"Kateri duh je tako prazen in slep,
da ne more dojeti dejstva,
da je človeško stopalo bolj imenitno kot čevelj
in človeška koža lepša kot kos oblačila,
v katero je odeta?"
(Michelangelo)
da ne more dojeti dejstva,
da je človeško stopalo bolj imenitno kot čevelj
in človeška koža lepša kot kos oblačila,
v katero je odeta?"
(Michelangelo)
"Če se mnogi sramujejo že revnejše obleke in stanovanja,
koliko več bi se jih moralo sramovati revnih idej in nazorov."
(Albert Einstein)
V tistih davnih jugoslovanskih časih, ko sem odraščala, smo imeli otroci (kot seveda tudi odrasli) na voljo bore malo izbire pri obutvi. Ko sem dobila prve N**e superge, sem se počutila kot poslednji samorog.
Zimske skibucke so tako ali tako po nekaj prevalih prepustile vodo, mi pa smo veselo nadaljevali s kopanjem rovov, valjenjem po snegu ali divjim sankanjem po okoliških gričih. Nihče se ni obremenjeval, če so bila otroška stopala natopljena in premražena. Tako je pač bilo in to smo vsi, ki smo želeli biti na snegu, vzeli v zakup.
Enako je bilo tudi z rokavicami - nekako so za povprečneže obstajale samo naštrikane, ki so se zmočile, še preden si sneg samo pogledal. A v kolikor me spomin ne vara, smo bili s sošolci vedno prisotni pri pouku in redki so bili izostanki zaradi prehladov, obolenj, viroz.
Če se spomnite skibuck, iz katerih se je po uporabi nakapljala zajetna mlakuža vode, si v misli zagotovo lahko prikličete tudi cokle in espadrile. Glede poletne obutve v mojem spominu ni drugega. Espadrile ali špagarce so celo obstajale v nekaj barvnih odtenkih, medtem, ko smo si bili glede cokel kar enotni. Bele ali rjave (morda črne), ki so skozi poletje glede na obrabo spreminjale svoje odtenke in pa tudi višino in obliko lesenega podplata. Moji so bili jeseni kar dodobra obrušeni.
Kar je bilo pri špagarcah in coklah dobrega, je bil material, s katerim je bil v stiku podplat - les ali naravna vrv (ki je bila celo masažna, če dobro pomislimo). Še bolje od materialov pa je bilo to, da si jih lahko v sekundi brcnil z noge in svojo pot nadaljeval bos. Prav tako z lesenimi coklami nisi smel v morje ali jezero (ker bi razpadle), kar je pomenilo, da si moral tja bos.
Resnici na ljubo, cokle niso bile niti najbolj dinamičen pripomoček pri teku po skalah ali kamenju na plaži, tako da smo hitro pogruntali, da gremo bosi hitreje in tudi varneje.
Sandali za v vodo? To si je špogala samo elita in danes, ko si podobne modele prozornih sandalov z bleščicami ogledujem v vrhunskih modnih trgovinah po cenah, ki se začnejo z dvema ničlama, si mislim, da je že v 80. letih nekdo imel hudo vizijo (pa čeprav neznosen okus).
koliko več bi se jih moralo sramovati revnih idej in nazorov."
(Albert Einstein)
V tistih davnih jugoslovanskih časih, ko sem odraščala, smo imeli otroci (kot seveda tudi odrasli) na voljo bore malo izbire pri obutvi. Ko sem dobila prve N**e superge, sem se počutila kot poslednji samorog.
Zimske skibucke so tako ali tako po nekaj prevalih prepustile vodo, mi pa smo veselo nadaljevali s kopanjem rovov, valjenjem po snegu ali divjim sankanjem po okoliških gričih. Nihče se ni obremenjeval, če so bila otroška stopala natopljena in premražena. Tako je pač bilo in to smo vsi, ki smo želeli biti na snegu, vzeli v zakup.
Enako je bilo tudi z rokavicami - nekako so za povprečneže obstajale samo naštrikane, ki so se zmočile, še preden si sneg samo pogledal. A v kolikor me spomin ne vara, smo bili s sošolci vedno prisotni pri pouku in redki so bili izostanki zaradi prehladov, obolenj, viroz.
