"Ko bi se jih le naučili izkoristiti,
                                            namesto da lovimo in ubijamo metulje,
                                                 ki živijo v trebuhu vsakega človeka,
                                    ki hrepeni iz nič ustvariti nekaj posebnega." 
                                                                                      (J. Fields)

Ime mi je Lana. Hodim v sedmi razred osnovne šole. Če bi dobro brala, bi prebrala Gospodarja prstanov. Pa ne. Berem zelo slabo, ker berem zelo težko.

V knjigarnah, izložbah in knjižnicah vedno vidim všečne knjige, s privlačnimi naslovnicami. A jih nikoli ne preberem. Enkrat sem si eno celo vzela. Zaštartala sem jo vsaj deset do petnajstkrat, ker se pri branju tako izsrkam. In to ti izsrka še zadnje atome moči, da bi bral za zabavo.

Ne vem, kako vi vidite besedilo. A tako, kot ga moje oči, ga vaše ne. Sicer ne bi brali. Niti tega, kar vam želim sporočiti ne.

Besedila pred mojimi očmi se ob prvem pogledu majejo. Nihajo nekako tako kot privezani čolni ob nežni sapici. Če se zatopim v besedilo, sapica vedno bolj prehaja v burjo in počutim se, kot da bom morala poloviti vse čolne, ki se bodo iztrgali iz varnega zavetja pomolnih privezov.

Včasih je branje kot surfanje začetnika – večino časa padaš in si v vodi. Ko pa že misliš, da ti bo uspelo, si tako zelo utrujen od plezanja na desko in vlečenja jadra iz vode, da ne zmoreš več uživati v lepotah surfanja.

Kadar smo na počitnicah, se včasih še celo lotim branja kakšne knjige, a to samo zato, ker mi je zares dolgčas – ni pravih prijateljic, televizije in računalnika.

Zadnjič sem našla res dobro knjigo, v angleščini. V angleščini lažje berem. Vem, da mi težko verjamete. A to samo zaradi črk, ki jih ni v slovenski abecedi – q, w, y, x. V naši abecedi se mi zdijo vse črke podobne in ena beseda je zgrajena iz vedno istih črk. To deluje kot dolga, odebeljena črta. Te štiri angleške črke pa ne pridejo pogosto v besedo. Kadar pa so, pa padejo ven in mi rečejo: »Tukaj sem!« in je zato lažje brati. Ob teh črkah imam občutek, kot da bi celo življenje živela v istem kraju in bi bilo že dolgočasno. Potem pa bi naredili nov muzej in ko bi šla mimo, bi si rekla: »O, poglej, čisto novo!«

To angleško knjigo zelo rada berem. Malo zaradi teh štirih prijaznih črk. Pa tudi zato, ker je napisana kot dnevnik nekega najstnika. Ali pa kot ene vrste strip. In listi niso beli in črke niso črne. In črke so take čisto mehke, kot bi bile napisane na roko. Všeč mi je, ker so pri strani tudi ilustracije in pod vsako je zapisana še kakšna opomba. Z besedami ne morem razmišljati, s slikami pa lahko. In če je pod sliko zapisana zanimivost, si jo zapomnim kot sliko. Najbolj mi je všeč, če so knjige podobne zapiskom v zvezku.

Dokler doma nismo poznali vzroka za moje bruhanje ob branju, je mami govorila, da sem za branje lena in da samo manipuliram. Vedno me je pošiljala brat, a mi ni in ni šlo. Zato sem jo ignorirala.

Pogosto me ignorirajo tudi v šoli. Ne razumejo in ne verjamejo. Vem, da si mislijo, da sem ena razvajena smrklja, ker mi doma tako veliko pomagajo pri učenju. In sprašujejo se, kako sem prilezla do sedmega razreda, če ne znam brati. Mislijo, da je veščina branja povezana s širino duha in intelektualne kapacitete.

A branje je le veščina. Tako kot katerakoli druga. In ne odraža ostrine uma. Razmišljam, koliko mojih učiteljev in učiteljic lahko naredi moško špago tako kot jaz. Ali naj si mislim, da so razvajeni, leni in neumni, ker je ne morejo?!

Branje je žal veščina, ki v moji šoli odraža bistvo posameznika. Če ne bereš dobro, je nekako enako kot da nisi ok učenec. Kot da si malce čez les ali za luno.

Redko kdo se vpraša v čem sem dobra, v čem blestim. Rada bi koga česa naučila. A ker slabo berem, na meni visi utripajoča nalepka. Napis na njej si je vsak oblikoval po svoje: lena, razvajena, neumna, čudaška, nezrela.

Če berem večje črke, mehke črke, v ne belo-črnih kombinacijah, sem mnogo bolj uspešna in tudi manj utrujena. Počutim se uspešno. A že večkrat sem naletela na komentar, da to ni nič, da je to samo potrata časa in denarja. Da ko bom odrasla, tudi pogodb ne bom dobivala na povečanih in barvnih listih. Da se moram zdaj naučiti brati tako kot vsi ostali. Ker nisem nič posebnega.

Pozabljajo, da sem še otrok. Da je do moje odraslosti še dolga pot. Da sem tudi lulala v plenice in danes ne več. Da sem pila po dojki, danes pa iz kozarca. Da me mama na morju ni vrgla v vodo, ampak mi je nadela rokavčke.

Želijo, da postanem nekdo, ki nisem. Želijo me spremeniti in ubiti vse, kar je univerzalnega v meni.

Sem Lana.

Nisem dislektična.

Nisem dislektik.

Sem učenka sedmega razreda. Rada poslušam glasbo in ustvarjam. Odlična sem v ritmični gimnastiki. Imam dva brata, psa in akvarij s tropskimi ribicami. Rada kuham in pomagam mami na vrtu. Na sprehodih se z očijem rada pogovarjam o življenju.

Sem Lana.

Nisem dislektik.

Imam pa disleksijo.

Ampak najprej sem otrok, tako kot vsi drugi.

                                                     "Tisti, ki se niso odlikovali v šoli,
                                           ni potrebno, da so zaradi tega oplašeni.
                                                          Največji umi niso vedno tisti,
                                                                   ki najhitreje dozorijo." 
                                                                                  (J. Lubbock)
 
Opazovala ga je skozi okno. Brcal je kamen pred seboj in kot mesečnik hodil po prazni ulici. Rokavico je imel le na eni roki, kapa je bila smešno pošvedrana previsoko na čelo.

V roki brez rokavice je nerodno držal plakat, ki ga je zjutraj nesel v nasprotno smer. Plakat, ob katerem bo povedal govorno vajo.

Govorne vaje in učenje pesmic na pamet so bili družinski projekti od prvega razreda dalje. Ko je izvedela, da jih čaka prvo ali drugo, je že v naprej žalovala za izgubo prostih popoldnevov v gozdu ali celo tvegala izgubo živcev.

Od vseh metod učenja, ki jih je preučila, pri njem ni delovala nobena. Bolj ko je bila pesem abstraktna, hitreje so odpovedale metode, ki so bile pogojno učinkovite. Medtem ko so drugi otroci pesmice stresali iz rokavov, jih on že v vrtcu ni poznal.

Včasih je prepeval melodijo, a besedilo je bilo neznanega izvora. Edina uspešnica je bila »Lisička je prav zvita zver«, saj jo je ves čas hotel poslušati med vožnjo z avtom.

Molili so, da bi USB ključek razneslo, a mu niso hoteli kratiti užitkov ob edini pesmici, ki jo je znal. Na trenutke se je celo poigravala z mislijo, da bi z dobrim izgovorom odmontirala avtoradio, a bi to zanjo predstavljalo še več stresa kot znana ritualna himna.

Ko so njegovi vrstniki že čebljali v nekaj besednih stavkih, je on nizal melodične zvoke in silil družinske člane, da bi se pogovarjali z njim.

Bila je edina, ki je razvozlavala njegovo vesoljsko govorico in obiski so vedno čakali na njene podnapise, ko so se pogovarjali z njim. Ko so začele prihajati prve človeške besede, se je počutila kot po zadetku sedmice.

Po navodilih strokovnjakov so z njim izdatno komunicirali, poimenovali vse v svoji okolici, izvajali logopedske vaje in prebrali na tone pravljic.

