Hodite z otroki kaj v hramove kulture? Natančneje v gledališča, ki organizirajo lutkovne in podobne vrste predstav za naše najmlajše, začenši tam nekje s tremi leti.
S prvim sinom smo začeli hoditi že zelo zgodaj (2,5 let), čeprav ni bil ravno kandidat, rojen za kulturna udejstvovanja. Že od ranih nog ni zmogel biti pri miru. Še celo njegov mali jeziček je kar naprej nekaj mlel, čeprav je trajalo še dolgo časa, preden smo uspeli razumeti njegovo »flauflanščino«.
Priznam, da sva z možem vložila enormne količine časa in truda v trening poslušanja pravljic (slikanice) in trening preobrazbe v kulturnim ustanovam prilagojenega človeka.
Vprašali se boste, zakaj trening. Določene veščine moramo pri otrocih dobesedno trenirati (sploh pri bolj neukrotljivih posameznikih). Verjamem, da bodo to težko razumele mamice poslušnih in uglajenih deklic, ki so že pri letu in pol zmogle z velikim navdušenjem in zaprtimi usti slediti polurni predstavi Rdeče kapice. A takšnih je približno toliko, kot je milijonskih zadetkov na Lotu.
Obisk gledališča je za otroke poseben kulturni ritual. Seveda, če ga takšnega naredimo mi, starši. A v zadnjem času se mi zdijo odrasli glavni razlog za to, da se gledališča spreminjajo v sejmišča.
Vsi štirje smo se odpravili na lutkovno predstavo. Predstavo smo si ogledali že pred leti, ko mlajšega korenjaka še nismo imeli. Zadeva je odlična: krasne lutke, izjemni lutkarici, zanimivo dogajanje, nobenih monologov. Po avtorskem delu ene naših vidnejših pisateljic in ilustratork. V teh letih nepreštetih otroških predstav se mi je okus precej izostril.
Prijetno lokalno gledališče; domačne, žepne izvedbe. Kot nalašč za otroške predstave, saj so vsa sedišča še vedno blizu odra.
Predstava se začne z zamudo. Drugače ne gre, saj zamudi skoraj tretjina gledalcev. Že pred samim začetkom opazujem okoli sebe: otroci skačejo po stolih, drugi sedijo tako, da imajo noge s čevlji vred na oblazinjenem sedišču. Klepetanja v izobilju. Ni videti veliko staršev, ki bi skušali otroke umiriti, pravilno posesti ali pa tega ne vidim, ker zmorejo komunicirati telepatsko.
Luči se ugasnejo in predstava se začne. Sedimo v šesti vrsti, lutkarici nista ozvočeni. Zaradi drobnega šepeta ne razberemo vseh besed.
Veliko je mamic prišepetovalk. To je tista kategorija mam, ki z razlago začnejo takoj, ko se pojavi prva lutka: »O poglej, prišla je Rdeča kapica.« Zvočni podnapisi se potem kar vrstijo in ne ozirajo se pretirano na ostale gledalce, ki bi predstavo morda želeli poslušati v originalnem jeziku.
Spodbudno je, da starši ob težjih vsebinah mlajšim otrokom malce prišepnejo. Smilijo pa se mi otroci mamic prišepetovalk. Če bi bila jaz njihov otrok, bi mi s tem početjem stalno dajale občutek, da sem nesposobna razumeti preprosto otroško predstavo. Včasih je prednost tudi to, da se mora otrok sam spopasti z drugačnim pripovedovanjem in si tako odpirati nove kamrice v možgančkih. Četudi ne razume zgodbe popolnoma tako, kot je sporočena ali jo razumemo mi odrasli. Večkrat je prav, da jo razumejo po svoje in si ustvarijo svojo resnico. Kje pa piše, da ravno ta ni prava, izvirna in pravzaprav tista, ki jo je pisatelj želel sporočiti?!
Potem so tukaj še mamice vsedovoljevalke. V gledališču pa ni res nič posebnega, če tvoj otrok vstane s sedeža, hodi ves čas predstave ob odru in svojo plišasto igračo vozi gor in dol po njem. Verjetno si mamica vsedovoljevalka v mislih zaploska, ko se njeno nadarjeno dete povzpne po stopnicah na oder in postane del gledališke predstave ali odrskega inventarja, čeprav ni bilo nikakršnega poziva po avdiciji za nove lutkarje. Ta otrok ni star leto ali dve (pa tudi, če bi bil). Po oceni je že blizu pet, kar pomeni, da bo v letu ali dveh že moral upoštevati recimo vsaj pravila šolskega reda.
