Nedelja. Z družino pohajkujemo po glavnem mestu in se nadejamo novih dogodivščin. Ustavimo se na mestu, ki zaradi svoje unikatnosti pritegne mnogo družin z manjšimi in tudi večjimi otroki. Tudi mi postanemo del te množice. Lotimo se preizkušanja in eksperimentalnega učenja.
Med mnogimi obrazi se pobližje srečam z ženskim obličjem, ki me pozdravi, rekoč: »Mi se pa poznamo, ane?«
Moj spomin je na preizkušnji, prav tako odličnost mojih socialnih veščin. Rahel trzljaj na mojem obrazu očitno ne prepriča sogovornice, zato mi kar sama pove, da njen otrok obiskuje šolo, na kateri sem zaposlena. Skušam se ji opravičiti, saj je na naši šoli preko 500 otrok in praktično dvakrat toliko staršev.
Na kar mi gospa skoraj navdušeno odvrne: »Sej bolš, da nimate opravka z mojimi otroki.«
Priznam. Zadane me. Malo tudi zaradi mene same. Zaradi vse energije, ki jo vlagam, da bi tabuiziran naziv specialni pedagog (kaj šele profesor defektologije) končno enkrat izgubil vrečo predsodkov, ki se drži množice ljudi.
Kot drugo me zadane namesto vseh staršev, ki imajo opravka z menoj. In kot tretje, pa tudi najgloblje, me zadane zaradi vseh otrok, ki prihajajo k meni. Ena sama nedolžna izjava, (recimo da) nič slabega misleče mame, mi nastavi ponovno ogledalo, da v Sloveniji še vedno nizko bredemo. Da smo še vedno na repu tistega obdobja, ko so otroke s posebnimi potrebami skrivali doma na oddaljenih kmetijah in so postali »ta ubogi vaški posebneži«.
Vaški posebneži niso samo oni, ampak tudi njihovi starši in jaz osebno. Verjetno malce tudi vsi tisti, ki prijateljujejo z menoj.
Kako se torej počutijo vsi tisti starši, ki sedijo pred mojim kabinetom in čakajo na govorilne ure? Kaj si mislijo o sebi? Ali še bolje … kaj si mislijo o njih vsi tisti starši, ki hodijo mimo? Morda nekaj takega: »Še sreča, da meni ni treba potrkati na ta vrata. Še sreča, da imamo normalnega mulca.«
Ob tem se spomnim tudi svoje prijateljice, ki mi je pred leti naredila veliko uslugo, zanjo pa ni želela plačila. Takrat je bila njena hčerka še v plenicah. Rekla sem ji, da če bo kadarkoli kaj rabila glede deklice, naj ne okleva z vprašanjem. Tudi njen odgovor me je takrat zadel. A sem ga čisto zakopala, zdaj pa se je spet osvežil v mojem spominu: »Upam, da ne bom nikoli potrebovala tvojih strokovnih nasvetov!«
Kaj torej dela specialni pedagog, da imajo srečo vsi, ki jim ga ni potrebno srečati po strokovni plati (čeprav imajo nekateri, ki gredo v svojem zasebnem prostem času s tabo na kavo, še vedno občutke, da jih analiziraš – ker si pač iz enega bolj »psiho foha«).
Se specialni pedagog ukvarja s kripli, debili, imbecili, kreteni, maloumneži? Ali bo specialni pedagog, ki je »okužen« s posebneži, lahko škodoval »normalnim« otrokom?
Specialni pedagog, ki je zaposlen na redni osnovni šoli ali vrtcu, lahko prinese veliko širine med ljudi, če jo seveda premore tudi sam (zagotovo tudi vsi specialni pedagogi niso dobri, kot tudi niso dobri vsi prodajalci, natakarji, avtoličarji, učitelji, bančniki, turistični vodiči, direktorji ….).
Predvsem je njegova vloga izjemnega pomena v vrtcu in na prvi triadi OŠ. Takrat se pri nekaterih otrocih lahko začnejo kazati drobceni odkloni v razvoju, zaradi katerih potrebujejo drugačna znanja, pristope in metode. Ravno zaradi tega, da kasneje v življenju ne bodo imeli težav pri opravljanju zaresnejših del.
