Današnji mail posvečam mali prijateljici Vesni, ki sem ji pred nekaj leti posvetila svojo knjigo. Del njene resnične zgodbe si lahko preberete na začetku te knjige.
Danes Vesna obiskuje že prvi razred. V tem času se je naučila že smučati, plavati, rolati, kolesariti ... Ko si bo ogledala ta posnetek, verjamem, da ji bo obraz napolnila sreča, srce pa bo polno upanja. Tehnika napreduje hitro in do takrat, ko bo velika, bo tudi to bionično čudo, s katerim se da plesati in plezati po stenah, še veliko bolj izpopolnjeno.
Vsaka težava nam prinese tudi prednosti.
Gluhi lahko izklopi slušni aparat in uživa v popolni tišini (uh, kako jo včasih pogrešam, čeprav je čebljanje našega najmlajšega tako zelo simpatično in so vprašanja ta velikega tako zelo unikatna). Hugh na posnetku pove celo, da si je noge lahko po želji skrajšal ali podaljšal, glede na trenutno počutje. To prednost imamo samo ženske, če si upamo naokrog hoditi v visokih "štiklih" (in če to sploh želimo privoščiti svoji ubogi hrbtenici).
Všeč mi je bila Hughova misel, da ljudje nikoli ne morejo biti pokvarjeni. Da so takšni le predmeti in aparati. Strinjam se. Tudi s tem, da svojih omejitev ni vedno dobro čisto sprejeti. Seveda do mere, da z njimi lahko složno živimo, a ohranjamo energijo za raziskovanje in upanje na boljše.
Draga Vesna, nekoč boš lahko plesala vsaj tako dobro, kot sem sama v svoji mladosti. Do takrat pa ti prihranim svoje najljubše plesne čevlje, ki jih še vedno hranim v kleti. Zlati so, podobni tistim od Zlatolaske (alias Pepelke) iz najine zgodbe.
Veselite se vsi - tisti, ki lahko že danes plešete. Ker boste lahko kmalu soplesalci tistim, ki danes nimajo nog.
Čudovito pomlad vam želim!
Danes Vesna obiskuje že prvi razred. V tem času se je naučila že smučati, plavati, rolati, kolesariti ... Ko si bo ogledala ta posnetek, verjamem, da ji bo obraz napolnila sreča, srce pa bo polno upanja. Tehnika napreduje hitro in do takrat, ko bo velika, bo tudi to bionično čudo, s katerim se da plesati in plezati po stenah, še veliko bolj izpopolnjeno.
Vsaka težava nam prinese tudi prednosti.
Gluhi lahko izklopi slušni aparat in uživa v popolni tišini (uh, kako jo včasih pogrešam, čeprav je čebljanje našega najmlajšega tako zelo simpatično in so vprašanja ta velikega tako zelo unikatna). Hugh na posnetku pove celo, da si je noge lahko po želji skrajšal ali podaljšal, glede na trenutno počutje. To prednost imamo samo ženske, če si upamo naokrog hoditi v visokih "štiklih" (in če to sploh želimo privoščiti svoji ubogi hrbtenici).
Všeč mi je bila Hughova misel, da ljudje nikoli ne morejo biti pokvarjeni. Da so takšni le predmeti in aparati. Strinjam se. Tudi s tem, da svojih omejitev ni vedno dobro čisto sprejeti. Seveda do mere, da z njimi lahko složno živimo, a ohranjamo energijo za raziskovanje in upanje na boljše.
Draga Vesna, nekoč boš lahko plesala vsaj tako dobro, kot sem sama v svoji mladosti. Do takrat pa ti prihranim svoje najljubše plesne čevlje, ki jih še vedno hranim v kleti. Zlati so, podobni tistim od Zlatolaske (alias Pepelke) iz najine zgodbe.
Veselite se vsi - tisti, ki lahko že danes plešete. Ker boste lahko kmalu soplesalci tistim, ki danes nimajo nog.
Čudovito pomlad vam želim!
RSS Feed
