Kadar predavam, skoraj zagotovo dobim vsaj eno vprašanje iz nabora Zakaj je danes tako, včasih pa ni bilo. Gre za vprašanja kot so: "Zakaj danes otroci berejo slabše kot včasih? Zakaj je toliko hiperaktivnih otrok? Zakaj je toliko podivjanih otrok? Zakaj otroci ne ubogajo več staršev? …"
Na vsa ta vprašanja imate na stotine pojasnil. Odvisno je samo, kateri branži, politični stranki, trgovski verigi, farmacevtskemu gigantu … pripadate ali ste celo njegov plačanec. A eno je neizpodbitno res – današnjih otrok ne moremo več primerjati s tistimi iz Titovih časov, ker tudi današnji starši niso ob bok tistim, ki so nas vzgajali pod Titovo vlado. In konec koncev je tudi zrak, ki ga dihamo danes nekaj popolnoma drugega kot v dobrih starih socialističnih časih.
Če hodite po svetu z dovolj odprtimi očmi, najdete odgovore na vsa zgornja vprašanja, pa ne potrebujete biti nikakršen strokovnjak, politik ali plačanec. Potrebujete le zmerno razvito kmečko pamet.
Ko sem relativno pozno zvečer hitela čez hodnik ogromnega nakupovalnega centra, sem imela priložnost opazovati danes povsem običajen dogodek. Na sredi centra v prepišni kavarni brez sten je mojo pozornost pritegnil glasen jok drobcenega dojenčka. Že kazalci na uri so osebam s kmečko pametjo dopovedovali, da malo dete potrebuje temo in počitek. Detece je zveriženo sedelo/ležalo v lupinici, ki je bila prikladno pritrjena na podvozje vozička. Po hitri oceni bi mu prisodila zgolj mesec ali dva. Okoli njega so se motale tri ženske. Delovale so kot dojenčkova prababica, babica in mama (seveda sta bili lahko prvi dve teti ali sosedi). Nekaj časa so se motale okoli malega, ga zibale s podvozjem, potem pa se utrujene sesedle in nadaljevale s svojo kavo (morda kakavom) in pustile, da je otrokova arija navduševala ostale kavarničarje.
Kaj že potrebuje dvomesečni otrok, ki joka? Malo dete, polno primarnih nagonov in refleksov?
Tiho in umirjeno okolje, ne pa množico luči, barv, vonjev, nepoznanih zvokov. In seveda predvsem varnost maminega telesa. Mamin objem. Prisotno mamo. Mamo, ki se je sposobna odpovedati svojim željam v zameno za otrokove potrebe. Ker tista kava na mizi ni izhajala iz njene potrebe, pač pa želje. Dojenčkove arije pa so brezpogojno dokazovale klic po nezadovoljenih potrebah.
Lupinica ni enako kot mamine roke. Ker tudi ne omogoča ustrezne pozicije telesa razvijajočega se bitja. Pa ravno lupinice so postale tako popularne, ker jih hitro natakneš na podvozje in osvajaš nova in nova ozemlja v šoping centrih. Kar je zares prikladno, je tudi pas. Otrok je pettočkovno pripet, kar mu omogoča najmanj možnega gibanja in mama brez težav preizkuša nova oblačila, čevlje in nakit. Medtem ko pikec trenira svoje trebušne mišice ob napenjanju in vztrajanju, da bi se osvobodil male zlate kletke.
Težave pri učenju imajo otroci tudi zato, ker več kot polovico svojega ranega otroštva preživijo v čudovito lepih gugalnikih, stolčkih, lupinicah in vozičkih. Ker so na varnem in na mehkem in ne morejo nikamor pasti. Ker tako privezani ne razvijajo veščin, ki so potrebne za plazenje. Ker dandanes premnogo otrok ne plazi in ne kobaca in potem se ponosni starši hvalijo, »da je on kar shodil«. Seveda ne govorijo na glas, da so ga vlekli iz sedenja za roke v hojo. Še raje pa zamolčijo, kolikokrat je padel na nos (potem, ko je že shodil), ker zaradi odsotnosti plazenja ni razvil prestreznih elementov padanja.
Nobenega otroka ne bi smeli posedati in zadelovati z blazinami (»Juhu, a veš da naš že sedi s povštri!«), dokler se iz plazenja ne usede čisto samostojno in tako tudi obstane ter se igra z igračko v roki, brez da se takoj prekucne kot babuška. Nobenemu otroku ne bi smeli delati takšne škode, da ga v želji po čim prejšnji hoji (»Ja ja, saj jaz vem, da bi ti že rad hodil, ti bo mamica malo pomagala!«) iz sedenja vlečete na noge in ga še naprej vlečete pred sabo kot pripomoček za čiščenje.
Velika škoda, ki jo delate, ni vidna takoj. A zelo lepo jo lahko nekaj let kasneje opazujemo pri poplavi slabih bralcev (in še česa drugega). In popravljanje za nazaj … težka je, saj veste. Nekako tako, kot bi hoteli trinajstletniku dopovedati, da mora sesati mleko direktno iz maminih dojk, saj je dobro za njegov imunski sistem, razvoj možganov in čustvovanja (pa še marsičesa) ter da vam je žal, ker kot dojenček ni bil dojen.
Pa saj to vse veste, vse to ste že prebrali. A kaj, ko obstajajo lažje in manj komplicirane poti. Tako kot se nam z otroki ni treba pogovarjati, če se cele popoldneve naslajajo ob risankah.