Potem so tu mamice igralke, ki tudi nekako pridejo na gledališko avdicijo, saj celo predstavo igrajo, da so slepe in gluhe za krike in glasen govor svojih otrok. Ne vidijo niti tega, da njihov otrok vztrajno brca v sprednji stol in da se mu je že trikrat na prijazen način (od več odraslih ljudi v sprednji vrsti) povedalo, naj z dejanjem preneha. Proti koncu predstave brcajoči zahteva od nje sok, ki ga obljubi ob prenehanju brcanja (torej gluhoto in slepoto resnično igra). Pozabi pa na to, da gledališče ni tudi gostišče.
In brez skrbi. Niso samo mamice na gledališki avdiciji. So tudi očki lučkarji. Pred nami sedi očka, ki mu je očitno malo mar za predstavo in vedenje lastnih otrok. Sprašujem se, s kakšnim privilegijem ga je žena zvabila v gledališče, da ni ostal raje zunaj v kafiču. Brez zadrege podrsa svoj pametni telefon (tega pridevnika zanj osebno ravno ne morem uporabiti) in bere spletne novice in sporočila. Velikost pametnega ekrana iluminira polovico zatemnjenega gledališča. Ko na spletu najde nekaj zanimivega, to deli z vsemi svojimi tako, da poveča svoj iluminacijski šov v drugi konec dvorane.
Potem v garderobi od hostes izvem še za mame dežurne vzgojiteljice. To so tiste, ki se s prijateljicami dogovorijo, da skupaj pripeljejo več otrok naenkrat. Koristno z vidika plačevanja vstopnic in porabe časa. Pet mamic prijateljic in vsakič ena odpelje vseh 7 ali 9 skupnih otrok na predstavo. Druge vmes lahko klepetajo na kavi ali pri frizerju. Dežurna vzgojiteljica sedi na kraju vrste svojih pridruženih otrok in igra tisto že zgoraj omenjeno igro gluhote in slepote. Njeni gojenci pa seveda igro kričanja, klepetanja in brcanja v stole.
Tudi najbolje pripravljeni otroci v takšnem okolju težko zdržijo in začnejo izgubljati pozornost. Če nič drugega, vprašajo vsaj, zakaj nekdo lahko hodi po odru, oni pa ne.
Ne varčujem z resnico: »Po odru hodijo zato, ker jih njihovi starši niso naučili primernega vedenja.«
Zato se otroška gledališča spreminjajo v sejmišča in gostišča. Morda bomo za ceno vstopnice drugič na vhodu starši dobili pivo, otroci pa gazirane pijače. Da bomo rahlo alkoholizirani težje opazili vzgojne zablode nekaterih in jih omamljeni lažje preslišali ali spregledali.
S prvim sinom smo začeli hoditi že zelo zgodaj (2,5 let), čeprav ni bil ravno kandidat, rojen za kulturna udejstvovanja. Že od ranih nog ni zmogel biti pri miru. Še celo njegov mali jeziček je kar naprej nekaj mlel, čeprav je trajalo še dolgo časa, preden smo uspeli razumeti njegovo »flauflanščino«.
Priznam, da sva z možem vložila enormne količine časa in truda v trening poslušanja pravljic (slikanice) in trening preobrazbe v kulturnim ustanovam prilagojenega človeka.
Vprašali se boste, zakaj trening. Določene veščine moramo pri otrocih dobesedno trenirati (sploh pri bolj neukrotljivih posameznikih). Verjamem, da bodo to težko razumele mamice poslušnih in uglajenih deklic, ki so že pri letu in pol zmogle z velikim navdušenjem in zaprtimi usti slediti polurni predstavi Rdeče kapice. A takšnih je približno toliko, kot je milijonskih zadetkov na Lotu.
Obisk gledališča je za otroke poseben kulturni ritual. Seveda, če ga takšnega naredimo mi, starši. A v zadnjem času se mi zdijo odrasli glavni razlog za to, da se gledališča spreminjajo v sejmišča.
Vsi štirje smo se odpravili na lutkovno predstavo. Predstavo smo si ogledali že pred leti, ko mlajšega korenjaka še nismo imeli. Zadeva je odlična: krasne lutke, izjemni lutkarici, zanimivo dogajanje, nobenih monologov. Po avtorskem delu ene naših vidnejših pisateljic in ilustratork. V teh letih nepreštetih otroških predstav se mi je okus precej izostril.
Prijetno lokalno gledališče; domačne, žepne izvedbe. Kot nalašč za otroške predstave, saj so vsa sedišča še vedno blizu odra.
Predstava se začne z zamudo. Drugače ne gre, saj zamudi skoraj tretjina gledalcev. Že pred samim začetkom opazujem okoli sebe: otroci skačejo po stolih, drugi sedijo tako, da imajo noge s čevlji vred na oblazinjenem sedišču. Klepetanja v izobilju. Ni videti veliko staršev, ki bi skušali otroke umiriti, pravilno posesti ali pa tega ne vidim, ker zmorejo komunicirati telepatsko.
