Kot mlada deklica sem grizla nohte. Ne vem, če bi se temu sploh lahko reklo, da sem jih grizla. Verjetno sem jih kar žrla. Tisti, ki ste počeli enako (ali to še vedno izvajate), veste, kako zelo močno in 
daleč se da nohte pogristi. Še dlje in še dlje. Potem že kar dobro boli, včasih priteče kri, ampak z grizenjem ne prenehaš. Na srečo imaš deset prstov in vsakič znova se najde noht, ki je od včeraj že malce zrastel.

Grda razvada, priznam. V bistvu grozna. Sploh za dekle. Ne vem, če je tako zelo grozno to, da imaš potem nohte objedene, kot to, da imaš roke ves čas v ustih in deluješ nekako živčno, razstreseno, morda celo malce neuravnovešeno.

Seveda sem šla svoji mami grozno na živce. Ves čas me je opozarjala. Ni pomagalo. Grozila mi je, da mi jih bo namazala s česnom in z nekim grenkim lakom. V bistvu se ne spomnim, če mi jih je res. Mislim, da je ostalo pri grožnjah. Imam pa danes česen izjemno rada (morda mi je to ostalo iz tistih dni). Davno nazaj sem celo nekje zasledila, da mazanje nepolakiranih s česnom nohte utrjuje (če pustite pomako čez noč). Poskusite, res ni slabo. Vprašanje je le, ali zraven vas spi česnoljubec ali Drakula osebno.

No ja, vojne okoli nohtov moja mama ni nikoli dobila, ne glede na vse to, kaj mi je govorila. Saj veste, kako znamo mame: »Pa za deklico je to grdo. A ti sploh veš, kako to zgleda. Poglej, kako imaš grde roke …« 

Včasih se mi zdi, da sem jih zaradi teh pripomb še bolj grizla. Da bi kaj dokazala, kaj pa vem. V tistih letih nam marsikaj leta po glavi.

V moji družini ni nihče grizel nohtov. Vsi so bili vzorni vzorniki, da ne bo pomote. Mama je imela celo vedno lično urejene in rdeče nalakirane. Vseeno mi je bilo, ni me mikalo. Niti lep rdeč lak.

Vse do takrat, ko je moje srce prestrelila Kupidova puščica. Tista, ki je špiknila hudo zaljubljeno. Zagledala sem se v postavnega sošolca. Ni bil samo postaven, tudi izjemno bister in prijeten je bil. V četrtem razredu sva celo sedela skupaj in možnost sem ga imela dodobra spoznati. Tudi pri računanju je blestel. Čeprav sem bila po ocenah boljša matematičarka, sem bila stalno navdihnjena nad njegovim hitrim računanjem (česar sama še danes ne znam – računati že, hitro pa prav zagotovo ne).

Ko smo se vzpeli nekje do sedmega ali osmega razreda osemletke, smo pri enemu od predmetov dobili nalogo, da moramo v malih skupinah izdelati plakate na neko temo. Z mojo simpatijo sva bila v 
isti skupini. Mislim, da ni kaj preveč cikal name. Verjetno sploh ni vedel, da obstajam. Seveda sem bila v njegovi glavi tam nekje na seznamu vseh sošolcev in sošolk, a kot dekle mislim, da me ni nikoli zares opazil. Sama sem takrat preveč polagala na to, da moški vse opazijo (tako kot to pritiče veliko ženskam). V tistih letih so verjetno opazili le tiste izštrline, ki so se nam pospešeno razvijale in rastle, ne pa nohtov na rokah.

Kakorkoli že. Z njim in nekaj drugimi sošolci smo sedeli okrog plakata, pisali in lepili lističe. Prišla sem na vrsto, da tudi jaz nekaj nalepim. Ko sem položila listič na plakat in ga pogladila z dlanmi, sem doživela prebujenje: »Šit, zdaj je videl moje grde prste! Zdaj me ne bo imel rad! Res imam grozne prste!« 

To je bil moj dan D. Od takrat naprej nikoli več nisem grizla nohtov. Še danes sem hvaležna temu fantu (sedaj moškemu) in učiteljici, da je vse skupaj sovpadlo z mojo takratno zrelostjo in se tako idilično izšlo.

To anekdoto sem danes namreč pripovedovala trem osmošolcem, ko smo čisto zaresno predelovali razsvetljence z Descartesom na čelu. Eden od njih je imel namreč prste kar naprej v ustih. Situacija ni bila stresna. Učenec ni bil izpostavljen ali kako drugače prestrašen. Imeli smo prijeten zgodovinski klepet. V njem sem zagledala sebe in razumela svojo mamo, ki mi je prigovarjala leta in leta. In ta mladostnik, dajmo mu ime Mitja, je res noro zavzeto obdeloval svoje nohte skoraj celo uro.

