Trgovskih centrov se izogibam v največjem možnem loku. Z nakupi odlašam, dokler mi voda dobesedno ne teče v grlo ali po ploščicah. Večino nujnih nakupov opravim v najmanjših lokalnih trgovinicah ali na tržnici, še raje pri lokalnih kmetih.

Včasih pa pač potrebujem tudi kaj takšnega, kar v svojem kraju ne morem kupiti. Potem odlašam in odlašam. Včasih mi uspe, da potrebovano nadomestim s čim iz kleti ali pa želja izgine. Se pa zgodi, da želje postanejo potrebe in moja permakulturna klet ne premore več nič iz nabora le-teh.

Vozim se proti prestolnici. Do najbolj temnega praznika v letu me loči še polnih 5 dni. Sobota je, a ceste so tako natrpane, kot da bi potovala na službeni dan. Ljudje se pomikajo proti trgovinam in krajem, kjer so pokopani njihovi svojci, prijatelji, ljubi.

Trgovine, tudi najmanjše in najbolj lokalne, so že dva meseca opremljene s kupi neuničljive plastike v rdeči, beli, pa tudi vijolični barvi. Slovenci slovimo kot narod, ki je pokurimo največ.

Poleg zavisti zmagujemo tudi v prižiganju sveč.

Potujem mimo polic z ličnimi serijskimi ikebanami in poslušam pogovor starejšega para: »Ta bo dovolj dobra. Tista ta velika je predraga. Važno, da nekaj postavimo, da ne bo prazno. Pa tale bo za dolgo, ker je smrekova. Toliko, da se vidi, da smo bili tam. Da ne bo spet zamere.«

Ko pri velikem trgovcu iščem ptičje krmilnice, ne morem mimo dejstva, da vame sveti na tisoče novoletnih lučk. Včasih so počakale do žalostnega dne, zdaj svetijo že sredi oktobra. Medenjake sem zaznala že nekaj dni po septembrskem začetku šole. Kupi plastičnih ali keramičnih buč z nagajivimi ali grozljivimi pogledi pa se itak valijo pod nogami v vsaki najmanjši trafiki. Še malo, pa bodo tu Valentinovi srčki in medvedki.

Kdaj se bo vrnilo veselo pričakovanje in hrepenenje? Kdaj se bomo ustavili in zaznali, da je vse to neznosna bolečina, ki nam jo vsiljujejo kapitalisti, pa ji slepo sledimo, da ne bomo ožigosani od sosedov, sodelavcev ali drugih »pomembnih« … ker nimamo ikebane na grobu, ker se naša vrata ne bleščijo z najnovejšimi in najboljšimi led lučkami? Da ljubi osebi podarimo nekaj takrat, ko to pride iz našega srca, ne pa izpod rok izkoriščanih azijskih otrok?!

Kako pomembno je, da imamo praznik, ko počastimo pokojne? Mar ne nosimo ljubih oseb v srcih? Res potrebujemo praznik kot varovalko zato, da se prisilimo in pokažemo odnos do nekoga, ki je nekje drugje? Nekje, kamor bomo odšli tudi mi nekoč? Kaj niso vsi pokojni v naših srcih prižigali luči v času, ko so še bivali tukaj z nami?

Moram kupiti največjo, najdražjo ikebano in največjo, najnaprednejšo svečo zato, da vsem pokažem, kako hudo sem nekoga ljubila, spoštovala …

Neizogibno je, da na svoje otroke prenašamo rituale, saj s tem ustvarjamo red v njihovih mislih, pripadnost deželi in spoštovanje do kulture. A prav nobene potrebe ni, da jim vcepimo občutek, da za to potrebujemo veliko denarja, pehanja in dokazovanja pred drugimi.

Pomembno je, da jih učimo spominjanja na pokojne v našem vsakodnevnem bivanju. S pripovedovanjem anekdot. S primerjanjem nekaterih osebnostnih lastnosti in vrlin, ki se sčasoma pokažejo. Z modrostmi, ki smo se jih naučili ob njih, ko so še bili z nami.

Z vedenjem, da moramo spoštovati najprej žive, ki so TUKAJ IN ZDAJ. Ki so z nami in čutijo. Ker kasneje ne bo časa za opravičila ali obžalovanje. Ker bodo le-ta ostala kot globoke, neizlizane rane.

Ker je pomembno, da si vzamemo čas za še bivajoče. Da se ustavimo v vsakodnevnem norenju in damo prednost LJUDEM, ki nam pomenijo več od predmetov, denarja, dobička, napredka. Da skupaj poklepetamo ob čaju, kavi, po telefonu, če so oddaljeni ali živijo v tujini.