Luči se ugasnejo in predstava se začne. Sedimo v šesti vrsti, lutkarici nista ozvočeni. Zaradi drobnega šepeta ne razberemo vseh besed.
Veliko je mamic prišepetovalk. To je tista kategorija mam, ki z razlago začnejo takoj, ko se pojavi prva lutka: »O poglej, prišla je Rdeča kapica.« Zvočni podnapisi se potem kar vrstijo in ne ozirajo se pretirano na ostale gledalce, ki bi predstavo morda želeli poslušati v originalnem jeziku.
Spodbudno je, da starši ob težjih vsebinah mlajšim otrokom malce prišepnejo. Smilijo pa se mi otroci mamic prišepetovalk. Če bi bila jaz njihov otrok, bi mi s tem početjem stalno dajale občutek, da sem nesposobna razumeti preprosto otroško predstavo. Včasih je prednost tudi to, da se mora otrok sam spopasti z drugačnim pripovedovanjem in si tako odpirati nove kamrice v možgančkih. Četudi ne razume zgodbe popolnoma tako, kot je sporočena ali jo razumemo mi odrasli. Večkrat je prav, da jo razumejo po svoje in si ustvarijo svojo resnico. Kje pa piše, da ravno ta ni prava, izvirna in pravzaprav tista, ki jo je pisatelj želel sporočiti?!
Potem so tukaj še mamice vsedovoljevalke. V gledališču pa ni res nič posebnega, če tvoj otrok vstane s sedeža, hodi ves čas predstave ob odru in svojo plišasto igračo vozi gor in dol po njem. Verjetno si mamica vsedovoljevalka v mislih zaploska, ko se njeno nadarjeno dete povzpne po stopnicah na oder in postane del gledališke predstave ali odrskega inventarja, čeprav ni bilo nikakršnega poziva po avdiciji za nove lutkarje. Ta otrok ni star leto ali dve (pa tudi, če bi bil). Po oceni je že blizu pet, kar pomeni, da bo v letu ali dveh že moral upoštevati recimo vsaj pravila šolskega reda.
Potem so tu mamice igralke, ki tudi nekako pridejo na gledališko avdicijo, saj celo predstavo igrajo, da so slepe in gluhe za krike in glasen govor svojih otrok. Ne vidijo niti tega, da njihov otrok vztrajno brca v sprednji stol in da se mu je že trikrat na prijazen način (od več odraslih ljudi v sprednji vrsti) povedalo, naj z dejanjem preneha. Proti koncu predstave brcajoči zahteva od nje sok, ki ga obljubi ob prenehanju brcanja (torej gluhoto in slepoto resnično igra). Pozabi pa na to, da gledališče ni tudi gostišče.
In brez skrbi. Niso samo mamice na gledališki avdiciji. So tudi očki lučkarji. Pred nami sedi očka, ki mu je očitno malo mar za predstavo in vedenje lastnih otrok. Sprašujem se, s kakšnim privilegijem ga je žena zvabila v gledališče, da ni ostal raje zunaj v kafiču. Brez zadrege podrsa svoj pametni telefon (tega pridevnika zanj osebno ravno ne morem uporabiti) in bere spletne novice in sporočila. Velikost pametnega ekrana iluminira polovico zatemnjenega gledališča. Ko na spletu najde nekaj zanimivega, to deli z vsemi svojimi tako, da poveča svoj iluminacijski šov v drugi konec dvorane.
Potem v garderobi od hostes izvem še za mame dežurne vzgojiteljice. To so tiste, ki se s prijateljicami dogovorijo, da skupaj pripeljejo več otrok naenkrat. Koristno z vidika plačevanja vstopnic in porabe časa. Pet mamic prijateljic in vsakič ena odpelje vseh 7 ali 9 skupnih otrok na predstavo. Druge vmes lahko klepetajo na kavi ali pri frizerju. Dežurna vzgojiteljica sedi na kraju vrste svojih pridruženih otrok in igra tisto že zgoraj omenjeno igro gluhote in slepote. Njeni gojenci pa seveda igro kričanja, klepetanja in brcanja v stole.
Tudi najbolje pripravljeni otroci v takšnem okolju težko zdržijo in začnejo izgubljati pozornost. Če nič drugega, vprašajo vsaj, zakaj nekdo lahko hodi po odru, oni pa ne.
Ne varčujem z resnico: »Po odru hodijo zato, ker jih njihovi starši niso naučili primernega vedenja.«
Zato se otroška gledališča spreminjajo v sejmišča in gostišča. Morda bomo za ceno vstopnice drugič na vhodu starši dobili pivo, otroci pa gazirane pijače. Da bomo rahlo alkoholizirani težje opazili vzgojne zablode nekaterih in jih omamljeni lažje preslišali ali spregledali.
RSS Feed
