"Strah je edina stvar,
ki se je moramo bati."
(F. D. Roosevelt)
Včasih je prišla vsak dan. Potem je ni bilo tudi po več tednov. Drobna, temnolasa, čudovitih ženstvenih potez. Prestrašena, a nekako neustrašna. Velike rjave oči so izražale veliko negotovosti pred prihodnostjo.
Ni bila dekle kot vrstnice. Lepote ni potrebovala poudarjati s črtali, rdečili in drugimi dodatki. Bila je lepa takšna, kot jo je naredila mati narava. Lepa v cvetu svojih rosnih petnajstih let. Široki puloverji so dajali le slutiti obline pod njimi, poudarjala jih ni nikoli. Nedolžna in ponižna.
Vsakič, ko je potrkala, je prostor zajela toplina njenih rjavih oči, ki so negotovo begale po prostoru in se izogibale stika z mojimi. Morda je imela občutek, da bi izčrpala resnico iz nje, če bi se mi zazrla v oči.
Marsikdaj poznam resnico. Marsikdaj si jo poustvarim. Včasih jo slutim. Nikoli je ne vržem s hitro podajo. Vedno čakam in počasi odpiram stranska vrata. Resnice so lahko boleče, ranljive, hudobne, zlovešče, ali pa osvobajajoče. A tudi takšne potrebujejo čas, ki celi rane.
Že dolgo časa sva obe vedeli, zakaj prihaja. Vedno sem bila vesela njenega prihoda. Bila je prijetna družba. Pogosto sva le sobivali v skupnem dihanju in utripih srca, ki sta skušala izenačiti frekvenci. Govorili sva med vrsticami in se izgubljali v nepomembnih temah. A pogovori niso šteli. Štel je občutek varnosti – to, da obstajajo vrata, ki jih lahko odpreš, če ne moreš več. Vrata, kjer se čas za nekaj trenutkov ustavi in srce začne pošiljati kri po žilah z njemu domačim tempom.
Vesela sem bila, kadar je nekaj tednov ni bilo, čeprav sem jo pogrešala. A vedela sem, da je takrat vse v najlepšem redu. Izmenjali sva si le droben nasmeh na hodniku ali pa še tega ne. Morda le mimobežen pogled.
Nastopil je trenutek odločitve o prihodnosti. Eno so bile srčne želje, drugo pa realne zmožnosti. Točke, ki tako pogosto omejijo izbiro, čeprav niso povezane z ničemer realnim v oprijemljivem življenju. So le dokaz in opora sistemu, ki se že leta ruši sam vase in obstaja ločen od realnih razvojnih kompetenc svojih uporabnikov – otrok.
Z Lejlo sva preigravali scenarije, pregledovali predmetnike, seštevali uspeh prejšnjih let. Bila je izrazito praktična deklica. Delovna, iznajdljiva, priročna, spoštljiva, empatična. Knjige in zvezki niso bili iz njenega sveta. Za želeno šolo bi morala to zadnje leto hudo garati.
Klicala sem mamo. Bila nedostopna, jezik je bil velika ovira.
Lejla je bila proti skupnemu srečanju. Kadar je spregovorila o sebi, je v resnici govorila o odnosu z mamo. Kako da ji ne zaupa in je nikamor ne spusti.
Na srečanje sta prišli zelo zadržani. Lejla se je spremenila v uporniško najstnico, kakršne nisem poznala. Mati – včasih zagotovo lepa ženska - utrujenega in zgaranega videza, pa ji je po svoje vračala udarce.
Kot teniško žogico sta si jih metali čez mizo. Mama je v jeziku, ki je bil mešanica malo mojega, večinoma pa njenega, očitala, da bi hčerka samo luftala, da ji smrdi učenje, da ne bo nič iz nje. Primerjala jo je tudi s starejšo, uspešno sestro.
Lejla z očitki ni zaostajala. Naštela je vse zabave in prireditve, kamor je mama ni spustila. Mama je podajo nadaljevala z že v naprej pripravljenim odgovorom, da je ne bo nikamor spuščala, dokler ne popravi ocen.
