Dolga in vroča poletja so bila v času otroštva nekaj najboljšega, kar se mi je lahko dogajalo. Pa tudi, če se mi ni dogajalo prav nič. Četudi so bili to dnevi, ko sem samevala med izpraznjenimi ulicami, katerih otrok je posrkala morska obala. Ti prazni dnevi so bili zame priložnost, da sem v enem dnevu lahko prebrala več knjig in malodane tekmovala sama s sabo. Ali pa zgolj opazovala ljudi na ulici.
Poletja imam rada tudi zaradi dolgih in toplih večerov, cvrkutanja čričkov, dišanja sivke in nihanja zlatega žita v lahnem vetrcu. Poleti so dnevi polni svetlobe in sonca. Ko se avgust nagiba proti septembru, me vedno začne malo stiskati v prsih. Še vedno podoživljam tisto otroško melanholijo, ko sem v glavi odštevala dneve do prvega septembra.
Prvi padajoči listi mi dajejo vedeti, da se količina svetlobe zmanjšuje in da se rastline počasi pripravljajo k počitku. Jutranja rosa moje slutnje zgolj še nadležno potrjuje.
V osnovni šoli sem bila odlična učenka, a se prvega septembra nisem nikoli veselila. In priznam, da so mi šla na živce vsa tista odrasla vprašanja na temo, če že kaj pogrešam šolo. Nisem je. Nikoli, niti malo ne.
Vsak september sem se vračala s cmokom v grlu. Razmišljala sem, če bova z najboljšo sošolko še uspeli ujeti tisto kemijo, da bova sedeli skupaj. In kaj, če je ne bova? Kaj, če me ne bo več hotela za prijateljico? Kaj če se bo usedla k drugi sošolki? S kom bom sedela potem?
Seveda so me skrbeli tudi novi učitelji in učiteljice. Pa nova in težka snov. V razredu sem imela vlogo uspešne učenke. Kaj se bo zgodilo, če je v novem letu ne bom uspešno odigrala? Kaj si bodo o meni mislili sošolci in kaj šele učitelji?
Zanimivi so ti otroški strahovi, če jih pogledam zdaj z odraslimi očali. Odrasli razmišljamo drugače in nas je strah drugih stvari: da se otrok zaradi neuspeha ne bo mogel vpisati na želeno srednjo šolo - da so pomembne visoke ocene za vsako ceno.
Pa niso. Pomembno je, da so tako visoke, kot jih otrok zmore. Da se je potrudil in dal vse od sebe. Pa čeprav najboljša ocena zanj pomeni dobro 3. Veliko pomembneje je, da so otroci srečni, zadovoljni, izpolnjeni in sprejeti. Kajti le takšni bodo tudi zdravi. In zdravi otroci se lažje učijo.
Njihovo srečo pa kujemo starši, učitelji in vsi drugi mentorji. Zato je zelo pomembno, da vemo, kaj delamo.
Prvi september je. Veliko listja je že odpadlo, ponekod so jutra že rosna. A sonce ne bo prenehalo sijati. Ker ga bomo lahko ujeli in lovili na obrazih nagajivih otrok, ki se spet vračajo nazaj v te ogromne stavbe.
Kdor zna ujeti in zadržati takšne sončne žarke, se bo tudi sam spremenil v sonce. In kot tak spreminjal svet na boljše.
Ob ponovnem šolskem štartu vas vabim k ogledu tri leta stare oddaje Spet ta šola, v kateri sem gostovala. Ob tem se s toplino v srcu spominjam žal pokojnega strokovnjaka Bogdana Žorža.
Poletja imam rada tudi zaradi dolgih in toplih večerov, cvrkutanja čričkov, dišanja sivke in nihanja zlatega žita v lahnem vetrcu. Poleti so dnevi polni svetlobe in sonca. Ko se avgust nagiba proti septembru, me vedno začne malo stiskati v prsih. Še vedno podoživljam tisto otroško melanholijo, ko sem v glavi odštevala dneve do prvega septembra.
Prvi padajoči listi mi dajejo vedeti, da se količina svetlobe zmanjšuje in da se rastline počasi pripravljajo k počitku. Jutranja rosa moje slutnje zgolj še nadležno potrjuje.
V osnovni šoli sem bila odlična učenka, a se prvega septembra nisem nikoli veselila. In priznam, da so mi šla na živce vsa tista odrasla vprašanja na temo, če že kaj pogrešam šolo. Nisem je. Nikoli, niti malo ne.
Vsak september sem se vračala s cmokom v grlu. Razmišljala sem, če bova z najboljšo sošolko še uspeli ujeti tisto kemijo, da bova sedeli skupaj. In kaj, če je ne bova? Kaj, če me ne bo več hotela za prijateljico? Kaj če se bo usedla k drugi sošolki? S kom bom sedela potem?
Seveda so me skrbeli tudi novi učitelji in učiteljice. Pa nova in težka snov. V razredu sem imela vlogo uspešne učenke. Kaj se bo zgodilo, če je v novem letu ne bom uspešno odigrala? Kaj si bodo o meni mislili sošolci in kaj šele učitelji?
Zanimivi so ti otroški strahovi, če jih pogledam zdaj z odraslimi očali. Odrasli razmišljamo drugače in nas je strah drugih stvari: da se otrok zaradi neuspeha ne bo mogel vpisati na želeno srednjo šolo - da so pomembne visoke ocene za vsako ceno.
Pa niso. Pomembno je, da so tako visoke, kot jih otrok zmore. Da se je potrudil in dal vse od sebe. Pa čeprav najboljša ocena zanj pomeni dobro 3. Veliko pomembneje je, da so otroci srečni, zadovoljni, izpolnjeni in sprejeti. Kajti le takšni bodo tudi zdravi. In zdravi otroci se lažje učijo.
Njihovo srečo pa kujemo starši, učitelji in vsi drugi mentorji. Zato je zelo pomembno, da vemo, kaj delamo.
Prvi september je. Veliko listja je že odpadlo, ponekod so jutra že rosna. A sonce ne bo prenehalo sijati. Ker ga bomo lahko ujeli in lovili na obrazih nagajivih otrok, ki se spet vračajo nazaj v te ogromne stavbe.
Kdor zna ujeti in zadržati takšne sončne žarke, se bo tudi sam spremenil v sonce. In kot tak spreminjal svet na boljše.
Ob ponovnem šolskem štartu vas vabim k ogledu tri leta stare oddaje Spet ta šola, v kateri sem gostovala. Ob tem se s toplino v srcu spominjam žal pokojnega strokovnjaka Bogdana Žorža.
RSS Feed