Ker je pomembno, da se zavedamo, da so ljubi ljudje tisti, ki nam bodo pomagali v stiskah ali se smejali z nami ob uspehu. Ker nas naprave ali bančni računi ne bodo mogli potrepljati po rami ali nas objeti. Ker ni lepšega kot nasmeh na ustnicah ob odobravanju prijatelja ali rama za izlivanje solz. Ker ni toplejšega od objema ljube osebe in nič bolj iskrivega od drobnih izjav še odraščajočih malih korenjakov.

Ker nobena ikebana ali sveča ne moreta nadomestiti dejstva, da sem nekaj let nazaj izgubila osebo, ki sem jo cenila in bi neskončno rada želela, da je danes tu za moja sinova. Da bi z njima hodila v gozd in izdelovala leskove piščalke zanju. Ju učila modrosti, ki jih nosijo jesenske meglice in spomladanske sapice.

Ker ta oseba ni tam, kjer bi po ljudskem pravilu morala stati sveča. Ker je tukaj in vedno z mano in z mojo družino. Ker je v iskrivem pogledu mojega mlajšega sina in v lasnem vrtincu starejšega. Ker je v modrini oči moje mame in v objemu moje babice. Ker je v vsakem koraku, ki ga položim po gozdni poti in v vsaki gobi, ki jo najdem in utrgam. Ker je v vsaki solzi, ki jo izjokam, tudi del bolečine, ki še ostaja.

Ker je ni sveče, ki bi lahko tako zelo razsvetlila nebo, da bi ponovno ugledala njegov obraz. Je le spomin na mnoge prijetne dogodivščine, ki sem jih imela na srečo možnost užiti s polnim telesom. In ostajajo pregovori iz njegovih ust, ki jih ponavljam vsem svojim otrokom – tako domačim kot službenim.

Ker sem po svoje žalostna, ker je minilo, a potolažena, da se je borba z življenjem končala, ko le-to ni bilo več vredno najplitvejšega vdiha.

Ker učim svoje otroke, da spoštujemo žive in smo prijazni do njih. Da se družimo z njimi in jih ljubimo, dokler so tu. Potem pa se preselijo v naša srca in tam gorijo svečke za njih. In da svečke lahko prižigamo kjer koli. Ker naši ljubi pokojni plujejo na oblakih, dišijo iz cvetočih jablan, cvrkutajo v ptičjem ščebetanju, šumijo v sapah poletnih trav ali bučijo ob morskih pečinah.

Ker ostajajo z nami zaradi ljubezni, ki so jo položili v naša srca.

Vabim vas k branju intervjuja v svežem Nedelu.

V Kamničanki je bil v petek, 31. 8. 2018, objavljen prispevek o moji zadnji knjigi Vzgojarije. Za lažje branje lahko odprete povezavo na 20. strani. 

Prečkal je cesto. Že prej jo je opazil. Nenadoma si je zaželel spremeniti smer hoje, a srečanje je bilo zdaj že neizbežno.

Ker je gledala v tla predse, je še vedno upal, da ga bo zgrešila, morda celo ne prepoznala. Čas preteklih dvajsetih in še nekaj let je na obeh pustil sledi življenja.

Ona ga je opazila že, ko je na drugi strani ceste še ogledoval športne čevlje v izložbi. Takoj ga je prepoznala. Ni se dosti spremenil. Še vedno ga je spremljal tisti pridih mističnosti, zaradi katerega mu niso verjeli.

Imela je izbiro. Lahko bi se mu izognila v velikem loku, še vedno je imela možnost. Morda je niti ne bi prepoznal. A izbrala je težjo pot. Pot snidenja in soočenja.

Zdaj, ko je srečanje preraslo v trk dveh teles, sta spremenila poglede. Ona ga je dvignila, on nekako pohlevno uprl v tla.

Poklicala ga je po imenu. Kljub mnogim dijakom, ki jih je poučevala, njegovega imena ne bo pozabila. Prepogosto ga je strogo izrekala pred letnikom.

Skoraj ni mogel verjeti, da se ga še spomni. Ob njej se je počutil tako majhnega, tako nemočnega, skoraj nebogljenega. Vedel je, da je spregledala njegove prepogoste odhode na stranišče.

Trepetal je.

Tudi ona je.

Bal se je spregovoriti, saj ni upal spustiti svojega glasu na plano.
Vsi spomini so se vrnili. Tudi obrazi in ostale podrobnosti.

Ni zaznal, da ji je neprijetno. Preveč se je ukvarjal s svojimi občutki.

Ona je že nekaj časa čakala na dan, ko bi lahko predala paket z opravičilom. Kot da bi potrebovala neke vrste spoved pri vrhovnemu odpustkarju. Ki pa bo odpustil le v primeru, če bo paket dostavila osebno.

