jezikih ljudi (ki pogosto živijo v bližini).
Zato je, dragi moji, tako zelo pomembno, da se pogovarjamo in predvsem, da se poslušamo in slišimo. Da se v dobro otrok srečamo na istem bregu, ne pa obkladamo en drugega z nadimki, ki jih niti v Znanstveni klasifikaciji živih bitij ni moč najti. Ne gre za starše in ne gre za učitelja. Gre za usodo otroka, ki jo moramo bistri (če) odrasli smiselno usmeriti.
Seveda bi bilo idealno, če bi bil sistem tak, da bi otrok lahko napredoval s svojo hitrostjo. Trenutno žal ni. Je tak, ki je zabetoniran in se mu morajo otroci prilagajati. Pa če imajo vgrajeno nadstandardno ali zgolj osnovno opremo.
RSS Feed
