Danes sem v tvojih očeh uzrl ostanke solz.
Vem, zakaj si jokala.
Vem, da te skrbi zame. Vem, da te je strah zame.
Zavedam se, da vsakič, ko mi pomahaš v slovo po končanemu pouku, v sebi zadržuješ cmok grenkobe, ki ga na skrivaj prelivaš v solze.
Čutim, da si z menoj. Zdaj sem še premajhen, da bi lahko resnično razumel, kaj vse storiš zame. Ko bom odrasel in bi razumel, pa se ne bom več spomnil. A čutim vso to tvojo energijo in jo jemljem z največjo žlico. Zaradi nje bom lahko postal boljši človek.
Vem, kaj pomeni dotik tvoje roke na moji rami, kadar pišemo test. Razumem tvoj pogled v levo navzgor, ko stojim nebogljen pred tablo in me sprašuješ za oceno.
Vidim tudi, kako skrbiš za mojo sošolko iz tretje klopi. Večkrat si jo že počesala pred poukom in ji zmršene lase uredila v kito. Vem, ker tudi jaz prihajam prezgodaj, saj raje postavam po gluhih šolskih hodnikih, kot da bi podaljševal jutra doma. Vem, da ji nosiš oblačila svojih deklic, kot si tudi že meni prinesla nogavice in spodnjice, ki so dišale po tvojem domu in tvojem pralnem prašku. Vem, da si mi kupila nove in jih oprala zame.
Vem, da bi me rada zaščitila, objela, jokala z menoj. Me odpeljala v svoj varen dom in tam poskrbela zame, kot to delaš s svojima hčerkama. Ne razumem še dobro, da je to, kar se mi dogaja doma, narobe. Tako je. To je moj edini svet. To jemljem kot edino možno ljubezen. Če bi me vzela, bi se utopil v presežku tvoje naklonjenosti, ki je nisem vajen.
Težko bi razumel, da je prav to ljubezen, ki bi jo kot nebogljeni otrok zaslužil in moral dobiti. Kot tudi vsi ostali otroci tega sveta.
Da ljubezen ni oče, ki te s kavča pijan zadane s steklenico. Da ljubezen ni mama, ki te ima rada namesto svojega neurejenega moža. Da ljubezen ni oče, ki zate ne naredi prav ničesar. Da so edina pozornost z njegove strani sočne kletvice. Da ljubezen ni mama, ki v utripu svojega nezadovoljnega življenja pozabi, da si njeno dete in potrebuješ njeno naklonjenost, skrb, predanost.
Da je ljubezen to, kar zame storiš ti, ko mi skrivaj zaviješ višek malice v vrečko, ki čudežno konča v moji torbi. Da je ljubezen tudi to, ko mi brez gnusa obrišeš nos in moja skromna oblačila zaščitiš pred posmehom sošolcev. Da je ljubezen tudi tvoja strogost, ki jo podeliš z nami, ko s tankovsko močjo rušimo meje odraslega sveta.
Vem, da bi me vzela domov, kot tudi sošolko iz tretje klopi. Vem, da bi vzela tudi tri lanske učence in dva predlanska. Vem, da boš tudi v prihodnjem letu vzela štiri nove pod svoj čustveni klobuk. Vidim tvoje trpljenje ob tem, ker imaš zvezane roke. V sebi tiho kričiš, brcaš, verjetno tudi preklinjaš. Težko razumeš naš svet. Še težje naše otroštvo. Ne sprejemaš početja naših staršev.
A vedi. Vsi mi, ki nas ne moreš odpeljati v svoj dom, bomo zaradi tebe lažje preživeli. Vsi smo s teboj, v tebi. Nosiš nas v svojem velikem srcu. Prav tako, kot imamo tudi mi tebe shranjeno v vsaki celici naših malih telesc. Hvala, ker nas opaziš. Hvala, ker ti je mar. Hvala ti, ker verjameš v nas!
HVALA, KER NAS IMAŠ RADA.
»Tisti, ki prinašajo žarek svetlobe
v življenja drugih,
se mu sami ne morejo izogniti.«
(Barrie)
Vem, zakaj si jokala.
