Drugošolka Nadeja je stala ob luži in čakala na šolski avtobus. Zraven nje je stalo še nekaj mlajših deklic. Ena je z rožnatim škorenjcem tapkala lužo v jutranjem taktu, druga si je na prst navijala žvečilni. Poleg njiju sta stali dvojčici in veselo razlagali, kako je bilo prejšnji dan na nastopu baleta. Nadeja je pogledovala od ene k drugi in namesto dolgočasja spletala zapestnico iz popularnih gumic.
V bližini so na avtobus čakali tudi drugi učenci. Izza grma je v nepričakovanem trenutku skočil Timon in eni od dvojčic pribil: »Ti debeluhinja, ti hodiš na balet?!«
Nadeja je dvignila pogled in ga strahoma pogledala. Brez najmanjšega znaka je skočil do nje, ji z glave potegnil kapo in jo zabrisal v lužo. Od strahu je spustila gumice na tla, zapestnica pa je na pol podrta končala v luži. Ena od dvojčic ji je pobrala kapo, druge so ji pomagale pri gumicah. Ko je šolski avtobus zapeljal na postajo, je Timon prvi smuknil nanj in razgrajal naprej.
S torbo je namenoma podrsal tretješolca po obrazu, drugošolcu pa je na tla zabrisal vrečko s supergami. Šofer je njegovo početje opazoval v vzvratnem ogledalu: »Še dva ovinka potrpim, pa bo spet mir.«
Kaj boste storili, če ste Nadejin oče ali mama?
Kaj pa, če ste njen učitelj? Dali kapo na radiator? Pa potem?
Vrstniški pretepi so in vedno bodo, sploh med fanti. Fantovski pretepi so nekaj, kar ženske težko razumemo, zato jih v šolah že v kali zatiramo. Blazno smo dosledni, da kdo ne divja po hodniku in ne dovolimo najmanjših moških obračunov (pa čeprav gre lahko zgolj za prijateljsko prerivanje). Še celo zgražamo se nad njimi. Ženske (ki smo na žalost večinske predstavnice v vzgojno izobraževalnih ustanovah) težko razumemo, da odraščajoči fantje s pretepom v parih minutah rešijo problem, ki ga predstavnice nežnega spola rešujejo tedne in tedne s kuhanjem jezične župe.
Nikakor pa nismo dovolj dosledni in učinkoviti, kadar gre za izvajanje medvrstniškega nasilja (bullying), ki je pogosto tako dobro načrtovano in organizirano, da žrtev sploh ne prepoznamo ali pa se nam z napadalcem ne hoče ukvarjati, ker imamo za to tisoč in en izgovor (npr. "Saj se ne bo nič spremenilo.").
Moje izkušnje kažejo, da nasilnež vedno naštudira žrtev (v tem je izredno luciden in pronicljiv) in vse njene šibkosti (tako telesne kot karakterne) in vedno udari tako, da zakrije svojo krivdo.
Kdo je kriv, da se izvaja tako nasilje?
Krivi so vsi, ki vedo in ne ukrepajo.
Kriv je učitelj, ki sliši zgodbo o kapi v luži in se jo odloči prezreti. Kriv je šofer šolskega avtobusa, ki čaka na odrešitev izstopne postaje. Kriva je kuharica, ki gleda kako petošolec vsak dan predrzno jemlje hrano s pladnjev tretješolcev in se dela da ne vidi, ker je njeno delo pač v kuhinji. Kriva je čistilka, ki je priča početju osmošolca, ki tišči šestošolcu glavo v straniščno školjko in miži, ker je zaposlena samo za čiščenje.
Že stari so rekli, da če dobri ljudje ničesar ne storijo, se zlo širi. Kdo so dobri ljudje? Vsi zaposleni v VIZ (tudi v zdravstvu) so na podlagi zakona dolžni resno obravnavati kakršne koli znake (sume) grdega ravnanja nad otrokom. Pa če je to storjeno s strani starejših učencev ali odraslih (o tem sva s kolegico Martinšek pisali v Zojini rešitvi).
Kaj lahko storijo Nadejini starši? Spremenijo Timona?
Najhitreje pridemo do sprememb, če začnemo pri sebi in svojih otrocih. Starši naj ojačajo Nadejo. Učijo naj jo, da ne postane žrtev. Napadalci ne izbirajo žrtev po naključju. Vedno so takšne, ki so bolj nežne in šibke. Starši naj jo učijo samozagovorništva, postavljanja zase. Asertivne komunikacije, samopotrjevanja. Naj jo vpišejo k borilni veščini – ne zaradi učenja bojevanja, ampak zaradi modrosti in samozavesti, ki jo bo tam dobila. Da bo napadalca pogledala v oči, ne zrla vanj izpod čela ali celo gledala v svoje čevlje, ko bo prišel mimo. Vsekakor naj stopijo tudi do razrednika, če se stvari očitno ponavljajo. In stopničko višje, če se kljub ukrepanju ne prenehajo.
Težko je, a Timon ni samo eden. Vedno več jih bo. Ker Timon ni nujno sam deležen nasilja, kot radi pomislimo. Večja verjetnost je, da je razvajen otrok brez omejitev, kazni in posledic. Praksa kaže, da je popustljiva vzgoja v visoki korelaciji z nikakršnim kaznovanjem, iz katere vzklijejo narcisoidni in neempatični posamezniki. Pogosto tudi zasvojeni z računalniškimi igricami, kjer dobivajo točke za dobro postreljene ali zaklane nasprotnike.
DOBRI LJUDJE, vstanite. Pokažite, da ste!
