S prijateljico sva lazili na vrh strmega griča in se hvaležno klanjali decembrskemu soncu, ki je prijazno sijalo na naju. Povedala mi je anekdoto, ki jo je doživela, ko je v zdravstvenem domu čakala na pregled. Zdelo se mi je zelo pomembno, da jo delim z vami.
V čakalnici je poleg nje prisedla stara in drobna ženička z ruto na glavi. Takšna, kot jo lahko pomnite iz nabora dobrih starih slovenskih filmov. Simpatična ženička je z mojo prijateljico takoj vzpostavila kontakt in pričela pogovor. Najprej ji je malo potarnala o zdravstvenih težavah s srcem, zaradi katerih je prišla na pregled. Prijateljica ji je prikimavala in jo poslušala. Ker je izjemno dobra poslušalka in sogovornica, sem prepričana, da je ženička brez težav nadaljevala s pogovorom.
Bila je namreč izjemno zgrožena nad odnosom, ki ga imajo nekateri ljudje nad živalmi. Omenila je neko sorodnico, ki brca svojega psa. Sočustvovala je s svojo hčerko, ki je v teh dneh zaskrbljena zaradi poplave pirotehničnih sredstev, ki naše štirinožne prijatelje spravljajo v hudo stisko. Moja prijateljica je dodala, kako zelo se njena psička boji novoletnega pokanja. Da vedno sedi v njenem naročju in jo nežno boža po dlaki ter ji tiho šepeta v uho, da jo malce potolaži. Ob tem jo je ženička tudi dopolnila, da je enkrat, ko je odhajala od maše, našla izgubljeno mucko in ji nudila zavetje ter hrano. Vsekakor sočutna babica, saj to ni bila prva mucka, s katero je delila svoj dom.
Potem sta malo kramljali o peki potice, božičnem kosilu, obiskih sorodnikov in podobnih aktualnih temah. Kot vedno v takih klepetih, pa je tema nanesla tudi na vreme. Ženička je brez dlake na jeziku, skorajda z nasmehom na obrazu pripomnila: »Ane, kako fajn, ko bo zdej mrzlo. Ko bo vse mal pomrznilo. Imegranti bodo mal pomrznili, pa ne bo več tolk sitnosti.«
Mislim, da si prijateljica še danes ni opomogla od tega komentarja. Zato mi je verjetno tudi zaupala to zgodbo. Zgodbo o sočutni ženički, ki prezira ljudi, ki brcajo pse, obenem pa navija za zmrzal, da bi rešila probleme z ljudmi. Saj se še spomnite, kako so v starih časih na kmetih radi rekli: »Da bi bila le huda zima, da bo vsa golazen pocrkala.«
Morda njene zdravstvene težave s srcem le niso bile zgolj naključje.
»Imegrant« je lahko kdorkoli. Lahko je človek ali žival. Lahko je ženska ali moški. Za nekoga je »imegrant« temnopolta oseba, za drugega gibalno ovirana oseba. Za tretjega so »imegranti« vsi, ki niso arijske rase. Kategorija je izredno prilagodljiva v danem duhu časa in prostora. "Imegrant" je nekdo, za katerega ocenite, da si ne zasluži vašega spoštovanja. Da mu lahko odvzamete dostojanstvo.
»Imegrant« ste lahko nekega dne za nekoga tudi vi. Lahko že jutri. In ta nekdo si bo želel, da bi vas pobralo od mraza, ker potem z vami ne bo več sitnosti.
»Imegranti« so bitja kot mi vsi. Ljubijo in se bojijo - kot mi. Hrepenijo po miru in sožitju, ki si ga te dni podajamo iz roke v roko ali preko elektronskih pisem. Upajo na tople domove in site otroke. Želijo si človeškosti. Če ne ravno na proklamativni, pa vsaj na deklarativni ravni. Kar namreč mislite, tudi govorite. Kar govorite, tudi mislite. Kar mislite, se tudi uresniči.
Tudi živali občutijo žalost, ko jim odvzamejo mladiče. Strah jih je, ko pokajo petarde. Želijo si dostojnega življenja, tako kot mi.
