Obljuba dela dolg, tako da sem vam danes dolžna še nekaj od zadnjič. Vsem tistim namreč, ki vam ni vseeno, če bo vaš otrok pojedel antidepresiv namesto antidiuretika ali antihistaminika (zaradi nenatančnega branja seveda).
Ves čas bomo izhajali iz predpostavke, da vam otrok sedi v naročju (ali če sedita na tleh – med vašimi nogami). Ker gre za začetniške bralce, se ne boste mogli izgovarjati, da so preveliki ali celo pretežki (razen, če ste zanemarili gibanje in v dom povabili sladkarije).
Danes bomo govorili predvsem o bralcih začetnikih (1. razred), seveda pa napisano velja za vse tiste otroke, ki imajo tudi kasneje v razvoju težave z branjem (razen tega, da vam sedmošolec s težavami pri branju verjetno ne bo več hotel sedeti v naročju, ali pač).
Zelo pomembno je, da otrok pred branjem sam izbere knjigo. Sam pomeni, da on misli, da je imel možnost izbirati. Vaša naloga je, da mu ponudite na izbiro 3 najbolj primerne slikanice, kar jih je na tem svetu. Priporočam, da se povežete s knjižnico in izgradite prijeten odnos s kakšno dobro knjižničarko, ki je domača v otroški literaturi in zna strokovno svetovati. Vsekakor pridejo v upoštev tudi starši malce starejših otrok, ki so to pot že prehodili sami.
Za prve knjige izbiramo slikopise. To so slikanice, ki imajo določene besede narisane. Otrok se ob tem počuti varnega, saj besedilo ne izgleda grozno, suhoparno, dolgo. Črke naj bodo velikane tiskanke (razen v šolskih programih kjer začenjajo z malimi tiskankami), vsaj v velikosti graha in prav tako velik naj bo razmik med vrsticami. Teh slikanic ni veliko, je pa nekaj izjemno dobrih (ker nisem sponzorirana, reklame ne bom delala) in seveda tudi precej slabih.
Otrokovo prvo »branje« poteka tako, da odrasli bere besede, otrok pa slike. Če se vam zdi, da tako ničesar ne dela, se strašno motite. Poleg ustreznega poimenovanja besede, mora besedo tudi primerno sklanjati, kar pomeni, da mora slediti vašemu branju (in poznati zakonitosti jezika). Na tak način lahko beremo nekaj dni, do dva tedna. Potem vlogi obrnemo ali pa mesto bralca kar takoj prevzame otrok sam (tudi za slikice).
Naj ne pozabim omeniti, da mora odrasli brati izjemno počasi – še celo malce pretiravati v počasnosti in poudarjeno vleči zloge. Temu branju naj tudi sledi s prstom.
Najtežji del – ZA STARŠE! – pride, ko začne brati otrok. Skoraj vedno, ko delam z otroki, ki imajo težave z branjem, moram najprej temeljito delati s starši. Zato, ker ob otrokovem branju NE ZNAJO BITI TIHO. Ko pa se končno umirijo in utihnejo, pa trzajo s celim telesom, rokami, obrazom. Ko trzajo samo še z obrazom, smo že skoraj na konju. Starši otroke stalno popravljajo, da ne govorimo o tistem: »NEEEEE, še enkrat!« in otrokom dajejo občutek, da sploh ničesar ne znajo. Ali pa se otroci enostavno nehajo truditi, saj vse napačne / nespeljane do konca/ besede preberejo starši namesto njih.
Vse, kar potrebujete v tem objemu je vaše umirjeno telo (in duh) ter prst. Vaš prst mora opraviti glavni del naloge, vaše telo pa vleče otroka pri branju naprej. Morda se sliši kot znanstvena fantastika, a deluje. Ker sta v objemu, nekatere reči enostavno delujejo – čeprav jih (razen mnogih terenskih izkušenj, seveda) ponovno ne morem znanstveno dokazati.
