Pred nekaj dnevi sem srečala znanca iz najstniških dni, ki je v naročju držal svojega dvoinpolletnega sinka. Deček, ki se je med pogovorom stiskal k rami, ni kazal večjega zanimanja za očkovo znanko.
Je že tako, da starši vedenje svojih otrok radi jemljemo osebno, zato si želimo, da bi pred znanci briljirali oz. vsaj pokazali tisto, kar že znajo. Da bi malo nastopili in se šli igrico »Pokaži, kaj znaš«. Tako si želimo, ja. A v praksi se »Pokaži, kaj znaš« večinoma sprevrže v »Pokažem, česar ne znam« ali pa »Tega pa res nikoli ne dela doma«.
Nastopajoči niso otroci. Da smo nastopajoči odrasli, sem pisala že zadnjič. V tandemu otrok - starš se večinoma bolj pokaže starš – kako reagira na otrokovo vedenje predvsem v novih, nenačrtovanih in spontanih situacijah.
Ko sem na začetku svoje kariere delala z gluhimi in naglušnimi malčki v vrtcu, sem dobila na hospitacije skupino študentov. Ne glede na to, kako prijetna skupina so ti malčki sicer bili, so na tisti uri hospitacij pokazali prav vse. A seveda čisto ničesar, kar bi bilo v zvezi z mojo učno pripravo ali specialnopedagoškimi pristopi, ki sem jih želela pokazati bodočim strokovnjakom.
Če se vrnem nazaj na moje srečanje s prijateljem, priznam, da me je ob vsem njegovem resničnem trudu, da bi sinko le spregovoril nekaj besed z mano, stresel nagovor (ki je bil izgovorjen absolutno brez vsakršne zlonamernosti): »Daj teti povej, kako ti je ime.«
Težko je zapisati, kaj mi je v tisti milisekundi šinilo skozi možgane. A zagotovo vsaj tri stvari: »O pišuka, a res že zgledam kot ena stara teta?!«, kot drugo sem se spomnila enake napake, ki sem jo izvajala pri svojem prvem in jo k sreči eliminirala pri drugem sinu in tretjič, da moram to deliti z vami.
Ko imamo majhne otroke, se nam zgodi zanimiv paradoks: na eni strani se nam ti mali škrati zdijo noro bistri, pametni in nadarjeni (kar želimo pokazati celemu svetu). Na drugi strani pa jih nekako želimo zaščititi pred težo »odraslih« besed. Ravno zaradi tega veliko staršev uporablja pomanjševalnice – pri poimenovanju delov telesa (rokica, prstek), pri uporabi vsakodnevnih predmetov (žlička, krožniček, papica, juhica), pri pripovedovanju pravljic (kužek, hišica, rožica) in še kje. Veliko ljudi se še v odraslosti drži ime, ki so si ga pridobili v teh »časkih« (Saška, Urška, Roki, Anži).
Kako da ne verjamemo, da bi ti mali nadarjeni mladički lahko osvojili običajne besede?
V resnici gremo še dlje – da bi bilo otroku lažje, za poimenovanje slik v knjigah uporabljamo nadomestne/lažje izraze. Lažje na načine, ki se nam zdijo lažji. Na primer: namesto, da bi rekli orangutan, rečemo opica, ker se nam zdi beseda orangutan pretežka in zakomplicirana (ali pa preveč strokovna). Ali pa surikata postane kar preprosto miška.
Poznate primere tistih otrok, ki znajo imena vseh dinozavrov iz vseh obdobij mezozoika? Zagotovo jih ne bi zdrdrali tudi ob polnoči, če bi njihovi starši dinozavrom govorili kužki, mucke, kuščarji ali krokodili.
Za otroka je vsaka beseda nova in unikatna. Do nje nima hierarhičnega odnosa (lahka/težka). Pogosteje kot jo sliši, hitreje jo bo ponovil in uporabil. Nič manj ne bo oboževal svojih staršev, če ga bodo učili različnih in ustreznih (»težkih«) besed.
Nenazadnje se moramo zavedati, da besede kot so klorofil, fotosinteza, reformacija, sublimacija, kinetična energija, razsvetljenstvo, racionalna števila … niso niti dober korak stran od obdobja plenic in cuzanja palca.
Če se vrnem k teti … zamenjajte jo raje z gospa. In stričke seveda z gospodi. Ker bo to za otroka nekaj povsem sproščeno obstoječega. Veliko težje ga bo pri sedmem letu preklapljati na nove izraze.
In verjetno si ne želite, da bi vas v šestem razredu pri srečanju v trgovini vpričo znanca glasno vprašal: »Oči, kdo je pa ta stric?« Saj boste takrat še vedno želeli, da izpade kot brihtna buča, kajne?!