Če se spomnite skibuck, iz katerih se je po uporabi nakapljala zajetna mlakuža vode, si v misli zagotovo lahko prikličete tudi cokle in espadrile. Glede poletne obutve v mojem spominu ni drugega. Espadrile ali špagarce so celo obstajale v nekaj barvnih odtenkih, medtem, ko smo si bili glede cokel kar enotni. Bele ali rjave (morda črne), ki so skozi poletje glede na obrabo spreminjale svoje odtenke in pa tudi višino in obliko lesenega podplata. Moji so bili jeseni kar dodobra obrušeni.
Kar je bilo pri špagarcah in coklah dobrega, je bil material, s katerim je bil v stiku podplat - les ali naravna vrv (ki je bila celo masažna, če dobro pomislimo). Še bolje od materialov pa je bilo to, da si jih lahko v sekundi brcnil z noge in svojo pot nadaljeval bos. Prav tako z lesenimi coklami nisi smel v morje ali jezero (ker bi razpadle), kar je pomenilo, da si moral tja bos.
Resnici na ljubo, cokle niso bile niti najbolj dinamičen pripomoček pri teku po skalah ali kamenju na plaži, tako da smo hitro pogruntali, da gremo bosi hitreje in tudi varneje.
Sandali za v vodo? To si je špogala samo elita in danes, ko si podobne modele prozornih sandalov z bleščicami ogledujem v vrhunskih modnih trgovinah po cenah, ki se začnejo z dvema ničlama, si mislim, da je že v 80. letih nekdo imel hudo vizijo (pa čeprav neznosen okus).
Podplati so del telesa, ki je resnici na ljubo, precej zanemarjen. Pa ne z vidika higiene (no, vsaj upam). Gre za del telesa, ki nas dan za dnem prenaša naokoli, pa nanj pomislimo zgolj tedaj, ko moramo nanj nalepiti obliž ali pa se ukvarjati z otiščanci. Sicer pa nam je popolnoma samoumeven in mislim, da smo premalo hvaležni, da nas prenašajo naokoli. Tradicionalne medicine že dolgo časa vedo, da je na podplatih celoten zemljevid človeškega telesa oz. natančneje posameznih organov.
Ko sem poleti preživljala čas na različnih otroških igriščih (tudi tujih), sem prišla do spoznanja, da veliko otrok poleti hodi v nogavicah in zaprtih čevljih. Če odmislimo vse razvojne pozitivne vidike bose hoje pri odraščajočih človečkih, me skrbi že za glivična obolenja, ki ob vsem potu veseljačijo v "varno" neprepustnih čevljih.
Tako si mislim, da še vsaj sreča, da si je neko podjetje izmislilo ponarediti tiste staromodne lesene cokle in jih preliti v gumo (ki smo se jim na začetku strašno posmehovali, zdaj pa jih vsi nosimo). Tisti otroci, ki so obuti v njih, zaradi nezmožnosti osvajanja plezal zadevo hitro zbrcajo z nog (če nimajo še nogavic) in postanejo svobodni. Kot takšni pa ugotovijo, da je plezanje mnogo lažje in obvladljivejše.
Tisti z nogavicami tega večinoma ne storijo, ker deluje faktor lenobe, poleg tega pa se v ozadju nahaja Big Brother, čigar grozljiv pogled ali krik sporoča, da se lahko smrtonosno prehladiš, če julija hodiš bos po travi ali pesku.
Enako je z dojenčki v vozičkih - ne samo, da jim skrbne in zaskrbljene mamice navlečejo gor ta debele zokne, ampak se mališani ponašajo tudi že s pravimi supergami znanih in cenjenih blagovnih znamk - pa čeprav je do njihovih prvih korakov vsaj še pet mesecev in bi lahko žvečili svoje gole prstke ter otipavali svet z njimi. Da ne govorim o tem, da so zaradi množičnega medijskega strašenja pred soncem vsi vozički zadelani s tetra plenicami, pa čeprav je ura šele osem zjutraj ali pa šest popoldne.