Prvo streznitev je doživela, ko je v vrtcu potekala bralna značka. Izbrali so pravljico, ki jo je poslušal najraje in jo poznal že od kar je prilezel iz nje. A od njega ni in ni bilo besed, kaj šele stavkov. Samo neke zmedene misli, ki so se od daleč navidezno navezovale na zgodbo.

Povprečno bister deček se je že v vrtcu zanimal za denar in prešteval kovance iz svojega hranilnika. Na uro je poznal že pri petih letih. Besede pa so bile globoki ocean, v katerem ni znal plavati.
​
Njene misli je zmotil zvonec pri vratih. Takrat se je spomnila, da ji je enkrat med njenim razlaganjem v avtu, ko je ni poslušal, rekel: »Mami, jaz ne morem tako. Jaz razmišljam v slikah.«

Odprla mu je vrata. Slutila je nezadovoljstvo. V pozdrav ga je poljubila na lice in se odmaknila v kuhinjo. Po toliko letih je spoznala, da je včasih nič spraševati in potrpežljivo čakati najboljša metoda za tajanje njenega sina.

Usedla se je za mizo in nadaljevala z delom. Prišel je za njo in se usedel nasproti. Njegov obraz je bil okamnel. Boril se je z zatiranjem enega od čustev: »Povedal sem plakat.«

​Pokimala mu je v znak, da sledi njegovemu pripovedovanju. »Dobil sem štiri. Je rekla, da je dobra štirka.«

Vedela je, kaj sledi. Vedno je. Kljub vloženemu trudu, pripravam in učenju, mu je petica ušla za mišji kakec. Ni bolela štirica, bolela je niša, ki ga je ločevala do petice.

Zamrznila je tudi sama, saj je s počasnostjo želela pridobivati na času. Vedela je, da preučuje njen obraz: »Si zadovoljen z oceno?«

Oči, ki so strmo bolščale vanjo, so se najprej obrobile z rdečo barvo, potem pa jih je zalila slankasta tekočina. Ni mogel več zadrževati. Iz dna duše se mu je izvalil stok nesrečne otroške duše.

Vedela je, da je to zanj odličen dosežek. Poznala pa je tudi njegovo srce. Razširila je roke in ga povabila v naročje. Takrat je pozabil, da je že v obdobju, ko se crkljanje več ne spodobi za fante. Izjokal je svoje bolečine in se vrnil nazaj na svoj stol.

Jokala bi tudi sama. Vedela je, kako dolga pot ga še čaka in koliko krivic bo še opral s solzami.

»Z očijem nama je pomembno, da si zdrav in da se trudiš. Poleg tega pri štirici piše prav dobro in to je zelo dobra ocena.« Vedela je, da je monolog namenjen njej sami. On je ni več slišal.

Vstal je in se vrnil v predsobo po torbo. »Aja mami, rokavico sem izgubil. Padla mi je z roke, ko sem držal plakat.«

Še ena za v zbirko Lost & Not found. Trudila se je, da njen pogled ne bi ubijal. A v primerjavi z lisičko je bila ena rokavica obvladljiva motečnost. Čeprav si ni znala predstavljati, kako ti rokavica lahko pade z roke, ko v njej držiš plakat.

                             "Človek je velik takrat, ko ne izgubi srca otroka."
​                                                                                       (Mencij)

Vstopi impulzivno. Torbo zavihti na mizo in me pogleda. Potrebuje nekaj tišine, nekaj praznega in lebdečega časa. Usede se na žogo in se pozibava. Išče teme, s katerimi bi razvlekel sekunde v minute, da nama ne bi bilo treba ponavljati molitvic z enočleniki in veččleniki.

Odrašča. Njegovo vitko in žilavo telo iz fantka vidno prehaja v mladega moškega, pa čeprav bolj sramežljivo in počasi. Poteze obraza se ostrijo, nekdanji fantič se za vekomaj poslavlja. Pod nosom je videti že nekaj izmuzljivega puha, ki si ga bo kmalu zaželel obriti.

Kratki rokavi razkrivajo bicepse, ki se kljub vitki postavi želijo pokazati širšemu svetu in prejeti pohvalo za vložen trud. Ko odloži zvezek na mizo in nanj položi dlani, je opaziti nesorazmernost – dlani rastejo hitreje kot njegovo telo in prehitevajo um.

Dolga leta poznanstva dajejo natančnemu opazovalcu veliko materiala za čudenje in razmišljanje. Kako hitro iz drobnega in izgubljenega prvošolca lahko nekdo postane pravi mali mož. Kako po nekaj letih sediš za mizo z odraslim, ko pa je še pred kratkim sedel v tvojem naročju, saj se je na svojem stolu presedal tako intenzivno, da je letelo vse okoli njega – vključno z njegovimi mislimi.

Med intenzivnim ukvarjanjem z veččleniki, mu kot izgovor za oddih pogled odjadra na polico z igračami. Zagleda se v plišastega medveda, ki tam sedi že eno leto, a ga doslej še ni omenil. Vstane in si ga prilasti. Podoba mi nariše nasmeh na obraz, ki pa ga vljudnostno zatajim in se nasmehnem navznoter.

Ta velikan, z velikimi dlanmi, skoraj že obrito brado in stalnimi provokacijami o smislu življenja, si medvedka prinese na mizo. Še prej si ga pritisne k obrazu in pokomentira, da je res prijetno mehak.

Preden nadaljuje, se prepriča, da ob priprtem oknu ni nikogar. Zaupa, da je njegova postelja polna plišastih igrač in da ne bi mogel spati brez njih. Oči se mu zazrejo v spominski zemljevid in nadaljuje s pripovedovanjem o Mimiki. Njegovi najljubši ninici od rojstva, brez katere leta in leta ni mogel spati. V prostor podeli zgodbo o tem, da ji je kasneje zažgal noge, potrgal roke, da pa mu jo je mama vedno zašila nazaj. Da je Mimika razpadala, ker je vanjo vrtal s prsti in skušal izvleči polnilo, mama pa jo je vedno reševala, ker brez nje ni zaspal. Da zdaj Mimike sicer ni več, da pa je ne bo nikoli pozabil. Da brez svoji plišastih živali ne bi mogel zaspati, ker bi se počutil preveč samega v postelji.

Medvedka postavi na mizo, s komentarjem, da ga bo gledal med računanjem. Med težjimi izrazi mu popravlja pulover, da malce spočije zasičene možganske celice. Večkrat ga vzame v objem in zopet hitro postavi nazaj. Nedopustljivo bi bilo, če bi ravno med objemanjem medvedka kdo vstopil v prostor resnice.

Ko se vrne nek drugi dan, se mi nosnice napolnijo z vonjem po tobaku. Čakam, da bo omenil medvedka, a mu ne nameni niti pogleda.

Razmišljam, kdo bi bila, če bi odraščala v njegovih paradoksnih časih. Če bi me cena mobilnika hierarhično razvrstila na mesto v razredu. Če bi se morala naučiti toliko balastnih dejstev na pamet, medtem, ko bi jih lahko v stotinki sekunde poiskala z napravo, ki bi tičala v mojem žepu.

In kako bi se razvijala moja bit ob toliko sladkobno mamljivih aplikacijah, trigerjih in ponudbah? Bi si želela še in še kopičenja dejstev, letnic, aksiomov ali bi si želela, da se nekdo z mano pogovori o mojem razmišljanju in čustvovanju?

Bi si morda želela, da me kdo nauči, kako se asertivno komunicira, kakšni so bontonski standardi, ki se pritičejo mojemu spolu, da me kdo nauči štrikanja, sajenja in spoštovanja?

Se ne bi lažje in raje naučila, da je v življenju kritično mišljenje pomembnejše od kopičenja golih dejstev?!

Ko se tisti dan poslovi, si ne morem kaj, da ne bi bila malce starševsko zatežena: »Grizenje nohtov je kljub vsemu manj škodljivo kot kajenje.«

Ne dobim pogleda. Besno pritisne stol ob mizo, jezen izusti nekaj besed v svoj bran. Ve, da me ne prepriča, ker ve, da me ne more.

Zaveda se, da mi ni vseeno. Ker ve, da sva pod kožo oba krvava.

