Je že res, da sem trmasta – s temami o branju vam ne bom nehala težiti. In prav tako bi morali biti trmasti starši otrok v prvi triadi. Večina staršev, s katerimi imam stik, je prepričanih, da v prvem razredu doma ni potrebno ničesar vaditi in da je vse skupaj stvar tečnih učiteljic – saj so otroci vendarle še otroci in smo jim ukradli eno leto otroštva.
Da je devetletka precej nasilno posegla v otrokov razvoj, se tudi sama strinjam, a zgolj zaradi načina izvajanja programa v šolah. Učiteljica je in bo učiteljica – ne glede na to, kako je dobra, srčna, strokovna, empatična. Šola je prostor, kjer nam zvonec (žal!!!) kroji čas in cilji pritiskajo na nas kot neonsko utripajoči potrošniški oglasi, ki nas prepričujejo, da nekaj zagotovo potrebujemo in moramo kupiti. Šolski prostor je nehote vstop v drugo sfero življenja. Vzgojiteljice čas doživljajo drugače in pred cilje kurikuluma postavljajo otroke. V šoli je to pogosto znanstvena fantastika.
Večina prvošolcev te dni spoznava zadnje črke velike tiskane abecede. Nekateri samostojno prebirajo že Grozne Gašperje, medtem ko drugi ne zmorejo povezati niti dveh glasov v gladek zlog. In točno sedaj so na vrsti odločilni trenutki, kaj boste vi in vaš otrok naredili z branjem. Ga vzljubili ali zasovražili za celo življenje.
Metod učenja branja je kar nekaj, a nobena ni dobra za vse. Ker učiteljica v razredu nima časa za (npr.) 24 različnih metod, je ključnega pomena, da se k aktivnemu sodelovanju pridružijo starši.
Tisti, ki bodo v prvi triadi dobro sodelovali in doma vzgajali delovnega ter odgovornega učenca, bodo kasneje lahko pri svojem otroku želi samostojno delo in predvsem zrel pristop do šole. V nasprotnem primeru se bo tam okoli petega razreda šele zalomilo.
Takrat najpogosteje dobim naval staršev, ki besni izjavljajo, da so otroci v petem razredu mnogo prestari, da bi se oni učili z njimi. In verjetno ni zgolj naključje, da prav tovrstni starši začnejo ugotavljati nenadne motnje pri učenju ter začenjati postopke za pridobitev DSP (o čemer sem že zadnjič pisala).
Starši naj k branju pristopijo celostno.
Kadar otroke testiram branje, jih s pogovorom najprej sprostim. Malce se pogovarjamo o njihovem odnosu do branja, kakšne knjige berejo, kje berejo, kdo bere z njimi, kako pogosto vadijo in ali jim starši še berejo.
Če so se mi otroci lagali, se bom seveda tudi jaz vam. Ker je področje mojega dela tudi precej intuitivno, določenih »rezultatov« ne morem podpreti z znanstveno merljivimi izsledki. A letos mi je od 63 tretješolcev le 17 zatrdilo, da jim starši še glasno berejo zgodbe in pravljice. To je na okroglo 27 %, kar je manj od tretjine. Od teh 17 posameznikov jih je skoraj polovica odgovorila včasih ali mogoče. Se pravi – na oko – le nekje 13 % otrok vsakodnevno posluša glasno branje svojih staršev.
No, dragi odrasli, to je zame celostni pristop. Mali otrokec bo težko nabildal kvaliteten besednjak, ki ga bo potreboval za razumevanje skorajda že znanstvenih besedil pri naravoslovju, geografiji, fiziki ... (pa da ne bo pomote – določen repertoar težkih besed se začne že v 4. razredu), če je celo otroštvo osamljen presedel pred TV škatlo. Lahko se tolažite, da gleda kvalitetne risanke, a v možganih se ob branju razvijajo popolnoma drugačne povezave kot zgolj ob spremljanju televizije. Enkrat sem brala celo članek o tem, da določene povezave nastanejo že zgolj zaradi tega, ker ima (če ima) starš otroka med glasnim branjem v svojem naročju.