Gre lahko za povsem začetniške težave. Bodisi je to lahko nepravilna drža pisala (kar sploh ni tako nepomembna stvar, če pomislite, da pišete celo življenje – razen, če se tolažite, da boste drsali po ekranu ali imeli zaradi dobre plače osebno tajnico), ki jo opažam danes pri vsaj 40 % odraslih (pa se je sami sploh ne zavedajo). Gre lahko za to, da je otrok malce bolj okoren in se izogiba raznim drobnim opravilom. In če v pravem obdobju ne dobi pravih in zadostnih dražljajev, se del njegovih možganov nikoli ne bo razvil tako, kot je bilo predvideno. Kaj lahko se zgodi, da bo imel nekega dne zaradi tega težave pri npr. matematiki (pa nihče ne bo vedel za razlog).
Specialni pedagog lahko otroke in starše nauči mnogih strategij, da je delo doma lažje – pa najsi gre za branje, pisanje, računanje ali učenje učenja (in še mnogo drugega).
Saj poznate tiste otroke, ki tako močno pritiskajo pri barvanju in pisanju, da se lomijo barvice in trgajo listi. Pa jih ni tako malo. Potem so tukaj še otroci, ki se ne zmorejo umestiti v skupino in s svojim neustreznim vedenjem odbijajo prijatelje. Tudi takšnim otrokom je moč pomagati. In še prenekaterim drugim tudi.
Pogosto se namreč izkaže, da imajo otroci, ki so bili nekaj let v specialnopedagoški obravnavi zaradi takšnih ali drugačnih začetniških težav, na koncu osnovnošolskega izobraževanja veliko boljše delovne – učne navade, obvladajo učinkovite strategije za reševanje nalog, se boljše organizirajo za delo, poznajo svoj stil učenja in razvijejo mnoge kompenzacijske veščine, zaradi česar lahko v večji meri razvijajo svoje potenciale.
Ker nisem privatnica, lahko vse to napišem. Če bi bila, bi mi lahko kdo očital, da si želim povečati posel.
Poleg vsega pojasnjenega pa se mi zdi najpomembnejši še zadnji vidik. Če imamo sami negativen odnos do iskanja pomoči, ga bo imel tudi otrok. Tak odnos bo razvil do osebe, ki nudi pomoč pa tudi do sošolcev, ki jo prejemajo.
V resnici pa nikoli ne moremo vedeti, kdaj bomo pomoč potrebovali. Če otroke učimo, da imajo s specialnim pedagogom opravka samo »ta problematični, neumni in zaostali«, potem se lahko nekega dne zgodi, da se bo ta otrok počutil zelo slabo: »Če je bil Franček butelj v 3. razredu, sem tudi zdaj jaz butelj v 7., ko je pome prišla specialna pedagoginja. Ampak moja mama je bila sovražna do butljev. Se pravi, da zdaj prezira mene?! Se moram sovražiti tudi sam?«
Ko mi poči cev v kopalnici, si ne mislim, da sem butelj. Enostavno pač nisem izvedenka za vodovodarstvo. Zato na pomoč pokličem profesionalca. Če mi odleti avspuh (ups, lonec za izpušne pline ali kako že), grem k izvedencu.
Učite otroke, da niso nesposobni, če potrebujejo pomoč. Da jih nima biti česa sram. Ker bodo edino tako kasneje v življenju upali iskati pomoč in si z njo morda rešili življenje.
Kot vemo, smo v življenju pogosto v stiski. Maya Angelou pravi: »Najhujša agonija je v sebi nositi zgodbo, ki je nisi zaupal nikomur.«
V končni fazi je treba besedo pomoč samo pravilno analizirati. Ne gre za stativ: grem po pomoč, temveč: grem PO MOČ. In potem bom spretnejši, srečnejši, močnejši za boje z življenjem.
Sicer pa, če se še malo pošalimo. Koliko odraslih moških poznate, ki nočejo vprašati za pot, četudi se že 15 minut vrtijo v krogu? Potrebujejo moč. Moč, ki nima nikakršne veze z njihovim egom in mišicami. Potrebujejo le moč vedenja, ki ga v novem kraju enostavno ne morejo imeti, ker ga ima lahko le kak domorodec (pa čeprav nima nobenih vidnih mišic). Preprosto, kajne.