Konec koncev sem mu tudi sama zaupala, da so do prihoda moža v moje življenje ne samo mojo posteljo, ampak tudi celo sobo krasile plišaste živali, ki so bile krasne poslušalke. Kot tudi to, da še vedno hranim svojo edino, zlata vredno Barbiko, takrat prišvercano iz Avstrije, ki sem ji odstrigla nekaj las, saj sem želela, da ima tudi ona fru fru, kot sem ga imela sama.

​Žal je moja mama ni mogla več rešiti.

                                                               "All You Need Is Love."
                                                                                       (Beatles)

Bil je en tak dan, ko si nisem nadejala obiskovalcev. Nedeljsko popoldne je oplemenitilo prijetno jesensko sonce.

Sinova sta se lovila po travi, vrtela po gugalnicah in mi nagajala po vseh svojih najboljših močeh. Zaradi njunih veseljaških krikov sem komajda zaznala glas pred vrati, skoraj se mi je zdelo, da si ga zamišljam.

Že dolgo ga ni bilo. Že več mesecev. To sem nekako jemala kot rezanje popkovine. Prej je prihajal na tedenski bazi. Kar prazno je bilo, ko se ni več oglašal in se poigral z mulčkoma.

Nisem si namislila njegovega glasu. Po toliko letih je postal stalnica mojih dopoldnevov. Res je prišel. Pred vrati je stal kot pravi mož, že zdavnaj me je prerastel. Maladva sta se z noro hitrostjo zakadila proti njemu. Mlajši so ga vedno oboževali in mu jedli iz roke. Znal je z njimi, na pravi način.

Ko je prestopil prag, se je moj senzor ustavil na njegovem vratu. Stežka sem prikrila smehljaj, a zaradi vzajemnega veselja po daljšem snidenju ni zaznal mojih smejalnih gubic. Šla sem nazaj v svoj vrt in kot mama mačka z varne razdalje opazovala ponorene mladiče.

Zemlja me vedno osvobodi in požira moja čustvena stanja. Hvaležno požira udarce moje jeze, razočaranja, žalosti, spet drugič pa mi nudi svojo žametno mehkobo, da jo lahko božam, ko sem srečna. Da potegnem prste skozi opojnost sivkinih cvetov in delim svojo srečo z vesoljem.

Če bi mogla, bi se v tistem trenutku dotaknila vseh rastlin svojega vrta. Če ne bi bila v vlogi odgovorne mame in nekdanje učiteljice, bi se od veselja začela poditi z njimi in bi svojo srečo prelila v tekanje okoli drevesa. Pa sem morala biti modra mama mačka.
Zakopala sem svoje neorokavičene roke v sipko, rahlo vlažno zemljo in se zahvaljevala čudežu, ki sem mu bila priča.

Spomnila sem se sebe, šestnajstletnice, ki je sredi tople pomladi nenadoma začela nositi pulije. Tudi maminega pronicljivega pogleda, ki je sporočal, da vidi skozi moj puli – direktno na levi del mojega vratu. S sladkostjo v srcu sem se spominjala tega obdobja življenja. Sweet sixteen.

Ko se je norenje mačjih mladičev le prenehalo, sem na terasi pripravila limonado. Večji mačkon je posedel dlje časa, medtem ko sta mlajša, še vedno polna neustavljive energije, norela po travi.

»A fleki so pa še vedno moderni?«

Malce se mu je zataknilo, a njegovo telo je odreagiralo pred zmožnostjo govorne obrambe. Desna roka je nehote zašla proti vratu.

Pričakovala sem vsaj rahlo rdečico, a sem dobila mnogo več. Nagrajena sem bila s čistokrvno iskrenostjo, z neopisljivim nasmehom: »A to poznate? Ste to tudi včasih delali?«

»Vseeno nisem iz začetka kamene dobe, ane?!«

Ko je odhajal iz osnovne šole, sem si zanj želela dveh stvari: da bi nadaljeval s šolo, ki bi mu bila všeč in da bi našel deklico, ki bi ga ljubila vsaj toliko, da bi ga še malo spodbudila pri šolanju. Takšno, ki bi bila kanček materinska.

Njegov flek je potrjeval mojo drugo željo. Potrjeval je še več. To, da je dobil tisto, po čemer vsi hrepenimo. Kar pa ni kar samoumevno za čisto vse otroke in mladostnike.

Flek ni bil preprosto samo flek. Če sem zelo eksaktna je šlo za fleka kar na obeh straneh vratu.

Fleka sta bila simbol sprejetosti in ljubezni. Simbola, ki sta pri nekaterih posameznikih tako zelo neprisotna v njihovih življenjih, da nemi opazovalci jokamo brez solz in se nam srca utapljajo v globinah opažene nestrpnosti.

Spomnim se, ko sem domov prinesla prvi cvek in ob utapljanju v oceanu solz že skorajda izdihnila, besed mojega očeta: »Važno, da si zdrava. Ocene boš že zrihatala.« Desetletje kasneje se spomnim svoje cenjene, že upokojene sodelavke, ki me je držala v objemu in iskala lavor za moje prelite solze. Njena modrost je bila prav tako preprosta: »Samo povej mi, če si zdrava.« Ko sem ji skozi sunkovito ihtenje le uspela nekako prikimati, je nadaljevala: »Potem je vse OK.«

Smo lahko resnično zdravi, če nas nihče ne ljubi? Če nimamo občutka, da smo bili izbrani? Če nimamo občutka, da nam nekdo vrača svojo ljubezen, nas sprejema takšne kot smo? Malce nespretni, nerodni, a vredni biti ljubljeni v svojem bistvu. Takšni ali drugačni. S flekom na levi ali na desni strani. Ali pa kar na obeh.

Za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami fleki niso nujno samoumevno razvojno obdobje odraščanja. So lahko le nekaj, kar gledajo in opazujejo pri drugih.

Zato še bolj ponosno nosijo svoje fleke in jih ne skrivajo s puliji sredi poletja. Ker za njih flek pomeni ravno to: jaz sem ok.

Kopala sem po vrtu, ko me je poklical. Presenetljivo, zanj še vedno učiteljica. Še vedno sva bila na vi. Preden je stopil skozi vrata, mi je namenil objem. Gesto, ki je v Sloveniji tako zelo v izumiranju in ki sva jo gojila v težkih dneh.

Ko sta mačkona pritekla do mene, je mlajši zabodeno vprašal:

»Mami, zakaj pa imaš mokre oči?«

Cmok sreče, ki je le stežka zdrsnil po mojemu telesu navzdol, je nekaj časa preprečeval odgovor, ki bi sprožil alergijsko reakcijo Niagarskih slapov iz mojih oči. Potem pa mi je le uspelo:

»Zemlja mi je padla noter.«

Sobica je bila zaradi spuščenih rolet objeta v temo. Le modrikast odsev nočne lučke je nakazoval, da v postelji diha drobceno bitje.

Stala sem tam in poslušala njegovo dihanje. Le še ena noč nas loči od zgodovinskega dne. V glavi so se mi vrteli filmi preteklih sedmih let. Nekateri prizori so se vrteli nazaj, drugi naprej, nekateri so obstali z menoj dlje časa. Določeni koščki so bili še ne videni. Bili so iz zakladnice moje skrinje strahov. Sestavljeni so bili iz mojih spominov, predstav, predvidevanj. Skupek neke neoprijemljive gmote, neubesedene groze.

Želela sem ga pobožati po glavici. Po tej drobni rjavi glavici, ki je v sedmih letih nabrala že toliko spominov. Tako drugačnih od njegovih vrstnikov.

Stala sem tam in štela njegove vdihe in izdihe. Zatrla sem svoje dihanje in skorajda uspela slišati bitje njegovega srca. Enako sem počela, ko sva ga pri dveh letih preselila iz spalnice v otroško sobico. Enako sem počela vsakič, ko sem ga po dojenju držala v objemu.

