Tisti, ki imate mlajše otroke, si boste verjetno dokaj hitro v misli prislikali film, o katerem bom pisala danes (tisti, ki imate starejše otroke in dober spomin, pa verjetno tudi).
Kot mama dveh otrok in obenem specialna pedagoginja z največjim navdušenjem spremljam in podpiram, kako na vsakem zdravniškem sistematskem pregledu poleg zdravstvenega stanja ocenijo tudi razvoj otroka z Denverskim razvojnim presejalnim testom (DRPT).
Že od nekdaj trkam na vrata vplivnežev in skušam pojasniti, kako pomembno je, da bi bilo za zgodnjo diagnostiko in kvalitetno obravnavo otrok s posebnimi potrebami kar najbolje poskrbljeno do šole.
Zaradi večnih odgovorov, da ni sredstev za tovrstne težave, še najpogosteje izpadejo (izvisijo) otroci, katerih posebne potrebe niso zelo otipljive in oprijemljive (kasneje se najpogosteje izkažejo kot specifične učne težave). Njihovi starši pa se morajo sami soočati z njimi ali pa se jih še sploh ne zavedajo, šola pa pred njih kasneje postavi realno ogledalo.
Že pri prvem sinu sem z velikim zanimanjem opazovala, kako se je izvajal DRPT. Nimam namena pisati o samem testu (se prepustim upanju, da so ga sestavili strokovnjaki, ki so vedeli, kako se stvari streže), ampak zgolj o izvedbi, kateri priča sem ji bila ob dveh svojih sinovih kar nekajkrat (saj se test po delih izvaja večkrat do 6. leta).
Najbolj presenetljivo mi je, da oseba, ki test pri nas izvaja, otroku ne da možnosti, da bi se seznanil z novim okoljem v katerega je postavljen (in ga v tako nizki starosti tudi vsakič znova doživlja kot novega) in z njo, kot osebo, ki ga preverja.
Pričakovano bi bilo, da bi otrok moral dobiti občutek, da ga vabi k igri, a je postavljen v sterilen laboratorij.
Sama vedno poskušam, da vsakemu otroku pustim nekaj časa dihati skupni zrak (vidim njegove poglede, ki švigajo po kabinetu, kako me natančno ocenjuje …) in izrabim priložnost da poklepetam z njegovo mamo ali pač z njim samim o hobijih (govorim o otrocih, ki me večinoma poznajo, ker se vsakodnevno vsaj srečujemo na šolskih hodnikih). Sploh si ne morem predstavljati, da bi takoj po vstopu v prostor pred otroka postavila besedilo in rekla: »No daj, beri!«
Tako navodilo je namreč dobil moj še ne dvoletni sin na pregledu. Pred njega so postavili lesene kocke in: »No, sestavi stolp!« Z največjim veseljem je gledal osebo. Roke je imel pod mizo, čeprav je izredno stikljiv in vse prebrska. Kar gledal jo je in gledal. Čakal je na njen izraz, na njen odziv. In ona nestrpno: »No daj, sestavi stolp!« Ko sem opazila, da pač tako ne bo šlo, sem mu z umirjenim glasom rekla: »Iz kock postavi stolp.« In dobila malodane ukaz: »O ne, mamica pa čisto tiho!«
Bila je nestrpna in mu je sama začela kazati, kako se dela stolp. On pa je pogledoval v njeno privlačno torbico, v kateri je imela še material za nadaljevanje testa.
Stekleničko z rozinami, ki bi jo moral po njenem seveda napolniti, da bi preverili koordinacijo oko-roka, natančnost izvedbe, pincetni prijem ( glede na svoja strokovna znanja vsaj ugibam, da se vse to preverja). Mislite, da je ugodil? Seveda ne. Rozine je dal lepo v usta (saj so vendar hrana, ne?). Čeprav doma brez težav zlaga kovance za en cent v šparovček (aha, ko smo že pri tem, je to krasna igra za vaše malčke). In tudi ta preizkus je padel v vodo.
Potem mu je dala dojenčka. Hotela sem jo vprašati, če se šali, pa sem se spomnila, da mi je ukazala molčečnost. Dojenčka je po moje kupila v trafiki v tistih super truper magičnih vrečkah, kjer so mini igračke. Dojenček je bil po moji oceni velik največ 6 cm. In podala mu je še stekleničko v velikosti 1,5 cm. Navodilo: »Nahrani dojenčka.« Otrok je zavzeto opazoval novo igračo in dodatek. Ker ni sodeloval, sem pač pretrgala kodeks sodelovanja in rekla: »Daj dojenčku piti.« Kajpak sem bila spet nagovorjena v tonu, kot da sem njegova šestletna sestra (mimogrede, ste že opazili, kako večina zdravstvenega osebja z vami komunicira s piedestala – kot da ste nedorasli otroci oni pa v starševski vlogi?). Na ta istem dojenčku je moral pokazati še oči, nos, usta in ušesa. Obrazek pa je bil velik vsega 1,5 cm. Si predstavljate?
Bilo je še nekaj preizkusov. Vmes sem bila tudi vprašana, kaj zna povedati, če pije po kozarcu … no, vse odgovore bi si lahko izmislila, ali ni res (saj veste kako mamice tekmujejo med sabo, ko preverjajo, kaj njihovi nadebudneži že vse znajo)?
Spomnim se, ko me je taista oseba v sinovi starosti pol leta vprašala, če že reče kako besedo in se blazno začudila, ko sem rekla, da pač veliko čeblja, da pa prav konkretne besede ne zaznamo. V isti sapi pa mi ni verjela, da se že plazi. Je rekla, da mamice pretiravamo. No, sem ga pač postavila na tla. Je uspela obnemeti in verjeti, ko je preplazil cel prostor.
Vsi ti komentarji so blazno neprofesionalni. Sploh so obremenilni za mlade mamice (očke), ki se še lovijo, ki niso samozavestne, ki od avtoritet (kot naj bi bili zdravstveni delavci), pričakujejo konkretne in uporabne, da ne rečem logične informacije.
Besede pri 6. mesecih!!?? In veliko začudenje, ker jih še ni! Si predstavljate, kaj to lahko sproži v glavah nekaterih staršev?! Stres, strah, paniko?!
Skratka moj sin je začel sestavljati stolp, ko je bilo vsega konec, ker se je po tistih nekaj ekspresnih minutah uspel sprostiti, čeprav nima težav v novih okoljih (kaj šele otroci, ki jih imajo!?). In seveda mu je vzela kocke, da jih je hitro pospravila v torbico.
Pred njega je postavila še ocenjevalno polo (A4 format) in med besedilom je bila vrstica črnobelih sličic živali velikih 1-1,5 cm. Sama pri delu in diagnostiki s prvošolci (6 – 7 let) uporabljam barvne sličice (in fotografije) v velikosti 3-4 cm, vsaka je na svojem kartončku. Tukaj so bile v vrstici, kot da otrok že bere. S prstom je kazala na tisto, za katero je želela ime.
Kako je moj sin prestal ta test, je stvar ocenjevalca. Kot specialni pedagog znam oceniti njegov razvoj. Niso pa vse mame (očetje) opremljene s temi znanji in zaupajo avtoritetam (kar je logično). Od pediatra nisem dobila nobene povratne informacije (čeprav bojda samo oni in psihologi lahko podajajo interpretacije), ker je kartoteka magično skrivnostna stvar. Sploh mi je nerazumljivo, če že ne patetično, da je na sistematskem pregledu pediater, ki otroka ne pozna in ga celo vidi prvič. Kot da bi v šoli prišli na govorilne ure k učitelju, ki vašega otroka sploh ne uči.
Birokracija zaradi birokracije, postopek zaradi postopka. Denarja za zgodnjo specialnopedagoško diagnostiko in intervencijo pa nikoli ni. Čeprav bi opremljeni strokovnjaki čisto konkretno svetovali otrokom in staršem.