Odpustil. Pozabil nikoli.

Po daljšem premolku, ki ga je občutil kot večnost, je le začela: »Veš Ažbe, šele pred kratkim sem spregledala. Dojela, kaj to sploh pomeni. Kako zelo ti je bilo težko in zakaj si odhajal na stranišče. Takrat, v tvojih časih, na gimnaziji nismo imeli pojma, kaj se dogaja s tabo. Vedno si se nam zdel malo preveč eteričen, zasanjan ... odsoten, celo len. Mislili smo, da briješ norce iz nas.«

Oči so se mu razširile. Napeto telo je spustilo nekaj tenzije, pogoltnil je slino.

Prijela ga je za roko: »Morda so takrat na osnovnih šolah že vedeli, kako s takšnimi otroki. A na srednjih šolah nas večina ni imela pojma. Verjetno še danes marsikdo nič ne ve o tem.«

Uspelo mu je, da jo je bežno le pogledal v oči. Strah ga je bilo, da mu bodo solze pobegnile na plano.

Še vedno ga je držala za dlan: »Oprosti, ker nismo vedeli, res oprosti. Zdaj, ko sem prebrala toliko stvari, vsem kolegom razlagam, kaj je disleksija.«

Nekaj časa sta stala tam na pločniku. Kar tako. Kar brez besed.

Ona zato, ker je izpovedala, kar jo je mučilo že nekaj let. On, ker ga je bilo strah reakcije lastnega telesa ob prebujenih spominih.

Le pokimal je lahko.

Potrepljala ga je po rami in mu zaželela srečo v življenju.

Začutil je, kako se mu neka nevidna teža kot kača vije od srca proti stopalom. In noge so postajale tako mehke, kot vsakič pred kontrolko. Še posebej takšno, kjer je bilo treba veliko brati.

Nadaljevala sta vsak svojo pot.

Ona lažja v srcu, ker je le predala opravičilo.
On z zadoščenjem, da ga nimajo več za lažnivega postopača na gimnazijskem stranišču.
​
A zareze v njegovem otroškem srcu so neizbrisane obtičale na svojih običajnih mestih.

Hitim. Moji me čakajo v avtu, zato moram biti učinkovita. Možu ne želim povzročiti novih sivih las ali kakšnega kodra zaradi predolgega čakanja dveh aktivnih sinov, ki morata biti privezana v stolčkih. In predvsem ČAKATI.

Vse vrste in oblike vožnje so bile v naši družini nekaj let kot zakletstvo iz pravljice. Prvi sin je začel negodovati že nekaj tednov po rojstvu, ko smo ga namestili v lupinico in se odpeljali zgolj do sosednjega kraja na obisk.

Roko na srce: bala sem se že poti iz porodnišnice, saj že tam ni nič spal, če se ni tiščal ob mene. Daljše poti (beri do ušivih 60 km) sem vedno organizirala tako, da sem jih vključila v njegov dnevno spalni ritual in upala, da se ne bo prebudil.

Spomnim se znoja, ki je v obliki Kamniške Bistrice lil z mene, ko sem se peljala iz Mengša proti Kamniku (5 km) in je otrok s svojim močnim glasom (dretjem, ki se mu ne da več reči jok) protestiral proti nujni opremi za prevoz otrok.

Z možem sva se veselila dne, ko bo toliko zrastel, da ga bova iz lupinice premestila v stolček. Nadejala sva si, da bo vse drugače, ker bo zdaj lahko med vožnjo opazoval pokrajino. Nak. Metode in dretje so bile podobne, znoj sva z možem nadomeščala z domačimi pripravki izotoničnih napitkov.

Podobna je bila situacija z vozičkom. Zato smo ga kaj hitro in smotrno nadomestili z mehko nosilko, za katero še danes podpišem, da je bila najvrednejši del naše baby opreme.

Seveda sva se nadejala, da bo pri drugem sinu situacija drugačna, saj so si otroci različni. No, le v toliko, da ta ni spal tudi ponoči. Vozički in avtosedeži: program uporništva podedovan ali prevzet od starejšega bratca.

Tako smo za nekaj let postali zelo lokalno samooskrbno omejeni, projekti dopust in morje pa so nama z možem zaradi daljše vožnje priskrbeli veliko novih izkušenj (beri sivih, nacufanih, skrivljenih las in živcev). A se nisva nikoli dala, ko so nama ob teh anekdotah prijazni prijatelji predlagali, naj vendar mulca utišava z risankami, midva pa si tako zagotoviva tišino v avtu.