Ko otrok bere, vaš kazalec sledi otrokovemu branju in povezuje besedo po zlogih. Ob napaki vaš prst stoji na mestu in se ne premika. Vi pa ste mirno tiho! V dobro vašega otroka, vam ukazujem, da molčite ;) Če otrok kljub mirovanju prsta bere dalje, vaš prst potrka (potapka) na mestu napake. V kolikor beseda otroka zmede in jo pomečka (zmaliči), se vaš prst vrne na začetek besede. Spregovorite lahko le v primeru, ko otrok vztraja pri branju napačne besede (npr. brasača namesto brisača): »Poznaš to besedo? Kaj pomeni? Si jo že kdaj slišal?«. Vsako napako pa obvezno naznanimo s prstom in ne popuščamo, tudi če je napačen le končni e (namesto a).
Če ima otrok več strahu / odpora / težav, mu eno stran slikopisa preberemo v naprej, da spozna besedilo in se počuti bolj domačega.
Tako boste najprej prebrali le pol strani slikopisa dnevno, ko bo otrok napredoval, pa bo hitro ena stran in tako naprej. Pozorni bodite na to, da otrok ne bere dlje od 10 minut. Če je še tako dober, ga ne vlečite v zono somraka, ker se bo utrudil in branje končal z grenkim priokusom (»Sploh ne znam!«). Vaša pohvala naj bo izjemno realna in konstruktivna. Primerjajte ga z njim samim.
Zelo dobra metoda opazovanja napredka je, da otroka enkrat tedensko pri branju snemate (kamera, diktafon). Kadar bo imel krizo, mu pokažite dva ali tri tedne star posnetek, saj bo zelo očitno, kako napreduje. Kadar boste imeli krizo odrasli, si zavrtite posnetek izpred petih (šestih) let, ko ste mu navdušeni ploskali, ko je shodil in ste še znali zaznati in se veseliti drobnih napredkov. Tudi ti so zdaj izjemnega pomena.
Ko bo otrok postajal suveren pri branju, mu lahko ponudite slikopis z malimi tiskankami (še vedno velikost graha), v smislu: »Zdaj si že tako dober, da ti bo tole gotovo z malo pomoči šlo.« In res bo šlo. Zato, ker je osvojil sistem. Simboli so si večinoma zelo podobni, tiste posebnosti pa bo osvojil spotoma.
In najbolj srečni boste lahko, ko bo iz knjižnice prinesel debelo knjigo brez ilustracij, z malimi tiskankami (čeprav še vedno bere slikopise) in se na kavču delal, da bere. Ali pa bo knjigo pobasal v torbo in rekel, da jo potrebuje za branje med odmorom. Takrat se spet spomnite na moj ukaz TIŠINA. Samo kimajte: »Aha, fino!«, čeprav veste, da ne more prebrati niti prve vrstice.
Gre za status: vaš otrok se je poistovetil z dvonožnimi prvaki podvrste Homo sapiens sapiens literatus.
Po objavi prejšnji teden sem dobila ogromno vaših pisem. Morda ni odveč, da javno spregovorim o tem, da vaših težav ne morem reševati po mailu. Da ne morem vedeti, zakaj vaš otrok pri branju npr. ne prebere prve črke ali joka v šoli. Priznam, da imam določene telepatske sposobnosti (bi potrdil tudi moj mož :), a jih lahko uporabljam le v direktni povezavi z živimi, dihajočimi in čutečimi otroki. Pavšalnih receptov ni. Gre za velik časovni vložek, ki od vas terja veliko odpovedovanja. In ni fer do vašega otroka, da vam pavšalno odgovarjam. Domnevam, da razumete tudi, da ni fer do mene, ker nekateri v meni vidite brezplačen avtomatski odzivnik, ki mu ni potrebno reči niti besedice hvala.