Čeprav mu ne boste več težili s tem, naj vendarle kaj pove, da bo vašemu prijatelju demonstriral širino svojega inteligenčnega arhiva.
Je že tako, da starši vedenje svojih otrok radi jemljemo osebno, zato si želimo, da bi pred znanci briljirali oz. vsaj pokazali tisto, kar že znajo. Da bi malo nastopili in se šli igrico »Pokaži, kaj znaš«. Tako si želimo, ja. A v praksi se »Pokaži, kaj znaš« večinoma sprevrže v »Pokažem, česar ne znam« ali pa »Tega pa res nikoli ne dela doma«.
Nastopajoči niso otroci. Da smo nastopajoči odrasli, sem pisala že zadnjič. V tandemu otrok - starš se večinoma bolj pokaže starš – kako reagira na otrokovo vedenje predvsem v novih, nenačrtovanih in spontanih situacijah.
Ko sem na začetku svoje kariere delala z gluhimi in naglušnimi malčki v vrtcu, sem dobila na hospitacije skupino študentov. Ne glede na to, kako prijetna skupina so ti malčki sicer bili, so na tisti uri hospitacij pokazali prav vse. A seveda čisto ničesar, kar bi bilo v zvezi z mojo učno pripravo ali specialnopedagoškimi pristopi, ki sem jih želela pokazati bodočim strokovnjakom.
Če se vrnem nazaj na moje srečanje s prijateljem, priznam, da me je ob vsem njegovem resničnem trudu, da bi sinko le spregovoril nekaj besed z mano, stresel nagovor (ki je bil izgovorjen absolutno brez vsakršne zlonamernosti): »Daj teti povej, kako ti je ime.«
Težko je zapisati, kaj mi je v tisti milisekundi šinilo skozi možgane. A zagotovo vsaj tri stvari: »O pišuka, a res že zgledam kot ena stara teta?!«, kot drugo sem se spomnila enake napake, ki sem jo izvajala pri svojem prvem in jo k sreči eliminirala pri drugem sinu in tretjič, da moram to deliti z vami.
Ko imamo majhne otroke, se nam zgodi zanimiv paradoks: na eni strani se nam ti mali škrati zdijo noro bistri, pametni in nadarjeni (kar želimo pokazati celemu svetu). Na drugi strani pa jih nekako želimo zaščititi pred težo »odraslih« besed. Ravno zaradi tega veliko staršev uporablja pomanjševalnice – pri poimenovanju delov telesa (rokica, prstek), pri uporabi vsakodnevnih predmetov (žlička, krožniček, papica, juhica), pri pripovedovanju pravljic (kužek, hišica, rožica) in še kje. Veliko ljudi se še v odraslosti drži ime, ki so si ga pridobili v teh »časkih« (Saška, Urška, Roki, Anži).
Kako da ne verjamemo, da bi ti mali nadarjeni mladički lahko osvojili običajne besede?
V resnici gremo še dlje – da bi bilo otroku lažje, za poimenovanje slik v knjigah uporabljamo nadomestne/lažje izraze. Lažje na načine, ki se nam zdijo lažji. Na primer: namesto, da bi rekli orangutan, rečemo opica, ker se nam zdi beseda orangutan pretežka in zakomplicirana (ali pa preveč strokovna). Ali pa surikata postane kar preprosto miška.
Poznate primere tistih otrok, ki znajo imena vseh dinozavrov iz vseh obdobij mezozoika? Zagotovo jih ne bi zdrdrali tudi ob polnoči, če bi njihovi starši dinozavrom govorili kužki, mucke, kuščarji ali krokodili.
Za otroka je vsaka beseda nova in unikatna. Do nje nima hierarhičnega odnosa (lahka/težka). Pogosteje kot jo sliši, hitreje jo bo ponovil in uporabil. Nič manj ne bo oboževal svojih staršev, če ga bodo učili različnih in ustreznih (»težkih«) besed.
Nenazadnje se moramo zavedati, da besede kot so klorofil, fotosinteza, reformacija, sublimacija, kinetična energija, razsvetljenstvo, racionalna števila … niso niti dober korak stran od obdobja plenic in cuzanja palca.
Če se vrnem k teti … zamenjajte jo raje z gospa. In stričke seveda z gospodi. Ker bo to za otroka nekaj povsem sproščeno obstoječega. Veliko težje ga bo pri sedmem letu preklapljati na nove izraze.
In verjetno si ne želite, da bi vas v šestem razredu pri srečanju v trgovini vpričo znanca glasno vprašal: »Oči, kdo je pa ta stric?« Saj boste takrat še vedno želeli, da izpade kot brihtna buča, kajne?!
Čeprav mu ne boste več težili s tem, naj vendarle kaj pove, da bo vašemu prijatelju demonstriral širino svojega inteligenčnega arhiva.
RSS Feed
