December je mesec dobrih mož, a začne se s tistim, ki s seboj pripelje poln voz neukročenih in podivjanih parkljev.
V naši kleti se vsako leto utaborijo na večer 5. decembra in potem nekaj ur trkajo po oknih, ugašajo luči, praskajo po vratih in celo razmetavajo igrače.
Začelo se je s spontanim in preprostim poskusom, ko je bil starejši sin star 5 let, zdaj pa je početje preraslo v tradicionalen ritual. Mož, ki je pravi igralec, in mu v nasprotju z mano nikoli ne gre na smeh, uživa na Miklavžev večer. Pa ne zaradi daril, ki jih prinaša dobrotnik, temveč zaradi »norčij«, ki jih lahko uganja hkrati v vlogi očeta-zaščitnika in parklja-napadalca.
Igra iz leta v leto postaja čedalje zahtevnejša, saj otroška domišljija iz tiste bujne in spontane vedno bolj prerašča v realnost in logičnost. Če nekdo trka po oknu in očeta ni v stanovanju, moram biti kot povezovalni člen zelo prepričljiva v razlagi, da »oči zunaj montira avtosedež«.
Kako točno zgleda pravi parkelj, nihče ne ve, saj smo že pred leti na Miklavževem sprevodu ugotovili, da so tam le preoblečeni igralci.
Mož, ki jih neustrašno lovi v poltemi po kleti, jih vedno opisuje kot kosmate, velike, močne in hudobne, če že ne predrzne. Lansko leto so mu strgali majico na rokavu, ki jo kdaj pa kdaj še obleče v spomin in opomin (in jo je že večkrat uspel rešiti pred mojimi skrivnimi naklepi za razrez v kuhinjske krpe), letos pa so ga predrzneži zvezali z električnim podaljškom. Na srečo je uspel prihiteti iz kleti – ves zamotan v kabel in kajpada opraskan od dolgih krempljev.
V silnem dogajanju je najlepše opazovati otroške oči, iz katerih izgine ves dvom. Čeprav jih ne otipata, niti ne vidita, je trkanje, loputanje in očetovo vpitje dovolj, da verjameta v zlo. Pokličemo tudi policijo. A zaradi navala parkeljske zalege na Kamnik povedo, da je čakalni čas vsaj dobro uro.
Da se bomo morali znajti sami.
Tako kot v življenju tudi je. Če zmoreš sam, spelješ. Če urejajo drugi, ne zmoreš. Nekaj časa sicer poteka vse v najlepšem redu, a slej ko prej naletiš na končno blagajno. Z obrestmi. Ko se boš moral znajti sam in to takrat, ko boš popolnoma brez vaje in kilometrine.
Zato zagovarjam, da morajo otroci v otroštvu prehoditi čim več poti z nešteto ovinki in ovirami. In ko je ovinkov veliko, jim jih nastavimo še več. In ko je najbolj strmo, nastavimo še blatno pot s koprivami.
Otrok, ki obvlada vse skalne previse in močvirja, bo namreč veliko lažje obvladoval svoje življenje. Seveda ovire ne bodo nikoli več enake. Tudi ovinki bodo drugače položeni in strmine bodo pod drugim kotom, a otrok si bo izgradil načine za obvladovanje stresa ob premagovanju naporov. Tisti drugi, ki bo hodil vedno samo po ravni cesti, seveda skrbno asfaltirani (pokriti z mehko preprogo), da se ne bi slučajno zbodel, teh načinov ne bo poznal. Čakal bo, da bodo vsi uredili namesto njega. Zato je sila pomembno, da vsako otrokovo napako obrnemo v priložnost za učenje: »Kaj si se naučil ob tem?« in »Kako boš ravnal prihodnjič, če …?«
Več kot petnajst let že vsakodnevno delam z otroki in zelo dobro se pozna, kdo je sam lovil parklje in komu so jih drugi. Včasih je mlade ne glede na vse čakala iniciacija s služenjem vojaškega roka. Fantje so šli, dekleta so čakala in hrepenela. Danes ni veliko možnosti za iniciiranje. Dečki se v šolah ne smejo več ravsati, da bi dokazali hierarhijo in zaradi sedečega šolanja ter sladkih malic postajajo neukrotljiva bitja, nad katerimi se vsi zgražamo, čeprav smo jih prav z načinom bivanja prisilili v to igro.