In seveda ste uganili: prijateljica, ki se je bala mojih strokovnih nasvetov, se je oglasila takoj, ko je njena deklica v 2. razredu menjala b in d. Z največjim veseljem sem ji predala moč svojega vedenja in znanja. Ker sem se tudi sama že kdaj preobjedla zarečenega kruha.
Med mnogimi obrazi se pobližje srečam z ženskim obličjem, ki me pozdravi, rekoč: »Mi se pa poznamo, ane?«
Moj spomin je na preizkušnji, prav tako odličnost mojih socialnih veščin. Rahel trzljaj na mojem obrazu očitno ne prepriča sogovornice, zato mi kar sama pove, da njen otrok obiskuje šolo, na kateri sem zaposlena. Skušam se ji opravičiti, saj je na naši šoli preko 500 otrok in praktično dvakrat toliko staršev.
Na kar mi gospa skoraj navdušeno odvrne: »Sej bolš, da nimate opravka z mojimi otroki.«
Priznam. Zadane me. Malo tudi zaradi mene same. Zaradi vse energije, ki jo vlagam, da bi tabuiziran naziv specialni pedagog (kaj šele profesor defektologije) končno enkrat izgubil vrečo predsodkov, ki se drži množice ljudi.
Kot drugo me zadane namesto vseh staršev, ki imajo opravka z menoj. In kot tretje, pa tudi najgloblje, me zadane zaradi vseh otrok, ki prihajajo k meni. Ena sama nedolžna izjava, (recimo da) nič slabega misleče mame, mi nastavi ponovno ogledalo, da v Sloveniji še vedno nizko bredemo. Da smo še vedno na repu tistega obdobja, ko so otroke s posebnimi potrebami skrivali doma na oddaljenih kmetijah in so postali »ta ubogi vaški posebneži«.
Vaški posebneži niso samo oni, ampak tudi njihovi starši in jaz osebno. Verjetno malce tudi vsi tisti, ki prijateljujejo z menoj.
Kako se torej počutijo vsi tisti starši, ki sedijo pred mojim kabinetom in čakajo na govorilne ure? Kaj si mislijo o sebi? Ali še bolje … kaj si mislijo o njih vsi tisti starši, ki hodijo mimo? Morda nekaj takega: »Še sreča, da meni ni treba potrkati na ta vrata. Še sreča, da imamo normalnega mulca.«
Ob tem se spomnim tudi svoje prijateljice, ki mi je pred leti naredila veliko uslugo, zanjo pa ni želela plačila. Takrat je bila njena hčerka še v plenicah. Rekla sem ji, da če bo kadarkoli kaj rabila glede deklice, naj ne okleva z vprašanjem. Tudi njen odgovor me je takrat zadel. A sem ga čisto zakopala, zdaj pa se je spet osvežil v mojem spominu: »Upam, da ne bom nikoli potrebovala tvojih strokovnih nasvetov!«
Kaj torej dela specialni pedagog, da imajo srečo vsi, ki jim ga ni potrebno srečati po strokovni plati (čeprav imajo nekateri, ki gredo v svojem zasebnem prostem času s tabo na kavo, še vedno občutke, da jih analiziraš – ker si pač iz enega bolj »psiho foha«).
Se specialni pedagog ukvarja s kripli, debili, imbecili, kreteni, maloumneži? Ali bo specialni pedagog, ki je »okužen« s posebneži, lahko škodoval »normalnim« otrokom?
Specialni pedagog, ki je zaposlen na redni osnovni šoli ali vrtcu, lahko prinese veliko širine med ljudi, če jo seveda premore tudi sam (zagotovo tudi vsi specialni pedagogi niso dobri, kot tudi niso dobri vsi prodajalci, natakarji, avtoličarji, učitelji, bančniki, turistični vodiči, direktorji ….).
Predvsem je njegova vloga izjemnega pomena v vrtcu in na prvi triadi OŠ. Takrat se pri nekaterih otrocih lahko začnejo kazati drobceni odkloni v razvoju, zaradi katerih potrebujejo drugačna znanja, pristope in metode. Ravno zaradi tega, da kasneje v življenju ne bodo imeli težav pri opravljanju zaresnejših del.
