Med mnogimi vašimi vprašanji, sem se odločila odgovoriti zaskrbljenemu očku.
"Pozdravljena,
bom kar se da kratek. Bil sem na vašem predavanju in vas prosim za nasvet.
Hči gre jeseni v 2. razred in ima probleme z branjem. Črke pozna in jih v besedah prepozna, ampak problem nastane, ko je potrebno črke povezati. Sploh, če so besede daljše. Kratke še nekako gredo. Poleg tega imam občutek, da nekaj prebere, nekaj pa poizkuša uganiti.
Poskušamo, da bi brala vsaj 5 minut na dan in našel sem “vaje”, kjer so besede prilagojene. Seveda nam vsak dan ne uspe brati. Beremo 3-4 krat na teden. Ima pa hči lahko rečem odpor do branja, ker ji ne gre.
Je normalno, da nekateri otroci branje osvojijo kasneje?
Nočem iskati izgovorov in ovinkov. Rad bi samo pomagal hčeri."
Otroci se všolajo eno leto mlajši kot so se včasih. Pričakovanja odraslih pa so še vedno naravnana na staro osemletko. Marsikdo si želi ali pa pričakuje, da bo znal otrok brati že pred vstopom v OŠ. Zavedati pa se moramo, da mnogi otroci, ki se v devetletko všolajo brez odloga, morda še niso dopolnili niti šestega leta.
Razredi v šolah so precej heterogeni po starosti. Medtem, ko bo najstarejši učenec januarja dopolnil že sedem let, jih bo njegov sošolec, ki je rojen decembra, šele šest. Med njima je dejansko eno leto razlike. Pri tako mladih otrocih je eno leto ogromna razlika. Ko se je prvi že vozil v vozičku in lovil prijetne sončne žarke, drugi sploh še ni bil v maminem trebuščku. Zato tako malih otrok nikoli ne smemo primerjati zgolj glede na razred, ampak tudi na mesec rojstva.
Po drugi strani seveda ni nikakršnega pravila, da bo januarja rojen otrok hitrejši v branju (ali drugih veščinah) od decembrskega. Zaradi rednega dela in določenih predbralnih iger ima morda veliko prednost.
Glede na potek otrokovega razvoja, je bilo že večkrat pokazano, da imajo otroci pravico vsaj do 8. leta, da se postopoma naučijo brati. Seveda to ne pomeni, da kot starši zgolj čakamo, da se bo po 8. letu zgodil čudež. NE BO SE.
Pri učenju je najpomembnejša postavka motivacija oz. odsotnost odpora. Ravno zaradi začetniških »napak« pedagogov in še bolj staršev, se branje lahko priskuti mnogim otrokom. In takšna pot do dobrega bralca je izredno boleča.
Pogosta napaka je, da se pred otroka postavi obširno besedilo, s premajhnimi črkami in nezadostnimi ilustracijami. Otrok je konkretno bitje. Najprej črpa iz predmetov, kasneje iz slik, šele potem pridejo simboli, ki se zlijejo v pomen. Ne pozabite, da je otrok, ki ga v prvem razredu morebiti silite brati iz berila ali druge debele čitanke s strnjenimi besedili, le nekaj let nazaj še tlačil v usta in okušal ropotuljice, gumijaste živalice in vse možno, kar mu je prišlo pod roke.
Začetnik potrebuje »varna« besedila. To so predvsem slikopisi z velikimi tiskankami ali celo kartonke s kratkimi poimenovanji predmetov na slikah.
Predvsem pa potrebuje »dolgo lajtngo« odraslega, ki ne obupa in ga ne zmerja. In mu zaupa. Da je vse bolj varno in prijetno, je obvezno sedenje otroka v naročju – v tesnem objemu. Odrasli drži knjigo in s svojim prstom usmerja potek branja. V takem položaju ni nihče sam. Še posebej pa ne osamljen.
Večina otrok začne brati kratke besede, oziroma zloge. Pri nekaterih pa je to ogrevalno obdobje daljše. Nekateri otroci potrebujejo dalj časa, da osmislijo sliko simbola in ga povežejo s pripadajočim glasom. Drugim je uganka prava smer branja. Človek je dvoročno in zaradi tega tudi dvosmerno bitje. Smer branja je dogovorjena in ni kar nekaj naravnega.
Pri otrocih z začetnimi težavami se sama vedno poslužujem »kitajščine«. Otroci žrebajo kartončke z zlogi in jih prebirajo. Ko postajajo samozavestnejši, zložijo najprej po dva skupaj in jih skušajo povezati. Pri tem jim vedno pomagamo z vizualno oporo – nad črkami vlečemo svoj prst ali svinčnik. Tudi slabši bralci začetniki hitro zložijo po več kartončkov skupaj, saj se neskončno dobro sliši, če prebereš kitajsko besedo ČI-MU-RA-LO-GI. Ker je beseda nepredvidljiva, je branja z ugibanjem manj. Če pa se pojavi, prsta ne premaknemo in se vrnemo za en zlog nazaj. Ugibanje vedno takoj ustavimo. Zloge lahko uporabimo še za vse možne igre: povej besedo, ki se konča na ČO. Ali poznaš žival na VI. Otroka tudi spodbujamo, da med ponujenimi zlogi sestavi besedo s pravim pomenom (GO - BA).
