"Kdor hoče kaj narediti,
najde način,
kdor noče narediti ničesar,
najde opravičilo."
(Pablo Picasso)
Pika je drugošolka. Prikupna, nasmejana, polna energije. Skoraj nikoli bolna, zato vedno prisotna pri pouku. Nasmeh je del njenega obraza, tako nekako kot pri delfinih.
Je zelo razmišljujoča, pronicljiva in sezujajoča. To zadnje v slovenskem knjižnem jeziku pomeni, da človeka pogosto sezuje z izjavami in vprašanji, za katere nimaš na voljo niti sekunde premisleka. Saj Pika gleda vedno naravnost v oči in zahteva odgovor. Večino odgovorov sicer posrka že iz človekovega trenutnega vedenja, tako da z laganjem ne uspemo prikriti vstajanja z levo nogo.
So pa tudi dnevi, ko Pika osebno vstane z levo nogo in takrat je kot pijahoč, renčeč ekonom lonec pred eksplozijo. Če je še včeraj samovoljno s knjigo prikorakala v moje naročje in se stiskala v objem, bo morda jutri jeznorito reševala matematično nalogo v kotu kabineta na tleh. In prav nobeno prijazno prigovarjanje o hladnih tleh je ne bo prepričalo.
Zato počakava, da se lonec spiha do konca. Včasih že do polovice najinega druženja, včasih pa do naslednjega dne. Ki se začne za njo vedno od začetka, kar pomeni, da nikoli ne goji nikakršnih zamer za nazaj. Z novim dnem je resetirana.
Zelo pogosto mi (predvsem pedagogi) zastavijo vprašanje, kako naj ločijo otroka z motnjo ADHD od otroka, ki je deležen premalo kompetentne domače vzgoje (beri: je razvajen).
Večinoma, mi pravijo, so si zelo podobni. A tisti s kilometrino ali pedagoško globino, vedo, da to ni res.
Nekaj značilnosti motnje ADHD lahko razberete iz zgornjega zapisa. In te značilnosti pri drugem tipu otrok niso takšne. Glavno vodilo pri ločevanju pa je le eno: če razvajeni NOČE, otrok z ADHD noče, ker NE MORE.
V resnici je čisto vseeno, ali imamo opravka s prvim ali drugim, ker niti za enega niti za drugega ne bomo dobili odpustka ali višje plače. O »diagnozah« pa bodo presodili drugi strokovnjaki. V obeh primerih je potrebno poskrbeti za preživetje z njima, na način, da bosta kar največ odnesla od druženja z nami.
Če prvi potrebuje jasne meje, potrebuje drugi red in strukturo. Če prvi potrebuje več delovnih izkušenj, ker je za njih doma prikrajšan; drugi potrebuje več pohval za področja, kjer zares blesti in jih včasih tako težko ali neradi opazimo/izpostavimo, ker ne sodijo v naš šolski sistem.
Če se vrnem k sezujajoči Piki, ne smem pozabiti, da so njeni zvezki takšni, ki bi jih morda pripisali dečku. Pač ni orientirana na detajle. Zapiske dela zelo hitro. Pomembno ji je, da je zapisano, ne pa tudi, kako. Stvari zriše, ne ukvarja pa se preveč z izgledom in estetiko. Barva na hitro, kar na počez. Pa vendar bi bili izdelki drugačni, če bi si vzela čas in se ustavila. Pa se ne, ker se NE MORE. Ker svet hiti z drugačno hitrostjo okoli nje.
Ker rada tudi kaj pozabi ali izgubi v prehitrem vrtenju sveta, sem bila zelo presenečena, ker mi je zadnjič rekla, da se mora vrniti, ker je nekaj pozabila. Vrnila se je z zapisom govorne vaje. Lansko leto sem ji govorno vajo namreč pretransformirala v slikopis. Ker je ugotovila, da je to zanjo lažje, da je to njen kanal učenja, jo je prinesla tudi letos.
Pa sva začeli s tranformacijo. Pustila sem ji, da predlaga simbole, malo pa sem oblikovala sama. Barvala je večinoma ona – na hitrico.
Ob prvem poskusu je s pripovedovanjem že skoraj uspela. Po odmoru je ob slikicah že povedala celotno govorno vajo devetošolcu. Le-ta je dvignil obrvi in vprašal: »Kako dolgo pa sta vadili?!«
Besede niso sistem, znotraj katerega se znajdejo vsi. Zapisane besede nekatere prav ubijajo. Ena sličica pa nekomu lahko nadomesti celo poved.
Pikino slikopisno pripoved sem dala v roke tudi petošolcu, s katerim sem se že posluževala takšnega učenja – pri govornih nastopih ali recitacijah pesmic. Videl je samo slikopis, besedilo je prebral kasneje. Pripovedovanje je speljal v 90 % (vključno s podrto, razpadajočo hišo). Ko je potem bral besedilo, se mu je vidno smejalo. Meni pa tudi.
Učenje s slikopisi ustreza tudi otrokom z govorno jezikovnimi težavami in disleksijo. Ne pa nujno vsem. Ker je potrebno raziskovati razmišljanje in delovanje posameznega otroka.
Spodaj prilagam najprej slikopis. Lahko se preverite, kako vam gre in šele nato pokukate v besedilo. Isto lahko ponudite otroku. Če bo uspešen, je morda to njegov kanal učenja. Lahko pa bo odgovoril, kot moja kolegica: »Ni šans! Jaz bi umrla!«
Zato je življenje tako zanimivo. Ker smo si različni. A pomembno je, da različnosti spremenimo v izzive, ne pa v solze ali celo odpore do šole.