In zakaj vseeno pišem ta blog pro bono: ker si želim živeti med zadovoljnimi ljudmi. Morda moje izkušnje in znanje komu v toliko osvetlijo zadeve, da si vsaj ne bo pogrizel nohtov čisto do živega.
Ves čas bomo izhajali iz predpostavke, da vam otrok sedi v naročju (ali če sedita na tleh – med vašimi nogami). Ker gre za začetniške bralce, se ne boste mogli izgovarjati, da so preveliki ali celo pretežki (razen, če ste zanemarili gibanje in v dom povabili sladkarije).
Danes bomo govorili predvsem o bralcih začetnikih (1. razred), seveda pa napisano velja za vse tiste otroke, ki imajo tudi kasneje v razvoju težave z branjem (razen tega, da vam sedmošolec s težavami pri branju verjetno ne bo več hotel sedeti v naročju, ali pač).
Zelo pomembno je, da otrok pred branjem sam izbere knjigo. Sam pomeni, da on misli, da je imel možnost izbirati. Vaša naloga je, da mu ponudite na izbiro 3 najbolj primerne slikanice, kar jih je na tem svetu. Priporočam, da se povežete s knjižnico in izgradite prijeten odnos s kakšno dobro knjižničarko, ki je domača v otroški literaturi in zna strokovno svetovati. Vsekakor pridejo v upoštev tudi starši malce starejših otrok, ki so to pot že prehodili sami.
Za prve knjige izbiramo slikopise. To so slikanice, ki imajo določene besede narisane. Otrok se ob tem počuti varnega, saj besedilo ne izgleda grozno, suhoparno, dolgo. Črke naj bodo velikane tiskanke (razen v šolskih programih kjer začenjajo z malimi tiskankami), vsaj v velikosti graha in prav tako velik naj bo razmik med vrsticami. Teh slikanic ni veliko, je pa nekaj izjemno dobrih (ker nisem sponzorirana, reklame ne bom delala) in seveda tudi precej slabih.
Otrokovo prvo »branje« poteka tako, da odrasli bere besede, otrok pa slike. Če se vam zdi, da tako ničesar ne dela, se strašno motite. Poleg ustreznega poimenovanja besede, mora besedo tudi primerno sklanjati, kar pomeni, da mora slediti vašemu branju (in poznati zakonitosti jezika). Na tak način lahko beremo nekaj dni, do dva tedna. Potem vlogi obrnemo ali pa mesto bralca kar takoj prevzame otrok sam (tudi za slikice).
Naj ne pozabim omeniti, da mora odrasli brati izjemno počasi – še celo malce pretiravati v počasnosti in poudarjeno vleči zloge. Temu branju naj tudi sledi s prstom.
Najtežji del – ZA STARŠE! – pride, ko začne brati otrok. Skoraj vedno, ko delam z otroki, ki imajo težave z branjem, moram najprej temeljito delati s starši. Zato, ker ob otrokovem branju NE ZNAJO BITI TIHO. Ko pa se končno umirijo in utihnejo, pa trzajo s celim telesom, rokami, obrazom. Ko trzajo samo še z obrazom, smo že skoraj na konju. Starši otroke stalno popravljajo, da ne govorimo o tistem: »NEEEEE, še enkrat!« in otrokom dajejo občutek, da sploh ničesar ne znajo. Ali pa se otroci enostavno nehajo truditi, saj vse napačne / nespeljane do konca/ besede preberejo starši namesto njih.
Vse, kar potrebujete v tem objemu je vaše umirjeno telo (in duh) ter prst. Vaš prst mora opraviti glavni del naloge, vaše telo pa vleče otroka pri branju naprej. Morda se sliši kot znanstvena fantastika, a deluje. Ker sta v objemu, nekatere reči enostavno delujejo – čeprav jih (razen mnogih terenskih izkušenj, seveda) ponovno ne morem znanstveno dokazati.