V resnici sva prestala zelo dolgo obdobje iniciacije (kot tudi sinova), a zdaj med vožnjo poslušata glasbo in se pogovarjata z nama. In zame to šteje, saj si ne bi želela na zadnjih sedežih voziti dveh povzročeno-avtističnih osebkov.

Zaradi mnogih (tudi grenkih, težkih, skorajda nečloveških) prigod v svojem vzgajanju ne sodim metod vzgajanja drugih na prvi dih.

Lahko se zgodi, da koga srečamo na izjemno slab dan, na resnično težko luno ali pa na dan, ko je res (zaradi nam neznanih razlogov) tik pred eksplozijo.

Priznam, da mi je v veliko zadoščenje, da se vsak dan kaj naučim od otrok, pa tudi od odraslih. Pa čeprav njihova dejanja niso vedno na pravem mestu ob pravem času. Včasih se zamislim, če tudi jaz kdaj zvenim tako iz zunanje perspektive.

Torej, da se vrnem k zgodbi. Trgovino zaradi večnega hitenja (dojenje, otrok, ki se noče voziti v vozičku, otrok, ki bi s police potegnil vse konzerve …) poznam verjetno še bolj natančno kot kakšna začetniška prodajalka. Sukam se med policami kot jegulja in artikle nabiram v svojo levo komolčno naslonino.

Nimam časa, da bi sploh opazila ljudi. Presojam med dvema sokovoma, ko mimo mene zareže ostro kot britev: »SMRKLJA! Poglej kaj si naredila!«

Nekaj metrov stran stoji mamica z dečkom ob sebi in deklico posedeno v sedež nakupovalnega vozička. Ne želim poslušati, misli me vlečejo k mojim v avtu.

A mamica nadaljuje: »Ti KOZA ti! Kaj si naredila! Kdo ti je dovolil?! KOZA si, da veš! Zakaj si brcala v tole, poglej, kaj si zdaj naredila!"

Bilo je precej glasno. Dovolj, da smo jo slišali vsi v radiusu 10 metrov, kaj šele deklica.

Razumela sem mamico.

​Sama je. Morda samohranilka, morda vdova, morda je mož na daljši službeni poti. Morda je žrtev družinskega nasilja … mogoče pa je samo utrujena od tega življenja. Od vsakodnevnih ritualov hranjenja otrok, preoblačenja, skrbi za vsakodnevne pripadajoče obveznosti. Morda je dobila v službi odpoved. Morda je izvedela, da jo mož vara… morda pa je bil samo en čisto običajen dan, s težko luno.

Ali pač nič.

Dejstvo je, da je deklica namerno brcnila tisto stvar v nakupovalnem vozičku. Morda je želela mamino pozornost, morda ji je bilo dolgčas, morda je želela svojemu bratcu pokazati nekaj predrznega poguma.

Na videz zelo prijetna in čisto običajna mamica kljub vsemu ni končala. Še nekajkrat jo je obdelala s smrkljo in kozo.

Če si upate reči, da nikoli niste bili besni na svoje otroke, vam pač ne verjamem. Tudi največji angelčki kdaj porišejo stene, izpraznijo brivske pene, polijejo lak za nohte ali pustijo odprto lepilo, ki se polije po celem kuhinjskem pultu.

Če rečete, da nikoli niste začasno razmišljali o tem, da bi jim na usta pritrdili srebrn selotejp ali jih z njim nekam zafiksirali, jih začasno zredirali … vam tudi pač ne verjamem.

Lahko imate visok standard socialne omikanosti in jih v družbi pred drugimi nazivate kot: moj srček, moj ljubček, moj sonček … a v takšne ZF filme verjamejo le otroci, ki še niso gledali E.T.-ja. Ostali so vas gotovo že zdavnaj spregledali.

Razumela sem to mamo. V resnici se mi je zasmilila (kot v enaki meri tudi deklica). V resnici bi potrebovala tri dni samo zase, na samotnem otoku, z dobro knjigo, morda s prijateljico, morda s savno ali masažo. Morda v šotoru sredi divjine ali nekajtedenski romarski pohod po Caminu.

A zlato pravilo, ki se ga držim in ga priporočam vsem, ki imajo v skrbi lastne ali tuje otoke, je, da pri kritiziranju nikoli, ampak res nikoli ne kritiziramo na osebnost.

Se pravi: nikoli ne obstajajo KOZE, OSLI, BUDALE, LENOBE, KRETENI… Tudi nikoli ne izrekamo ocen kot: SI NESPOSOBEN, SI NEUMEN, SI ZABIT, SI TRAPAST …

Kot tudi otrok nikoli ne sprašujemo z vprašalnico ZAKAJ. Če le želimo od njih izvedeti pravi odgovor oz. razlog za neko početje.

