Ali ni neverjetno, kako smo lahko pri nekaterih stvareh potrpežljivi, spet pri drugih pa bi radi, da se zgodijo takoj.
Se spomnite svojega dojenčka? Kako ponosni ste bili nanj? Na vsak mini premik v razvoju, ki ga je dosegel? Kako ste se šopirili, ko je prvič pasel kravice. Ali pa, ko se mu je uspelo prvič prevaliti s trebuha na hrbet? Kaj šele obratno – takrat je bil že pravi olimpijski šampion. Spomnite se aplavzov in vzklikov ob prvih korakih, ki jih je pogumno prehodil iz vašega v očkov objem. Se res dobro spomnite? Prvih voženj s kolesom (brez pomožnih koles), ko ste bili pripravljeni za njim tekati (kot bedaki), da ne bi padel, se poškodoval ali samo udaril? In se seveda naučil.
Kaj se kasneje zgodi z našim starševskim zanosom? Z našim upanjem? Z našo strpnostjo? Večji kot je otrok manj ploskamo in hitreje pričakujemo cilj.
Ali vsi kakiji dozorijo istočasno? Zgolj zato, ker so vsi pripadniki kakijev?
Večji kot je otrok, manj pohval in vzpodbud mu naklonimo in hitreje ga kritiziramo. Ali kaki frcnemo v pričakovanju, da bo hitreje zorel? Bi dober sadjar za drevesa skrbel le v času cvetenja, ko pa bi se oblikovali plodovi, bi nanje pozabil?
Kaj nas sili v to, da všolanje v naših glavah postavi mejo, ko mora otrok brez pardona kar vse znati? Ko mora njegov način osvajanja in dokazovanja znanja biti enak vsem drugim. Ko mora znati računati in pisati na prav tak način kot drugi – pod točno takim kotom, v isti smeri, z isto strategijo.
Pred kratkim se je pri meni oglasila zaskrbljena mama. S solzami v očeh je priznala, da jo skrbi, da ima hči (3.r) disleksijo, ker slabo bere. Po nekaj razumevajočih besedah in datumu za skupno srečanje, je šla domov z že očitno bolj sproščenim telesom. Da, delamo tudi to. In predvsem to (če se le da) – krepimo starše, ker oni potem doma krepijo svoje otroke.
Čez nekaj časa sta se oglasili skupaj. Obe zelo prijetni, mili dušici. Prostor vedno napolni energija gostujočih. Obe malce negotovi in neprepričani.
Deklici sem po krajšem pogovoru ponudila besedilo z velikimi tiskanimi črkami. Brala je previdno, počasi, a natančno in vezano. Enako se je zgodilo pri besedilu z malimi tiskanimi črkami, le da je bila še malce počasnejša. Ni maličila besed, ni dodajala glasov ali obračala zlogov. Bila je zgolj počasnejša, pa tudi to ne katastrofično (lahko mi verjamete, da sem v teh letih slišala že vse možne oblike branja, tudi tiste, ki so spominjali na hebrejščino).
Naročila sem jima, da naj deklica vsak dan 10 minut glasno bere (odrasli pa jo seveda posluša) slikanice z velikimi tiskanimi črkami. Mamica je priznala, da sta v zadnjem času res zanemarili glasno branje (to ni nič nenavadnega – veliko staršev ne posluša svojih otrok pri glasnem branju). Zdrznila pa se je ob besedi VELIKE TISKANKE. Kako naj bere take črke, če pa mora že male?
Z odgovorom sem presenetila celo samo sebe: Kaj bi ponudili svojemu otroku, ki bi se utapljal? Bi vztrajali, da mora že znati plavati, ker je v 3. razredu? Enako je z branjem – vaša deklica se bo utopila, če ji boste okoli vratu obesili uteži in sneli rokavčke. Trenutno še nekaj časa potrebuje rokavčke.
Da splava v mirnih vodah. Da dobi zanos, veselje in samozaupanje. Da ugotovi, kako zelo je branje lahko prijetno opravilo. Ker branje je veščina, enako kot druge, ki jih pridobimo z vajo in zrelostjo.
Rokavčke bo snela sama, ko se bo počutila varno in samozavestno. Ker še nihče ni uporabljal rokavčkov, če jih ni več potreboval.
Popolnoma logično nam je, da eni otroci shodijo pri 10., drugi pa pri 18. mesecih. Oboje enako spodbujamo in ploskamo. Pri učenju branja pa pozabimo, da vsi kakiji ne dozorijo naenkrat. Ker si polnimo glave in srca s strahovi, da je otrok že v 3. razredu in tam so zapovedane male tiskanke. In smo hudi na njih, ker še ne zmorejo.
Se spomnite, kaj so nam obljubljali ob uvedbi devetletke? Da se bo imel otrok čas opismenjevati tri leta. Ni res, še kako ni res! Ker ravno devetletka sili mnoge kakije, da dozorijo avgusta. Ali da morajo neplavalci v globini preživeti brez rokavčkov.
