Pusta kot otrok nisem pretirano marala. Tudi zdaj ga ne. Si ga pa vzamem kot priložnost za antropološko opazovanje.
V resnici mi niso všeč tudi kurenti in parkeljni. Skrivanje za maskami sname socialne maske in antropologi pravijo, da ravno s preoblačenjem v maškare pokažemo, kdo v resnici smo ali kdo bi si želeli biti.
Zato tudi ne maram kurentov in parkeljnov. Njihova preobleka je prepogosto izgovor za uživanje pretiranih količin alkohola (kako zelo slovensko) in priložnost za nadvlado nad šibkejšimi – beri ženskami in otroki. Imam več osebnih izkušenj, kako so kurenti z izsiljevanjem rutic od žensk zelo nasilno posegali v njihov osebni prostor in jih po domače rečeno šlatali. Iz ust jim je vedno vela alkoholna sapa. Na eni od šol, kjer sem bila zaposlena, so nas kurenti redno obiskovali in podili otroke po šoli. Da ne bo pomote – nisem proti izročilu in ritualom – sem pa proti izrabljanju določenih vlog v nečastne namene (ali ima kurent legalno pravico do pijančevanja in šlatanja?).
Takrat sem delala z izjemno prijetno deklico, ki je bila zelo previdna z ljudmi. Kurentov se je bala. Že nekaj dni pred njihovim prihodom je trepetala. Zoprni so ji bili. Imela je izreden čut za ljudi – vedno je vedela, kdo hlini prijaznost. In kurentov ni prenesla zaradi nepredvidljivosti in vehementne nasilnosti.
Neko leto je imela srečo. Prišli so ravno takrat, ko je bila pri meni v kabinetu. Ko je zaslišala ropotanje zvoncev, grobo kričanje moških glasov in galamo, ki je nastajala po hodniku, se je pogreznila vase in prebledela. Res želimo od tradicije, da jo otroci občutijo na tak način?
Hec je hec, ko se sprevrže v nasilje, se s hecom konča. Tudi tradicija naj spoštuje meje zasebnosti in nedotakljivosti človekovega telesa.
Vprašala sem jo, če ji bo lažje, da zaklenem vrata. Oddahnila si je in dobila nekaj rožnate barve nazaj na lica. Tako sva sedeli in čakali, da napad mine. Vseeno ji je bilo, da morda ne bo dobila malice. Potreba po hrani ni bila na prvem mestu. Kraljevala potreba po varnosti.
Vesela sem, ker se zadnje čase vračajo natečaji za pustne maske, kjer lahko sodelujejo le doma narejene maske. Kajti to zahteva mnogo energije: načrtovanje, izdelovanje, popravljanje, iskanje materialov, sodelovanje, soočanje s težavami, hrepenenje po zmagi … same odlične veščine, ki sodijo k zdravemu razvoju naših mladih.
Te dni so na moja vrata zvonile maškare. Mislim, da malce pogosteje tudi zato, ker šolski otroci vedo kje stanujem. Dajala sem jim jabolka – ekološke topaze. Zame ena boljših, tudi otroci jih imajo radi, ker so prijetnega okusa in niso pretrdi.
Ne maram, da mojim lastnim otrokom ljudje dajejo sladkarije, zato jih tudi sama ne delim. Moji otroci v šoli od mene dobijo suhe fige in slive, jabolčne krhlje ali pa skupaj lupimo arašide. Če dam bonbon, dam ingverjevega, a le tistim najbolj pogumnim posameznikom, ki kažejo znake zimskih prehladov (kašelj, smrkelj, boleče žrelo). Sladkarije niso hrana – so skupek veliko barve (pogosto žal umetne), svinjske želatine, prečiščenega sladkorja, hidrogeniranih maščob, aspartama in drugih sladil, rafiniranih ogljikovih hidratov in seveda se seznam še ne konča.
Še isti večer je malce stran od mojega vhoda ležal čudovito dišeč topaz, spremenjen v marmelado, povzročeno z močnim udarcem stopala ob tla. Težko sem razložila svojemu šestletniku, ki je z nasmeškom na ustih maškaram delil jabolka: »Malo zdravja za pusta. Da si boste očistile zobke od sladkarij!«
Kaj bi mu odgovorili?