Kritiziramo vedno KONKRETNO VEDENJE: ne brcaj, nehaj vpiti, ne dovolim, da …..

Vsekakor je pa potrebno poudariti, da pri pohvalah z velikim učinkom uporabljamo oboje. Torej: pohvalimo dejanje (to si odlično narisal), kot tudi osebnost – kadar želimo še posebej močan učinek: ti si super fant! Seveda je pohvala na osebnost ob posebnih priložnostih, kot češnjica na tortici.

Otroci, ki so kritizirani na osebnost, se za vsako napako tudi sami potem tako pograjajo (brez prisotnosti staršev) v svojih mislih ali pa kar na glas. In to ne samo zdaj, ko so to pravkar slišali. Ta obliž se jih ovije za celo življenje. In tako se bodo ocenjevali do svoje smrti ali do uvida v same sebe in svoje pravo bistvo.

Verjetno ne verjamete, da bi 7-letni otrok brez konkretnega mentorja lahko izustil, da je beden kreten, ko račun izračuna narobe?! 

                                   »Nekateri otroci so staršem za nagrado,
                                                     drugi za življenjski doktorat.«
                                                                    (Katarina Kesič Dimic)

Hvaležna sem za pismo zveste bralke, ki me tudi počastila z udeležbo na predstavitvi knjige Vzgojarije, v Ljubljani, 15. junija 2018.

Z njenim dovoljenjem ga z veseljem delim z vami, ne toliko zaradi komplimentov o knjigi (ki mi seveda brezmejno godijo), kot zaradi modrosti matere, ki že skoraj drži svoj življenjski doktorat v roki.

Draga gospa Katarina,

pozabila sem se zahvaliti, da je vabilo na predstavitev priromalo tudi v moj elektronski predal...

V petek sem ostala brez besed. Včasih se mi zazdi, da te niti niso potrebne. Da energija okrog nas pove več, kot bi morda v tistem trenutku lahko besede. Le redki pa so tisti, ki to tudi začutijo.

Berem knjigo... Še pred dvema dnevoma sem se spraševala: »Ojoj, kdaj bom prebrala skoraj 250 strani?« Ker sem skoraj pri koncu, se danes sprašujem, zakaj jih nima še 250. Besedila in misli so res krasno zapisana. Ob branju ne slišim samo teksta, v prigodah sodeluje celo moje telo, ki se na zapise neverjetno čustveno odziva. Marsikateri misli sledi olajšanje, marsikateri globoka žalost in solze.

V svojem razmišljanju se pogosto počutim precej osamljeno. Ko prijateljicam povem, da si za rojstni dan želim, da gredo z mano na kavo, me prepričujejo, da je izbiranje in kupovanje darila tudi »porabljeni čas«. No, na srečo vsaj moji doma vedo, da me najbolj osrečijo s tem, da gremo za moj osebni praznik skupaj smučat.

Ko razložim, da moja dva otroka letos nimata zunajšolskih dejavnosti, me znanci prepričujejo, da je to nekaj, kar bom morala spremeniti. Ne razumejo, da mi to daje svobodo oblikovanja dneva in omogoča ustvarjanje trdne strukture, v kateri sin deluje bolje.

Ko pridigo zamenjam z dotikom ali objemom, mi očitajo, da sem mama brez pravega reda. Tu jim sploh ne razlagam več, da se včasih s tem izognem popoldnevu slabe volje in da s tem lahko vplivam na otrokovo samozavest. Da striktno ločujem otrokovo stisko od njegove neposlušnosti. Da vem, kdaj je prav, da tako naredim.

Lani sem že skoraj mislila, da sem popolni egoist, ker sem javno izrazila, da se skupinskemu obdarovanju učiteljic ne bomo pridružili. Iz istih razlogov, kot ste zapisali v knjigi vi. Še posebej hvala za to misel. Prikrito obtoževanje skrito za lepimi besedami je mojo odločitev precej postavilo pod vprašaj. Lahko bi še naštevala...  

Ob branju knjige končno ugotavljam, da nisem »nora« in da je tu v Sloveniji še kdo, ki razume in še pomembneje, da čuti enako.

No, verjetno sem bila v knjigi tudi malo ošteta. V petek ste tudi povedali, da niste učiteljica in da ne dajete ocen. Verjetno niti ni treba, ker ima včasih pogled ali kaka druga gesta močnejši vpliv kot sama ocena.

Obujali ste svoje prigode in spomnila sem se še na eno od mnogih, ko popoldne utrujena pobiram otroka. Hči vsa skuštrana ter kljub nizkim temperaturam na pol oblečena in odpeta, sin s torbo na trebuhu, jaz pa s preostankom oblačil. Brez energije in z željo, da čim prej pobegnemo. Kljub temu, da je situacija zgledala popolnoma kaotična, smo tisti dan na nek način zmagali.

