"Povej, kdo so drugačni in kako jih izključuješ, pa ti povem, kdo si." (P. A. Rovatti)
Dodatna strokovna pomoč (DSP) se izvaja na dva načina: kot učna pomoč in kot pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir in motenj. V prvem primeru DSP večinoma izvajajo učitelji ustrezne usmeritve (razredni pouk, slovenist, zgodovinar …. – glede na težave in starost otroka), drugo obliko pa specialni in/ali socialni pedagogi. Tako je praktično že od samega začetka izvajanja DSP.
In tega si niso izmislili ljudje iz prakse (tisti, ki so želeli DSP izvajati), temveč bogovi na prestolih. Tisti bogovi, ki so v začetku tega tedna povzročili nemalo pisanja in zgražanja ter zaskrbljenosti, kaj se bo zgodilo z javno šolo. Taisti, ki so s šolskim terenom in realnostjo na njem že zdavnaj izgubili stik, če so ga kot taki sploh kdaj premogli. Kdo so otroci s posebnimi potrebami in kakšne oblike pomoči potrebujejo, so vendar uzakonili oni sami (ZUOPP). Prav tako izdali legitimne odločbe o usmeritvi in zapisali konkretne izvajalce.
Če si mislimo, da so v resnici kdaj razumeli, kakšne so posebne potrebe realnega, živega in konkretnega otroka, ki v osmem razredu bere s poslušanjem ali tistega, ki mora v devetem razredu vsako uro dvakrat na stranišče, da se ohladi od distraktibilne množice, da sploh preživi pri pouku, smo se močno ušteli.
Bogovi so se odločili, da je čas za zapiranje pipic in seveda je to najprikladnejše storiti najšibkejšim. Vsekakor so se tega lotili prikladno: otrokom navidezno niso vzeli ničesar. Otrokom ure ostajajo, kajti učitelji jih bodo od 1. januarja 2015 dalje izvajali pro bono. Nekako tako, kot v študentskih časih, ko nas je večina družboslovcev vsaj nekje delala prostovoljno. Pa še takrat smo si delo izbrali sami in zanj dobili potrdilo, ki je nekje nekaj štelo ali doprineslo.
Po novem bodo učitelji, izšolani pedagogi in strokovnjaki posameznih področij brezplačno nudili učno pomoč v okviru DSP. Kako bo to izgledalo, ko se bodo jeseni te ure določevale na novo, si raje ne predstavljam (trenutno so učiteljem že določene). Po kakšnem ključu bodo ravnatelji namakali učitelje, ki bodo morali nekaj delati brezplačno, medtem, ko bodo sodelavci ali celo kolegi iz istega aktiva tega »oproščeni«?
Šolski teren je ženski teren. In kdor pozna ženske kolektive, dobro ve, da se slovenska nevoščljivost, opravljivost in spletkarstvo v množici hormonsko nabitih žensk samo še podvoji. Kako bodo učitelji od sedaj dalje gledali na svoje sodelavke specialne in socialne pedagoginje, ki v okviru DSP opravljajo pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir in motenj? In kako na tiste učitelje, ki bodo po ravnateljevi odločitvi "oproščeni" izvajanja DSP?
Če smo čisto pošteni, smo bile specialne (socialne) pedagoginje že do sedaj od nekaterih pošteno osovražene zaradi kabinetnega pouka (o tem sem že pisala tukaj).
Bodo odrasli ljudje, ki ne bodo plačani, dobro opravljali svoje delo? Kvalitetno in strokovno? Mar ni s to okrožnico diskvalificirana in degradirana njihova strokovnost? So pedagogi ljudje, ki delajo zgolj za srce? Lahko pedagogi v trgovini plačajo s srcem?
Kako zelo bodo diskriminirani otroci s posebnimi potrebami, ki bodo zaradi tega ukrepa logično prejemali slabše storitve?! Kakšne bodo posledice?
Na žalost bogovi ne gledajo dolgoročno, ne vidijo niti tistega, kar nam je običajnim smrtnikom (tistim, ki delamo z otroki s PP in jih poznamo po imenih, ne po številkah odločb ali zgolj alinejah členov v zakonu) logično.
