Kam gre Miklavž kakat?

… me je včeraj zvečer po sprevodu vprašal šestletni sin. 

Do potankosti si je ogledal parklje, ki so bili zanj očitno premalo strašljivi in od blizu preveč človeški. »To so samo ljudje, pobarvani z rdečo barvico,« me je motril s pogledom. 

»Mogoče so to samo igralci - pomočniki, kot v gledališču. Pravi parklji pa čuvajo Miklavža,« se nisem kar takoj dala. 

Bilo je dovolj, da so se njegove očke vrnile nazaj v deželo pravljic in sanj.

Koliko zgodbic in manipulativnih potez igramo starši v tem obdobju decembrskega obdarovanja, zgolj z namenom, da bi pri najmlajših zadržali čarobnost in pravljičnost. Ker se spomnimo sebe, kako prijetno nam je bilo, ko smo še verjeli v pravljična bitja in obstoj dobrih mož.

»Miklavž te gleda, on vse vidi …« je mantra v mnogih družinah že od septembra dalje.

Dobri možje so lahko čudodelni, kadar želimo pri otrocih prebujati čut za sočloveka, dobroto, srčnost in darežljivost. In izvirna zgodba tudi narekuje nekako tako. 

Sveti Nikolaj je bil dobrotnik iz turške vasice Mire, ki sem jo imela priložnost obiskati dobro desetletje nazaj. Razdajal je svoje drugim. Spomnim se turške ženičke, ki mi je v polomljeni angleščini pod njegovim spomenikom pripovedovala anekdoto o treh revnih sestrah, ki se brez njegove pomoči ne bi mogle poročiti, ker niso imele dote. 

Iz njegovega poslanstva bi se morali več naučiti. Sploh v današnjih časih potrošniškega obilja. Podariti nekaj svojega, nekaj uporabnega, nekaj užitnega. Učiti otrok skromnosti in hrepenenja. Jim pokazati, da mandarine niso zgolj oranžen sadež, ampak vsebina z odličnim vonjem in okusom. Da z mandarinino lupino (pod pogojem, da je pridelana ekološko) lahko naredimo marsikaj koristnega. Da jo posušimo in dodamo v čaj. Ali zmeljemo v prah in dodamo v sladico ali kakav. Da lupine lahko namočimo v kakovostno olje in si izdelamo domačo mandarinino kremo. Ali s tem dišečim oljem pokapljamo solato. Da je tako skromno darilo skoraj večno in da z njim lahko razveselimo veliko ljudi okoli sebe.

Kdaj odrasli zlorabljajo dobre može? 

Kadar jih uporabijo v primerih svoje vzgojne nedoslednosti. Kadar s svojimi vzgojnimi metodami niso uspešni in otroke strašijo, da jih bodo odnesli parklji. Da ne bodo dobili daril. Ker s tem pooblastijo fiktivne like s svojo avtoriteto, ki bodo v otrokovi glavi le še nekaj let.

Arhetipska avtoriteta morata biti oče in mama. Ko bo nekega žalostnega dne otrok od sošolca izvedel, da Miklavž ne nosi daril in da ga parklji ne morejo odnesti, starši ne bodo imeli več ničesar v rokah. Nobene moči. Tudi strašenje z raznimi bavbavi in čarovnicami gre po istem sistemu (»Če ne prideš nazaj, te bo zgrabil bavbav!«). 

Če otrok naredi prekršek, ga mora kaznovati starš. S tako kaznijo, da se otroku ne splača izvajati ponovitev. Kazen mu damo z namenom, da ne ponavlja več nezaželenih in nesprejemljivih (morda celo škodljivih in nevarnih) vedenj. Ker ga imamo radi, ker ga učimo za življenje.

Bodite tudi vi dobri možje v teh časih. Pomagajte sosedi nesti vrečko do stanovanja. Podarite nekaj Evrov družini, ki je ostala brez očeta. Objemite svojega partnerja in mu povejte, s čim vas navdušuje. Pohvalite novo pričesko pri sodelavcu. Zazrite se svojemu otroku v oči in mu povejte, na kaj vse ste ponosni pri njem. Poglejte se v ogledalo in se zahvalite za današnji dan.

In ne pozabite, da so mandarine dobre tudi za v čaj. In seveda tudi nekoliko zdravilne. Sploh, če čaj pijete v dobri družbi.