Nočem misliti, da se utapljaš v žalosti.
Samo dobro živi.
Samo živi.«
(Will v pismu Louisi, str. 564,
J. Moyes: OB TEBI; Ljubljana: MKZ, 2013)
Sedela sem za volanom in čakala na rdeči luči. Dan je bil siv, če že ne rečem tipično novembrski. Megla je zakrivala nebo, ceste so bile vlažne še od nočnega deževja.
Včasih si res želim biti medved, da bi takšne dni lahko popolnoma legalno prehibernirala v topli votlini do marca ali aprila, ko bi me iz nje premamil vonj drhtečega čemaža.
Naenkrat mi je pogled pritegnil velik pes, ki je šepal po pločniku na levi. Vsakemu opazovalcu bi bilo takoj jasno, da je potepuški kužon že iz skupine modrih psov, torej tistih, ki že toliko let hodijo po svetu, da vedo tudi, kje je prehod s semaforjem. Modra leta so se odražala v popolnoma sivem gobčku in tačkah, pri sicer popolnoma črnem kožuhu. Muri je šepajoče prečkal cesto na prehodu. Oprostila sem mu dejstvo, da je bila tudi zanj rdeča luč. Morda zaradi sive mrene ne loči več barv.
Nasproti vozeča voznica, ki je zavijala desno in ji je prekrižal pot, mu je prijazno ustavila in se celo toplo nasmehnila.
Šepajoči kuža mi je za nekaj dni zamotil misli. Resnično čisto prva (in trapasta) misel, ko sem ga ugledala, je bila: »Revež, kako je že star. Pa še šepa.« Ampak v resnici je deloval popolnoma samozadosten, zadovoljen in kljub šepanju, čisto dovolj poskočen.
Potem se je Murijeva zgodba v moji glavi začela prelivati v popolnoma druge smeri. Eno od vprašanj, ki me je morilo, je bilo: "Bi nasproti vozeča voznica prav tako premogla nasmeh, če bi cesto pri rdeči prečkal šepajoči dedek, ki bi za povrhu vsega zgledal še malo potepuški (morda brezdomski)?"
Moja vožnja se je nadaljevala s poplavo misli, ki jih nisem več mogla nadzorovati. Asociativno sem se preusmerila na zgodbo, katere knjigo sem pravkar dobro odložila, spoznala pa sem jo žal najprej preko filma sredi letošnjega poletja. Žal zato, ker pred gledanjem filma skoraj obvezno in raje najprej preberem knjigo. Da zgodbo užijem v vsej njeni popolnosti, ki je film nikakor ne zmore ponuditi.
Gre za zgodbo, ki je za površnega gledalca lahko kičasta romantika, za razmišljujočega opazovalca pa zgodba, ki ponudi globoke razmisleke o življenju – če bi se znašli na tej ali na oni strani.
Brez kakršnekoli zadrege priznam: ko sem prvič gledala film, sem jokala. Potem sem film predstavila prvi skupini devetošolcev in sem spet jokala. Takrat sem se tolažila, da jokam zato, ker je od prvega ogleda filma minilo že dobre tri mesece. No in potem sem film gledala takoj naslednji večer z drugo skupino devetošolcev in seveda sem bila spet vsa solzna.
Verjetno sem se prvič znašla v vlogi nadobudne Louise. Drugič sem bila morda Willova mama, tretjič pa Will sam. Da moram knjigo prebrati v najkrajšem času, sploh ni bilo vprašanje. Pa je usoda hotela, da sem jo nekaj časa čakala. Verjetno je bilo že prav tako.
Ko sem se prebijala čez vrstice in opazovala vse prizore njunih mladih življenj v neprikazanih detajlih (čeprav priznam, da nad filmom po prebrani knjigi nisem bila razočarana, kar ni prav pogosto), sem ponovno hrepenela po neki rešitvi, za katero sem vedela, da mi je knjiga ne bo dala.
Zgodbo sem poznala do atomov. Vseeno sem skozi tiste črke in besede, solze sreče in žalosti vztrajala v misli, da bi v resničnem življenju našla boljšo rešitev. Se spraševala, kakšna je ljubezen med čednim mladim moškim, ki na svojem telesu ne more premakniti ničesar razen nekaj mišic na svojem obrazu in na eni od dlani ter mladenki, ki jo je očarala bistrost in hudomušnost nekoga, ki ga ni sprejemala kot telo, temveč kot intelekt. Kot globlje bistvo. Ki se je odpovedala svojemu spolno poskočnemu mišičastemu ultramaratoncu, v zameno za čutenje in bivanje z dušo dvojčico.
Bi lahko trajalo? Bi ostalo tako intenzivno? Ali ni izhajala zgolj iz pozicije rešiteljice, ki je v Willu ugledala nemočno žrtev, potrebno pomoči?
V glavi se mi je odpiralo tisoč podpoglavij filozofskih dilem, ki so včasih boleče, neizrekljive, neodgovorljive. Prav tako, kot evtanazija, ki je v zgodbi pravzaprav nekakšna rdeča nit. Ki kaže na to, da petintridesetletnik, ki je intelektualno na popolnoma enakem nivoju kot pred nesrečo, v očeh drugih, ne more več odločati o ničemer v svojem življenju.
Ne samo o tem, ali lahko naredi samomor. Tudi o tem, ali lahko sam preživi večer z žensko v hotelu, ne da bi o tem odločala mama in njegov osebni negovalec – fizioterapevt. Da zaradi gibalnih omejitev postane ponovni nebogljeni otrok. Da ga vsi odrasli gledajo s starševske pozicije, češ: »Jaz bolje vem, kaj je dobro zate.« Da ne more več odločati o sebi. Zgolj zato, ker si po veliki potrebi ne more več sam obrisati zadnjice? Kdaj postanemo tako zaščitniško naporni? Kje je meja preloma?
Kako to, da se nam evtanaziranje domačih ljubljenčkov ne zdi sporno, obratno pa smo pri človeških zadevah zelo obsojajoči? Kako to, da pri kužkih in muckih zmoremo soglasno trditi, da jim bomo olajšali trpljenje, pri ljudeh pa niti pomisliti ne upamo na to ali pa se sramujemo že svojih misli?
Verjetno ste uganili. Zdaj ste že predvideli, kakšne sorte sem. Trikrat sem gledala film. Poznala sem dialoge na pamet. A ko je knjiga razpletla klobčič rdeče preje, me je že stiskalo v grlu.
Pa sem vodi vseeno pustila prosto pot. Ker je v moje misli prišlo nekaj ljudi, ki jih ni več z mano in seveda prav tako živali. Za eno od slednjih sem morala prav tako nekoč sama prevzeti odločitev, da ji bom "prihranila" trpljenje. Takrat se mi je to zdelo nekako samoumevno. No, danes se mi pa ne več tako zelo. Morda zaradi dodatnih 15 let ali Louisine in Willove zgodbe.
Ki pravzaprav ni njuna zgodba. Je zgodba vsakega posameznika. Mene ali vas. Ki si boste ob branju ali ogledu v spomin zagotovo priklicali svoja bitja ali dogodke, povezane z njimi. Ko boste razmišljali, kako bi se odločili vi.
Ko boste ugotovili, da pravzaprav ni pravega odgovora, ker je vsako življenje drugačno. In da ne moremo in ne smemo soditi o tistih, ki jih ne živimo. Da pa je pomembno, da živimo svojega polno – tukaj in zdaj.
Dokler smo. Takšni ali drugačni.