Otroci, ki bodo zaradi slabše kvalitete učne pomoči neuspešni, ne bodo neuspešni zgolj v OŠ in pika. To bodo z veliko gotovostjo tisti posamezniki, ki bodo zaradi neprimerne samopodobe, čustvenih težav, socialno neprimernih reakcij zahajali v težave z nedovoljenimi substancami, v prezgodnjo nosečnost, samomorilnost zaradi nesprejetosti in neučinkovitosti, ne bodo dokončali šolanja in ne bodo dobili zaposlitve. Morda bodo celo polnili zapore, bolnišnice, komune in Zavod za zaposlovanje. Čigav strošek bodo potem? Koliko bomo privarčevali?
To ni bil prvi tak ukrep. Bilo jih je že nekaj. Najprej so imeli učitelji ure DSP sistematizirane v delovni obvezi, po prvem ukrepu so jih do 1. 1. 2015 dobili plačane po realizaciji (poleg svoje delovne obveze). Drugi ukrep je bila uvedba svetovalne storitve, ki je več kot dokaz za to, da se ne jemlje zgolj pedagoškim delavcem, ampak tudi otrokom s PP (o tem bom pisala prihodnjič).
Kaj bo naslednje? Nekaj jih že slutimo. Ne vem, če si jih sploh upam izreči na glas. Vsekakor deluje, da gre po poti, da bi se zradiralo, kar se je leta 2000 zapisalo in ponovno vzpostavilo segregacijo oseb s PP iz starih časov.
Verjamem, da ste kdaj besni na učitelje. Tudi jaz sem. Zagotovo se spomnite takšnega, ki je grenil življenje vam ali vašim otrokom. Tudi jaz se jih. Se pa spomnim tudi tistih, ki so mi polepšali življenje. In marsikomu je tak učitelj ravno na DSP dal upanje, da ima življenje smisel, da ni vse zaman.
Kdo bo od zdaj naprej dejal upanje učiteljem?!
Če tokrat pedagoška stroka in starši ne bomo stopili skupaj, se bodo za otroke s PP začeli pisati srednjeveški časi. Tega pa ne bomo dovolili, mar ne?!
Namesto zaključka pa kratko sporočilo bogovom:
"Najboljši pokazatelj človekovega značaja je:
a) kako ravna s tistimi, ki mu ne morejo koristiti, in
b) kako ravna s tistimi, ki se ne morejo braniti."
(Abigal Van Buren)
In tega si niso izmislili ljudje iz prakse (tisti, ki so želeli DSP izvajati), temveč bogovi na prestolih. Tisti bogovi, ki so v začetku tega tedna povzročili nemalo pisanja in zgražanja ter zaskrbljenosti, kaj se bo zgodilo z javno šolo. Taisti, ki so s šolskim terenom in realnostjo na njem že zdavnaj izgubili stik, če so ga kot taki sploh kdaj premogli. Kdo so otroci s posebnimi potrebami in kakšne oblike pomoči potrebujejo, so vendar uzakonili oni sami (ZUOPP). Prav tako izdali legitimne odločbe o usmeritvi in zapisali konkretne izvajalce.
Če si mislimo, da so v resnici kdaj razumeli, kakšne so posebne potrebe realnega, živega in konkretnega otroka, ki v osmem razredu bere s poslušanjem ali tistega, ki mora v devetem razredu vsako uro dvakrat na stranišče, da se ohladi od distraktibilne množice, da sploh preživi pri pouku, smo se močno ušteli.
Bogovi so se odločili, da je čas za zapiranje pipic in seveda je to najprikladnejše storiti najšibkejšim. Vsekakor so se tega lotili prikladno: otrokom navidezno niso vzeli ničesar. Otrokom ure ostajajo, kajti učitelji jih bodo od 1. januarja 2015 dalje izvajali pro bono. Nekako tako, kot v študentskih časih, ko nas je večina družboslovcev vsaj nekje delala prostovoljno. Pa še takrat smo si delo izbrali sami in zanj dobili potrdilo, ki je nekje nekaj štelo ali doprineslo.
