In se je. Danes zjutraj me je ena od učiteljic (ki ji ta blog tudi posvečam) pobarala, če ji lahko še enkrat razložim, kako sva midve nekaj let nazaj skupaj z otroki računali poštevanko s sončkom.
V predalu s kartoni in kolažem je izbrskala stare obrise mojega "sončka" in domenili sva se, da letos stvar spet zaženeva.
Ker se trenutno v večini slovenskih tretjih razredov "dogaja" poštevanka, se mi je zdelo smiselno tole deliti z vami.
Kajti poštevanka je zaresna stvar. Je prelomnica v šolanju, ki pokaže, kaj se z otrokom dogaja - kako je opremljen in kakšne so njegove učne navade (in s tem tudi učno-priganjalske navade njegovih staršev). Nekateri se je naučijo spotoma, drugim je nočna mora.
Sama poštevanke še vedno ne znam do avtomatizma (tako namreč zapišemo na raznih poročilih), jo pa znam. To pomeni, da je ne mečem iz rokava, kot to za šalo dela moj mož, ampak potrebujem nekaj dlje časa.
Spomnim se, kako me je moja mama priganjala s poštevanko ... še ko sem zvečer lezla v posteljo, je rekla: "Če te zbudim sredi noči, moraš znati izstreliti rezultat!"
No, skoraj sem že tam. Skoraj mi ga že uspe izstreliti. Pa ne zato, ker sem stvar avtomatizirala, temveč zato, ker sem razvila odlične kompenzacijske veščine. Računanje moje poštevanke je zelo zanimivo, poteka v izrazito vizualnem smislu, sestavljajo se male slikice, včasih dodajam (zlagam) ali seštevam in celo odštevam. Ker sem v službi, kjer moram vsakodnevno uporabljati poštevanko, so se moje kompenzacijske veščine pospešile že skoraj do hitrosti avtomatizma.
Morda se vam bo zdelo nesmiselno, da to tako zelo poudarjam, ampak ni. Dejstvo je, da bo otrok potreboval poštevanko za vse življenje. Je pa tudi dejstvo, da je ne potrebuje avtomatizirati, če ima na tem področju veliko težav. In tretje dejstvo logično sledi, da moramo najti način, ki bo v njegovi glavi deloval s hitrostjo avtomatizma. Pa četudi mu v glavi skačejo roza račke, ki jahajo rumene nosoroge, ko pomisli na 3 x 4.
Sonček za poštevanko ni moj izum. Priznam pa tudi, da se ne spomnim več, od kje sem ga pobrala. V želji, da se otrokom omogoči osvajanje znanja, pobiram ideje iz vseh vetrov. Všeč mi je, ker je tako preprost, otrokom všečen in ga lahko naredite sami. Potrebujete tršo lepenko (karton) ali za hobi mojstre tanko leseno ploščo, vrvico (volno) in flomastre (barvo, ki bo prijela na podlago).
S pisanjem navodil ne bom dolgovezila - menim, da slika pove največ.
Otrok ovije vrvico vedno na števki, ki je večkratnik določene poštevanke. Npr. vzemimo poštevanko števila 4: trakec ovije okoli 4, 8, potem pa 2 (za 12), 6 (16) ... nad deset vedno obkroži zgolj enico. (glej desno sliko) Vsaka poštevanka ima svoj vzorec, ki se ga z vajo otrok navadi in zapomni. Pogosto je vzorec tisti, ki otroka nauči poštevanke. Če vam štrikanje ne bo všeč, pa poskusite s čim drugim. Pomembno je, da ves čas glasno izgovarja račun in rezultat. Za vajo deljenja ovitek obrnemo okrog. Tukaj najprej vidi rezultat (večkratnik), ki mu mora določiti račun. | Ob tem vedno glasno tudi govori: "1 x 3 = 3 .... ali pač samo 3, 6, 9 .... Če otrok še ne zna večkratnikov na pamet, jih enostavno prešteva (šteje žarke za toliko naprej). (glej levo sliko) Poštevanko je treba vaditi na vse možne načine, da se otroku en sam način ne upre prehitro (oz. da je sploh pisan njemu na kožo - ni nujno, da mu bo všeč, če je všeč vam). Še eden od možnih načinov je s kartončki, ki jih vleče. Najprej vidi račun, ki ga glasno prebere, potem pa pove rezultat. Kartonček potegne višje in sam se preveri, če je prav izračunal. In za tiste, ki še vedno ne gre ... kupite navadni svinčnik s poštevanko ali pa babice vprašajte, če imajo tole staro računaljko iz dobre Juge. |
Obvladajo postopke (računanje z ulomki, dec. števili ...), vendar jih priklic večkratnikov tako upočasnjuje, da ne uspejo priti do konca testa - čeprav znajo in razumejo.
Torej ... dolgi zimski večeri kar kličejo male spretne prstke k štrikanju.