Prav jim je. Saj nič ne delajo!

"Ko si samozvanec danes prizadeva utrditi svoj nadzor v rokah manjšinske elite, nadaljuje z napadanjem narave, žensk, živali in vseh ranljivejših od sebe." (W. Tuttle)

Po okrožnici Ministrstva iz prejšnjega tedna je bilo neprecenljivo zanimivo biti antropolog na terenu z udeležbo. Odzivi ljudi nanjo so bili različni, predvsem pa so se izpostavili najbolj tipični slovenski atributi: privoščljivost, zavist, prezir. Ljudstvo se je zgrizlo zaradi jabolka med seboj in pozabilo, kdo je v resnici njihov poglavitni sovražnik - kdo je Big Brother, da bi skupno in enotno energijo usmerilo v pravi cilj.

Odziv velikega dela nepedagoške množice je bil: 

"Prav jim je. Saj nič ne delajo! Domov hodijo ob 12-ih, vse počitnice so doma." 

Veliko se je govorilo in tudi pisalo po družabnih omrežjih - mejilo tudi že na sovražni govor. Zanimivo bi bilo raziskati, kje (in predvsem kako) delajo vsi tisti ljudje, ki so se imeli čas v dopoldanskih urah vključevati v forume, brati vse komentarje, jim slediti in na njih redno odgovarjati. In kaj delajo tisti, ki vedno vidijo učitelje, da hodijo ob 12-ih domov (so tudi oni že takrat doma)?

Nepedagoško ljudstvo je tudi veliko razpravljalo o tem, da so vse učne pomoči na šolah nadstandard, da naj se jih ukine in naj jih potem plačujejo starši. No, spet drugi so bili mnenja, da mora učitelj tako dobro naučiti otroka v šoli, da se mu doma ni treba čisto nič več učiti (če ne, ni dober učitelj).

Tisti, ki bi ukinili vse pomoči, verjetno nimajo otroka s PP in tudi ne poznajo življenja družin z njimi. Vsaka družina lahko zelo hitro postane družina otroka s PP. Dovolj je že nedolžni padec s kolesom v domači ulici.

Tudi znotraj pedagoške stroke je zašuštelo. 

Pod največji vprašaj se je postavilo, zakaj so bili "oškodovani" samo učitelji, specialni pedagogi pa imajo ure še vedno sistematizirane. 

Mnogo ljudi se je to spraševalo tudi na načine, da so v ljudeh vzbujali jezo in sovraštvo do kolegov. 

Veliko energije je šlo na račun tega, veliko manj v razmišljanje o tem, kako bi s skupnimi močmi in strokovnimi znanji lahko nastopili proti Big Brotherju.

Morda je na tem mestu pravi trenutek, da omenim tisto, kar sem zadnjič obljubila: da ta ukrep ni bil prvi v vrsti varčevanja na račun otrok s PP. 

Jeseni 2013 je z novim pravilnikom in novimi odločbami prišla svetovalna storitev, ki prav tako za izvajalce ni več niti sistematizirana niti plačana. Svetovalna storitev zajema tisto, kar lahko zase trdim, da smo delali že od nekdaj (timski sestanki, srečanja s starši, delavnice, priprave materialov, pogovori z otroki in učitelji kolegi, vključevanje vrstnikov, sodelovanje z zunanjimi strokovnjaki in inštitucijami...). 

Tako bi lahko marsikdo rekel, da je edino prav, da te ure nimamo plačane, ker spada v naše delo, ki ga dopolnjujemo do 40-urnega delavnika. V resnici pa so spet vzeli otrokom. Včasih so lahko npr. dolgotrajno bolni otroci dobili 5 neposrednih pedagoških ur DSP, zdaj pa na odločbi npr. piše 1 ura svetovalne storitve in 4 ure izvaja specialni pedagog. 1 + 4 je res 5, ampak verjetno ste razumeli bistvo. Če se vam to ne zdi veliko, poglejte v odstotkih: 1 ura od 5 pomeni za otroka 20 % manj. Če pa dobi otrok 3 ure DSP in je 1 od tega namenjena svetovalni storitvi, je to zanj za 33 % manj.

Kar se me je kot udeleženko na terenu najbolj dotaknilo, so bili pomisleki - tako pedagoški, kot nepedagoški, da "TAKI" OTROCI sploh niso za v redne šole. Šepetanja, da je vse skupaj zgrešeno in da ne pašejo noter. 

Tudi čarovnice so svoje čase kurili na grmadah, ker niso pasale noter. Podobno so še nedavno nazaj ravnali z ženskami, ki so imele bore malo pravic. In prav tako s temnopoltimi. Z Židi... In za vsem tem je navidezno stalo nekaj višjega. Neki globlji načrti. In posledično veliko "utemeljenega" in opravičenega nasilja. Verbalnega in fizičnega. 

Ta šepetanja me spominjajo na to. Da ne zmoremo povabiti šibkejših in drugačnih med sebe. Da nočemo začeti pri spreminjanju sebe, da bi se vsi lahko imeli lepo. Da jih sprejmemo (če že) le pod pogojem, da spreminjamo njih in se hvalimo s tem, da imamo inkluzijo.

Kako Slovenci vlečemo vozove, ni pisal le Cankar. O tem, kako razpršiš njihovo moč, zamegliš presojanje in ne prideš do pravega cilja, je pred njim pisal že Krilov: