Bogdan Žorž je bil človek, ki ga verjetno večina od vas pozna. Veliko vas je poslušalo njegova predavanja ali pa ste brali njegove knjige.
Mene je navdušil pred mnogimi leti, ko sem na toplih skalah majskega morja prebirala njegovo knjigo o razvajenosti. Nisem bila še poročena, nisem imela otrok. Bila sem sveže pečena specialna pedagoginja. To pomeni, da sem imela tudi pri delu z otroki le nekaj malega izkušenj. A kako zelo všeč mi je postal, ko sem brala vse tiste misli in načela, ki jih je opisoval. Ko si je upal reči bobu bob in kar direktno v naslov zapisati besedo RAZVAJENOST.
Kadarkoli sem le imela priložnost, sem se udeležila njegovih predavanj in ga poslušala z velikimi ušesi. Srkala sem njegova znanja in izkušnje, uživala ob njegovih nasvetih za discipliniranje otrok, a obenem čutila božanje njegove mehke človeške topline.
Bogdan je v članku, ki vam ga danes pošiljam, zapisal, da se moramo veseliti vsega. Ko sem danes izvedela, da ga ni več med nami, na tem našem zemeljskem svetu, sem postala žalostna.
A vendar bom ubogala njegov nasvet. Vesela sem, ker je naredil toliko dobrega za otroke tega sveta. Vesela, ker je odprl oči toliko staršem. Vesela in hvaležna, ker naju je usoda združila avgusta 2013 v oddaji Polnočni klub. Kjer nisem bila samo njegova poslušalka, ampak celo kolegica, kot me je sam poimenoval. Hvala Bogdan, za vsa znanja in dobro energijo, ki ste jo delili med nas. Srečno na poti, kamor potujete.
Tudi vam, dragi bralci, želim, da si zadnji odstavek njegovega članka preberete večkrat ali ga celo nalepite na vidno mesto.
Zaslužimo si biti veseli.
Mene je navdušil pred mnogimi leti, ko sem na toplih skalah majskega morja prebirala njegovo knjigo o razvajenosti. Nisem bila še poročena, nisem imela otrok. Bila sem sveže pečena specialna pedagoginja. To pomeni, da sem imela tudi pri delu z otroki le nekaj malega izkušenj. A kako zelo všeč mi je postal, ko sem brala vse tiste misli in načela, ki jih je opisoval. Ko si je upal reči bobu bob in kar direktno v naslov zapisati besedo RAZVAJENOST.
Kadarkoli sem le imela priložnost, sem se udeležila njegovih predavanj in ga poslušala z velikimi ušesi. Srkala sem njegova znanja in izkušnje, uživala ob njegovih nasvetih za discipliniranje otrok, a obenem čutila božanje njegove mehke človeške topline.
Bogdan je v članku, ki vam ga danes pošiljam, zapisal, da se moramo veseliti vsega. Ko sem danes izvedela, da ga ni več med nami, na tem našem zemeljskem svetu, sem postala žalostna.
A vendar bom ubogala njegov nasvet. Vesela sem, ker je naredil toliko dobrega za otroke tega sveta. Vesela, ker je odprl oči toliko staršem. Vesela in hvaležna, ker naju je usoda združila avgusta 2013 v oddaji Polnočni klub. Kjer nisem bila samo njegova poslušalka, ampak celo kolegica, kot me je sam poimenoval. Hvala Bogdan, za vsa znanja in dobro energijo, ki ste jo delili med nas. Srečno na poti, kamor potujete.
Tudi vam, dragi bralci, želim, da si zadnji odstavek njegovega članka preberete večkrat ali ga celo nalepite na vidno mesto.
Zaslužimo si biti veseli.
RSS Feed