Štela sem vdihe in izdihe. Prvega pol leta sem vse noči prespala z njim na svojem trebuhu, saj sem se bala, da bi brez usklajene akustike najinih src prenehal z dihanjem. Bil je tako drobcen. Še vedno je …

Želela sem ga objeti, se uleči poleg njega. Želela sem zagotovilo, da bo vse v redu z njim, čeprav je bil zadnji, ki bi lahko ovrgel moje dvome. Poslušala sem njegove trzljaje in cmokljanje, gledala njegov angelski obraz. Počutila sem se kot izdajalka, ki ga spušča v veliki, nemilostni, trdosrčni svet.

Moja roka se je kar sama stegnila k njegovim lasem. Začutila sem sladko toplino, ki jo lahko začuti le mama ob svojem spečem otroku. Svoj obraz sem stisnila k njegovemu in ujela topel in vlažen izdih. Ob dotiku je našobil ustnice kot je to počel še v obdobju dojenja.

Oblili so me spomini iz porodnišnice. Spomnila sem se vseh tistih lučk in pogledov zdravnikov, ki so mi sporočali, da mu morda ne bo uspelo. Spomnim se, ko sem ga prvič držala na svojih prsih. Bil je le malo večji od moje dlani. Popolnoma nebogljen.

Spomnim se, ko sva ga končno prinesla domov. Vseh neuspelih poskusov dojenja. Plazenja, ki ni in ni hotelo uspeti. Samostojne hoje, ki je prišla po neštetih padcih in udarcih skoraj leto za vrstniki. Govora, ki je postajal razumljiv šele po četrtem letu. Vzajemnega strahu, simbioze, ki je zaradi vsega naraščala med nama in je nisem znala presekati. Solz, ki so se nama valile po licih obema vsakič, ko sva šla vsak v svojo smer.

Spomnim se pogledov drugih staršev, za katere smo bili iz stranskega roda vesoljcev. Poleg vseh razvojnih zaostankov smo morali zaradi neštetih alergij paziti tudi na prehrano. Naše dete je bilo kot najdražji košček pihanega stekla.

Zdaj je nastopila zadnja noč. Zdaj se začenja naša nova pot.

Kljub vsemu si le dovolim leči k njemu. Njegovo drobno, a pogumno telesce si privijem k sebi in skušam zadržati solze. Cmok v grlu postaja prevelik. Solze me prehitijo in pritisk v prsih se sprosti.

Želim si, da bomo jutri stopili skozi šolski prag in zagledali njen iskren nasmeh. Želim si, da bo lahko razumela, zakaj moj otrok še ne zmore nekaterih stvari. Želim si, da ga bo lahko objela v pravem trenutku, si ga posedla na kolena in ga tudi okarala, če bo potrebno.

Želim si, da bo pravična, stroga in dosledna. A najbolj si želim, da bo začutila utrip srca vsakega posameznega otroka v svojem razredu. Da bo lahko pozabila na zapisano pripravo in dan posvetila samo smejanju, objemanju ali morda žalovanju.

Želim si, da je postala učiteljica zato, ker je tudi sama še vedno malo otročja, ker včasih verjame v škrate in vile, predvsem pa, ker spoštuje otroke. Ker jih ima rada kljub smrkljem pod nosovi, kljub blatnim čevljem in odvezanim vezalkam. Kljub temu, da nimajo vsi takšnih staršev, kot bi si jih želela na svojem roditeljskem sestanku.

Želim si, da bo razumela moj strah. Da bosta jeza in napad lahko kdaj pa kdaj moja obrambna zaveznika, ker bom kot mati levinja vedno in samo branila otroka, ki smo ga tako težko ohranili pri življenju.

Otrok diha ob meni. Spi in sanja svoje sanje. Trza z levo nogo. Njegovo drobno in nemočno telo kliče po tem, da moram postati še bolj pogumna.

Da se moram odriniti z roba, poleteti in zaupati. Da ga bom bodrila, božala in objemala, ko mu bo težko. Ne bom pa delala namesto njega. Da mu bom vlivala upanje in moč. Da bom verjela vanj.

​Vem, da bomo na tej novi poti spoznali dobre ljudi.

Zagoreli smo se vrnili z dvotedenskega šotorjenja ob jadranski obali. Kampiranje vedno bolj postaja moj poletni materni jezik, čeprav ne zanikam, da zaradi lanske izkušnje z burjo še vedno trznem ob vsaki manjši sapici.

Šotorjenje je kot kolesarjenje. Vse grbinice, ovinki in hribčki, ki jih iz avta sploh ne zaznaš, ob kolesarjenju postanejo tvoje spoštovanja vredne znanke. Vsak hrib, ki si ga kdaj prekolesaril tudi pri vožnji z avtom doživljaš s spoštovanjem.

Pri šotorjenju se začne že na samem začetku – grbinice, kamenčki in skalice so tisti, ki ne smejo biti pod tvojim šotorom, zato moraš poiskati mesto, ki je najbolj ugodno. In takoj trčiš ob moč narave. V resnici je šotorjenje oblika streznitve, kako majhni smo proti naravi in kako ranljivi smo ob njej.

S kladivom in klini v rokah nisi vsemogočna buldožerska pošast, ki bi lahko premikala skale, ki so ti v napoto. Zato se začneš prilagajati takoj na samem začetku. Iščeš, dokler ne najdeš. Potem pridejo na vrsto asistenti – otroci, ki pripravijo teren za šotor, preden se pogrne prva ponjava. Veliki kamni in paličice se vse naložijo na stranske kupčke, ki kasneje služijo ustvarjanju land arta.

Kampiranje večino udeležencev prižene iz cone udobja v skorajšnjo cono preživetja. Ko začne pihati burja nad 90 km/h spoznaš ljudi, zaradi katerih ima tudi neznosni vremenski pojav smisel. Soseda šotorista, ki podeli svoje dolgoletne izkušnje s pravilnim zabijanjem klinov (beri armiranih palic), kopanjem rovov in oblaganjem šotora s skalami. Soseda prikoličarja, ki v najhujši ujmi ponudi zavetje svojih 8 kvadratnih metrov v že tako skromnem domovanju.

Potem razmišljaš, ali hodijo na kampiranje ljudje, ki so pripravljeni sočloveku ponuditi roko, ali takšni postanejo pod vplivom neusmiljenega neba. Ko šotori in ponjave letijo po zraku, ni več pomembna lastnina. Štejejo le še bitja.

Štejejo tudi tista bitja, s katerimi si deliš svoj kotiček v naravi. Tam nisi nekdo, ki postavlja pravila in ureja kar vsepovprek. Tam spoštuješ, se čudiš, predvsem pa se učiš. Tam je odličen učni poligon za otroke. Za učenje tistega, kar je oče Mufasa učil Simbo: krog življenja.

Na stotine metuljčkov, ki so letali okoli nas prve dni, ni bila kičasto romantična dobrodošlica, čeprav smo jo navidezno dojeli tako. Po nekaj dneh smo našli razloge, ki so bili pritrjeni na vsej naši imovini – brez izjem tudi na stolih, podvodnih maskah, žlicah … na tisoče jajčec v rjavih puhastih zapredkih, v obliki malih rožnatih biserčkov. In onemogle mame metuljčice, večinoma mrtve, ki so se žrtvovale za svoje finalno dejanje – podariti življenje naprej in nadaljevati vrsto.

Potem veliki zeleni kuščar, ki je pojedel preživelega metuljčka in se slastno oblizoval. Švigajoče kače in škorpijoni pod velikimi kamni so v očeh otrok spodbudili še večji poklon naravi.

Meni najlepše je bilo srečanje s srnico (morda mladim jelenčkom), ki mi je okoli polnoči zrla v oči oziroma v čelno svetilko, saj me je rahlo zastrašujoče filmsko šumenje odvrnilo od branja knjige pod zvezdami. Srečevali sva se vsak večer. Če ne iz oči v oči pa preko večerje, ki sem ji jo puščala v obliki zelenjavno sadnih posladkov.

Kampiranje je odprt antropološki teren, saj je kljub navidezni zasebnosti šotorov, prikolic in avtodomov vse skupaj kot ena oblika kibuca. Veliko stvari delaš skupaj in veliko stvari opaziš. Si tam, si opazovalec in udeleženec hkrati. Spoznaš zelo kratke in zelo natančne metode umivanja zob, seznaniš se z novo kozmetiko in kuharskimi pripomočki, prepoznaš prehranske navade družin, komunikacijo med partnerji in vzgojne pristope.