Tako je tudi smiselno nadaljevati. Sama sem pri svojih sinovih izrecno vztrajala (in še vedno), da mi med branjem sedita v naročju. Ne samo, da je stvar s čustvenega vidika izredno smiselna, temveč je izredno učinkovita pri mlajših poslušalcih, ki še nimajo razvite prave pozornosti za poslušanje branja (pripovedovanja). Otroci te pozornosti ne dobijo položene v zibko – ta se namreč razvija z vajo, doslednostjo in vztrajanjem, tako kot poteka večinski del smiselne vzgoje potomcev.
Izredno zanimivo je brati večji skupini otrok. Takoj se namreč prepozna otroke, ki so doma vajeni poslušanja pravljic. Sedijo in zbrano poslušajo, vlečejo nit dogajanja, grimasirajo glede na potek zgodbe in na koncu odgovarjajo na vprašanja. Kaj vse počnejo oni drugi – no, to je pa že za v novo objavo. Recimo, da je vrtanje po nosu in okušanje njegove vsebine ena izmed najbolj sprejemljivih oblik takšnega vedenja.
Če je torej otrok navajen knjig v varnem zavetju odraslega, je prav, da s tem početjem nadaljujemo tudi takrat, ko sam začenja z branjem. Frustrirajoče je, da ga potem kar naenkrat posedemo za mizo stran od sebe in zahtevamo, da bere. Začetno branje je izredno stresna situacija (razen za tiste izjeme, ki so zbrali sami že v vrtcu) in ključni del življenja vsakega posameznika. Če vprašate odrasle ljudi, ki danes ne berejo veliko oz. ne marajo branja, se jih bo velika večina spomnila, kako jih je učiteljica s šibo po prstih ali kako je oče kričal na njih, če so se zmotili, jecljali ali enostavno prepočasi brali.
Prvi od korakov, ki vam ga torej predlagam v tej moji bralni odisejadi je, da otrok začne brati v vašem varnem zavetju. Edino, kar bo novega (in že to je veliko), da bo bralec on. Pa še to ne čisto takoj popolnoma sam.
Če vas zanimajo ostali koraki, mi sledite naslednji teden. V kolikor vas ne, pa pač sebi pripišite, če bo vaš otrok funkcionalno nepismen. Pa brez izgovorov, da bo zaposlen v poklicu, kjer potrebuje samo moč in roke. Prav vsi moramo kdaj v življenju kaj pomembnega prebrati. Pa naj bodo to navodila v škatlici s tabletami ali pa ob podpisu pravne pogodbe.
Verjetno vam ni vseeno, če bo namesto antihistaminikov pojedel uspavala ali antidepresive – ali pač?!
Da je devetletka precej nasilno posegla v otrokov razvoj, se tudi sama strinjam, a zgolj zaradi načina izvajanja programa v šolah. Učiteljica je in bo učiteljica – ne glede na to, kako je dobra, srčna, strokovna, empatična. Šola je prostor, kjer nam zvonec (žal!!!) kroji čas in cilji pritiskajo na nas kot neonsko utripajoči potrošniški oglasi, ki nas prepričujejo, da nekaj zagotovo potrebujemo in moramo kupiti. Šolski prostor je nehote vstop v drugo sfero življenja. Vzgojiteljice čas doživljajo drugače in pred cilje kurikuluma postavljajo otroke. V šoli je to pogosto znanstvena fantastika.
Večina prvošolcev te dni spoznava zadnje črke velike tiskane abecede. Nekateri samostojno prebirajo že Grozne Gašperje, medtem ko drugi ne zmorejo povezati niti dveh glasov v gladek zlog. In točno sedaj so na vrsti odločilni trenutki, kaj boste vi in vaš otrok naredili z branjem. Ga vzljubili ali zasovražili za celo življenje.
Metod učenja branja je kar nekaj, a nobena ni dobra za vse. Ker učiteljica v razredu nima časa za (npr.) 24 različnih metod, je ključnega pomena, da se k aktivnemu sodelovanju pridružijo starši.
Tisti, ki bodo v prvi triadi dobro sodelovali in doma vzgajali delovnega ter odgovornega učenca, bodo kasneje lahko pri svojem otroku želi samostojno delo in predvsem zrel pristop do šole. V nasprotnem primeru se bo tam okoli petega razreda šele zalomilo.
Takrat najpogosteje dobim naval staršev, ki besni izjavljajo, da so otroci v petem razredu mnogo prestari, da bi se oni učili z njimi. In verjetno ni zgolj naključje, da prav tovrstni starši začnejo ugotavljati nenadne motnje pri učenju ter začenjati postopke za pridobitev DSP (o čemer sem že zadnjič pisala).