Verjemite, nikoli več se vam ne bo treba pogovarjati z njimi. Ker bodo vaše začetno nezanimanje za njih v najstniških letih obrnili premosorazmerno.
Na vsa ta vprašanja imate na stotine pojasnil. Odvisno je samo, kateri branži, politični stranki, trgovski verigi, farmacevtskemu gigantu … pripadate ali ste celo njegov plačanec. A eno je neizpodbitno res – današnjih otrok ne moremo več primerjati s tistimi iz Titovih časov, ker tudi današnji starši niso ob bok tistim, ki so nas vzgajali pod Titovo vlado. In konec koncev je tudi zrak, ki ga dihamo danes nekaj popolnoma drugega kot v dobrih starih socialističnih časih.
Če hodite po svetu z dovolj odprtimi očmi, najdete odgovore na vsa zgornja vprašanja, pa ne potrebujete biti nikakršen strokovnjak, politik ali plačanec. Potrebujete le zmerno razvito kmečko pamet.
Ko sem relativno pozno zvečer hitela čez hodnik ogromnega nakupovalnega centra, sem imela priložnost opazovati danes povsem običajen dogodek. Na sredi centra v prepišni kavarni brez sten je mojo pozornost pritegnil glasen jok drobcenega dojenčka. Že kazalci na uri so osebam s kmečko pametjo dopovedovali, da malo dete potrebuje temo in počitek. Detece je zveriženo sedelo/ležalo v lupinici, ki je bila prikladno pritrjena na podvozje vozička. Po hitri oceni bi mu prisodila zgolj mesec ali dva. Okoli njega so se motale tri ženske. Delovale so kot dojenčkova prababica, babica in mama (seveda sta bili lahko prvi dve teti ali sosedi). Nekaj časa so se motale okoli malega, ga zibale s podvozjem, potem pa se utrujene sesedle in nadaljevale s svojo kavo (morda kakavom) in pustile, da je otrokova arija navduševala ostale kavarničarje.
Kaj že potrebuje dvomesečni otrok, ki joka? Malo dete, polno primarnih nagonov in refleksov?
Tiho in umirjeno okolje, ne pa množico luči, barv, vonjev, nepoznanih zvokov. In seveda predvsem varnost maminega telesa. Mamin objem. Prisotno mamo. Mamo, ki se je sposobna odpovedati svojim željam v zameno za otrokove potrebe. Ker tista kava na mizi ni izhajala iz njene potrebe, pač pa želje. Dojenčkove arije pa so brezpogojno dokazovale klic po nezadovoljenih potrebah.
Lupinica ni enako kot mamine roke. Ker tudi ne omogoča ustrezne pozicije telesa razvijajočega se bitja. Pa ravno lupinice so postale tako popularne, ker jih hitro natakneš na podvozje in osvajaš nova in nova ozemlja v šoping centrih. Kar je zares prikladno, je tudi pas. Otrok je pettočkovno pripet, kar mu omogoča najmanj možnega gibanja in mama brez težav preizkuša nova oblačila, čevlje in nakit. Medtem ko pikec trenira svoje trebušne mišice ob napenjanju in vztrajanju, da bi se osvobodil male zlate kletke.
Težave pri učenju imajo otroci tudi zato, ker več kot polovico svojega ranega otroštva preživijo v čudovito lepih gugalnikih, stolčkih, lupinicah in vozičkih. Ker so na varnem in na mehkem in ne morejo nikamor pasti. Ker tako privezani ne razvijajo veščin, ki so potrebne za plazenje. Ker dandanes premnogo otrok ne plazi in ne kobaca in potem se ponosni starši hvalijo, »da je on kar shodil«. Seveda ne govorijo na glas, da so ga vlekli iz sedenja za roke v hojo. Še raje pa zamolčijo, kolikokrat je padel na nos (potem, ko je že shodil), ker zaradi odsotnosti plazenja ni razvil prestreznih elementov padanja.
Nobenega otroka ne bi smeli posedati in zadelovati z blazinami (»Juhu, a veš da naš že sedi s povštri!«), dokler se iz plazenja ne usede čisto samostojno in tako tudi obstane ter se igra z igračko v roki, brez da se takoj prekucne kot babuška. Nobenemu otroku ne bi smeli delati takšne škode, da ga v želji po čim prejšnji hoji (»Ja ja, saj jaz vem, da bi ti že rad hodil, ti bo mamica malo pomagala!«) iz sedenja vlečete na noge in ga še naprej vlečete pred sabo kot pripomoček za čiščenje.
Velika škoda, ki jo delate, ni vidna takoj. A zelo lepo jo lahko nekaj let kasneje opazujemo pri poplavi slabih bralcev (in še česa drugega). In popravljanje za nazaj … težka je, saj veste. Nekako tako, kot bi hoteli trinajstletniku dopovedati, da mora sesati mleko direktno iz maminih dojk, saj je dobro za njegov imunski sistem, razvoj možganov in čustvovanja (pa še marsičesa) ter da vam je žal, ker kot dojenček ni bil dojen.
Pa saj to vse veste, vse to ste že prebrali. A kaj, ko obstajajo lažje in manj komplicirane poti. Tako kot se nam z otroki ni treba pogovarjati, če se cele popoldneve naslajajo ob risankah.
Verjemite, nikoli več se vam ne bo treba pogovarjati z njimi. Ker bodo vaše začetno nezanimanje za njih v najstniških letih obrnili premosorazmerno.
RSS Feed