Tako sva imela s sinom kaj za opazovati, ko sva šla prvič pomivat posodo po kosilu. Pri sosednjem koritu sta pomivala bratec in sestrica, po moji oceni stara devet in šest let. Deček je pomival, deklica pa je splakovala in obrisala vse do suhega s krpo. Ves čas sta delala v tišini. Le s težavo sem v nekaj bornih izmenjanih dialogih prepoznala nemški jezik. Nobenega zafrkavanja, kričanja, suvanja ali česa podobnega.

Priznam, da sem se zamislila nad tem, da sva s sinom kar naprej klepetala in na nek način motila zen vzdušje pri sosednjem koritu. Ko me je sin vprašal, kje imam krpo, da bi tudi on brisal, pa sem skorajda malce zardela. Po načelu permakulture pomito posodo na dopustu postavim na sonce in čas za brisanje raje izkoristim za branje. Maria Montessori se v tem načelu verjetno ne bi strinjala z mano.

Nemška bratca in sestrico smo še večkrat srečali. Bila sem jima zelo hvaležna, saj sta v mojih sinovih vzpodbudila željo po samostojnem skupnem pomivanju posodic od zajtrka – seveda sem morala mlajšemu priskrbeti tudi krpo za brisanje.

Še večje presenečenje sva odkrila, ko sva enkrat naletela na tri sestrice, po oceni stare devet, šest in tri leta. Prva je pomivala, druga splakovala, najmlajša pa brisala in zlagala. Zamižala sem ob dejstvu, da je tretja, ki je korito dosegla šele s konico nosu, vso pomito posodo zlagala kar na tla in jo vestno osušila s krpo. Pomembnejše je bilo dejstvo, da so deklice delovale usklajeno, mirno in motivirano. Naloge so si pravično razdelile po starosti. Nobene slabe volje. Pomivanje posode so vzele kot dejstvo, ki je. Celo kot neke vrste zabavo. Želela sem si, da bi iz njihovih ust prihajale slovenske besede, a sem zopet naletela na nemščino.

Nekega dne sem med pomivanjem za sabo zaznala sfušano petje in dva nadebudneža s slušalkami, ki sta sedela ob vtičnici pri pralnem stroju, saj sta polnila telefon. Njuna mama je seveda vmes pomivala posodo. In njena mladiča nista bila stara tri, šest ali devet. Štela sta jih med 12 in 15.

Njuna mati je pomivala z detergentom, ki je imel nalepljeno slovensko deklaracijo, drgnila je posodo slovenskega proizvajalca in tudi nekaj sikev, ki jima jih je brezupno namenila v temni kot, je zvenelo kot slovenščina v pasivno agresivni kletviščini.

Na plaži sem opazovala družino, ki bi bila izbrana za vzorčno fotografijo poletnega kataloga. Sedemletni sin je več kot uro sedel pri miru na brisači, oče je vlekel dreto z odprtimi usti (in s hrzajočo melodijo »navduševal« vse bližnje brisačarje), mama pa je lahko sproščeno brala v senci.

Seveda je potrebno dodati, da je imel sinko v rokah pripomoček, brez katerega na plaži težko preživiš – največji in najdražji mobilnik. Ko sem šla mimo njihove brisače, si nisem mogla pomagati, da ne bi pošpegala v naslovnico knjige. Zaželela sem si, da bi bila gospa Francozinja, ki se na hrvaški obali uči novega jezika iz slovenskega romana. Sanje mi je razblinil njen nepremični sin z izjavo: »Mami, dej mi piškote!«

Da se mi je mobilna mera napolnila in sem se hkrati naučila, da obstajajo nepremočljive vrečke za mobilnike za slikanje pod vodo, sem lahko opazovala gručo mladostnic, ki so svoje podmorske slike še pred izhodom iz morja morale ažurirati na družabnem omrežju. Govorile so v jeziku, ki je bil uporabljen tudi v romanu iz zgornjega odstavka. Niti ene od njih v dveh tednih nisem srečala pri pomivalnih koritih.

Mogoče sem bila ob nepravem času na nepravem mestu. Mogoče sem old school. Ampak vseeno si ne morem kaj, da se ne sprašujem: kdo to vse plača?

​In kako zelo bo bolelo (stalo), ko bodo vsi ti nepomivalci, digitalno avtistični fantki in družabno omrežovane ažurirane mladostnice prišle do tiste prave, življenjske blagajne?!

V šolstvu sem zaposlena dobrih 15 let. Ko s pozicije antropologa spremljam dogajanje na terenu z udeležbo, je opazovanje neznansko vznemirljivo. Ko se postavim v vlogo specialnega pedagoga, sem na robu obupa. Če pa pomislim, da sem tudi mama otroka, ki je del tega sistema, pa resno razmišljam o selitvi v kakšno od držav, kjer šolski sistem lahko oblikujejo strokovnjaki praktiki, ki dobro poznajo razvojno pot in potrebe otrok.

Spomnim se, kako smo pred leti na nekem strokovnem srečanju s kolegicami prebile ure in ure časa, da smo napisale vse predloge strokovnjakov iz prakse, ko se je uvajal nek nov pravilnik in osveževal zakon. Ob sprejetju in uvedbi obojega ni bil upoštevan niti en sam naš predlog. Takšnih srečanj ni bilo malo. Večkrat smo na pobude »od zgoraj« pisale predloge in izboljšave v korist otrok. Vsi ti postopki so bili verjetno zaradi famoznega občutka participacije v duhu demokratične države. V resnici pa smo sodelovale le v projektu »Kako izgubiti svoj čas«.

Kdo pri nas piše pravilnike in zakone, ki vplivajo na usodo in počutje naraščaja? Tisti, ki so v osnovnošolskih klopeh nazadnje sedeli takrat, ko so bili še sami šoloobvezni? Kako dobro poznajo razmere s terena tisti, ki uvajajo spremembe? Kako dobro smo z njimi zares seznanjeni davkoplačevalci?

Ob uvajanju NPZ v tretje razrede se sprašujem, če se širše okolje zaveda, kaj vse to pomeni za davkoplačevalske žepe in predvsem, kako to vpliva na dolgoročno kvaliteto dela z učenci prve triade.

NPZ v tretjem razredu bo dokončno izbil famo o prijaznosti devetletke in pokazal svoje hladnokrvne čekane. Več kot očitno se bo podelal na obljube o igri=učenju v prvem razredu brez knjig in zvezkov. Tudi na obljube, da se bo nadaljeval program male šole in da otroci ne bodo občutili razlike med malo šolo in prvim razredom.

Ker je potrebno slediti minimalnim in temeljnim standardom, otroci že v prvem razredu pišejo teste. Kot prvo se ne spomnim, da sem kadarkoli v mali šoli pisala test. Smo pa na veliko risali vzorčke vseh možnih oblik, velikosti in barv ter zvijali kače iz plastelina. Za kar v prvem razredu devetletke (kaj šele v drugem) praviloma zmanjka kvalitetnega časa, ker je potrebno predelati in evalvirati toliko drugih vsebin. Kljub temu, da več kot polovica razreda skoraj praviloma neustrezno drži pisala, neprimerno pritiska na podlago in nekoordinirano vleče linije.

Otroci, ki bi morali v prvi triadi razvijati svoje veščine v socialnih interakcijah, grobih in finomotoričnih spretnostih, preko opazovanja narave in otipavanja različnih materialov spoznavati širino sveta, skakati po hlodih in kamnih, da bi ponotranjili konstanti 10 in 20, bodo po novem še več sedeli za mizami in bili priča učiteljem, ki bodo v primežu sistema prisiljeni predelati vsebine, ki se bodo preverjale na NPZ.

Primeži ustvarjajo strah pred neznanim, notranji nemir, občutke lastnega nezaupanja. So vrhunski krempelj sedanjega kapitalizma, ki je stroj za produkcijo strahu. Bo učitelj še zmogel spontani in dinamični učni igri pustiti prosto pot? Bo imel čas za objeme, pogovore o preminulih domačih ljubljenčkih, o ločitvah staršev, o nočnih strahovih? Bo zmogel čutiti mlade nadobudne glavice, če bo tudi njega na koncu čakal test?