V prostoru je nastal pravi vihar emocij. A vidna je bila le jeza, ki je sikala z jezikov in oči obeh sorodnic.
Sta v tem viharju sploh še čutili, da sedim tam z njima? Da poslušam stvari, za katere v resnici sploh nočeta, da bi jih vedela. Si želita razsodnika? Želita požigosan dokument, na katerem bi pisalo, katera je kriva?
Ker na hitro nasuti vzroki skoraj nikoli niso pravi razlogi za spor, sem raziskovala dalje. Sogovornici sta se malce pomirili, a jeza je puhtela v zraku. Nobena od njiju si je ni trudila prikrivati. Telesi sta bili v hudem jeznoritem krču.
Takrat sem se obrnila k gospe in jo vprašala:
»Česa se v resnici bojite?«
Premor.
Tišina.
Nenadoma je postalo je oglušujoče tiho. Slišalo se je le dihanje.
Jezna gospa je po nekaj premora in zajete sape povedala, da je njen prvi mož izgubil življenje v vojni v Bosni. Da je izgubila tudi brata in sorodnike iz vasi. Da se boji, da bi izgubila Lejlo. Da bi se ji kaj zgodilo. Da ji je vseeno za ocene. Da si želi le, da bi bila na varnem. Da je ne bi nihče poškodoval ali ranil.
Ni besed, ki bi lahko res dobro opisale njeno izraženo skrb in strah.
Lejline oči so postajale žametno rjave, usta so ostala rahlo priprta, potem je na trdo pogoltnila slino: »Mami, zakaj mi tega nisi nikoli povedala?!«
In potem potoki solz, neizrečenih strahov, uvida uporniške najstnice, dotiki rok. Objem, ki ga ni hotelo biti konec.
Po tem srečanju je le še redkokdaj prišla. A njene oči na hodniku so mi vedno povedale, da jo je mamina iskrena izpoved osvobodila. Da lažje sprejme njene odločitve, čeprav jih v svoji mladostniški vihravosti ne more vedno razumeti.
Nerazumljivi vzgibi skrivajo zgodbe, ki so še kako razumljive.
ki se je moramo bati."
(F. D. Roosevelt)
Včasih je prišla vsak dan. Potem je ni bilo tudi po več tednov. Drobna, temnolasa, čudovitih ženstvenih potez. Prestrašena, a nekako neustrašna. Velike rjave oči so izražale veliko negotovosti pred prihodnostjo.
Ni bila dekle kot vrstnice. Lepote ni potrebovala poudarjati s črtali, rdečili in drugimi dodatki. Bila je lepa takšna, kot jo je naredila mati narava. Lepa v cvetu svojih rosnih petnajstih let. Široki puloverji so dajali le slutiti obline pod njimi, poudarjala jih ni nikoli. Nedolžna in ponižna.
Vsakič, ko je potrkala, je prostor zajela toplina njenih rjavih oči, ki so negotovo begale po prostoru in se izogibale stika z mojimi. Morda je imela občutek, da bi izčrpala resnico iz nje, če bi se mi zazrla v oči.
Marsikdaj poznam resnico. Marsikdaj si jo poustvarim. Včasih jo slutim. Nikoli je ne vržem s hitro podajo. Vedno čakam in počasi odpiram stranska vrata. Resnice so lahko boleče, ranljive, hudobne, zlovešče, ali pa osvobajajoče. A tudi takšne potrebujejo čas, ki celi rane.
Že dolgo časa sva obe vedeli, zakaj prihaja. Vedno sem bila vesela njenega prihoda. Bila je prijetna družba. Pogosto sva le sobivali v skupnem dihanju in utripih srca, ki sta skušala izenačiti frekvenci. Govorili sva med vrsticami in se izgubljali v nepomembnih temah. A pogovori niso šteli. Štel je občutek varnosti – to, da obstajajo vrata, ki jih lahko odpreš, če ne moreš več. Vrata, kjer se čas za nekaj trenutkov ustavi in srce začne pošiljati kri po žilah z njemu domačim tempom.
