Dol z moje noge!

O tem, koliko se mlajši otroci lahko naučijo od starejših (in po moje tudi obratno) je učila že priznana Maria Montessori. V predšolskih oddelkih, ki se držijo njene filozofije, so otroci združeni v dve heterogeni starostni skupini – prva zajema otroke do treh let, druga pa vse preostale do vstopa v šolo.

Tako pri strokovnemu delu v šoli kot doma pri lastni vzgoji opažam, da se odrasli pogosto preveč vmešavamo v dogajanje med otroki in mnogo prehitro prekinemo določene dejavnosti med njimi, ker se bojimo, da bo nekdo preveč izpostavljen, drug preveč nasilen in tretji premalo zavarovan.

Kadar imam le možnost, osmošolcu Tomu organiziram druženje in delo z mlajšimi učenci. Že od vsega začetka je bila ena njegovih večjih težav shajanje z vrstniki, medtem ko se je med mlajšimi odlično znašel. Čeravno se je z vrstniki pogosto pomeril tudi s pestmi (ker na komunikacijskem nivoju ni znal rešiti nastalega konflikta), je bil z mlajšimi vedno izrazito pokroviteljski in nežen. Ker mu branje ni dišalo, sva pač hodila v vrtec brat slikanice, za nagrado pa je dobil pol ure prostega igranja s triletniki. To so bili zanj posebni dnevi. Za nobeno ceno jih ne bi zamudil, domnevam, da bi se jih udeležil tudi z gripo. Ker ima nekaj let mlajšega brata, pa pozna tudi razne finte, ki jih otroci imajo, ko se te malo navadijo in se udomačijo.

Ker me je spraševal, kdaj bova šla spet v vrtec, sem mu pripravila uro s prvošolcem. In to ne kar s katerim koli. Z dečkom, ki je zelo podoben tistemu Tomu izpred sedmih let. Ne sedi mirno na stolu, ne posluša navodil, vpada v besedo, težko izvede nalogo do konca, je večkrat nespoštljiv do avtoritete (kar sicer Tom ni bil nikoli) in izredno nevztrajen ter nemotiviran za naloge, v katerih ne vidi smisla ali pa so dolgotrajnejše in zahtevajo večji miselni napor.

Uro sem seveda načrtovala tako, da bom z njima sodelovala. Tomu sem na samem razložila, da je njegova vloga zelo pomembna - da bo on učitelj - a nevidne nitke sem želela držati v svojih rokah.

Prva dejavnost je bila obema zabavna, a Sandi (prvošolec) je začel zanimanje izgubljati takoj, ko je Tom od njega zahteval ponovitve – torej utrjevanje. Začel se je vrteti na stolu, gledati pod mizo in govoriti grde besede. Skočil je s stola in pohodil Toma. Skoraj sem že odprla usta, pa sem se še pravi čas ugriznila v jezik. Tom mu je v prijaznem, a zelo strogem tonu povedal, da je to njegova noga, da ga to boli in da naj se takoj spravi nazaj na stol. 

Za Sandija je bilo to veliko presenečenje. Navajen je namreč, da ga doma prosijo in da samovoljno odloča o večini zadev. Lepo poslušno se je usedel nazaj. Potem sem jima dala novo navodilo. Nekaj minut je uspevalo, nakar je mali zopet poskušal s svojimi fintami. Usta so se mi odpirala, jezik je že nastavljal besede, a spoznala sem, da bi bilo bolje, če bi nekaj počela z rokami, da bi se lahko malce izvzela iz situacije.

Vzela sem škarje in strigla kartončke za branje, ki sem jih pripravila prejšnji dan. Ugotovila sem, da moje poseganje zbija nivo Tomove avtoritete, medtem ko se trudi mlajšemu dokazati svojo hierarhično modrost. Tako se večkrat dogaja doma, ko mlajšega otroka mati (morda tudi oče) ščiti pred starejšim, saj ima občutek, da ga bo poškodoval, ker je močnejši. To se v večini primerov ne zgodi, če je stvar pod nadzorom in starejši pravočasno dobi potrditev od staršev, da je vodja mlajšega (da pa seveda ne more odločati o pomembnih vzgojnih zadevah, ki se tičejo staršev).

Gre namreč za to, da si mora starejši sorojenec v očeh mlajšega pridobiti spoštovanje s svojim delovanjem, ker to pri obeh kasneje preraste v vzajemno zaupanje. Seveda se bo zgodilo, da bo starejši mlajšega kdaj »šolal«, a s tem bo pokazal, kje so njegove meje. 

Starejši sorojenec mlajšemu gotovo ne bo dovolil takih neumnosti, kot mu jih (žal!) dovoli veliko odraslih (npr. brskanje po denarnici, branje sms sporočil, vlečenje za roko, neprijetno kuštranje las, plezanje po odraslih …). Na čistem začetku bo postavil svoje meje, ki jih bo tudi učinkovito branil in tako vzpostavil spoštovanje in harmonijo v odnosu z mlajšim.

Vsekakor pa poseganje staršev najverjetneje vse to pokvari, ker starejšemu odvzamejo moč in dajo mlajšemu dovoljenje za manipuliranje in upravljanje. 

Tako videvam in poznam mnogo otrok, ki morajo skrbeti za mlajše (jih peljejo po šoli domov, jih nahranijo, delajo z njimi domače naloge ali jih celo dajejo spat) in začnejo do njih čutiti odpor. Pogosto zgolj zato, ker starši ne vcepijo v glavo mlajšemu, kdo je avtoriteta s pooblastili ob njihovem izostanku. 

Tako ti paglavci brezglavo skačejo čez cesto, medtem ko jih prestrašene sestrice in bratci vsi objokani in zaskrbljeni lovijo, jim nosijo torbice (ker jim mališan pač tako ukaže) in zavezujejo čevlje (ker se mu ne da sklanjati) ter jih skušajo nahraniti z večerjo, ki jo nehvaležni pljuvajo na tla (ker ni čokoladni puding s smetano) in zvečer zaspijo v kuhinji na tleh od čiste prekurjenosti, ker s sestrico ali bratcem niso hoteli ob primerni uri spat. 

In kdo dobi kazen? Upate ugibati? Logično, da tisti starejši, ker ni za vse poskrbel (čeprav je opravil veliko več starševskega dela kot se mu pritiče) mali pa se mu roga izza vogala in jača svojo moč za v naprej.

Ko sem strigla tiste bralne kartončke in sem končno malce zadušila nagon po vmešavanju, sem začela uživati v opazovanju teh čudovitih prizorov, ki so se odvijali pred mano. Tom je po nekaj strogih izrekih izšolal malega, da ni več skakal po stolu in njegovih nogah, da se ni sprehajal po kabinetu brez njegovega dovoljenja in da je pisal na tablo samo ob njegovem navodilu. In veste kaj, mlajši je neizmerno užival. Sprejel je vse pogoje, ker so bile dejavnosti ob prisotnosti starejšega učenca tako zelo poživilne in unikatne.

Na koncu ure je Sandi navdušeno vprašal, kdaj se spet vidita, Tom pa je deloval malce skurjeno, čeprav zadovoljno in ponosno. Mislim pa, da sem ta dan od njega dobila najlepši kompliment glede svojega dela do sedaj in z njim se mi je odkupil za vse najstniške neukosti, ki jih še vedno vsakodnevno sproti rešujeva, če jih ušpiči.

Obrnil se je rahlo stran od Sandija in poltiho zabrundal: 
»Oh, učiteljica! Kako lahko vi to sploh zdržite!"