Ni izmišljena ali plod moje domišljije. Bila sem ji priča in sem ji še - žal prepogosto. Kot otrok - učenka in zdaj kot odrasla oseba pri delu v vzgojno -izobraževalnem procesu.
Otroci imajo neizmerno občutljive senzorje za to, katere spretnosti oz. sposobnosti jim pripišemo in koliko jih spoštujemo. Nerazumno je, če od njih zahtevamo spoštovanje, medtem ko sami sejemo jezo, prezir in predsodke. Verjeti, zaupati, dopustiti in slišati bi morale biti osnovne veščine vsakega pedagoga, ki bi naj prednjačile pred njegovim strokovnim znanjem.
Konec koncev vsi otroci enkrat odrastemo.
Meni v glavi še vedno odmeva neskončno trditev iz ust pedagogov, ki so javno podcenjevali moje sposobnosti in mi celo določali, kako se bom odrezala na maturi. Kot borki po naravi so mi nastavili odskočno desko, nekomu drugačnemu bi s svojim prognostičnim negativizmom lahko za vedno spremenili življenje.
Otroke vzgajamo v duhu, naj sledijo odraslim - ker nekaj vedo, nosijo modrosti in imajo prav. Ko pomembni odrasli (starš, vzgojitelj, učitelj) otroku reče, da je nesposoben, da iz njega nič ne bo ... mu otrok verjame, začne igrati to vlogo in zelo hitro lahko točno tak tudi postane.
In potem si odrasli z veseljem pomanemo roke in rečemo: "No, saj sem itak vedel."
Ne, niste vedeli! Povzročili ste!
Slikanica, ki bo izšla 15. septembra 2015, je tako del mene kot verjetno tudi vas. Več o njej in možnostih prednaročila vam bom zaupala ta četrtek.