V vseh pradavnih kulturah so dečki lovili svoj strah. Z modrimi in preverjenimi starešinami so odšli od doma, dokler niso izpolnili svoje težke naloge in tako prestopili v svet odraslih. In ni bilo hujšega kot to, da si se vrnil brez »potrdila«, da si že odrasel. Pa naj je bil to tatoo, uhan v nosu, zareza na roki, zob zavezan okoli vratu ali divji merjasec, ki si ga vlekel proti domu. Že od daleč je vsa vas vedela, ali je deček postal moški ali ne. Pa ne po težkem merjascu ali velikemu zobu okoli vratu. Vedeli so po načinu drže in hoje, s katero se je posameznik vračal med otroke, ženske in ostarele.
In tega danes ni več. Ker vse, kar diši po minimalni nevarnosti ali strašljivosti, onemogočamo svojim otrokom. Poneumljamo celo klasične pravljice, da bi zaščitili naše nežne otroke, da se ne bi prestrašili krvoločnega volka, ki požre nedolžno deklico. In tako jim odvzemamo vse možnosti za osebnostno rast in zorenje. Pod epoleto zaščite, seveda.
Odrasli smo radi v vlogi rešiteljev. Ker imamo občutek, da bomo tako blesteli v očeh svojih otrok in morda tudi okolice. Če bomo vedno rešili svojega otroka, bo ponosen na nas in vedel bo, da ga s svojo močjo lahko vsakič zaščitimo. V svoji omnipotentnosti pa spregledamo dejstvo, da smo mu odvzeli vse možnosti za lastno reševanje težav ter mu tako nepreklicno sporočamo, kako zelo nesposoben je in da ne zaupamo vanj.
Kaj je bilo torej potrebno, pa čeprav težko storiti, ko je mož navidezno ves shizofren letal po kleti in se boril z zlom? Nič drugega kot to, da je pooblastilo za reševanje očeta dobil starejši sin in se z dežnikom v roki odpravil v klet. Njegove oči so pričale o tem, da ima srce že v podplatih, ne samo v hlačah. A mamino pooblastilo je bilo tisto, ki mu je dajalo moč: »Ti si najstarejši moški v hiši za očijem. Ti moraš v klet. Jaz moram čuvati bratca.«
Tako sta skupaj lovila prazen strah. Kričala in tolkla z dežniki. In parklji so izginili. Ponos na obrazu je bil neopisljiv: »Veš mami, vsako leto so bolj predrzni!«. Okoli vratu pa mu je visel neviden parkljev zob.
Nikar ne zamudite nobene priložnosti za to, da otroka vržete v morje. Seveda vedno pod pogojem, da je nevarnost zgolj v očeh tistega, ki bo vanj letel. Vi pa ste tisti, ki točno veste, da je nevarnost imaginarna in nadzorovana.
Če ne bi bila, noben moški v pradavnih ljudstvih ne bi bil iniciaran. Ne pozabimo namreč na to, da je z njim vedno odšla cela skupina najboljših moških bojevnikov. Ki je v zelenilu gostega rastja poskrbela za to, da je vse potekalo nadzorovano. In kasneje tudi odmevno pohvalila junaka. Z barvo po obrazu, zobom okoli vratu, udarcem po rami ali zgolj odobravajočim godrnanjem.
A čez obrede prehoda so šli vsi, ki so želeli ostati in biti sprejeti v skupnosti.