Se spomnite svojega dojenčka? Kako ponosni ste bili nanj? Na vsak mini premik v razvoju, ki ga je dosegel? Kako ste se šopirili, ko je prvič pasel kravice. Ali pa, ko se mu je uspelo prvič prevaliti s trebuha na hrbet? Kaj šele obratno – takrat je bil že pravi olimpijski šampion. Spomnite se aplavzov in vzklikov ob prvih korakih, ki jih je pogumno prehodil iz vašega v očkov objem. Se res dobro spomnite? Prvih voženj s kolesom (brez pomožnih koles), ko ste bili pripravljeni za njim tekati (kot bedaki), da ne bi padel, se poškodoval ali samo udaril? In se seveda naučil.
Kaj se kasneje zgodi z našim starševskim zanosom? Z našim upanjem? Z našo strpnostjo? Večji kot je otrok manj ploskamo in hitreje pričakujemo cilj.
Ali vsi kakiji dozorijo istočasno? Zgolj zato, ker so vsi pripadniki kakijev?
Večji kot je otrok, manj pohval in vzpodbud mu naklonimo in hitreje ga kritiziramo. Ali kaki frcnemo v pričakovanju, da bo hitreje zorel? Bi dober sadjar za drevesa skrbel le v času cvetenja, ko pa bi se oblikovali plodovi, bi nanje pozabil?
Kaj nas sili v to, da všolanje v naših glavah postavi mejo, ko mora otrok brez pardona kar vse znati? Ko mora njegov način osvajanja in dokazovanja znanja biti enak vsem drugim. Ko mora znati računati in pisati na prav tak način kot drugi – pod točno takim kotom, v isti smeri, z isto strategijo.
Pred kratkim se je pri meni oglasila zaskrbljena mama. S solzami v očeh je priznala, da jo skrbi, da ima hči (3.r) disleksijo, ker slabo bere. Po nekaj razumevajočih besedah in datumu za skupno srečanje, je šla domov z že očitno bolj sproščenim telesom. Da, delamo tudi to. In predvsem to (če se le da) – krepimo starše, ker oni potem doma krepijo svoje otroke.
Čez nekaj časa sta se oglasili skupaj. Obe zelo prijetni, mili dušici. Prostor vedno napolni energija gostujočih. Obe malce negotovi in neprepričani.
Deklici sem po krajšem pogovoru ponudila besedilo z velikimi tiskanimi črkami. Brala je previdno, počasi, a natančno in vezano. Enako se je zgodilo pri besedilu z malimi tiskanimi črkami, le da je bila še malce počasnejša. Ni maličila besed, ni dodajala glasov ali obračala zlogov. Bila je zgolj počasnejša, pa tudi to ne katastrofično (lahko mi verjamete, da sem v teh letih slišala že vse možne oblike branja, tudi tiste, ki so spominjali na hebrejščino).
Naročila sem jima, da naj deklica vsak dan 10 minut glasno bere (odrasli pa jo seveda posluša) slikanice z velikimi tiskanimi črkami. Mamica je priznala, da sta v zadnjem času res zanemarili glasno branje (to ni nič nenavadnega – veliko staršev ne posluša svojih otrok pri glasnem branju). Zdrznila pa se je ob besedi VELIKE TISKANKE. Kako naj bere take črke, če pa mora že male?
Z odgovorom sem presenetila celo samo sebe: Kaj bi ponudili svojemu otroku, ki bi se utapljal? Bi vztrajali, da mora že znati plavati, ker je v 3. razredu? Enako je z branjem – vaša deklica se bo utopila, če ji boste okoli vratu obesili uteži in sneli rokavčke. Trenutno še nekaj časa potrebuje rokavčke.
Da splava v mirnih vodah. Da dobi zanos, veselje in samozaupanje. Da ugotovi, kako zelo je branje lahko prijetno opravilo. Ker branje je veščina, enako kot druge, ki jih pridobimo z vajo in zrelostjo.
Rokavčke bo snela sama, ko se bo počutila varno in samozavestno. Ker še nihče ni uporabljal rokavčkov, če jih ni več potreboval.
Popolnoma logično nam je, da eni otroci shodijo pri 10., drugi pa pri 18. mesecih. Oboje enako spodbujamo in ploskamo. Pri učenju branja pa pozabimo, da vsi kakiji ne dozorijo naenkrat. Ker si polnimo glave in srca s strahovi, da je otrok že v 3. razredu in tam so zapovedane male tiskanke. In smo hudi na njih, ker še ne zmorejo.
Se spomnite, kaj so nam obljubljali ob uvedbi devetletke? Da se bo imel otrok čas opismenjevati tri leta. Ni res, še kako ni res! Ker ravno devetletka sili mnoge kakije, da dozorijo avgusta. Ali da morajo neplavalci v globini preživeti brez rokavčkov.
RSS Feed