To je bil čas, ko smo otrokoma zamenjali čevlje na ježke s tistimi na vezalke. Po petnajstminutnem pregovarjanju s hčerko v vrtcu, naj si vendarle čevlje zaveže sama, je sledila ponovitev postopka v šoli, kjer je svojo voljo skušal uveljaviti sin. Vedela sem, kako bi morali oditi skozi vrata, a nisem imela več energije. Ker sta si oba otroka tisti dan prvič zavezala čevlje sama, sem v sebi vendarle začutila, da smo na pravi poti.

Všeč mi je, ker v knjigi tako jasno zagovarjate načela doslednosti in vztrajnosti, po drugi strani pa hkrati premorete neskončno razumevanja in ljubezni. Sama pred leti še nisem vedela, da je mogoče imeti oboje. S pomočjo vaših zapisov in predavanj, pa ste mi uspeli približati ta svet.

Dolgo časa sem sina dojemala kot breme. Ker ni bil tak, da bi se enostavno vklopil v sistem. Ker je bil drugim vedno moteč in nerazumljen. Ker tudi jaz nisem znala sodelovati z njim.

Zdaj pa ga čutim kot darilo naši družini. Že prej sem veliko vedela o odnosih, ampak zaradi njega oz. z njim sem te principe dejansko morala začeti živeti tudi v praksi. Naučil me je doslednosti, vztrajnosti in neverjetne potrpežljivosti. Res lahko rečem, da se zaradi njega več pogovarjamo in da se tudi ostali člani družine zaradi njega bolje razumemo. Če se ob prvih težavah nekateri pari razidejo, se meni zdi, da je naju z možem sin še bolj povezal.

V zadnjih letih je zelo napredoval. Odkar ga bolje razumemo, je postal tudi zelo vodljiv. Še vedno pa se najdejo takšni, ki trdijo, da se z njim ne da nič delati. Verjetno imajo prav. Zaradi svoje izjemne občutljivosti na to, kar se dogaja okrog njega, je izrazito in pošteno ogledalo nas samih. In potem se včasih resno vprašam, kdo je tu vir težav.

Krasnega učitelja smo dobili v družino :) Če bi imeli dva »popolna« otroka (kot včasih kdo opiše hčerko), potem bi se morda tudi naše vrednote zasukale v kako drugo smer...

Pravzaprav sem želela napisati le, da iz vaših zapisov in dogodkov črpam moč in energijo, da vztrajam. Da morda vedno bolj verjamem v to, da delamo prav. Da naš način razmišljanja ni »čuden«, kot mi pogosto očitajo. Da smo čisto ok.

Hvala, ker vaša razmišljanja odkrito in srčno delite s svetom. Hvala, da ste luč za nas, ki včasih že skoraj obupamo. In HVALA, da me vsakič znova, ko se po dolgem času srečava, sprejmete v svoj objem.

Saj veste, da ne rešujete le majhnih otrok, kajne?

Naj bo lep mavrični dan tudi danes, jutri ter vsak naslednji dan...

V petek, 15. junija 2018, smo se v prijetnem zatočišču Celjske Mohorjeve knjigarne podružili ob izidu moje najnovejše knjige Vzgojarije.

Zahvalila bi se vsem prisotnim za izrečene čestitke, predvsem pa za dobro energijo. Hvala, ker me spodbujate, spremljate, verjamete vame in v moje poslanstvo.

Če ste predstavitev zamudili, pa sporočam, da bo vsaj še ena jeseni v Celju.

O knjigi pa nam je nekaj misli zaupala tudi čudovita ilustratorka Aljana Primožič Fridauer:

"Ker je moje osnovno izrazno sredstvo risba obogatena le s kakšnim stavkom ali dvema, ne bi na dolgo o »Vzgojarijah« . Je itak vse v knjigi napisano :)

Knjiga z zgodbami ob katerih se nasmehneš, zamisliš, razžalostiš. Tudi sama sem ob njej podoživela kakšno svojo
starševsko vzgojno epizodo in tudi zablodo. »Priročnik«, ki lahko marsikateremu (bodočemu) staršu pomaga, da se vzame v roke. Če jo le vzame v roke!

​Pri ilustriranju sem pa uživala podobno, kakor pri Žorževi "Razvajenosti"."

Z veseljem vas obveščam, da je pravkar izšla moja 14. knjiga z naslovom VZGOJARIJE.