Vem, da te skrbi zame. Vem, da te je strah zame.
Zavedam se, da vsakič, ko mi pomahaš v slovo po končanemu pouku, v sebi zadržuješ cmok grenkobe, ki ga na skrivaj prelivaš v solze.
Čutim, da si z menoj. Zdaj sem še premajhen, da bi lahko resnično razumel, kaj vse storiš zame. Ko bom odrasel in bi razumel, pa se ne bom več spomnil. A čutim vso to tvojo energijo in jo jemljem z največjo žlico. Zaradi nje bom lahko postal boljši človek.
Vem, kaj pomeni dotik tvoje roke na moji rami, kadar pišemo test. Razumem tvoj pogled v levo navzgor, ko stojim nebogljen pred tablo in me sprašuješ za oceno.
Vidim tudi, kako skrbiš za mojo sošolko iz tretje klopi. Večkrat si jo že počesala pred poukom in ji zmršene lase uredila v kito. Vem, ker tudi jaz prihajam prezgodaj, saj raje postavam po gluhih šolskih hodnikih, kot da bi podaljševal jutra doma. Vem, da ji nosiš oblačila svojih deklic, kot si tudi že meni prinesla nogavice in spodnjice, ki so dišale po tvojem domu in tvojem pralnem prašku. Vem, da si mi kupila nove in jih oprala zame.
Vem, da bi me rada zaščitila, objela, jokala z menoj. Me odpeljala v svoj varen dom in tam poskrbela zame, kot to delaš s svojima hčerkama. Ne razumem še dobro, da je to, kar se mi dogaja doma, narobe. Tako je. To je moj edini svet. To jemljem kot edino možno ljubezen. Če bi me vzela, bi se utopil v presežku tvoje naklonjenosti, ki je nisem vajen.
Težko bi razumel, da je prav to ljubezen, ki bi jo kot nebogljeni otrok zaslužil in moral dobiti. Kot tudi vsi ostali otroci tega sveta.
Da ljubezen ni oče, ki te s kavča pijan zadane s steklenico. Da ljubezen ni mama, ki te ima rada namesto svojega neurejenega moža. Da ljubezen ni oče, ki zate ne naredi prav ničesar. Da so edina pozornost z njegove strani sočne kletvice. Da ljubezen ni mama, ki v utripu svojega nezadovoljnega življenja pozabi, da si njeno dete in potrebuješ njeno naklonjenost, skrb, predanost.
Da je ljubezen to, kar zame storiš ti, ko mi skrivaj zaviješ višek malice v vrečko, ki čudežno konča v moji torbi. Da je ljubezen tudi to, ko mi brez gnusa obrišeš nos in moja skromna oblačila zaščitiš pred posmehom sošolcev. Da je ljubezen tudi tvoja strogost, ki jo podeliš z nami, ko s tankovsko močjo rušimo meje odraslega sveta.
Vem, da bi me vzela domov, kot tudi sošolko iz tretje klopi. Vem, da bi vzela tudi tri lanske učence in dva predlanska. Vem, da boš tudi v prihodnjem letu vzela štiri nove pod svoj čustveni klobuk. Vidim tvoje trpljenje ob tem, ker imaš zvezane roke. V sebi tiho kričiš, brcaš, verjetno tudi preklinjaš. Težko razumeš naš svet. Še težje naše otroštvo. Ne sprejemaš početja naših staršev.
A vedi. Vsi mi, ki nas ne moreš odpeljati v svoj dom, bomo zaradi tebe lažje preživeli. Vsi smo s teboj, v tebi. Nosiš nas v svojem velikem srcu. Prav tako, kot imamo tudi mi tebe shranjeno v vsaki celici naših malih telesc. Hvala, ker nas opaziš. Hvala, ker ti je mar. Hvala ti, ker verjameš v nas!
HVALA, KER NAS IMAŠ RADA.
»Tisti, ki prinašajo žarek svetlobe
v življenja drugih,
se mu sami ne morejo izogniti.«
(Barrie)
RSS Feed