Članek je objavljen tudi v regionalni reviji Modre novice (dec. 2016, št. 205, str. 39)
V naši kleti se vsako leto utaborijo na večer 5. decembra in potem nekaj ur trkajo po oknih, ugašajo luči, praskajo po vratih in celo razmetavajo igrače.
Začelo se je s spontanim in preprostim poskusom, ko je bil starejši sin star 5 let, zdaj pa je početje preraslo v tradicionalen ritual. Mož, ki je pravi igralec, in mu v nasprotju z mano nikoli ne gre na smeh, uživa na Miklavžev večer. Pa ne zaradi daril, ki jih prinaša dobrotnik, temveč zaradi »norčij«, ki jih lahko uganja hkrati v vlogi očeta-zaščitnika in parklja-napadalca.
Igra iz leta v leto postaja čedalje zahtevnejša, saj otroška domišljija iz tiste bujne in spontane vedno bolj prerašča v realnost in logičnost. Če nekdo trka po oknu in očeta ni v stanovanju, moram biti kot povezovalni člen zelo prepričljiva v razlagi, da »oči zunaj montira avtosedež«.
Kako točno zgleda pravi parkelj, nihče ne ve, saj smo že pred leti na Miklavževem sprevodu ugotovili, da so tam le preoblečeni igralci.
Mož, ki jih neustrašno lovi v poltemi po kleti, jih vedno opisuje kot kosmate, velike, močne in hudobne, če že ne predrzne. Lansko leto so mu strgali majico na rokavu, ki jo kdaj pa kdaj še obleče v spomin in opomin (in jo je že večkrat uspel rešiti pred mojimi skrivnimi naklepi za razrez v kuhinjske krpe), letos pa so ga predrzneži zvezali z električnim podaljškom. Na srečo je uspel prihiteti iz kleti – ves zamotan v kabel in kajpada opraskan od dolgih krempljev.
V silnem dogajanju je najlepše opazovati otroške oči, iz katerih izgine ves dvom. Čeprav jih ne otipata, niti ne vidita, je trkanje, loputanje in očetovo vpitje dovolj, da verjameta v zlo. Pokličemo tudi policijo. A zaradi navala parkeljske zalege na Kamnik povedo, da je čakalni čas vsaj dobro uro.
Da se bomo morali znajti sami.
Tako kot v življenju tudi je. Če zmoreš sam, spelješ. Če urejajo drugi, ne zmoreš. Nekaj časa sicer poteka vse v najlepšem redu, a slej ko prej naletiš na končno blagajno. Z obrestmi. Ko se boš moral znajti sam in to takrat, ko boš popolnoma brez vaje in kilometrine.
Zato zagovarjam, da morajo otroci v otroštvu prehoditi čim več poti z nešteto ovinki in ovirami. In ko je ovinkov veliko, jim jih nastavimo še več. In ko je najbolj strmo, nastavimo še blatno pot s koprivami.
Otrok, ki obvlada vse skalne previse in močvirja, bo namreč veliko lažje obvladoval svoje življenje. Seveda ovire ne bodo nikoli več enake. Tudi ovinki bodo drugače položeni in strmine bodo pod drugim kotom, a otrok si bo izgradil načine za obvladovanje stresa ob premagovanju naporov. Tisti drugi, ki bo hodil vedno samo po ravni cesti, seveda skrbno asfaltirani (pokriti z mehko preprogo), da se ne bi slučajno zbodel, teh načinov ne bo poznal. Čakal bo, da bodo vsi uredili namesto njega. Zato je sila pomembno, da vsako otrokovo napako obrnemo v priložnost za učenje: »Kaj si se naučil ob tem?« in »Kako boš ravnal prihodnjič, če …?«
Več kot petnajst let že vsakodnevno delam z otroki in zelo dobro se pozna, kdo je sam lovil parklje in komu so jih drugi. Včasih je mlade ne glede na vse čakala iniciacija s služenjem vojaškega roka. Fantje so šli, dekleta so čakala in hrepenela. Danes ni veliko možnosti za iniciiranje. Dečki se v šolah ne smejo več ravsati, da bi dokazali hierarhijo in zaradi sedečega šolanja ter sladkih malic postajajo neukrotljiva bitja, nad katerimi se vsi zgražamo, čeprav smo jih prav z načinom bivanja prisilili v to igro.