Uspeh lastnih učencev nehote posvojimo. Če je dober, učitelji s privzdignjenimi krili plapolajo po hodnikih. Če je nezavidljiv, v temnih kotih med pajčevinami lahko slišijo odmeve skritih komentarjev, da so njegovi vedno najslabši.

Kaj bo meril NPZ v tretjem razredu? Število »kvalitetno« predelanih ur s papirjem in svinčnikom? Znanje otrok, učiteljev ali staršev? Uspešnost elitnih šol? Ali bo meril le količino Evrčkov, ki se bodo prelivali po bančnih transakcijah (čeprav smo v šolstvu že leta priče strogim varčevalnim ukrepom)?
​
Kako to, da v časih, ki jih živimo, ne čutimo potrebe po intenzivnejšem uvajanju (in ohranjanju) vsebin, ki so v izumiranju?

Koliko otrok danes sploh še ve, kaj je pletenje, kaj šele, da bi ga znali izvajati. Koliko otrok zna v četrtem razredu prišiti gumb? Koliko učencev si zna pripraviti obrok, posejati ali posaditi nekaj, kar bodo lahko pojedli čez nekaj mesecev?! Koliko otrok je opremljenih za reševanje konfliktov, za prepoznavanje čustev drugega in samega sebe? Koliko otrok prepozna, da so žrtve medvrstniškega (domačega) nasilja in koliko je takšnih, ki priskočijo tem žrtvam v oporo? Koliko otrok sploh še zna plezati po drevesih, frcati frnikule, izdelati papirnata letala in skakati gumitvist?!

Devetletka otroke spreminja v številke, v tabele, v krivulje. Nekako me vsi ti birokratski postopki spominjajo na evgeniko in čase, ko je delo osvobajalo.

Kajti, kaj bomo storili s tistimi, ki ne bodo nad krivuljo pričakovanja? Se NPZ v tretjem razredu uvaja zato, da bi se prenovil program? Da bodo številke končno pokazale in dokazale, da nismo na pravi poti? Da se moramo vrniti nekaj korakov in let nazaj? V čase, ko smo odmore preživljali brez nadzora učiteljev, se medvrstniško zmediirali, si nudili medsebojno učno pomoč in resnično vedeli, kaj je samostalnik in kaj glagol, kot tudi znali računati do 20 in sredi noči v polsnu zrecitirali poštevanko.

Lahko se obrnemo stran. Lahko zamižimo. Lahko si mislimo, da se nas ne tiče. A ravno zaradi zaprtih oči in ušes pred našimi očmi otroci postajajo številke in odstotki ter se kot takšni med sabo tudi hierarhično rangirajo. Idilična vzgoja pravih malih kapitalistov.

Kajti NPZ jih ne bo merili po empatičnosti, srčnosti, iznajdljivosti in čustveni inteligenci. Štelo bo le število točk na papirju. In otrokom bomo dali popotnico, da nekaj šteje le, če imaš v življenju veliko točk. Kar deluje zgolj kot navidezno naključje, da z debelo denarnico v našem okolju pridobivaš na ugledu, moči in hierarhičnemu vplivu odločanja.

Kot antropologinja komaj čakam na nadaljevanje projekta in odzivanje ljudi na njegove posledice. Kot specialna pedagoginja vem, da bom primorana dihati na škrge. Kot mama pa sem si oddahnila, da sin letos končuje 3. razred. Z upanjem, da bodo novitete le modne muhe enodnevnice, ki ne bodo pogrizle mojega drugega sina, ki se bo všolal leta 2018.

V nasprotnem primeru bom verjetno primorana najti planet, ki ceni človekoslovje bolj kot točkoslovje.
 
PS: V lažje in širše razumevanje nastale situacije prilagam Javno pismo ministrici za izobraževanje, znanost in šport o NPZ in tudi odziv nanj.

                                 "I cannot promise there won't be sadness.
                                                    I wish I could take it from you.
                        But you'll find the courage to face the madness,
                                                     And sing it because it' s true."
                                                                                                             (Robbie Williams, Love My Life, 2016)

Bil je vsevremenski svež dan, sramežljivo se je že nagibal k pomladi. Slovenci mu radi rečemo aprilski, čeprav še niti dišalo ni po aprilu.
Z devetošolcem sva predelovala zahtevno besedilo, ki je zaradi vprašanj v nadaljevanju zahtevalo zelo natančno branje.

Otroke stalno spodbujam k postavljanju vprašanj, če naletijo na nerazumljeno besedo, a tudi tisti, ki me poznajo še iz plenic, ne vprašajo vedno. V obdobju odraščanja so se namreč navadili, da so vprašanja lahko sramotna. Da sprožijo plaz posmeha, kritik ali zaničevanj. Da je varneje ostajati v tišini, pa čeprav ta pomeni tudi temo v razumevanju.

Zato je tako prijetno zbirati vprašanja predšolskih otrok. Ker so kulturno in socialno neomadeževana. Ker sredi najdaljše kolone pred blagajno v trgovini spontano navržejo mami, zakaj ima gospod pred njimi cel voziček sladkarij in nezdrave hrane, če ima že sedaj napihnjen trebuh. Ali pa vprašajo, od kdaj je Triglav. In ali je njihova družina bogata.

V devetem razredu in tudi že veliko prej, pa otroci enostavno več ne sprašujejo. Preskakujejo in sklepajo. In tako po svoje oblikujejo resnico.

Prišla sva do besede pesimizem. Hvaležna sem zanjo. Polepšala mi je dan in dodala nov košček v kovčku mojih prijetnih spominov. Ob nano in mikro grimasah odraščajočega človeka sem ugibala, v kateri lonec je vrgel to besedo. V poglavje znano ali neznano. Taktičnost je resnično pomemben faktor pri petnajstletnikih, za katere smo vsi nad tridesetimi leti dobre, srednje dobre ali slabše kopije njihovih staršev. Torej beri: bedni smo.

Bila sem uspešna. Nekako je priznal, da je ne razume. Rekla sem mu, naj pogleda skozi okno in pove kakšno vreme vidi. »Oblake, veter, sonce … vse je.« »No, vidiš. Pesimist bi rekel, da je spet oblačno in grdo, optimist pa, da se kažejo modre zaplate in bo zagotovo kmalu posijalo sonce.«

Njegova obrazna grimasa, ki ni bila več nano, ampak opazna skoraj s tistega, še ne odkritega Triglava, me je napolnila s hvaležnostjo danega trenutka. Fant je doživel aha efekt: »Aja! Zdaj pa končno razumem!« Za dodatek je še veselo plosknil po mizi.

Prizor bi se lahko odvil tudi v pesimističnem žanru. Z očitkom, da kako lahko sprašuje tako logične in poznane stvari, ko pa bi jih v devetem razredu že mogel vedeti. Nadaljevalo bi se lahko tudi bolj dramsko, s pridihom trilerja.

Fant bi lahko zaradi preprostega vprašanja dobil klofuto v preobleki besedne oznake: da je neumen, nesposoben. Ali da je celo kreten.

Za še bolj grozljive žanre si dodatne oznake lahko zamišljate sami. Morda ste jih bili deležni, ali ste jih podeljevali. Upam, da ne drži niti prvo, niti drugo. A skoraj zagotovo ste kdaj doživeli, da vas je kdo že preoblekel v kozo ali osla.

Če sem otrok in mi stalno dopovedujejo, da so odrasli pametni, potem jim začnem verjeti. Tudi, ko pokopljejo ideje Malega princa in mi rečejo, da sem nesposoben. Vzamejo mi možnost čudenja, navduševanja, radosti in iskrenosti. Čeprav ne razumem, kaj imajo s tem skupnega koza, osel ali prasec. Mi namigujejo, da moram postati tak?

Ste se kdaj počutili kot moj slon (Slon pleza na drevo), ki so mu odrasli (ki naj bi vedeli), ponudili neobvladljivo drevo in zahtevali, naj pleza po njem? S kopiti, plavutmi ali kakršnimikoli drugimi stopali, ki niso ustvarjeni za plezanje? So vpili na vas in vam govorili, da ste nemogoč otrok, ki ničesar ne zna (sosedov pa vse). Ste se počutili kot zlobna Pepelkina sestra, ki si je želela odrezati palec, da bi lahko obula stekleni čeveljček?