Kot mama dveh otrok in obenem specialna pedagoginja z največjim navdušenjem spremljam in podpiram, kako na vsakem zdravniškem sistematskem pregledu poleg zdravstvenega stanja ocenijo tudi razvoj otroka z Denverskim razvojnim presejalnim testom (DRPT).
Že od nekdaj trkam na vrata vplivnežev in skušam pojasniti, kako pomembno je, da bi bilo za zgodnjo diagnostiko in kvalitetno obravnavo otrok s posebnimi potrebami kar najbolje poskrbljeno do šole.
Zaradi večnih odgovorov, da ni sredstev za tovrstne težave, še najpogosteje izpadejo (izvisijo) otroci, katerih posebne potrebe niso zelo otipljive in oprijemljive (kasneje se najpogosteje izkažejo kot specifične učne težave). Njihovi starši pa se morajo sami soočati z njimi ali pa se jih še sploh ne zavedajo, šola pa pred njih kasneje postavi realno ogledalo.
Že pri prvem sinu sem z velikim zanimanjem opazovala, kako se je izvajal DRPT. Nimam namena pisati o samem testu (se prepustim upanju, da so ga sestavili strokovnjaki, ki so vedeli, kako se stvari streže), ampak zgolj o izvedbi, kateri priča sem ji bila ob dveh svojih sinovih kar nekajkrat (saj se test po delih izvaja večkrat do 6. leta).
Najbolj presenetljivo mi je, da oseba, ki test pri nas izvaja, otroku ne da možnosti, da bi se seznanil z novim okoljem v katerega je postavljen (in ga v tako nizki starosti tudi vsakič znova doživlja kot novega) in z njo, kot osebo, ki ga preverja.
Pričakovano bi bilo, da bi otrok moral dobiti občutek, da ga vabi k igri, a je postavljen v sterilen laboratorij.
Sama vedno poskušam, da vsakemu otroku pustim nekaj časa dihati skupni zrak (vidim njegove poglede, ki švigajo po kabinetu, kako me natančno ocenjuje …) in izrabim priložnost da poklepetam z njegovo mamo ali pač z njim samim o hobijih (govorim o otrocih, ki me večinoma poznajo, ker se vsakodnevno vsaj srečujemo na šolskih hodnikih). Sploh si ne morem predstavljati, da bi takoj po vstopu v prostor pred otroka postavila besedilo in rekla: »No daj, beri!«
Tako navodilo je namreč dobil moj še ne dvoletni sin na pregledu. Pred njega so postavili lesene kocke in: »No, sestavi stolp!« Z največjim veseljem je gledal osebo. Roke je imel pod mizo, čeprav je izredno stikljiv in vse prebrska. Kar gledal jo je in gledal. Čakal je na njen izraz, na njen odziv. In ona nestrpno: »No daj, sestavi stolp!« Ko sem opazila, da pač tako ne bo šlo, sem mu z umirjenim glasom rekla: »Iz kock postavi stolp.« In dobila malodane ukaz: »O ne, mamica pa čisto tiho!«
Bila je nestrpna in mu je sama začela kazati, kako se dela stolp. On pa je pogledoval v njeno privlačno torbico, v kateri je imela še material za nadaljevanje testa.
Stekleničko z rozinami, ki bi jo moral po njenem seveda napolniti, da bi preverili koordinacijo oko-roka, natančnost izvedbe, pincetni prijem ( glede na svoja strokovna znanja vsaj ugibam, da se vse to preverja). Mislite, da je ugodil? Seveda ne. Rozine je dal lepo v usta (saj so vendar hrana, ne?). Čeprav doma brez težav zlaga kovance za en cent v šparovček (aha, ko smo že pri tem, je to krasna igra za vaše malčke). In tudi ta preizkus je padel v vodo.