V letu 2016 si želim več spoštovanja do ljudi in živali.
V čakalnici je poleg nje prisedla stara in drobna ženička z ruto na glavi. Takšna, kot jo lahko pomnite iz nabora dobrih starih slovenskih filmov. Simpatična ženička je z mojo prijateljico takoj vzpostavila kontakt in pričela pogovor. Najprej ji je malo potarnala o zdravstvenih težavah s srcem, zaradi katerih je prišla na pregled. Prijateljica ji je prikimavala in jo poslušala. Ker je izjemno dobra poslušalka in sogovornica, sem prepričana, da je ženička brez težav nadaljevala s pogovorom.
Bila je namreč izjemno zgrožena nad odnosom, ki ga imajo nekateri ljudje nad živalmi. Omenila je neko sorodnico, ki brca svojega psa. Sočustvovala je s svojo hčerko, ki je v teh dneh zaskrbljena zaradi poplave pirotehničnih sredstev, ki naše štirinožne prijatelje spravljajo v hudo stisko. Moja prijateljica je dodala, kako zelo se njena psička boji novoletnega pokanja. Da vedno sedi v njenem naročju in jo nežno boža po dlaki ter ji tiho šepeta v uho, da jo malce potolaži. Ob tem jo je ženička tudi dopolnila, da je enkrat, ko je odhajala od maše, našla izgubljeno mucko in ji nudila zavetje ter hrano. Vsekakor sočutna babica, saj to ni bila prva mucka, s katero je delila svoj dom.
Potem sta malo kramljali o peki potice, božičnem kosilu, obiskih sorodnikov in podobnih aktualnih temah. Kot vedno v takih klepetih, pa je tema nanesla tudi na vreme. Ženička je brez dlake na jeziku, skorajda z nasmehom na obrazu pripomnila: »Ane, kako fajn, ko bo zdej mrzlo. Ko bo vse mal pomrznilo. Imegranti bodo mal pomrznili, pa ne bo več tolk sitnosti.«
Mislim, da si prijateljica še danes ni opomogla od tega komentarja. Zato mi je verjetno tudi zaupala to zgodbo. Zgodbo o sočutni ženički, ki prezira ljudi, ki brcajo pse, obenem pa navija za zmrzal, da bi rešila probleme z ljudmi. Saj se še spomnite, kako so v starih časih na kmetih radi rekli: »Da bi bila le huda zima, da bo vsa golazen pocrkala.«
Morda njene zdravstvene težave s srcem le niso bile zgolj naključje.
»Imegrant« je lahko kdorkoli. Lahko je človek ali žival. Lahko je ženska ali moški. Za nekoga je »imegrant« temnopolta oseba, za drugega gibalno ovirana oseba. Za tretjega so »imegranti« vsi, ki niso arijske rase. Kategorija je izredno prilagodljiva v danem duhu časa in prostora. "Imegrant" je nekdo, za katerega ocenite, da si ne zasluži vašega spoštovanja. Da mu lahko odvzamete dostojanstvo.
»Imegrant« ste lahko nekega dne za nekoga tudi vi. Lahko že jutri. In ta nekdo si bo želel, da bi vas pobralo od mraza, ker potem z vami ne bo več sitnosti.
»Imegranti« so bitja kot mi vsi. Ljubijo in se bojijo - kot mi. Hrepenijo po miru in sožitju, ki si ga te dni podajamo iz roke v roko ali preko elektronskih pisem. Upajo na tople domove in site otroke. Želijo si človeškosti. Če ne ravno na proklamativni, pa vsaj na deklarativni ravni. Kar namreč mislite, tudi govorite. Kar govorite, tudi mislite. Kar mislite, se tudi uresniči.
Tudi živali občutijo žalost, ko jim odvzamejo mladiče. Strah jih je, ko pokajo petarde. Želijo si dostojnega življenja, tako kot mi.
V letu 2016 si želim več spoštovanja do ljudi in živali.
RSS Feed