So odrasli posekali tisto trapasto drevo ali vztrajali v tem, da jim pomahate z vrha, tako kot zna to sosedov mulček? Ste se ob tem naučili piti iz napol praznega ali napol polnega kozarca?

Se spomnite, da so nam govorili, da je potrebno biti vsaj malo nesrečen? Čakate na zlo? Imate občutek, da se bo zagotovo zgodilo nekaj slabega, če se vam je zgodilo preveč dobrih stvari v enem dnevu?

Življenje je zanimivo samo po sebi. Pa tudi zapleteno. Takšne misli nam ga spreminjajo. Na slabše. Kajti misli so tiste, ki vplivajo na našo realnost. Na naš svet.

Ajurveda ima za to zelo lep rek: »Svet je tak, kot si ti.«

Če razmišljate o slabem, ga tudi privlačite. In tudi obratno. Ljudje, ki stalno tarnajo, bodo imeli podobne prijatelje. Saj ne prenesejo družbe ljudi, ki z optimizmom stopajo čez ovire.

Verjamete, da lahko snamete stare okove in spremenite zorni kot? Da lahko z eno samo izrečeno pohvalo nekomu polepšate dan ali cel teden. Da z bežnim dotikom potolažite prestrašenega otroka. Da objemi celijo in čudežno vplivajo na počutje ljudi.

Kaj so odrasli storili s tistim mogočnim drevesom? So vas na vso silo in vsemi pripomočki pripravili do tega, da ste se prebili do prve veje in si še danes ližete rane ali so posekali drevo in odprli oči? Na stežaj! Da so videli vse tisto, kar znate in zmorete.

Da tudi s kopiti in plavutmi izjemno koristite združbi na tem planetu, ki se ponaša z oznako Homo Sapiens Sapiens.

Da ne moremo biti vsi enaki, kot tudi ne maramo, da bi vsi nosili enake obleke. Da je praktično že kar sramotno, če na nek vidnejši dogodek prideš v popolnoma enaki obleki kot še nek drugi gost. Da nočemo biti enaki, ampak univerzalni. A vendar najprej optimistični in hvaležni za male čudeže.

Hvaležnost odpira duha za sprejemanje novih stvari. Uči nas, da je drugačnost bogata. Čeprav na začetku težko razumljiva. Celo primerljiva s kulturnim šokom, ki ga doživimo na potovanjih v tuje dežele.

Ko smo v strahu pred novim in domnevno nevarnim, smo nezmožni sprejemati novo. Zdi se nam, da je vse narobe in da edino mi delamo prav. Po daljšem bivanju z domačini pa postanemo ponižni in ugotovimo, da je vse popolnoma logično in edino možno delujoče.

Da ni samo naše prav. Spregledamo lastne slepe pege. Spoznamo, da je pravilnih načinov več vrst. In da delujejo na različnih koncih sveta.

In več kot raziskujemo, bolj odprti postajamo. Lažje sprejemamo. Včasih se zgodi, da največji kulturni šok doživimo, ko se vrnemo nazaj domov. Sami k sebi. K prej domnevno poznanemu.

Lažje nam je, če se imamo radi, si zaupamo in se počutimo močne. Takšne pa nas lahko naredi le optimistični pogled na svet.
Kakšno vreme vidite danes na nebu?

Članek je bil objavljen v zborniku prispevkov ob XXI. strokovnem posvetu SVS "Kako prebuditi otroka v sebi" (marec 2017) kot dopolnilo plenarnemu predavanju.

                                         »Samo drugačni ljudje spreminjajo svet;
                                                 nihče normalen ni še nikoli dosegel                                                             nobene ušive spremembe.«
                                                                             (F. Backman: Babica vas pozdravlja in se opravičuje. MK, 2016)

Že kar nekaj tega sva se z možem odločila za obisk koncerta znanega virtuoza pianista Dereka Paravicinija. Za tiste, ki ga morda ne poznate: Derek je slep in ima simptome motenj avtističnega spektra.

Težko šteje, na svoj način navezuje socialne stike, skratka je malce drugačen. A na klavirju je pravi genij, saj ima absolutni posluh, zaradi česar so ga poimenovali človeški iPod. Brez not igra zapleteno klasično glasbo, džez in pop. Če mu zapojete zanj popolnoma neznano melodijo, vam jo bo v naslednjem trenutku že zaigral na klavir.

Tokrat ne bom pisala in razmišljala o Dereku, slepoti  ali motnjah avtističnega spektra. Dovolj jasno je, da je Mati narava Dereku nekaj vzela in veliko podarila. To naredi večkrat, zato okoli nas bivajo osebe, ki se od nas malce razlikujejo. In kot otroci prav tako obiskujejo šole.

Tokrat bom razmišljala o nas. O nas, ki se imamo za »normalne« in pogosto radi nekako zviška gledamo na Dereku podobne ali pa do njih vzpostavimo pretirano sočutje, žalost ter usmiljenje.

Po končanem čudovitem koncertu je cela dvorana vstala in ni prenehala z aplavzom. V oči so mi stopile solze, pa ne zaradi vzhičenega vzdušja. Začela sem razmišljati o Dereku podobnih, njihovih otroštvih in šolanju. Koliko njihovih bivših učiteljev je bilo prepričanih, da ne zmorejo programa, da so leni in še kaj. Koliko je tistih, ki v njemu podobnih niso videli nič drugega kot »problematičnih učencev«, ki so jim bili stalni trn v peti?

Koliko ljudi je bilo na tem koncertu iz vrst prosvete? Koliko jih je stoje ploskalo in vzdihovalo? In koliko od teh je takih, ki bi pri Dereku podobnih odkrili drugo stran medalje, tisto, ki jo v šolah tako neradi odkrivamo, saj ne ustreza sistemu? Ker pač štrli iz povprečja.

Pred kratkim sva bila še na enem čudovitem koncertu, s katerim je dihalo več kot 10.000 ljudi. Koncert je bil popolnoma drugačne vrste od tistega prej, a obhajala so me ista čustva in misli. Ozračje je bilo napolnjeno z izjemno energijo. Glasbeniki so poskrbeli za to, da smo kljub plačanim sediščem prestali več kot pol koncerta. V takšnem vzdušju enostavno ne moreš več sedeti.

Najbolj se mi je v srce usedel bobnar. Mlad fant, ki je z izjemnim zanosom, talentom in močjo celotnega telesa naredil koncert tako močan, da bi ga čutili tudi popolnoma gluhi. Morda se me je ta glasbenik dotaknil zaradi ene druge življenjske zgodbe, ki sem jo smela od bližje spoznati. Namreč tudi zgodbo enega mladega fanta, še v obdobju njegovega šolanja.

Fant je zdaj že odrasel moški, a določeni spomini iz osnovnošolskih klopi so v njegovem srcu pustili podobne brazgotine kot jih pustijo spraskane norice na koži.

Bil je fant, ki je bil že na pogled malce univerzalen. Deloval je kot nekakšen rocker, čeprav še malce premlad za resnega glasbenika. A imel je svoj stil oblačenja in tudi pričesko, ki takrat ni bila čisto po JUS-u takratne stilizacije. Še po načinu govorjenja je bil malce nenavaden. Govoril je hitro, zaletavo, neprestano. Misli so ga prehitevale. Veliko je povedal, zapisal bore malo.

Tako si je prislužil oznako slabšega učenca. Naš šolski sistem je zastavljen tako, da največ šteje, kar zapišeš. In če hočeš zapisati, moraš prej tudi prebrati. In tudi, ko je imel priložnost povedati, je bilo težko. Kajti strniti plaz misli v govornem nastopu, ki je omejen na 3 minute, preprosto pomeni, da najverjetneje ne poveš ničesar. Ali pa se raje izgovoriš, da se nisi pripravil in pogoltneš dodatno nezadostno. To boli manj kot krohot sošolcev po hodniku, ko citirajo tvoje govorne neuspehe do zadnje vejice natančno.