Starši naj k branju pristopijo celostno.
Kadar otroke testiram branje, jih s pogovorom najprej sprostim. Malce se pogovarjamo o njihovem odnosu do branja, kakšne knjige berejo, kje berejo, kdo bere z njimi, kako pogosto vadijo in ali jim starši še berejo.
Če so se mi otroci lagali, se bom seveda tudi jaz vam. Ker je področje mojega dela tudi precej intuitivno, določenih »rezultatov« ne morem podpreti z znanstveno merljivimi izsledki. A letos mi je od 63 tretješolcev le 17 zatrdilo, da jim starši še glasno berejo zgodbe in pravljice. To je na okroglo 27 %, kar je manj od tretjine. Od teh 17 posameznikov jih je skoraj polovica odgovorila včasih ali mogoče. Se pravi – na oko – le nekje 13 % otrok vsakodnevno posluša glasno branje svojih staršev.
No, dragi odrasli, to je zame celostni pristop. Mali otrokec bo težko nabildal kvaliteten besednjak, ki ga bo potreboval za razumevanje skorajda že znanstvenih besedil pri naravoslovju, geografiji, fiziki ... (pa da ne bo pomote – določen repertoar težkih besed se začne že v 4. razredu), če je celo otroštvo osamljen presedel pred TV škatlo. Lahko se tolažite, da gleda kvalitetne risanke, a v možganih se ob branju razvijajo popolnoma drugačne povezave kot zgolj ob spremljanju televizije. Enkrat sem brala celo članek o tem, da določene povezave nastanejo že zgolj zaradi tega, ker ima (če ima) starš otroka med glasnim branjem v svojem naročju.
Tako je tudi smiselno nadaljevati. Sama sem pri svojih sinovih izrecno vztrajala (in še vedno), da mi med branjem sedita v naročju. Ne samo, da je stvar s čustvenega vidika izredno smiselna, temveč je izredno učinkovita pri mlajših poslušalcih, ki še nimajo razvite prave pozornosti za poslušanje branja (pripovedovanja). Otroci te pozornosti ne dobijo položene v zibko – ta se namreč razvija z vajo, doslednostjo in vztrajanjem, tako kot poteka večinski del smiselne vzgoje potomcev.
Izredno zanimivo je brati večji skupini otrok. Takoj se namreč prepozna otroke, ki so doma vajeni poslušanja pravljic. Sedijo in zbrano poslušajo, vlečejo nit dogajanja, grimasirajo glede na potek zgodbe in na koncu odgovarjajo na vprašanja. Kaj vse počnejo oni drugi – no, to je pa že za v novo objavo. Recimo, da je vrtanje po nosu in okušanje njegove vsebine ena izmed najbolj sprejemljivih oblik takšnega vedenja.
Če je torej otrok navajen knjig v varnem zavetju odraslega, je prav, da s tem početjem nadaljujemo tudi takrat, ko sam začenja z branjem. Frustrirajoče je, da ga potem kar naenkrat posedemo za mizo stran od sebe in zahtevamo, da bere. Začetno branje je izredno stresna situacija (razen za tiste izjeme, ki so zbrali sami že v vrtcu) in ključni del življenja vsakega posameznika. Če vprašate odrasle ljudi, ki danes ne berejo veliko oz. ne marajo branja, se jih bo velika večina spomnila, kako jih je učiteljica s šibo po prstih ali kako je oče kričal na njih, če so se zmotili, jecljali ali enostavno prepočasi brali.
Prvi od korakov, ki vam ga torej predlagam v tej moji bralni odisejadi je, da otrok začne brati v vašem varnem zavetju. Edino, kar bo novega (in že to je veliko), da bo bralec on. Pa še to ne čisto takoj popolnoma sam.
Če vas zanimajo ostali koraki, mi sledite naslednji teden. V kolikor vas ne, pa pač sebi pripišite, če bo vaš otrok funkcionalno nepismen. Pa brez izgovorov, da bo zaposlen v poklicu, kjer potrebuje samo moč in roke. Prav vsi moramo kdaj v življenju kaj pomembnega prebrati. Pa naj bodo to navodila v škatlici s tabletami ali pa ob podpisu pravne pogodbe.
Verjetno vam ni vseeno, če bo namesto antihistaminikov pojedel uspavala ali antidepresive – ali pač?!
RSS Feed