Rada hodim bosa. Spomladi po sveži travi, pozimi po novozapadlem snegu, jeseni po suhem listju, poleti pa po plaži. Ker vem, kako zelo pomembna je bosa hoja za nevrološki razvoj otrok, ne izpustim nobene priložnosti, da svojima sinovoma ne izmaknem obuval. Česar mi praktično ni več potrebno delati, saj si želita biti bosa tudi tam, kjer je to socialno že lahko sporno.
Kadar hodim bosa, imam občutek, da moja stopala srkajo energijo tal in s tem energijo Matere Zemlje. In dejansko sem prebrala, da se kot bosonogi prizemljimo. Bosa hoja je brezplačna masaža vseh refleksnih točk na stopalih. Je neke vrste osvoboditev. Tudi hoja po vrtnih gredicah je osupljivo prijetna in povrhu še antioksidativna.
Poleti smo začeli družinsko prakticiranje bose hoje na hribček, kjer dobro poznamo pot. Za otroke mnogo lažje kot za odrasle. Tudi bolj sprejemljivo in naravno. A kot takšni smo bili v očeh mimoidočih prava turistična atrakcija - za nekatere drzni bosohodci, za druge pa primitivni avstralopitki. Prav odrešilno je bilo, ko smo srečali še dva svoje vrste, ki sta nam povedala še za dve prijetni preverjeni bosohodni lokaciji. In da ne bo pomote: čevlje smo pustili kar v avtu, da si v nobenem slučaju nihče ne bi mogel premisliti.
Opazila sem, da smo take sprehode doživljali popolnoma drugače. Bosonogi otroci lahko hodijo samo tako hitro, kot jim to omogoča lastno telo in pogum. Nikakršnega divjanja po hribu navzdol ni (ki ga omogočajo udobni čevlji) in zato tudi veliko manj kričanja. Vsa pozornost je usmerjena na pot in njen material. Otrok spoznava vse možne materiale in je neskončno hvaležen za mivkaste zaplate ali gladke korenine. Opazi tudi vse drobne živalice (listke, plodove), ki hodijo po tleh, saj mora zreti pred sebe, ne pa zgolj lomastiti s palico po gozdu. Postane eno z naravo.
Ko sem poleti preživljala čas na različnih otroških igriščih (tudi tujih), sem prišla do spoznanja, da veliko otrok poleti hodi v nogavicah in zaprtih čevljih. Če odmislimo vse razvojne pozitivne vidike bose hoje pri odraščajočih človečkih, me skrbi že za glivična obolenja, ki ob vsem potu veseljačijo v "varno" neprepustnih čevljih.
Tako si mislim, da še vsaj sreča, da si je neko podjetje izmislilo ponarediti tiste staromodne lesene cokle in jih preliti v gumo (ki smo se jim na začetku strašno posmehovali, zdaj pa jih vsi nosimo). Tisti otroci, ki so obuti v njih, zaradi nezmožnosti osvajanja plezal zadevo hitro zbrcajo z nog (če nimajo še nogavic) in postanejo svobodni. Kot takšni pa ugotovijo, da je plezanje mnogo lažje in obvladljivejše.
Tisti z nogavicami tega večinoma ne storijo, ker deluje faktor lenobe, poleg tega pa se v ozadju nahaja Big Brother, čigar grozljiv pogled ali krik sporoča, da se lahko smrtonosno prehladiš, če julija hodiš bos po travi ali pesku.
Enako je z dojenčki v vozičkih - ne samo, da jim skrbne in zaskrbljene mamice navlečejo gor ta debele zokne, ampak se mališani ponašajo tudi že s pravimi supergami znanih in cenjenih blagovnih znamk - pa čeprav je do njihovih prvih korakov vsaj še pet mesecev in bi lahko žvečili svoje gole prstke ter otipavali svet z njimi. Da ne govorim o tem, da so zaradi množičnega medijskega strašenja pred soncem vsi vozički zadelani s tetra plenicami, pa čeprav je ura šele osem zjutraj ali pa šest popoldne.