Gre lahko za povsem začetniške težave. Bodisi je to lahko nepravilna drža pisala (kar sploh ni tako nepomembna stvar, če pomislite, da pišete celo življenje – razen, če se tolažite, da boste drsali po ekranu ali imeli zaradi dobre plače osebno tajnico), ki jo opažam danes pri vsaj 40 % odraslih (pa se je sami sploh ne zavedajo). Gre lahko za to, da je otrok malce bolj okoren in se izogiba raznim drobnim opravilom. In če v pravem obdobju ne dobi pravih in zadostnih dražljajev, se del njegovih možganov nikoli ne bo razvil tako, kot je bilo predvideno. Kaj lahko se zgodi, da bo imel nekega dne zaradi tega težave pri npr. matematiki (pa nihče ne bo vedel za razlog).
Specialni pedagog lahko otroke in starše nauči mnogih strategij, da je delo doma lažje – pa najsi gre za branje, pisanje, računanje ali učenje učenja (in še mnogo drugega).
Saj poznate tiste otroke, ki tako močno pritiskajo pri barvanju in pisanju, da se lomijo barvice in trgajo listi. Pa jih ni tako malo. Potem so tukaj še otroci, ki se ne zmorejo umestiti v skupino in s svojim neustreznim vedenjem odbijajo prijatelje. Tudi takšnim otrokom je moč pomagati. In še prenekaterim drugim tudi.
Pogosto se namreč izkaže, da imajo otroci, ki so bili nekaj let v specialnopedagoški obravnavi zaradi takšnih ali drugačnih začetniških težav, na koncu osnovnošolskega izobraževanja veliko boljše delovne – učne navade, obvladajo učinkovite strategije za reševanje nalog, se boljše organizirajo za delo, poznajo svoj stil učenja in razvijejo mnoge kompenzacijske veščine, zaradi česar lahko v večji meri razvijajo svoje potenciale.
Ker nisem privatnica, lahko vse to napišem. Če bi bila, bi mi lahko kdo očital, da si želim povečati posel.
Poleg vsega pojasnjenega pa se mi zdi najpomembnejši še zadnji vidik. Če imamo sami negativen odnos do iskanja pomoči, ga bo imel tudi otrok. Tak odnos bo razvil do osebe, ki nudi pomoč pa tudi do sošolcev, ki jo prejemajo.
V resnici pa nikoli ne moremo vedeti, kdaj bomo pomoč potrebovali. Če otroke učimo, da imajo s specialnim pedagogom opravka samo »ta problematični, neumni in zaostali«, potem se lahko nekega dne zgodi, da se bo ta otrok počutil zelo slabo: »Če je bil Franček butelj v 3. razredu, sem tudi zdaj jaz butelj v 7., ko je pome prišla specialna pedagoginja. Ampak moja mama je bila sovražna do butljev. Se pravi, da zdaj prezira mene?! Se moram sovražiti tudi sam?«
Ko mi poči cev v kopalnici, si ne mislim, da sem butelj. Enostavno pač nisem izvedenka za vodovodarstvo. Zato na pomoč pokličem profesionalca. Če mi odleti avspuh (ups, lonec za izpušne pline ali kako že), grem k izvedencu.
Učite otroke, da niso nesposobni, če potrebujejo pomoč. Da jih nima biti česa sram. Ker bodo edino tako kasneje v življenju upali iskati pomoč in si z njo morda rešili življenje.
Kot vemo, smo v življenju pogosto v stiski. Maya Angelou pravi: »Najhujša agonija je v sebi nositi zgodbo, ki je nisi zaupal nikomur.«
V končni fazi je treba besedo pomoč samo pravilno analizirati. Ne gre za stativ: grem po pomoč, temveč: grem PO MOČ. In potem bom spretnejši, srečnejši, močnejši za boje z življenjem.
Sicer pa, če se še malo pošalimo. Koliko odraslih moških poznate, ki nočejo vprašati za pot, četudi se že 15 minut vrtijo v krogu? Potrebujejo moč. Moč, ki nima nikakršne veze z njihovim egom in mišicami. Potrebujejo le moč vedenja, ki ga v novem kraju enostavno ne morejo imeti, ker ga ima lahko le kak domorodec (pa čeprav nima nobenih vidnih mišic). Preprosto, kajne.
In seveda ste uganili: prijateljica, ki se je bala mojih strokovnih nasvetov, se je oglasila takoj, ko je njena deklica v 2. razredu menjala b in d. Z največjim veseljem sem ji predala moč svojega vedenja in znanja. Ker sem se tudi sama že kdaj preobjedla zarečenega kruha.
RSS Feed