Bil je odličen matematik. A je vse računal na pamet. V glavi je delal izračune, sklepal, si predstavljal. S svojimi skicami ga nikoli nisem dohitela v reševanju. A imel je veliko težavo: za zgolj rezultat na matematičnem testu ne dobiš točke, temveč sum, da si površno prepisoval od sošolca. In tako nikoli ne moreš dokazati, da nekaj res znaš. Da v marsičem v resnici blestiš. Da si univerzalen v svojem sklepanju in za to večkrat kaznovan s posmehom in namigi kot pa nagrajen s pohvalo in dobro oceno.

Fant, ki sem ga imela čast spoznati, je imel disleksijo. Malce spretnejši opazovalec bi vedel, da njegov zaletav govor, slaba organiziranost, nenaden upad pozornosti nakazujejo tudi na simptome motnje ADHD.

A kljub vsemu je imel veliko srečo. Starše, ki so ga sprejeli in podpirali. Starše, ki so mu kljub težavam v šoli dovolili in omogočili popoldansko zasebno učenje igranja na bobne.

Svet glasbe je bil njegov jezik. Če si govoril o glasbi, si govoril z njegovim srcem. Če si opazil mikroskopsko spremembo na njegovi rock pričeski, je lažje sprejel, da je potrebno rešiti nekaj več nalog. Če si mu podaril nekaj glasbenih želja, se je oglasil večkrat. Če si opazil njegovo novo leder jakno, je on opazil, da si v resnici tudi ti najprej človek in šele potem učitelj.

Če je vedel, da bo imel za pisanje testa dovolj časa in bralca besedila, tri večere pred dogodkom ni bruhal ali trpel za črevesnimi težavami. Ker je vedel, da bo lahko pokazal svoje znanje, ne pa padel na hitrostnem testu v meglici zvijajočih in valujočih se črk.

Ko sem gledala neusahljivo moč bobnarja na odru, sem se spomnila tega fanta, ko je kot kupček nesreče,a z velikimi bleščečimi očmi, sedel pri oknu v prvem razredu. Že takrat je s svojim pronicljivim duhom slutil, da ga čaka vrtiljak nemogočih simbolov in sistemov, ki v njegovi glavi delujejo popolnoma drugače.

Zato je začel bobnati. Da je izbobnal vso svojo jezo in strah, predvsem pa žalost, ki jo je vsakodnevno doživljal ob nerazumevanju odraslih.

Ko sem gledala tega odličnega in fascinantnega bobnarja v blišču odrskega vznemirjenja, sem si srčno želela, da je njegova zgodba iz otroštva drugačna. Da bobni niso strupeni obrazi, komentarji, prizori in spomini iz preteklosti, ki jih s tolčenjem izloča, saj morajo za njegov lastni blagor čim prej zapustiti njegovo mlado telo.

Če pa so po kakršnem koli naključju bili, pa upam, da so tisti, po katerih je moral udarjati najmočneje, na tem koncertu plačali najdražje karte, najmočneje ploskali in končno uvideli, kako katastrofalne napake so naredili v svoji preteklosti. Ali kot starši ali kot sošolci ali pa kot učitelji (mentorji, trenerji).

​In da danes s soljudmi ravnajo popolnoma drugače.

Po zares dolgem času sva si z možem privoščila romantično večerjo v dvoje. Hrana nama v resnici niti ni bila tako zelo pomembna, kot predanost drug drugemu in tišina, ki je kraljevala okoli naju in dovoljevala, da se pogovarjava zgolj med sabo. Brez dodatkov, da bi vmes krotila dva nestrpna nadobudneža, ki skušata ob vsakem najinem najkrajšem vdihu skočiti v besedo s svojo idejo ali zgolj bežnim spominom na anekdoto iz vrtca ali šole.

Glasba je umirjeno spremljala najino intimo in nakazovala na sproščeno počutje poročenega para, ki sicer zaradi stalne družbe dveh odraščajočih sinov skoraj nikoli ne more delovati povsem umirjeno.

Vse do trenutka, ko je k sosednji mizi prisedla tričlanska družina. Intimno klavirsko glasbo je prekinil ščebet malega (po moji oceni) triinpolletnika.

Spogledala sva se.

Po toliko letih zakona za samoumevne stvari ni potrebno več izgubljati besed. Oba imava rada otroke. A ta večer sva si izbrala samo zase in to v okolju, kjer nisva pričakovala otrok.

Ko še nisem imela svojih otrok, mi je kolegica razlagala o ekskluzivnih otočkih na Maldivih, kjer lahko letujejo le odrasli brez otrok. Spomnim se, kako zelo sem bila takrat zgrožena nad dejstvom, da nekateri hotelirji odganjajo podmladek, ko pa so otroci tako simpatični.

V kratkem pogledu proti možu, sem se spomnila na točno te otočke. Kaj točno je razmišljal on, seveda nisem vedela. A energija v pogledu je bila dovolj, da sem prepoznala nekatere skupne misli.

Nadaljevala sva s pogovorom in si nadejala, da bova krike in vragolije pri sosednji mizi lahko preslišala, saj otrok ni najin.

V resnici sva si malce kasneje priznala, da sva predvidevala popolnoma napačno. Pri sosednji mizi namreč ni bilo nobenega tako zelo znanega negodovanja, pregovarjanja ali prepovedovanja. Ker sem bila s hrbtom obrnjena proti njim, sem imela občutek, da so že odšli. Nobenih običajnih otroških vedenj. Ko sem ravno hotela pobarati moža (in požreti zlobno misel o otočkih), kako zelo lepo vzgojenega otroka imajo, mi je namignil, da se je vendarle vredno obrniti čez ramo.

Fantiček je imel na mizi objekt poželenja vsakega najstnika. Eno najbolj izpopolnjenih različic zadnjega pametnega telefona. S prstkom je »pametno« podrsaval po zaslončku in se preizkušal v tekmi z namišljenimi e-nasprotniki. Vmes je hrana prispela, vendar je seveda ni opazil. Niti gospoda natakarja, ki je povzročil, da je hrana zašla na njihovo mizo. Mislim, da ni opazil niti lastne mame, ki je priročno polnila njegova avtomatsko odpirajoča se usta s krompirjem in preostalo hrano na krožniku. Brez vsakršnega miselnega in gibalnega napora se je fantič nahranil, brez da bi umaknil pogled od ekrana.

Glavico je uspel dvigniti le v trenutku, ko je pred sabo ošinil steklenico njemu očitno že poznane pijače z mehurčki, da je ujel slamico v svoja drobna usteca. Pijačo je posrkal na mah in z vidnim užitkom navajenega uporabnika tovrstnih napitkov.

Po hitro konzumirani večerji, brez klepeta ali celo pogovora, je družinica zapustila restavracijo. Vsekakor na način, kot so tudi prišli. Mamica je poskrbela, da utrujenemu računalniškemu virtuozu ne bi bilo treba po nepotrebnem uporabljati nog. V naročju ga je tako prinesla, kot tudi odnesla. Resda je bila ura že pozna, a to za izobraževanje na pametni napravi očitno ni držalo.

Morda bi me ob takšnih prizorih moralo skrbeti za prihodnost nas vseh. Tudi mene kot posameznice, ko bodo takšni fantje skrbeli za mojo pokojnino, ko se bom vsa uvenela in sključena pozibavala na gugalniku in štrikala volnene zokne.

Morda pa ne. Morda bi se morala ob takšnih družinah nasmehniti in jih častiti ter spodbujati v njihovih metodah vzgajanja. Na njihov račun bom lahko čez nekaj let odprla zasebno prakso, kjer bom za svetovanje služila mastne denarce.

Ne le, da bo njihov otrok težaven in problematičen pri pouku. Težave bo imel že pri sami malici, ko se ne bo mogel dovolj skoncentrirati na obrok, brez da bi s prsti drsel po pametnem telefonu in avtomatizirano odpiral usta ter čakal na vnos hrane, ki je nesramna učiteljica ne bo vnesla v njegov sistem.

Če pomislim samo, kako se ob takšni vzgoji lahko nasmiha šele velikim farmacevtskim gigantom, ki bodo ob že tako velikem porastu medikamentov za različne motnje opravičeno povečali prodajo tovrstnih substanc, bi morda namesto privatne prakse raje razmišljala o menjavi poklica.