Hitim. Moji me čakajo v avtu, zato moram biti učinkovita. Možu ne želim povzročiti novih sivih las ali kakšnega kodra zaradi predolgega čakanja dveh aktivnih sinov, ki morata biti privezana v stolčkih. In predvsem ČAKATI.
Vse vrste in oblike vožnje so bile v naši družini nekaj let kot zakletstvo iz pravljice. Prvi sin je začel negodovati že nekaj tednov po rojstvu, ko smo ga namestili v lupinico in se odpeljali zgolj do sosednjega kraja na obisk.
Roko na srce: bala sem se že poti iz porodnišnice, saj že tam ni nič spal, če se ni tiščal ob mene. Daljše poti (beri do ušivih 60 km) sem vedno organizirala tako, da sem jih vključila v njegov dnevno spalni ritual in upala, da se ne bo prebudil.
Spomnim se znoja, ki je v obliki Kamniške Bistrice lil z mene, ko sem se peljala iz Mengša proti Kamniku (5 km) in je otrok s svojim močnim glasom (dretjem, ki se mu ne da več reči jok) protestiral proti nujni opremi za prevoz otrok.
Z možem sva se veselila dne, ko bo toliko zrastel, da ga bova iz lupinice premestila v stolček. Nadejala sva si, da bo vse drugače, ker bo zdaj lahko med vožnjo opazoval pokrajino. Nak. Metode in dretje so bile podobne, znoj sva z možem nadomeščala z domačimi pripravki izotoničnih napitkov.
Podobna je bila situacija z vozičkom. Zato smo ga kaj hitro in smotrno nadomestili z mehko nosilko, za katero še danes podpišem, da je bila najvrednejši del naše baby opreme.
Seveda sva se nadejala, da bo pri drugem sinu situacija drugačna, saj so si otroci različni. No, le v toliko, da ta ni spal tudi ponoči. Vozički in avtosedeži: program uporništva podedovan ali prevzet od starejšega bratca.
Tako smo za nekaj let postali zelo lokalno samooskrbno omejeni, projekti dopust in morje pa so nama z možem zaradi daljše vožnje priskrbeli veliko novih izkušenj (beri sivih, nacufanih, skrivljenih las in živcev). A se nisva nikoli dala, ko so nama ob teh anekdotah prijazni prijatelji predlagali, naj vendar mulca utišava z risankami, midva pa si tako zagotoviva tišino v avtu.
V resnici sva prestala zelo dolgo obdobje iniciacije (kot tudi sinova), a zdaj med vožnjo poslušata glasbo in se pogovarjata z nama. In zame to šteje, saj si ne bi želela na zadnjih sedežih voziti dveh povzročeno-avtističnih osebkov.
Zaradi mnogih (tudi grenkih, težkih, skorajda nečloveških) prigod v svojem vzgajanju ne sodim metod vzgajanja drugih na prvi dih.
Lahko se zgodi, da koga srečamo na izjemno slab dan, na resnično težko luno ali pa na dan, ko je res (zaradi nam neznanih razlogov) tik pred eksplozijo.
Priznam, da mi je v veliko zadoščenje, da se vsak dan kaj naučim od otrok, pa tudi od odraslih. Pa čeprav njihova dejanja niso vedno na pravem mestu ob pravem času. Včasih se zamislim, če tudi jaz kdaj zvenim tako iz zunanje perspektive.
Torej, da se vrnem k zgodbi. Trgovino zaradi večnega hitenja (dojenje, otrok, ki se noče voziti v vozičku, otrok, ki bi s police potegnil vse konzerve …) poznam verjetno še bolj natančno kot kakšna začetniška prodajalka. Sukam se med policami kot jegulja in artikle nabiram v svojo levo komolčno naslonino.
Nimam časa, da bi sploh opazila ljudi. Presojam med dvema sokovoma, ko mimo mene zareže ostro kot britev: »SMRKLJA! Poglej kaj si naredila!«
Nekaj metrov stran stoji mamica z dečkom ob sebi in deklico posedeno v sedež nakupovalnega vozička. Ne želim poslušati, misli me vlečejo k mojim v avtu.
A mamica nadaljuje: »Ti KOZA ti! Kaj si naredila! Kdo ti je dovolil?! KOZA si, da veš! Zakaj si brcala v tole, poglej, kaj si zdaj naredila!"
Bilo je precej glasno. Dovolj, da smo jo slišali vsi v radiusu 10 metrov, kaj šele deklica.
Razumela sem mamico.
Sama je. Morda samohranilka, morda vdova, morda je mož na daljši službeni poti. Morda je žrtev družinskega nasilja … mogoče pa je samo utrujena od tega življenja. Od vsakodnevnih ritualov hranjenja otrok, preoblačenja, skrbi za vsakodnevne pripadajoče obveznosti. Morda je dobila v službi odpoved. Morda je izvedela, da jo mož vara… morda pa je bil samo en čisto običajen dan, s težko luno.
Ali pač nič.