"Pozdravljena,
bom kar se da kratek. Bil sem na vašem predavanju in vas prosim za nasvet.
Hči gre jeseni v 2. razred in ima probleme z branjem. Črke pozna in jih v besedah prepozna, ampak problem nastane, ko je potrebno črke povezati. Sploh, če so besede daljše. Kratke še nekako gredo. Poleg tega imam občutek, da nekaj prebere, nekaj pa poizkuša uganiti.
Poskušamo, da bi brala vsaj 5 minut na dan in našel sem “vaje”, kjer so besede prilagojene. Seveda nam vsak dan ne uspe brati. Beremo 3-4 krat na teden. Ima pa hči lahko rečem odpor do branja, ker ji ne gre.
Je normalno, da nekateri otroci branje osvojijo kasneje?
Nočem iskati izgovorov in ovinkov. Rad bi samo pomagal hčeri."
Otroci se všolajo eno leto mlajši kot so se včasih. Pričakovanja odraslih pa so še vedno naravnana na staro osemletko. Marsikdo si želi ali pa pričakuje, da bo znal otrok brati že pred vstopom v OŠ. Zavedati pa se moramo, da mnogi otroci, ki se v devetletko všolajo brez odloga, morda še niso dopolnili niti šestega leta.
Razredi v šolah so precej heterogeni po starosti. Medtem, ko bo najstarejši učenec januarja dopolnil že sedem let, jih bo njegov sošolec, ki je rojen decembra, šele šest. Med njima je dejansko eno leto razlike. Pri tako mladih otrocih je eno leto ogromna razlika. Ko se je prvi že vozil v vozičku in lovil prijetne sončne žarke, drugi sploh še ni bil v maminem trebuščku. Zato tako malih otrok nikoli ne smemo primerjati zgolj glede na razred, ampak tudi na mesec rojstva.
Po drugi strani seveda ni nikakršnega pravila, da bo januarja rojen otrok hitrejši v branju (ali drugih veščinah) od decembrskega. Zaradi rednega dela in določenih predbralnih iger ima morda veliko prednost.
Glede na potek otrokovega razvoja, je bilo že večkrat pokazano, da imajo otroci pravico vsaj do 8. leta, da se postopoma naučijo brati. Seveda to ne pomeni, da kot starši zgolj čakamo, da se bo po 8. letu zgodil čudež. NE BO SE.
Pri učenju je najpomembnejša postavka motivacija oz. odsotnost odpora. Ravno zaradi začetniških »napak« pedagogov in še bolj staršev, se branje lahko priskuti mnogim otrokom. In takšna pot do dobrega bralca je izredno boleča.
Pogosta napaka je, da se pred otroka postavi obširno besedilo, s premajhnimi črkami in nezadostnimi ilustracijami. Otrok je konkretno bitje. Najprej črpa iz predmetov, kasneje iz slik, šele potem pridejo simboli, ki se zlijejo v pomen. Ne pozabite, da je otrok, ki ga v prvem razredu morebiti silite brati iz berila ali druge debele čitanke s strnjenimi besedili, le nekaj let nazaj še tlačil v usta in okušal ropotuljice, gumijaste živalice in vse možno, kar mu je prišlo pod roke.
Začetnik potrebuje »varna« besedila. To so predvsem slikopisi z velikimi tiskankami ali celo kartonke s kratkimi poimenovanji predmetov na slikah.
Predvsem pa potrebuje »dolgo lajtngo« odraslega, ki ne obupa in ga ne zmerja. In mu zaupa. Da je vse bolj varno in prijetno, je obvezno sedenje otroka v naročju – v tesnem objemu. Odrasli drži knjigo in s svojim prstom usmerja potek branja. V takem položaju ni nihče sam. Še posebej pa ne osamljen.
Večina otrok začne brati kratke besede, oziroma zloge. Pri nekaterih pa je to ogrevalno obdobje daljše. Nekateri otroci potrebujejo dalj časa, da osmislijo sliko simbola in ga povežejo s pripadajočim glasom. Drugim je uganka prava smer branja. Človek je dvoročno in zaradi tega tudi dvosmerno bitje. Smer branja je dogovorjena in ni kar nekaj naravnega.
