Predstavljajte si mamo, ki ni zaman sumila, da ima njena petošolka disleksijo. Naštudirala je že vse – mama namreč. Tuhtala je tudi, kako bi pisavo za osebe z disleksijo prenesla na elektronski bralnik (Kindle). Njen pravi strah pa je bil samo eden: »Ali bo to za celo življenje?«
Če je to za celo življenje, potem je tudi še kaj drugega za celo življenje. Nekaj tistega, kar morda sedaj še ne vidimo. Neka prednost. Ker disleksija v končni fazi sploh ni samo slaba.
Slaba je zgolj v kulturnem okolju v katerem smo prisiljeni funkcionirati sodobni človečnjaki. Na osamljenem grškem otoku zeliščar nima disleksije. Poseduje zgolj modrosti o rastlinah, zna jih poiskati glede na položaj sonca in lune, jih nabrati ob pravi uri in odtrgati izbrane dele rastline. Zna jih posušiti in shraniti. Z njimi obogatiti svojo prehrano, zdravje in čutnice celega telesa, da zapojejo v harmoniji. Bere ne veliko. Ker živi daleč od ponorelega sveta in se pogovarja z rojaki z otoka, ki vsakodnevno debatirajo pod žlahtno staro oljko. Včasih še celo kateri od njih pripoveduje o zgodbah, ki jih je prebral doma v knjigah. S svojim bogatim znanjem živi srečno in zadovoljstva polno življenje. Njegova prednost je njegova intuicija, čut za naravo in ljudi.
Verjetno bo za celo življenje. Ker disleksija sploh ni motnja, če sprejmete, da ste tudi vi vreča motenj. Vsi smo take vreče - odvisno je samo kaj nosimo v njih in v katerem času ter prostoru se nahajamo. Če otrokom (z očitnimi motnjami branja) ne dovolimo učenja in branja s poslušanjem, smo še najbolj moteni sami. Tudi poslušanje je kanal, ki sodeluje pri oblikovanju in bogatenju posameznika.
»Nihče me ne razume. Vsi mislijo, da jo razvajam. Pa ni res. Že nekaj časa čutim, da je s tem branjem nekaj strašno narobe. In prav vsi drugi jo silijo brati, ker verjamejo, da jo bodo natrenirali. Tudi mož jezno vztraja, čeprav tudi sam še vedno bere zatikajoče. Hči pa noče več hoditi k babici in dedku, ker jo silita brati na neustrezen način.«
In kaj mi petošolka zaupa? Da jo frustrira, ker bi rada prebrala Gospodarja prstanov. Se vam zdi, da beži od znanja? Mislite, da ne bi zbrano sedela in poslušala knjige preko slušalk? Kaj bi izgubila?
Ona prav ničesar. Bila bogatejša za zgodbo, ki je sama trenutno nikakor ne more prebrati.
Kaj pa tisti, ki ji ne dovolijo brati s poslušanjem? Kaj bi izgubili? Svoje prepričanje? Princip?
In veste, kaj najraje bere? Stripe. Neskončno rada bere stripe. Ker je dober občutek. Vsaka poved varno v svojem okvirčku. Lepo ločena od drugih in polepšana s sliko. Bereš hitro in vse razumeš. Uspešen si in napreduješ.
Glede branja je mama ne razvaja. Mama jo čuti. S celim telesom zaznava njeno nemoč in bolečino. Ker je bila nekoč del nje in je pila iz njenega telesa. Seveda je tista prava simbioza pretrgana, a mama ve.
Skoraj vedno vedo.
Večinoma tuhtajo za stenami svojega doma in iščejo domače načine »prve pomoči«. Bojijo se, da je za vedno. Zato oklevajo z obiski pri strokovnjakih. Ker si želijo, da so narobe čutile. Da bo čas zacelil rane in bo otrok nekega dne odprl oči ter ob jutranjem lulanju z vodo v kanalizacijo poplaknil tudi tisto, kar naj bi bilo za vedno.
Ne čakajte. Vsaj ne predolgo.
Če je to za celo življenje, potem je tudi še kaj drugega za celo življenje. Nekaj tistega, kar morda sedaj še ne vidimo. Neka prednost. Ker disleksija v končni fazi sploh ni samo slaba.
Slaba je zgolj v kulturnem okolju v katerem smo prisiljeni funkcionirati sodobni človečnjaki. Na osamljenem grškem otoku zeliščar nima disleksije. Poseduje zgolj modrosti o rastlinah, zna jih poiskati glede na položaj sonca in lune, jih nabrati ob pravi uri in odtrgati izbrane dele rastline. Zna jih posušiti in shraniti. Z njimi obogatiti svojo prehrano, zdravje in čutnice celega telesa, da zapojejo v harmoniji. Bere ne veliko. Ker živi daleč od ponorelega sveta in se pogovarja z rojaki z otoka, ki vsakodnevno debatirajo pod žlahtno staro oljko. Včasih še celo kateri od njih pripoveduje o zgodbah, ki jih je prebral doma v knjigah. S svojim bogatim znanjem živi srečno in zadovoljstva polno življenje. Njegova prednost je njegova intuicija, čut za naravo in ljudi.
Verjetno bo za celo življenje. Ker disleksija sploh ni motnja, če sprejmete, da ste tudi vi vreča motenj. Vsi smo take vreče - odvisno je samo kaj nosimo v njih in v katerem času ter prostoru se nahajamo. Če otrokom (z očitnimi motnjami branja) ne dovolimo učenja in branja s poslušanjem, smo še najbolj moteni sami. Tudi poslušanje je kanal, ki sodeluje pri oblikovanju in bogatenju posameznika.
»Nihče me ne razume. Vsi mislijo, da jo razvajam. Pa ni res. Že nekaj časa čutim, da je s tem branjem nekaj strašno narobe. In prav vsi drugi jo silijo brati, ker verjamejo, da jo bodo natrenirali. Tudi mož jezno vztraja, čeprav tudi sam še vedno bere zatikajoče. Hči pa noče več hoditi k babici in dedku, ker jo silita brati na neustrezen način.«
In kaj mi petošolka zaupa? Da jo frustrira, ker bi rada prebrala Gospodarja prstanov. Se vam zdi, da beži od znanja? Mislite, da ne bi zbrano sedela in poslušala knjige preko slušalk? Kaj bi izgubila?
Ona prav ničesar. Bila bogatejša za zgodbo, ki je sama trenutno nikakor ne more prebrati.
Kaj pa tisti, ki ji ne dovolijo brati s poslušanjem? Kaj bi izgubili? Svoje prepričanje? Princip?
In veste, kaj najraje bere? Stripe. Neskončno rada bere stripe. Ker je dober občutek. Vsaka poved varno v svojem okvirčku. Lepo ločena od drugih in polepšana s sliko. Bereš hitro in vse razumeš. Uspešen si in napreduješ.
Glede branja je mama ne razvaja. Mama jo čuti. S celim telesom zaznava njeno nemoč in bolečino. Ker je bila nekoč del nje in je pila iz njenega telesa. Seveda je tista prava simbioza pretrgana, a mama ve.
Skoraj vedno vedo.
Večinoma tuhtajo za stenami svojega doma in iščejo domače načine »prve pomoči«. Bojijo se, da je za vedno. Zato oklevajo z obiski pri strokovnjakih. Ker si želijo, da so narobe čutile. Da bo čas zacelil rane in bo otrok nekega dne odprl oči ter ob jutranjem lulanju z vodo v kanalizacijo poplaknil tudi tisto, kar naj bi bilo za vedno.
Ne čakajte. Vsaj ne predolgo.
RSS Feed