Rada hodim bosa. Spomladi po sveži travi, pozimi po novozapadlem snegu, jeseni po suhem listju, poleti pa po plaži. Ker vem, kako zelo pomembna je bosa hoja za nevrološki razvoj otrok, ne izpustim nobene priložnosti, da svojima sinovoma ne izmaknem obuval. Česar mi praktično ni več potrebno delati, saj si želita biti bosa tudi tam, kjer je to socialno že lahko sporno.
Kadar hodim bosa, imam občutek, da moja stopala srkajo energijo tal in s tem energijo Matere Zemlje. In dejansko sem prebrala, da se kot bosonogi prizemljimo. Bosa hoja je brezplačna masaža vseh refleksnih točk na stopalih. Je neke vrste osvoboditev. Tudi hoja po vrtnih gredicah je osupljivo prijetna in povrhu še antioksidativna.
Poleti smo začeli družinsko prakticiranje bose hoje na hribček, kjer dobro poznamo pot. Za otroke mnogo lažje kot za odrasle. Tudi bolj sprejemljivo in naravno. A kot takšni smo bili v očeh mimoidočih prava turistična atrakcija - za nekatere drzni bosohodci, za druge pa primitivni avstralopitki. Prav odrešilno je bilo, ko smo srečali še dva svoje vrste, ki sta nam povedala še za dve prijetni preverjeni bosohodni lokaciji. In da ne bo pomote: čevlje smo pustili kar v avtu, da si v nobenem slučaju nihče ne bi mogel premisliti.
Opazila sem, da smo take sprehode doživljali popolnoma drugače. Bosonogi otroci lahko hodijo samo tako hitro, kot jim to omogoča lastno telo in pogum. Nikakršnega divjanja po hribu navzdol ni (ki ga omogočajo udobni čevlji) in zato tudi veliko manj kričanja. Vsa pozornost je usmerjena na pot in njen material. Otrok spoznava vse možne materiale in je neskončno hvaležen za mivkaste zaplate ali gladke korenine. Opazi tudi vse drobne živalice (listke, plodove), ki hodijo po tleh, saj mora zreti pred sebe, ne pa zgolj lomastiti s palico po gozdu. Postane eno z naravo.
Otroci sami ugotovijo, da je hoja po hlodih in plezanje po drevesih na tak način veliko lažja, saj začnejo spoznavati funkcijo zakrnelega oprijemalnega palca na nogah.
In brez skrbi za poškodbe - koža stopal je več-stokrat trpežnejša od ostale kože na našem telesu. S pogumnim sprehodom po preverjeni poti lahko požanjete tako telesne kot dušne koristi, pa še prijetno popestrite družinsko preživljanje časa. Strah pred poškodbami opustite in ga pustite doma, ker ravno ta vam lahko zakuha kaj neprijetnega. Saj ravno strah je tista stvar, ki se je moramo najbolj bati.
Če se v gozdu srečamo, pa nas le pozdravite. Mi smo tisti na pol volčji otroci, ki hodimo bosi, malce umazani, mlajši moški del ekipe pa pogosto še brez zgornjega dela oblačil. Ker verjamemo, da je Sonce naš energetski oče in Zemlja naša zaščitniška mati. In da mi kot njuni otroci vzamemo čim več, kar nam ponujata in s spoštovanjem tudi hvaležno vračamo.
In brez skrbi za poškodbe - koža stopal je več-stokrat trpežnejša od ostale kože na našem telesu. S pogumnim sprehodom po preverjeni poti lahko požanjete tako telesne kot dušne koristi, pa še prijetno popestrite družinsko preživljanje časa. Strah pred poškodbami opustite in ga pustite doma, ker ravno ta vam lahko zakuha kaj neprijetnega. Saj ravno strah je tista stvar, ki se je moramo najbolj bati.
Če se v gozdu srečamo, pa nas le pozdravite. Mi smo tisti na pol volčji otroci, ki hodimo bosi, malce umazani, mlajši moški del ekipe pa pogosto še brez zgornjega dela oblačil. Ker verjamemo, da je Sonce naš energetski oče in Zemlja naša zaščitniška mati. In da mi kot njuni otroci vzamemo čim več, kar nam ponujata in s spoštovanjem tudi hvaležno vračamo.
RSS Feed