Povedala sem mu resnico. Da je žalostno, kako zelo smo zašli. Da otroci ne vedo več, kaj je v resnici hrana. Da se lahko čez nekaj let zgodi, da bi ravno to jabolko koga rešilo lakote. Rekla sem mu tudi, da se nekateri otroci tega ne zavedajo, ker jim starši pač niso razložili. Ker verjetno tudi starši ne cenijo hrane. In da naj ne skrbi, da bodo ptički in mravljice zelo veseli zmečkanega jabolka. Da pa vendar to ni opravičilo za dejanje neke anonimne maškare.
Enako se dogaja v šolah in vrtcih. Zelenjava in sadje ostajata. Otroci posegajo po predelani hrani – pice in ledeni čaji – veliko tega prinesejo tudi od doma.
Ena bogatejših Slovenk me je prevzela s svojo modrostjo, ne s svojim premoženjem: »Tiste velike parcele ne bom nikoli prodala. Hranim jo zase in za otroke, če bo morda kdaj prišlo do tega, da si bom morala sama pridelovati hrano.«
Zatiskamo si uči, če verjamemo, da bo za vedno tako – da se mleko pač znajde v tetrapaku v trgovini in da otroci v 5. razredu ne vedo, da so špageti iz pšenice, ki zraste na polju. Da morajo makaroni zrasti!!! Da potrebujejo zemljo, sonce, dež in človeka, ki vse to naredi. Da makaronov ne bo, če bo manjkal samo en od elementov.
Ko sem bila majhna, so mi vedno govorili, da bi v Afriki vse z veseljem pojedli. To reklo ni iz trte zvito in Afrika se nam približuje. Ob še vedno polnih drevesih in poljih so otroci osiromašeni vitaminov in mineralov zaradi prehranjevanja z industrijsko predelano – mrtvo hrano.
Čas je, da začnemo otrokom predajati stare modrosti. Tiste, ki so v zemlji, v luninih menah, v rastlinah in živalih. Da jih poleg računanja in branja naučimo pridelati lastno hrano. Računajo lahko s semeni, Pitagorov izrek lahko uporabijo pri načrtovanju gredic (tudi računanje obsega in ploščine), berejo lahko navodila na vrečkah semen …
Zdaj bo pravi čas. Pust bo pregnal zimo in namesto dolgočasnih delovnih zvezkov lahko uro matematike preživite na vrtu. Poleg hrane boste pridelali tudi zdravje, predvsem pa boste obogateli na področju sodelovalnih in odnosnih veščin.
In večina otrok si bo ravno to uro za vedno zapisala v srce.
V resnici mi niso všeč tudi kurenti in parkeljni. Skrivanje za maskami sname socialne maske in antropologi pravijo, da ravno s preoblačenjem v maškare pokažemo, kdo v resnici smo ali kdo bi si želeli biti.
Zato tudi ne maram kurentov in parkeljnov. Njihova preobleka je prepogosto izgovor za uživanje pretiranih količin alkohola (kako zelo slovensko) in priložnost za nadvlado nad šibkejšimi – beri ženskami in otroki. Imam več osebnih izkušenj, kako so kurenti z izsiljevanjem rutic od žensk zelo nasilno posegali v njihov osebni prostor in jih po domače rečeno šlatali. Iz ust jim je vedno vela alkoholna sapa. Na eni od šol, kjer sem bila zaposlena, so nas kurenti redno obiskovali in podili otroke po šoli. Da ne bo pomote – nisem proti izročilu in ritualom – sem pa proti izrabljanju določenih vlog v nečastne namene (ali ima kurent legalno pravico do pijančevanja in šlatanja?).
Takrat sem delala z izjemno prijetno deklico, ki je bila zelo previdna z ljudmi. Kurentov se je bala. Že nekaj dni pred njihovim prihodom je trepetala. Zoprni so ji bili. Imela je izreden čut za ljudi – vedno je vedela, kdo hlini prijaznost. In kurentov ni prenesla zaradi nepredvidljivosti in vehementne nasilnosti.
Neko leto je imela srečo. Prišli so ravno takrat, ko je bila pri meni v kabinetu. Ko je zaslišala ropotanje zvoncev, grobo kričanje moških glasov in galamo, ki je nastajala po hodniku, se je pogreznila vase in prebledela. Res želimo od tradicije, da jo otroci občutijo na tak način?
Hec je hec, ko se sprevrže v nasilje, se s hecom konča. Tudi tradicija naj spoštuje meje zasebnosti in nedotakljivosti človekovega telesa.
Vprašala sem jo, če ji bo lažje, da zaklenem vrata. Oddahnila si je in dobila nekaj rožnate barve nazaj na lica. Tako sva sedeli in čakali, da napad mine. Vseeno ji je bilo, da morda ne bo dobila malice. Potreba po hrani ni bila na prvem mestu. Kraljevala potreba po varnosti.