Potem mu je dala dojenčka. Hotela sem jo vprašati, če se šali, pa sem se spomnila, da mi je ukazala molčečnost. Dojenčka je po moje kupila v trafiki v tistih super truper magičnih vrečkah, kjer so mini igračke. Dojenček je bil po moji oceni velik največ 6 cm. In podala mu je še stekleničko v velikosti 1,5 cm. Navodilo: »Nahrani dojenčka.« Otrok je zavzeto opazoval novo igračo in dodatek. Ker ni sodeloval, sem pač pretrgala kodeks sodelovanja in rekla: »Daj dojenčku piti.« Kajpak sem bila spet nagovorjena v tonu, kot da sem njegova šestletna sestra (mimogrede, ste že opazili, kako večina zdravstvenega osebja z vami komunicira s piedestala – kot da ste nedorasli otroci oni pa v starševski vlogi?). Na ta istem dojenčku je moral pokazati še oči, nos, usta in ušesa. Obrazek pa je bil velik vsega 1,5 cm. Si predstavljate?
Bilo je še nekaj preizkusov. Vmes sem bila tudi vprašana, kaj zna povedati, če pije po kozarcu … no, vse odgovore bi si lahko izmislila, ali ni res (saj veste kako mamice tekmujejo med sabo, ko preverjajo, kaj njihovi nadebudneži že vse znajo)?
Spomnim se, ko me je taista oseba v sinovi starosti pol leta vprašala, če že reče kako besedo in se blazno začudila, ko sem rekla, da pač veliko čeblja, da pa prav konkretne besede ne zaznamo. V isti sapi pa mi ni verjela, da se že plazi. Je rekla, da mamice pretiravamo. No, sem ga pač postavila na tla. Je uspela obnemeti in verjeti, ko je preplazil cel prostor.
Vsi ti komentarji so blazno neprofesionalni. Sploh so obremenilni za mlade mamice (očke), ki se še lovijo, ki niso samozavestne, ki od avtoritet (kot naj bi bili zdravstveni delavci), pričakujejo konkretne in uporabne, da ne rečem logične informacije.
Besede pri 6. mesecih!!?? In veliko začudenje, ker jih še ni! Si predstavljate, kaj to lahko sproži v glavah nekaterih staršev?! Stres, strah, paniko?!
Skratka moj sin je začel sestavljati stolp, ko je bilo vsega konec, ker se je po tistih nekaj ekspresnih minutah uspel sprostiti, čeprav nima težav v novih okoljih (kaj šele otroci, ki jih imajo!?). In seveda mu je vzela kocke, da jih je hitro pospravila v torbico.
Pred njega je postavila še ocenjevalno polo (A4 format) in med besedilom je bila vrstica črnobelih sličic živali velikih 1-1,5 cm. Sama pri delu in diagnostiki s prvošolci (6 – 7 let) uporabljam barvne sličice (in fotografije) v velikosti 3-4 cm, vsaka je na svojem kartončku. Tukaj so bile v vrstici, kot da otrok že bere. S prstom je kazala na tisto, za katero je želela ime.
Kako je moj sin prestal ta test, je stvar ocenjevalca. Kot specialni pedagog znam oceniti njegov razvoj. Niso pa vse mame (očetje) opremljene s temi znanji in zaupajo avtoritetam (kar je logično). Od pediatra nisem dobila nobene povratne informacije (čeprav bojda samo oni in psihologi lahko podajajo interpretacije), ker je kartoteka magično skrivnostna stvar. Sploh mi je nerazumljivo, če že ne patetično, da je na sistematskem pregledu pediater, ki otroka ne pozna in ga celo vidi prvič. Kot da bi v šoli prišli na govorilne ure k učitelju, ki vašega otroka sploh ne uči.
Birokracija zaradi birokracije, postopek zaradi postopka. Denarja za zgodnjo specialnopedagoško diagnostiko in intervencijo pa nikoli ni. Čeprav bi opremljeni strokovnjaki čisto konkretno svetovali otrokom in staršem.
RSS Feed