Med tistimi razsvetljenskimi temami sem se spraševala, če bi bilo prav, da mu kaj rečem. Ker sva redko skupaj, nisem pomemben lik v njegovem življenju. Ker od mene ne dobiva ocen, nisem niti te vrste avtoriteta. Pa vendar … tako kot je on žrl prste, je mene navznoter žrlo, kaj naj storim. Naj ga le malce razsvetlim? Ampak kako? Zagotovo je slišal doma (in tudi drugod) že veliko bogatih komentarjev na to temo.   

Ker so bili samo trije fantje in to takšni, ki za prvim vogalom pogovora ne bodo izkoristili kot priložnost za izzivanje, se mi je zdelo vredno poskusiti. Morda ne bo imel takšne sreče kot jaz in ne bo v pravem čarobnem trenutku nalepil lističa na plakat.

Začela sem kar z vprašanjem: »Mitja, ali ti vedno tako močno grizeš nohte?« Malce se je zdrznil. Nisem želela, da bi občutil sram, to je bilo daleč od mojega namena. A mislim, da je vseeno malce pordel v lica. 

Vse je priznal – da ves čas grize. Da ne more prenehati, da ga doma ves čas opozarjajo. In potem sem spet vprašala, kar vse tri: »Ali menite, da so grdi in pogrizeni nohti najhujši del tega grizenja?« 

Sošolec mu je prijateljsko in po moško takoj priskočil na pomoč: »Za punce je hujš in grš. Ker one morjo zgledat lepš. Za fante niti ni tok hudo.« 

Zdelo se mi je na mestu, da povem svojo anekdoto. Nisem je prvič. Delila sem jo že z mnogimi »grizači«. In seveda sem jim razložila, da pogrizeni nohti niso najhujši del tega postopka. Ta drugi kompanjon je skušal biti uporaben s komentarjem: »Ja, sej punce si lohka nalepte vse te umetne fore pol gor.«

Verjetno bi bilo grizenje najbolje posneti s kamero. Da bi se grizoči osebek videl. Da bi videl, kako zelo se spremeni in kako ga vidijo drugi. In to sem ga tudi vprašala: »Ali veš, kako zgledaš ob tem početju?«

Tišina.

Seveda to za odraščajočega junca ni dovolj. Kaj mu tam ena ostarela prfoksa naklada o tem, kako zgleda ob grizenju nohtov. Totalna beda.

Zdel se mi je razumen in bister fant. Pa sem šla naprej: »Ko boš odrasel in boš iskal službo… Recimo, da boš odličen računalničar (ne boste verjeli, ampak točno to je njegova želja in vmes je resno 
prikimal ter me imel morda za malce jasnovidno). Ali si predstavljaš, da boš res carski v svojem delu? Najboljši možni računalničar ever (zaboden pogled z njegove strani)? Ali si predstavljaš, kaj si bo o tebi mislil direktor, ki se bo s tabo pogovarjal na razgovoru, medtem, ko boš ti požrl vse prste? Ali pa te bo opazoval že takrat, ko ti sploh še ne boš vedel in boš čakal pred njegovo pisarno? A? Kaj si bo mislil? Da deluješ nekoliko nervozno? Da boš verjetno pred pomembnimi odločitvami tako zelo živčen, da jih ne boš speljal do konca, da boš scagal. Čeprav morda to sploh ni res in je daleč od resnice. Ampak ti daješ tak vtis. To je tvoja izložba. Vse naše vedenje, govorjenje in oblačila so naša izložba. In takšne nas vidijo drugi ljudje. Mnogi ocenjujejo na prvi vtis.«

Nadaljevali smo z Newtonom in Rousseaujem ter vsemi tistimi, ki so za nas prižigali luči znanosti.

Mitja do konca ure ni niti enkrat vtaknil enega samega prsta v svoja usta. Na koncu ure sem mu to tudi povedala in mu čestitala. Morda to ni bil njegov dan D, morda bo še trajalo. Morda jih ne bo nikoli nehal gristi. A mislim, da mu bo razsvetljenje o izložbi ostalo blizu srca.

In tebi, dragi sošolec! Če si se prepoznal, hvala ti! Da si me zgolj s svojim bivanjem podučil o moji lastni izložbi.