Mnenje o knjigi je zapisala gospa Iza Login. Delček si ga lahko preberete spodaj:
​
Knjiga je lahkotno branje, a se bere kot napeta kriminalka – ko preberem eno poglavje, knjige ne morem več odložiti: “Samo pokukam v naslednjega, potem pa z branjem nadaljujem jutri”, se slepim. In tako berem že peto poglavje od tistega, ki naj bi bilo zadnje.

Vljudno vas vabim, da se mi pridružite na predstavitvi knjige, ki bo v petek, 15. junija 2018, ob 18. uri v okviru dogodka Noč knjigarn v Knjigarni Celjske Mohorjeve v Ljubljani.
​

                                "Čeprou smo tok različni, spet usi smo isti.
                                                  Usi smo ljudje in usi mamo ime,
                                         usi mamo srce in ljubezen tle nekje."                                                     (Saša Petrović - Challe Sale, Gut vajb)

Prišla je domov iz šole. Nemirno je gledala na uro in čakala. Mama je zamujala že dve minuti. Ko je končno zaškrtalo v ključavnici je planila proti predsobi.

Mama je utrujena sezuvala čevlje in pazila, da kapljice z dežnika niso pomočile vsega prostora. Brez pozdrava je planila nanjo: »List bom nesla. V šolo bom nesla list.«

Zbegan mamin pogled je nakazoval na iskanje dodatnih informacij. Poznala jo je do zadnje celice. Specifičnost njene komunikacije, nerazumevanje prenesenih pomenov in prehitrih zaključkov.

»List?!« jo je vprašala.

»Sošolcu bom nesla list, da bo lahko pisal. Danes ni imel zvezka. Doma so revni, pa mu bom dala list.«

»Potem bi bilo bolje, da mu neseš zvezek. Saj jih imaš dovolj. Nesi mu zvezek.«

Brezizrazni obraz je oblil bežen nasmešek in že je odkorakala.

Pogladila je zvezek, preverila, da je zagotovo nov, brez uhljev in s pravim vonjem po novem. Če je brala knjige, je brala samo takšne, ki so dišale po novem. Ni prenesla takšnih, ki so jih že listali drugi in v njih pustili vonje svojih domov.

Drugi dan se je prizor ponovil. Mamo je čakala na klopi v predsobi. Ubijalo jo je, ker je zamujala že cele tri minute. Ko je le vstopila v stanovanje, jo je napadla: »Kaj je to virus?«

Mama je bila navajena dnevnih ritualov v predsobi: »Od kje pa ti zdaj to?!«

»Rekel je, da od mene ne bo vzel zvezka, ker imam virus. Da se noče nalesti tudi on.«

Zgodba je le eden od mozaikov vsakdanjika, ki ga doživlja učenka z Aspergerjevim sindromom.

Posamezniki, ki ji pripisujejo virus, so v resnici sami nosilci virusa GDPR (Grda Dejanja Puščajo Rane).

                                                                           »Pekel je prazen.
                                                                      Vsi hudiči so zunaj.«
                                                                               (Shakespeare)

Spomnim se tistega vročega poletja kot bi bilo včeraj. Na plaži sem brala knjigo in se zahvaljevala nebu. Sonce je tako milo segrevalo vodo, da sinova po dveh urah plavanja, potapljanja, škropljenja in skakanja še nista kazala prav nobenih znakov, da bosta prilezla na suho.

Znoj je tekel z mene v tankih potočkih, a za dobro knjigo bi ga preživela tudi znaten ocean. Vsake toliko časa sem podprla moški ego s komentarji o pogumu, velikih mišicah in širokih pljučih.

Sinovi niso pretirano zahtevne stranke. Nobenih špangic, 15 parov čeveljcev, srebrnih pajkic, bleščičastih bundic. Pohvale na račun njihove neustrašnosti, moči in veličine pa spletajo prav posebne zlate vezi.

Okopana v lastni soli in odličnem čtivu sem bila seveda zaradi varnosti mojih mišičastih potapljačev v vodi primorana spremljati dogajanje na plaži. Nekako kot mama mačka, ki navidezno dremucka ob igrivi skupinici puhastih mladičev, a plane v sekundi, ko nekaj ne štima.

Na plažo je prišla nova družinica. Mama, oče in deklica. Po hitri oceni sem ji prisodila starost svojega mlajšega sina. Njihovo vedenje je sovpadalo z vedenjem vseh drugih družin na plaži … brisača, torba, senčnik, kanglice, lopatke, igračke. Za natančnega opazovalca so bili veliko tišji, nemoteči in mirnejši od drugih družin. Morda celo malce plašni in zadržani. Razumela sem njihove občutke, morebitne strahove.