Po novem bodo učitelji, izšolani pedagogi in strokovnjaki posameznih področij brezplačno nudili učno pomoč v okviru DSP. Kako bo to izgledalo, ko se bodo jeseni te ure določevale na novo, si raje ne predstavljam (trenutno so učiteljem že določene). Po kakšnem ključu bodo ravnatelji namakali učitelje, ki bodo morali nekaj delati brezplačno, medtem, ko bodo sodelavci ali celo kolegi iz istega aktiva tega »oproščeni«?
Šolski teren je ženski teren. In kdor pozna ženske kolektive, dobro ve, da se slovenska nevoščljivost, opravljivost in spletkarstvo v množici hormonsko nabitih žensk samo še podvoji. Kako bodo učitelji od sedaj dalje gledali na svoje sodelavke specialne in socialne pedagoginje, ki v okviru DSP opravljajo pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir in motenj? In kako na tiste učitelje, ki bodo po ravnateljevi odločitvi "oproščeni" izvajanja DSP?
Če smo čisto pošteni, smo bile specialne (socialne) pedagoginje že do sedaj od nekaterih pošteno osovražene zaradi kabinetnega pouka (o tem sem že pisala tukaj).
Bodo odrasli ljudje, ki ne bodo plačani, dobro opravljali svoje delo? Kvalitetno in strokovno? Mar ni s to okrožnico diskvalificirana in degradirana njihova strokovnost? So pedagogi ljudje, ki delajo zgolj za srce? Lahko pedagogi v trgovini plačajo s srcem?
Kako zelo bodo diskriminirani otroci s posebnimi potrebami, ki bodo zaradi tega ukrepa logično prejemali slabše storitve?! Kakšne bodo posledice?
Na žalost bogovi ne gledajo dolgoročno, ne vidijo niti tistega, kar nam je običajnim smrtnikom (tistim, ki delamo z otroki s PP in jih poznamo po imenih, ne po številkah odločb ali zgolj alinejah členov v zakonu) logično.
Otroci, ki bodo zaradi slabše kvalitete učne pomoči neuspešni, ne bodo neuspešni zgolj v OŠ in pika. To bodo z veliko gotovostjo tisti posamezniki, ki bodo zaradi neprimerne samopodobe, čustvenih težav, socialno neprimernih reakcij zahajali v težave z nedovoljenimi substancami, v prezgodnjo nosečnost, samomorilnost zaradi nesprejetosti in neučinkovitosti, ne bodo dokončali šolanja in ne bodo dobili zaposlitve. Morda bodo celo polnili zapore, bolnišnice, komune in Zavod za zaposlovanje. Čigav strošek bodo potem? Koliko bomo privarčevali?
To ni bil prvi tak ukrep. Bilo jih je že nekaj. Najprej so imeli učitelji ure DSP sistematizirane v delovni obvezi, po prvem ukrepu so jih do 1. 1. 2015 dobili plačane po realizaciji (poleg svoje delovne obveze). Drugi ukrep je bila uvedba svetovalne storitve, ki je več kot dokaz za to, da se ne jemlje zgolj pedagoškim delavcem, ampak tudi otrokom s PP (o tem bom pisala prihodnjič).
Kaj bo naslednje? Nekaj jih že slutimo. Ne vem, če si jih sploh upam izreči na glas. Vsekakor deluje, da gre po poti, da bi se zradiralo, kar se je leta 2000 zapisalo in ponovno vzpostavilo segregacijo oseb s PP iz starih časov.
Verjamem, da ste kdaj besni na učitelje. Tudi jaz sem. Zagotovo se spomnite takšnega, ki je grenil življenje vam ali vašim otrokom. Tudi jaz se jih. Se pa spomnim tudi tistih, ki so mi polepšali življenje. In marsikomu je tak učitelj ravno na DSP dal upanje, da ima življenje smisel, da ni vse zaman.
Kdo bo od zdaj naprej dejal upanje učiteljem?!
Če tokrat pedagoška stroka in starši ne bomo stopili skupaj, se bodo za otroke s PP začeli pisati srednjeveški časi. Tega pa ne bomo dovolili, mar ne?!
Namesto zaključka pa kratko sporočilo bogovom:
"Najboljši pokazatelj človekovega značaja je:
a) kako ravna s tistimi, ki mu ne morejo koristiti, in
b) kako ravna s tistimi, ki se ne morejo braniti."
(Abigal Van Buren)
RSS Feed