V vseh pradavnih kulturah so dečki lovili svoj strah. Z modrimi in preverjenimi starešinami so odšli od doma, dokler niso izpolnili svoje težke naloge in tako prestopili v svet odraslih. In ni bilo hujšega kot to, da si se vrnil brez »potrdila«, da si že odrasel. Pa naj je bil to tatoo, uhan v nosu, zareza na roki, zob zavezan okoli vratu ali divji merjasec, ki si ga vlekel proti domu. Že od daleč je vsa vas vedela, ali je deček postal moški ali ne. Pa ne po težkem merjascu ali velikemu zobu okoli vratu. Vedeli so po načinu drže in hoje, s katero se je posameznik vračal med otroke, ženske in ostarele.
In tega danes ni več. Ker vse, kar diši po minimalni nevarnosti ali strašljivosti, onemogočamo svojim otrokom. Poneumljamo celo klasične pravljice, da bi zaščitili naše nežne otroke, da se ne bi prestrašili krvoločnega volka, ki požre nedolžno deklico. In tako jim odvzemamo vse možnosti za osebnostno rast in zorenje. Pod epoleto zaščite, seveda.
Odrasli smo radi v vlogi rešiteljev. Ker imamo občutek, da bomo tako blesteli v očeh svojih otrok in morda tudi okolice. Če bomo vedno rešili svojega otroka, bo ponosen na nas in vedel bo, da ga s svojo močjo lahko vsakič zaščitimo. V svoji omnipotentnosti pa spregledamo dejstvo, da smo mu odvzeli vse možnosti za lastno reševanje težav ter mu tako nepreklicno sporočamo, kako zelo nesposoben je in da ne zaupamo vanj.
Kaj je bilo torej potrebno, pa čeprav težko storiti, ko je mož navidezno ves shizofren letal po kleti in se boril z zlom? Nič drugega kot to, da je pooblastilo za reševanje očeta dobil starejši sin in se z dežnikom v roki odpravil v klet. Njegove oči so pričale o tem, da ima srce že v podplatih, ne samo v hlačah. A mamino pooblastilo je bilo tisto, ki mu je dajalo moč: »Ti si najstarejši moški v hiši za očijem. Ti moraš v klet. Jaz moram čuvati bratca.«
Tako sta skupaj lovila prazen strah. Kričala in tolkla z dežniki. In parklji so izginili. Ponos na obrazu je bil neopisljiv: »Veš mami, vsako leto so bolj predrzni!«. Okoli vratu pa mu je visel neviden parkljev zob.
Nikar ne zamudite nobene priložnosti za to, da otroka vržete v morje. Seveda vedno pod pogojem, da je nevarnost zgolj v očeh tistega, ki bo vanj letel. Vi pa ste tisti, ki točno veste, da je nevarnost imaginarna in nadzorovana.
Če ne bi bila, noben moški v pradavnih ljudstvih ne bi bil iniciaran. Ne pozabimo namreč na to, da je z njim vedno odšla cela skupina najboljših moških bojevnikov. Ki je v zelenilu gostega rastja poskrbela za to, da je vse potekalo nadzorovano. In kasneje tudi odmevno pohvalila junaka. Z barvo po obrazu, zobom okoli vratu, udarcem po rami ali zgolj odobravajočim godrnanjem.
A čez obrede prehoda so šli vsi, ki so želeli ostati in biti sprejeti v skupnosti.
Članek je objavljen tudi v regionalni reviji Modre novice (dec. 2016, št. 205, str. 39)
RSS Feed