Vesela sem bila, kadar je nekaj tednov ni bilo, čeprav sem jo pogrešala. A vedela sem, da je takrat vse v najlepšem redu. Izmenjali sva si le droben nasmeh na hodniku ali pa še tega ne. Morda le mimobežen pogled.
Nastopil je trenutek odločitve o prihodnosti. Eno so bile srčne želje, drugo pa realne zmožnosti. Točke, ki tako pogosto omejijo izbiro, čeprav niso povezane z ničemer realnim v oprijemljivem življenju. So le dokaz in opora sistemu, ki se že leta ruši sam vase in obstaja ločen od realnih razvojnih kompetenc svojih uporabnikov – otrok.
Z Lejlo sva preigravali scenarije, pregledovali predmetnike, seštevali uspeh prejšnjih let. Bila je izrazito praktična deklica. Delovna, iznajdljiva, priročna, spoštljiva, empatična. Knjige in zvezki niso bili iz njenega sveta. Za želeno šolo bi morala to zadnje leto hudo garati.
Klicala sem mamo. Bila nedostopna, jezik je bil velika ovira.
Lejla je bila proti skupnemu srečanju. Kadar je spregovorila o sebi, je v resnici govorila o odnosu z mamo. Kako da ji ne zaupa in je nikamor ne spusti.
Na srečanje sta prišli zelo zadržani. Lejla se je spremenila v uporniško najstnico, kakršne nisem poznala. Mati – včasih zagotovo lepa ženska - utrujenega in zgaranega videza, pa ji je po svoje vračala udarce.
Kot teniško žogico sta si jih metali čez mizo. Mama je v jeziku, ki je bil mešanica malo mojega, večinoma pa njenega, očitala, da bi hčerka samo luftala, da ji smrdi učenje, da ne bo nič iz nje. Primerjala jo je tudi s starejšo, uspešno sestro.
Lejla z očitki ni zaostajala. Naštela je vse zabave in prireditve, kamor je mama ni spustila. Mama je podajo nadaljevala z že v naprej pripravljenim odgovorom, da je ne bo nikamor spuščala, dokler ne popravi ocen.
V prostoru je nastal pravi vihar emocij. A vidna je bila le jeza, ki je sikala z jezikov in oči obeh sorodnic.
Sta v tem viharju sploh še čutili, da sedim tam z njima? Da poslušam stvari, za katere v resnici sploh nočeta, da bi jih vedela. Si želita razsodnika? Želita požigosan dokument, na katerem bi pisalo, katera je kriva?
Ker na hitro nasuti vzroki skoraj nikoli niso pravi razlogi za spor, sem raziskovala dalje. Sogovornici sta se malce pomirili, a jeza je puhtela v zraku. Nobena od njiju si je ni trudila prikrivati. Telesi sta bili v hudem jeznoritem krču.
Takrat sem se obrnila k gospe in jo vprašala:
»Česa se v resnici bojite?«
Premor.
Tišina.
Nenadoma je postalo je oglušujoče tiho. Slišalo se je le dihanje.
Jezna gospa je po nekaj premora in zajete sape povedala, da je njen prvi mož izgubil življenje v vojni v Bosni. Da je izgubila tudi brata in sorodnike iz vasi. Da se boji, da bi izgubila Lejlo. Da bi se ji kaj zgodilo. Da ji je vseeno za ocene. Da si želi le, da bi bila na varnem. Da je ne bi nihče poškodoval ali ranil.
Ni besed, ki bi lahko res dobro opisale njeno izraženo skrb in strah.
Lejline oči so postajale žametno rjave, usta so ostala rahlo priprta, potem je na trdo pogoltnila slino: »Mami, zakaj mi tega nisi nikoli povedala?!«
In potem potoki solz, neizrečenih strahov, uvida uporniške najstnice, dotiki rok. Objem, ki ga ni hotelo biti konec.
Po tem srečanju je le še redkokdaj prišla. A njene oči na hodniku so mi vedno povedale, da jo je mamina iskrena izpoved osvobodila. Da lažje sprejme njene odločitve, čeprav jih v svoji mladostniški vihravosti ne more vedno razumeti.
Nerazumljivi vzgibi skrivajo zgodbe, ki so še kako razumljive.
RSS Feed