Dejstvo je, da je deklica namerno brcnila tisto stvar v nakupovalnem vozičku. Morda je želela mamino pozornost, morda ji je bilo dolgčas, morda je želela svojemu bratcu pokazati nekaj predrznega poguma.
Na videz zelo prijetna in čisto običajna mamica kljub vsemu ni končala. Še nekajkrat jo je obdelala s smrkljo in kozo.
Če si upate reči, da nikoli niste bili besni na svoje otroke, vam pač ne verjamem. Tudi največji angelčki kdaj porišejo stene, izpraznijo brivske pene, polijejo lak za nohte ali pustijo odprto lepilo, ki se polije po celem kuhinjskem pultu.
Če rečete, da nikoli niste začasno razmišljali o tem, da bi jim na usta pritrdili srebrn selotejp ali jih z njim nekam zafiksirali, jih začasno zredirali … vam tudi pač ne verjamem.
Lahko imate visok standard socialne omikanosti in jih v družbi pred drugimi nazivate kot: moj srček, moj ljubček, moj sonček … a v takšne ZF filme verjamejo le otroci, ki še niso gledali E.T.-ja. Ostali so vas gotovo že zdavnaj spregledali.
Razumela sem to mamo. V resnici se mi je zasmilila (kot v enaki meri tudi deklica). V resnici bi potrebovala tri dni samo zase, na samotnem otoku, z dobro knjigo, morda s prijateljico, morda s savno ali masažo. Morda v šotoru sredi divjine ali nekajtedenski romarski pohod po Caminu.
A zlato pravilo, ki se ga držim in ga priporočam vsem, ki imajo v skrbi lastne ali tuje otoke, je, da pri kritiziranju nikoli, ampak res nikoli ne kritiziramo na osebnost.
Se pravi: nikoli ne obstajajo KOZE, OSLI, BUDALE, LENOBE, KRETENI… Tudi nikoli ne izrekamo ocen kot: SI NESPOSOBEN, SI NEUMEN, SI ZABIT, SI TRAPAST …
Kot tudi otrok nikoli ne sprašujemo z vprašalnico ZAKAJ. Če le želimo od njih izvedeti pravi odgovor oz. razlog za neko početje.
Kritiziramo vedno KONKRETNO VEDENJE: ne brcaj, nehaj vpiti, ne dovolim, da …..
Vsekakor je pa potrebno poudariti, da pri pohvalah z velikim učinkom uporabljamo oboje. Torej: pohvalimo dejanje (to si odlično narisal), kot tudi osebnost – kadar želimo še posebej močan učinek: ti si super fant! Seveda je pohvala na osebnost ob posebnih priložnostih, kot češnjica na tortici.
Otroci, ki so kritizirani na osebnost, se za vsako napako tudi sami potem tako pograjajo (brez prisotnosti staršev) v svojih mislih ali pa kar na glas. In to ne samo zdaj, ko so to pravkar slišali. Ta obliž se jih ovije za celo življenje. In tako se bodo ocenjevali do svoje smrti ali do uvida v same sebe in svoje pravo bistvo.
Verjetno ne verjamete, da bi 7-letni otrok brez konkretnega mentorja lahko izustil, da je beden kreten, ko račun izračuna narobe?!
Vse vrste in oblike vožnje so bile v naši družini nekaj let kot zakletstvo iz pravljice. Prvi sin je začel negodovati že nekaj tednov po rojstvu, ko smo ga namestili v lupinico in se odpeljali zgolj do sosednjega kraja na obisk.
Roko na srce: bala sem se že poti iz porodnišnice, saj že tam ni nič spal, če se ni tiščal ob mene. Daljše poti (beri do ušivih 60 km) sem vedno organizirala tako, da sem jih vključila v njegov dnevno spalni ritual in upala, da se ne bo prebudil.
Spomnim se znoja, ki je v obliki Kamniške Bistrice lil z mene, ko sem se peljala iz Mengša proti Kamniku (5 km) in je otrok s svojim močnim glasom (dretjem, ki se mu ne da več reči jok) protestiral proti nujni opremi za prevoz otrok.
Z možem sva se veselila dne, ko bo toliko zrastel, da ga bova iz lupinice premestila v stolček. Nadejala sva si, da bo vse drugače, ker bo zdaj lahko med vožnjo opazoval pokrajino. Nak. Metode in dretje so bile podobne, znoj sva z možem nadomeščala z domačimi pripravki izotoničnih napitkov.
Podobna je bila situacija z vozičkom. Zato smo ga kaj hitro in smotrno nadomestili z mehko nosilko, za katero še danes podpišem, da je bila najvrednejši del naše baby opreme.
Seveda sva se nadejala, da bo pri drugem sinu situacija drugačna, saj so si otroci različni. No, le v toliko, da ta ni spal tudi ponoči. Vozički in avtosedeži: program uporništva podedovan ali prevzet od starejšega bratca.
Tako smo za nekaj let postali zelo lokalno samooskrbno omejeni, projekti dopust in morje pa so nama z možem zaradi daljše vožnje priskrbeli veliko novih izkušenj (beri sivih, nacufanih, skrivljenih las in živcev). A se nisva nikoli dala, ko so nama ob teh anekdotah prijazni prijatelji predlagali, naj vendar mulca utišava z risankami, midva pa si tako zagotoviva tišino v avtu.