Vesela sem, ker se zadnje čase vračajo natečaji za pustne maske, kjer lahko sodelujejo le doma narejene maske. Kajti to zahteva mnogo energije: načrtovanje, izdelovanje, popravljanje, iskanje materialov, sodelovanje, soočanje s težavami, hrepenenje po zmagi … same odlične veščine, ki sodijo k zdravemu razvoju naših mladih.
Te dni so na moja vrata zvonile maškare. Mislim, da malce pogosteje tudi zato, ker šolski otroci vedo kje stanujem. Dajala sem jim jabolka – ekološke topaze. Zame ena boljših, tudi otroci jih imajo radi, ker so prijetnega okusa in niso pretrdi.
Ne maram, da mojim lastnim otrokom ljudje dajejo sladkarije, zato jih tudi sama ne delim. Moji otroci v šoli od mene dobijo suhe fige in slive, jabolčne krhlje ali pa skupaj lupimo arašide. Če dam bonbon, dam ingverjevega, a le tistim najbolj pogumnim posameznikom, ki kažejo znake zimskih prehladov (kašelj, smrkelj, boleče žrelo). Sladkarije niso hrana – so skupek veliko barve (pogosto žal umetne), svinjske želatine, prečiščenega sladkorja, hidrogeniranih maščob, aspartama in drugih sladil, rafiniranih ogljikovih hidratov in seveda se seznam še ne konča.
Še isti večer je malce stran od mojega vhoda ležal čudovito dišeč topaz, spremenjen v marmelado, povzročeno z močnim udarcem stopala ob tla. Težko sem razložila svojemu šestletniku, ki je z nasmeškom na ustih maškaram delil jabolka: »Malo zdravja za pusta. Da si boste očistile zobke od sladkarij!«
Kaj bi mu odgovorili?
Povedala sem mu resnico. Da je žalostno, kako zelo smo zašli. Da otroci ne vedo več, kaj je v resnici hrana. Da se lahko čez nekaj let zgodi, da bi ravno to jabolko koga rešilo lakote. Rekla sem mu tudi, da se nekateri otroci tega ne zavedajo, ker jim starši pač niso razložili. Ker verjetno tudi starši ne cenijo hrane. In da naj ne skrbi, da bodo ptički in mravljice zelo veseli zmečkanega jabolka. Da pa vendar to ni opravičilo za dejanje neke anonimne maškare.
Enako se dogaja v šolah in vrtcih. Zelenjava in sadje ostajata. Otroci posegajo po predelani hrani – pice in ledeni čaji – veliko tega prinesejo tudi od doma.
Ena bogatejših Slovenk me je prevzela s svojo modrostjo, ne s svojim premoženjem: »Tiste velike parcele ne bom nikoli prodala. Hranim jo zase in za otroke, če bo morda kdaj prišlo do tega, da si bom morala sama pridelovati hrano.«
Zatiskamo si uči, če verjamemo, da bo za vedno tako – da se mleko pač znajde v tetrapaku v trgovini in da otroci v 5. razredu ne vedo, da so špageti iz pšenice, ki zraste na polju. Da morajo makaroni zrasti!!! Da potrebujejo zemljo, sonce, dež in človeka, ki vse to naredi. Da makaronov ne bo, če bo manjkal samo en od elementov.
Ko sem bila majhna, so mi vedno govorili, da bi v Afriki vse z veseljem pojedli. To reklo ni iz trte zvito in Afrika se nam približuje. Ob še vedno polnih drevesih in poljih so otroci osiromašeni vitaminov in mineralov zaradi prehranjevanja z industrijsko predelano – mrtvo hrano.
Čas je, da začnemo otrokom predajati stare modrosti. Tiste, ki so v zemlji, v luninih menah, v rastlinah in živalih. Da jih poleg računanja in branja naučimo pridelati lastno hrano. Računajo lahko s semeni, Pitagorov izrek lahko uporabijo pri načrtovanju gredic (tudi računanje obsega in ploščine), berejo lahko navodila na vrečkah semen …
Zdaj bo pravi čas. Pust bo pregnal zimo in namesto dolgočasnih delovnih zvezkov lahko uro matematike preživite na vrtu. Poleg hrane boste pridelali tudi zdravje, predvsem pa boste obogateli na področju sodelovalnih in odnosnih veščin.
In večina otrok si bo ravno to uro za vedno zapisala v srce.
RSS Feed