Pika bi rekla: »Sej to je pa itak logično, ane!«
najde način,
kdor noče narediti ničesar,
najde opravičilo."
(Pablo Picasso)
Pika je drugošolka. Prikupna, nasmejana, polna energije. Skoraj nikoli bolna, zato vedno prisotna pri pouku. Nasmeh je del njenega obraza, tako nekako kot pri delfinih.
Je zelo razmišljujoča, pronicljiva in sezujajoča. To zadnje v slovenskem knjižnem jeziku pomeni, da človeka pogosto sezuje z izjavami in vprašanji, za katere nimaš na voljo niti sekunde premisleka. Saj Pika gleda vedno naravnost v oči in zahteva odgovor. Večino odgovorov sicer posrka že iz človekovega trenutnega vedenja, tako da z laganjem ne uspemo prikriti vstajanja z levo nogo.
So pa tudi dnevi, ko Pika osebno vstane z levo nogo in takrat je kot pijahoč, renčeč ekonom lonec pred eksplozijo. Če je še včeraj samovoljno s knjigo prikorakala v moje naročje in se stiskala v objem, bo morda jutri jeznorito reševala matematično nalogo v kotu kabineta na tleh. In prav nobeno prijazno prigovarjanje o hladnih tleh je ne bo prepričalo.
Zato počakava, da se lonec spiha do konca. Včasih že do polovice najinega druženja, včasih pa do naslednjega dne. Ki se začne za njo vedno od začetka, kar pomeni, da nikoli ne goji nikakršnih zamer za nazaj. Z novim dnem je resetirana.
Zelo pogosto mi (predvsem pedagogi) zastavijo vprašanje, kako naj ločijo otroka z motnjo ADHD od otroka, ki je deležen premalo kompetentne domače vzgoje (beri: je razvajen).
Večinoma, mi pravijo, so si zelo podobni. A tisti s kilometrino ali pedagoško globino, vedo, da to ni res.
Nekaj značilnosti motnje ADHD lahko razberete iz zgornjega zapisa. In te značilnosti pri drugem tipu otrok niso takšne. Glavno vodilo pri ločevanju pa je le eno: če razvajeni NOČE, otrok z ADHD noče, ker NE MORE.
V resnici je čisto vseeno, ali imamo opravka s prvim ali drugim, ker niti za enega niti za drugega ne bomo dobili odpustka ali višje plače. O »diagnozah« pa bodo presodili drugi strokovnjaki. V obeh primerih je potrebno poskrbeti za preživetje z njima, na način, da bosta kar največ odnesla od druženja z nami.
Če prvi potrebuje jasne meje, potrebuje drugi red in strukturo. Če prvi potrebuje več delovnih izkušenj, ker je za njih doma prikrajšan; drugi potrebuje več pohval za področja, kjer zares blesti in jih včasih tako težko ali neradi opazimo/izpostavimo, ker ne sodijo v naš šolski sistem.
Če se vrnem k sezujajoči Piki, ne smem pozabiti, da so njeni zvezki takšni, ki bi jih morda pripisali dečku. Pač ni orientirana na detajle. Zapiske dela zelo hitro. Pomembno ji je, da je zapisano, ne pa tudi, kako. Stvari zriše, ne ukvarja pa se preveč z izgledom in estetiko. Barva na hitro, kar na počez. Pa vendar bi bili izdelki drugačni, če bi si vzela čas in se ustavila. Pa se ne, ker se NE MORE. Ker svet hiti z drugačno hitrostjo okoli nje.
Ker rada tudi kaj pozabi ali izgubi v prehitrem vrtenju sveta, sem bila zelo presenečena, ker mi je zadnjič rekla, da se mora vrniti, ker je nekaj pozabila. Vrnila se je z zapisom govorne vaje. Lansko leto sem ji govorno vajo namreč pretransformirala v slikopis. Ker je ugotovila, da je to zanjo lažje, da je to njen kanal učenja, jo je prinesla tudi letos.
Pa sva začeli s tranformacijo. Pustila sem ji, da predlaga simbole, malo pa sem oblikovala sama. Barvala je večinoma ona – na hitrico.
Ob prvem poskusu je s pripovedovanjem že skoraj uspela. Po odmoru je ob slikicah že povedala celotno govorno vajo devetošolcu. Le-ta je dvignil obrvi in vprašal: »Kako dolgo pa sta vadili?!«
Besede niso sistem, znotraj katerega se znajdejo vsi. Zapisane besede nekatere prav ubijajo. Ena sličica pa nekomu lahko nadomesti celo poved.
Pikino slikopisno pripoved sem dala v roke tudi petošolcu, s katerim sem se že posluževala takšnega učenja – pri govornih nastopih ali recitacijah pesmic. Videl je samo slikopis, besedilo je prebral kasneje. Pripovedovanje je speljal v 90 % (vključno s podrto, razpadajočo hišo). Ko je potem bral besedilo, se mu je vidno smejalo. Meni pa tudi.
Učenje s slikopisi ustreza tudi otrokom z govorno jezikovnimi težavami in disleksijo. Ne pa nujno vsem. Ker je potrebno raziskovati razmišljanje in delovanje posameznega otroka.
Spodaj prilagam najprej slikopis. Lahko se preverite, kako vam gre in šele nato pokukate v besedilo. Isto lahko ponudite otroku. Če bo uspešen, je morda to njegov kanal učenja. Lahko pa bo odgovoril, kot moja kolegica: »Ni šans! Jaz bi umrla!«
Zato je življenje tako zanimivo. Ker smo si različni. A pomembno je, da različnosti spremenimo v izzive, ne pa v solze ali celo odpore do šole.
Pika bi rekla: »Sej to je pa itak logično, ane!«
RSS Feed