Opazila sem jo že na potki, ki je vodila na plažo. Hoja ji ni bila v veselje. Mehki, pšenični laski, ki so ji segali do ramen, so se na koncu malce skodrali. Klobuček ji je zakrival obrazek, hoja pa je odkrivala njeno srce.

Od brisače se ni pretirano oddaljevala, hoja po kamenčkih ji ni dišala. Mirno se je igrala s svojimi plažnimi kuharskimi pripomočki. Zelo podobno kot preostali otroci na plaži. Le skakala in kričala ni. Če pa je občasno kriknila, se je krik razlikoval od drugih otročajev.

Okolica je začela dišati po usmiljenju, strahu, gnusu, nevemkajčutim, nevemkakonajseobnašam, delalsebomdanevidim...

Množica ljudi je počasi, a z gotovo vzajemnostjo skušala izpljuniti moteč tujek. Želela sem si postati morska trava ali ježek, da ne bi spadala v isto vrsto kot bitja okoli mene. Sramovala sem se lastne vrste.

Čas je bil, da avtohtono sol zamenjam z morsko, zato sem odložila knjigo. Šla sem mimo male lepotičke in ji vrnila kanglico, ki se ji je skotalila proti vodi, ob čemer je nezadovoljno godrnjala. Dotaknila sem se njene roke in prijela me je za prst ter se prikupno nasmehnila. Z njeno mamo sva se ujeli z očmi. Iz njenih je vela ena sama hvaležnost in 100 besed, ki si jih nisva potrebovali izpovedati.

Šla sem do potapljačev, ki sta dobila že plavalno kožico in hrbtno plavut. Zabrisala sem se v mlačno vodo, da bi sprala vse občutke sramu zaradi vrste, katere del sem. Vrste, ki zaradi enega samega dodatnega kromosoma sodi, izloči, obsoja, pametuje, obrekuje.

Ko smo malicali sočne breskve, sem jima namignila, da je na plaži deklica, ki potrebuje družbo. Ki bi se rada igrala.

In sta šla. In so se igrali. Vsak dan, do njenega odhoda. Vsak od njiju je razvijal nov delček sebe, ki bi brez nje ostal mrtev, neodkrit, neosnovan.

Spomnim se poletnih romanc, vsak konec je bil bridek. Kot tudi ta. Mlajši sin jo je namreč vsako jutro željan pričakoval in pripovedoval, da bo Mija njegova žena. Da jo bo sicer še naučil govoriti, ker še ne zna tako dobro kot on. Da jo bo tudi vozil na blazini, ker še ne zna plavati. Ampak, da bo zagotovo njegova žena.

Otroške oči ne štejejo kromosomov, ampak vidijo v bistvo.

Še dve leti po teh počitnicah se je spominjal Mije in vsako pomlad lobiral, da bi se vrnili na morje tja, kjer ga čaka na plaži.

Mogoče ste si danes obuli dve različni nogavici, ampak če si niste razčistili v glavi, vam tudi različni čevlji ne pomagajo.

Če bi se na plaži obrnili stran, sedelalidanevidite, sepočutilislabo, začutiliusmiljenje … če tega otroka ne bi vzeli v svoje naročje, v svoj dom, v svoje srce, si lahko pisane nogavice obesite tudi na ušesa.

Nedavno sem slišala za hudo obliko nove gripe v bližini svojega doma. Gospa, ki je sicer tudi sama mama otroka z Downovim sindromom, je peljala skupinico mladih s posebnimi potrebami na kavo in kasneje še v trgovinico. Ob njihovem vstopu v trgovino je gospa, ki je tam nakupovala, še v istem trenutku ugotovila, da je bolna in da gre raje hitro iz prostora, da se mladi ne bi nalezli.

Upam, da jo je ucvrla do Saturna. Kajti želim si, da se tako primitivnega, zlobnega, mutiranega, ozkosrčnega, zabitogledega virusa influence ne bi nalezel nihče več.

................................................................................................
V februarju sem prebrala tri odlične knjige, ki bi jih delila z vami:

D. Perlmutter: Zdravi možgani – ki ponuja veliko optimizma in novih pristopov pri reševanju kompleksnosti motenj avtističnega spektra, motnje ADHD, multiple skleroze in Alzheimerjeve bolezni.

M. Pavliha: Pritisni na tipko človek – ki razgrinja širino pisca pravne stroke in se dotakne zavisti, morale, zanesljivosti, karmične diagnostike, joge, kot tudi političnih vprašanj in slovenskih literarnih vrhuncev kot tudi razmislekov o dobrih profesorjih.

S. Lončar: Naravne rešitve za radiacijo – ki se bere kot napeta kriminalka, pa čeprav to ni in nudi mnoge nasvete za dni, ki jih upam, da nikoli ne bomo ugledali.