Pri otrocih z začetnimi težavami se sama vedno poslužujem »kitajščine«. Otroci žrebajo kartončke z zlogi in jih prebirajo. Ko postajajo samozavestnejši, zložijo najprej po dva skupaj in jih skušajo povezati. Pri tem jim vedno pomagamo z vizualno oporo – nad črkami vlečemo svoj prst ali svinčnik. Tudi slabši bralci začetniki hitro zložijo po več kartončkov skupaj, saj se neskončno dobro sliši, če prebereš kitajsko besedo ČI-MU-RA-LO-GI. Ker je beseda nepredvidljiva, je branja z ugibanjem manj. Če pa se pojavi, prsta ne premaknemo in se vrnemo za en zlog nazaj. Ugibanje vedno takoj ustavimo. Zloge lahko uporabimo še za vse možne igre: povej besedo, ki se konča na ČO. Ali poznaš žival na VI. Otroka tudi spodbujamo, da med ponujenimi zlogi sestavi besedo s pravim pomenom (GO - BA).
Izrednega pomena je, da se otrok ob branju počuti uspešnega. Zato ne smemo skopariti s pohvalo že najmanjšega napredka. Postavljamo ga v lahke bralne situacije, kjer bo zagotovo uspešen. Le tako bo dobil zagon za naprej. In kar naenkrat se mu bo odprl ta mogočni svet besed, pomenov in podatkov.
Seveda pa ne moremo mimo treh dejstev: dokler otrok ne postane zanesljiv bralec, je vsakodnevno 10-minutno branje obvezna rutina, ki se bo obrestovala za vsa nadaljnja leta šolanja in tudi življenja. Tukaj se moramo starši zgolj vprašati, kaj smo pripravljeni žrtvovati in čemu se odreči, da bo naš otrok postal dober bralec. Vse prepogosto je vzrok v nas odraslih, morda tudi zaradi lastnih neprijetnih spominov z branjem.
Drugo dejstvo, ki prav tako zahteva vaše odrekanje in objem, pa je vsakodnevno prebiranje pravljic z otrokom. In to tudi takrat, ko zna sam že zdavnaj vse prebrati. Ne treniramo zgolj tehnike branja, temveč tudi bogastvo jezika. Kdor ima slednje, bo imel zagotovo opazno manj težav z razumevanjem prebranega in z znajdenjem v besedilih.
In seveda tretjič: ne obstaja zgolj ena metoda učenja branja. METOD UČENJA BRANJA JE TOLIKO, KOLIKOR JE OTROK. In vsaka je prava, če le vodi k cilju (pa čeprav ne gre ravno po bližnjici).
Da pa ne bom predolga, vas vabim k branju dveh prispevkov, v katerih sem se bolj obširno posvetila bralcem začetnikom:
Antihistaminik ali antidepresiv
Zaukazana tišina
Nekaj idej pa lahko dobite tudi med članki v moji Skrinji znanja.
Z veseljem odgovarjam še na zadnje gospodovo vprašanje:
Pri otrocih so vsi pojavi normalni. A le ob starših, ki te pojave razumejo in jih obklešejo s srcem, si dovolijo za otroke žrtvovati čas ter ob tem ohranijo zadostno mero zdrave pameti.
Seveda pa ne moremo mimo treh dejstev: dokler otrok ne postane zanesljiv bralec, je vsakodnevno 10-minutno branje obvezna rutina, ki se bo obrestovala za vsa nadaljnja leta šolanja in tudi življenja. Tukaj se moramo starši zgolj vprašati, kaj smo pripravljeni žrtvovati in čemu se odreči, da bo naš otrok postal dober bralec. Vse prepogosto je vzrok v nas odraslih, morda tudi zaradi lastnih neprijetnih spominov z branjem.
Drugo dejstvo, ki prav tako zahteva vaše odrekanje in objem, pa je vsakodnevno prebiranje pravljic z otrokom. In to tudi takrat, ko zna sam že zdavnaj vse prebrati. Ne treniramo zgolj tehnike branja, temveč tudi bogastvo jezika. Kdor ima slednje, bo imel zagotovo opazno manj težav z razumevanjem prebranega in z znajdenjem v besedilih.
In seveda tretjič: ne obstaja zgolj ena metoda učenja branja. METOD UČENJA BRANJA JE TOLIKO, KOLIKOR JE OTROK. In vsaka je prava, če le vodi k cilju (pa čeprav ne gre ravno po bližnjici).
Da pa ne bom predolga, vas vabim k branju dveh prispevkov, v katerih sem se bolj obširno posvetila bralcem začetnikom:
Antihistaminik ali antidepresiv
Zaukazana tišina
Nekaj idej pa lahko dobite tudi med članki v moji Skrinji znanja.
Z veseljem odgovarjam še na zadnje gospodovo vprašanje:
Pri otrocih so vsi pojavi normalni. A le ob starših, ki te pojave razumejo in jih obklešejo s srcem, si dovolijo za otroke žrtvovati čas ter ob tem ohranijo zadostno mero zdrave pameti.
RSS Feed