Ko otrok bere, vaš kazalec sledi otrokovemu branju in povezuje besedo po zlogih. Ob napaki vaš prst stoji na mestu in se ne premika. Vi pa ste mirno tiho! V dobro vašega otroka, vam ukazujem, da molčite ;) Če otrok kljub mirovanju prsta bere dalje, vaš prst potrka (potapka) na mestu napake. V kolikor beseda otroka zmede in jo pomečka (zmaliči), se vaš prst vrne na začetek besede. Spregovorite lahko le v primeru, ko otrok vztraja pri branju napačne besede (npr. brasača namesto brisača): »Poznaš to besedo? Kaj pomeni? Si jo že kdaj slišal?«. Vsako napako pa obvezno naznanimo s prstom in ne popuščamo, tudi če je napačen le končni e (namesto a).
Če ima otrok več strahu / odpora / težav, mu eno stran slikopisa preberemo v naprej, da spozna besedilo in se počuti bolj domačega.
Tako boste najprej prebrali le pol strani slikopisa dnevno, ko bo otrok napredoval, pa bo hitro ena stran in tako naprej. Pozorni bodite na to, da otrok ne bere dlje od 10 minut. Če je še tako dober, ga ne vlečite v zono somraka, ker se bo utrudil in branje končal z grenkim priokusom (»Sploh ne znam!«). Vaša pohvala naj bo izjemno realna in konstruktivna. Primerjajte ga z njim samim.
Zelo dobra metoda opazovanja napredka je, da otroka enkrat tedensko pri branju snemate (kamera, diktafon). Kadar bo imel krizo, mu pokažite dva ali tri tedne star posnetek, saj bo zelo očitno, kako napreduje. Kadar boste imeli krizo odrasli, si zavrtite posnetek izpred petih (šestih) let, ko ste mu navdušeni ploskali, ko je shodil in ste še znali zaznati in se veseliti drobnih napredkov. Tudi ti so zdaj izjemnega pomena.
Ko bo otrok postajal suveren pri branju, mu lahko ponudite slikopis z malimi tiskankami (še vedno velikost graha), v smislu: »Zdaj si že tako dober, da ti bo tole gotovo z malo pomoči šlo.« In res bo šlo. Zato, ker je osvojil sistem. Simboli so si večinoma zelo podobni, tiste posebnosti pa bo osvojil spotoma.
In najbolj srečni boste lahko, ko bo iz knjižnice prinesel debelo knjigo brez ilustracij, z malimi tiskankami (čeprav še vedno bere slikopise) in se na kavču delal, da bere. Ali pa bo knjigo pobasal v torbo in rekel, da jo potrebuje za branje med odmorom. Takrat se spet spomnite na moj ukaz TIŠINA. Samo kimajte: »Aha, fino!«, čeprav veste, da ne more prebrati niti prve vrstice.
Gre za status: vaš otrok se je poistovetil z dvonožnimi prvaki podvrste Homo sapiens sapiens literatus.
Po objavi prejšnji teden sem dobila ogromno vaših pisem. Morda ni odveč, da javno spregovorim o tem, da vaših težav ne morem reševati po mailu. Da ne morem vedeti, zakaj vaš otrok pri branju npr. ne prebere prve črke ali joka v šoli. Priznam, da imam določene telepatske sposobnosti (bi potrdil tudi moj mož :), a jih lahko uporabljam le v direktni povezavi z živimi, dihajočimi in čutečimi otroki. Pavšalnih receptov ni. Gre za velik časovni vložek, ki od vas terja veliko odpovedovanja. In ni fer do vašega otroka, da vam pavšalno odgovarjam. Domnevam, da razumete tudi, da ni fer do mene, ker nekateri v meni vidite brezplačen avtomatski odzivnik, ki mu ni potrebno reči niti besedice hvala.
In zakaj vseeno pišem ta blog pro bono: ker si želim živeti med zadovoljnimi ljudmi. Morda moje izkušnje in znanje komu v toliko osvetlijo zadeve, da si vsaj ne bo pogrizel nohtov čisto do živega.
RSS Feed