In starši - ali vzgajate narcisoidne človečke in ste ponosni na njihovo »samozavest« (ki si jo bildajo z ustrahovanjem šibkejših)?
Ni daleč dan, ko se jih boste bali tudi sami.
V bližini so na avtobus čakali tudi drugi učenci. Izza grma je v nepričakovanem trenutku skočil Timon in eni od dvojčic pribil: »Ti debeluhinja, ti hodiš na balet?!«
Nadeja je dvignila pogled in ga strahoma pogledala. Brez najmanjšega znaka je skočil do nje, ji z glave potegnil kapo in jo zabrisal v lužo. Od strahu je spustila gumice na tla, zapestnica pa je na pol podrta končala v luži. Ena od dvojčic ji je pobrala kapo, druge so ji pomagale pri gumicah. Ko je šolski avtobus zapeljal na postajo, je Timon prvi smuknil nanj in razgrajal naprej.
S torbo je namenoma podrsal tretješolca po obrazu, drugošolcu pa je na tla zabrisal vrečko s supergami. Šofer je njegovo početje opazoval v vzvratnem ogledalu: »Še dva ovinka potrpim, pa bo spet mir.«
Kaj boste storili, če ste Nadejin oče ali mama?
Kaj pa, če ste njen učitelj? Dali kapo na radiator? Pa potem?
Vrstniški pretepi so in vedno bodo, sploh med fanti. Fantovski pretepi so nekaj, kar ženske težko razumemo, zato jih v šolah že v kali zatiramo. Blazno smo dosledni, da kdo ne divja po hodniku in ne dovolimo najmanjših moških obračunov (pa čeprav gre lahko zgolj za prijateljsko prerivanje). Še celo zgražamo se nad njimi. Ženske (ki smo na žalost večinske predstavnice v vzgojno izobraževalnih ustanovah) težko razumemo, da odraščajoči fantje s pretepom v parih minutah rešijo problem, ki ga predstavnice nežnega spola rešujejo tedne in tedne s kuhanjem jezične župe.
Nikakor pa nismo dovolj dosledni in učinkoviti, kadar gre za izvajanje medvrstniškega nasilja (bullying), ki je pogosto tako dobro načrtovano in organizirano, da žrtev sploh ne prepoznamo ali pa se nam z napadalcem ne hoče ukvarjati, ker imamo za to tisoč in en izgovor (npr. "Saj se ne bo nič spremenilo.").
Moje izkušnje kažejo, da nasilnež vedno naštudira žrtev (v tem je izredno luciden in pronicljiv) in vse njene šibkosti (tako telesne kot karakterne) in vedno udari tako, da zakrije svojo krivdo.
Kdo je kriv, da se izvaja tako nasilje?
Krivi so vsi, ki vedo in ne ukrepajo.
Kriv je učitelj, ki sliši zgodbo o kapi v luži in se jo odloči prezreti. Kriv je šofer šolskega avtobusa, ki čaka na odrešitev izstopne postaje. Kriva je kuharica, ki gleda kako petošolec vsak dan predrzno jemlje hrano s pladnjev tretješolcev in se dela da ne vidi, ker je njeno delo pač v kuhinji. Kriva je čistilka, ki je priča početju osmošolca, ki tišči šestošolcu glavo v straniščno školjko in miži, ker je zaposlena samo za čiščenje.
Že stari so rekli, da če dobri ljudje ničesar ne storijo, se zlo širi. Kdo so dobri ljudje? Vsi zaposleni v VIZ (tudi v zdravstvu) so na podlagi zakona dolžni resno obravnavati kakršne koli znake (sume) grdega ravnanja nad otrokom. Pa če je to storjeno s strani starejših učencev ali odraslih (o tem sva s kolegico Martinšek pisali v Zojini rešitvi).
Kaj lahko storijo Nadejini starši? Spremenijo Timona?
Najhitreje pridemo do sprememb, če začnemo pri sebi in svojih otrocih. Starši naj ojačajo Nadejo. Učijo naj jo, da ne postane žrtev. Napadalci ne izbirajo žrtev po naključju. Vedno so takšne, ki so bolj nežne in šibke. Starši naj jo učijo samozagovorništva, postavljanja zase. Asertivne komunikacije, samopotrjevanja. Naj jo vpišejo k borilni veščini – ne zaradi učenja bojevanja, ampak zaradi modrosti in samozavesti, ki jo bo tam dobila. Da bo napadalca pogledala v oči, ne zrla vanj izpod čela ali celo gledala v svoje čevlje, ko bo prišel mimo. Vsekakor naj stopijo tudi do razrednika, če se stvari očitno ponavljajo. In stopničko višje, če se kljub ukrepanju ne prenehajo.
Težko je, a Timon ni samo eden. Vedno več jih bo. Ker Timon ni nujno sam deležen nasilja, kot radi pomislimo. Večja verjetnost je, da je razvajen otrok brez omejitev, kazni in posledic. Praksa kaže, da je popustljiva vzgoja v visoki korelaciji z nikakršnim kaznovanjem, iz katere vzklijejo narcisoidni in neempatični posamezniki. Pogosto tudi zasvojeni z računalniškimi igricami, kjer dobivajo točke za dobro postreljene ali zaklane nasprotnike.
DOBRI LJUDJE, vstanite. Pokažite, da ste!
In starši - ali vzgajate narcisoidne človečke in ste ponosni na njihovo »samozavest« (ki si jo bildajo z ustrahovanjem šibkejših)?
Ni daleč dan, ko se jih boste bali tudi sami.
RSS Feed