V resnici sva prestala zelo dolgo obdobje iniciacije (kot tudi sinova), a zdaj med vožnjo poslušata glasbo in se pogovarjata z nama. In zame to šteje, saj si ne bi želela na zadnjih sedežih voziti dveh povzročeno-avtističnih osebkov.
Zaradi mnogih (tudi grenkih, težkih, skorajda nečloveških) prigod v svojem vzgajanju ne sodim metod vzgajanja drugih na prvi dih.
Lahko se zgodi, da koga srečamo na izjemno slab dan, na resnično težko luno ali pa na dan, ko je res (zaradi nam neznanih razlogov) tik pred eksplozijo.
Priznam, da mi je v veliko zadoščenje, da se vsak dan kaj naučim od otrok, pa tudi od odraslih. Pa čeprav njihova dejanja niso vedno na pravem mestu ob pravem času. Včasih se zamislim, če tudi jaz kdaj zvenim tako iz zunanje perspektive.
Torej, da se vrnem k zgodbi. Trgovino zaradi večnega hitenja (dojenje, otrok, ki se noče voziti v vozičku, otrok, ki bi s police potegnil vse konzerve …) poznam verjetno še bolj natančno kot kakšna začetniška prodajalka. Sukam se med policami kot jegulja in artikle nabiram v svojo levo komolčno naslonino.
Nimam časa, da bi sploh opazila ljudi. Presojam med dvema sokovoma, ko mimo mene zareže ostro kot britev: »SMRKLJA! Poglej kaj si naredila!«
Nekaj metrov stran stoji mamica z dečkom ob sebi in deklico posedeno v sedež nakupovalnega vozička. Ne želim poslušati, misli me vlečejo k mojim v avtu.
A mamica nadaljuje: »Ti KOZA ti! Kaj si naredila! Kdo ti je dovolil?! KOZA si, da veš! Zakaj si brcala v tole, poglej, kaj si zdaj naredila!"
Bilo je precej glasno. Dovolj, da smo jo slišali vsi v radiusu 10 metrov, kaj šele deklica.
Razumela sem mamico.
Sama je. Morda samohranilka, morda vdova, morda je mož na daljši službeni poti. Morda je žrtev družinskega nasilja … mogoče pa je samo utrujena od tega življenja. Od vsakodnevnih ritualov hranjenja otrok, preoblačenja, skrbi za vsakodnevne pripadajoče obveznosti. Morda je dobila v službi odpoved. Morda je izvedela, da jo mož vara… morda pa je bil samo en čisto običajen dan, s težko luno.
Ali pač nič.
Dejstvo je, da je deklica namerno brcnila tisto stvar v nakupovalnem vozičku. Morda je želela mamino pozornost, morda ji je bilo dolgčas, morda je želela svojemu bratcu pokazati nekaj predrznega poguma.
Na videz zelo prijetna in čisto običajna mamica kljub vsemu ni končala. Še nekajkrat jo je obdelala s smrkljo in kozo.
Če si upate reči, da nikoli niste bili besni na svoje otroke, vam pač ne verjamem. Tudi največji angelčki kdaj porišejo stene, izpraznijo brivske pene, polijejo lak za nohte ali pustijo odprto lepilo, ki se polije po celem kuhinjskem pultu.
Če rečete, da nikoli niste začasno razmišljali o tem, da bi jim na usta pritrdili srebrn selotejp ali jih z njim nekam zafiksirali, jih začasno zredirali … vam tudi pač ne verjamem.
Lahko imate visok standard socialne omikanosti in jih v družbi pred drugimi nazivate kot: moj srček, moj ljubček, moj sonček … a v takšne ZF filme verjamejo le otroci, ki še niso gledali E.T.-ja. Ostali so vas gotovo že zdavnaj spregledali.
Razumela sem to mamo. V resnici se mi je zasmilila (kot v enaki meri tudi deklica). V resnici bi potrebovala tri dni samo zase, na samotnem otoku, z dobro knjigo, morda s prijateljico, morda s savno ali masažo. Morda v šotoru sredi divjine ali nekajtedenski romarski pohod po Caminu.
A zlato pravilo, ki se ga držim in ga priporočam vsem, ki imajo v skrbi lastne ali tuje otoke, je, da pri kritiziranju nikoli, ampak res nikoli ne kritiziramo na osebnost.
Se pravi: nikoli ne obstajajo KOZE, OSLI, BUDALE, LENOBE, KRETENI… Tudi nikoli ne izrekamo ocen kot: SI NESPOSOBEN, SI NEUMEN, SI ZABIT, SI TRAPAST …
Kot tudi otrok nikoli ne sprašujemo z vprašalnico ZAKAJ. Če le želimo od njih izvedeti pravi odgovor oz. razlog za neko početje.
Kritiziramo vedno KONKRETNO VEDENJE: ne brcaj, nehaj vpiti, ne dovolim, da …..
Vsekakor je pa potrebno poudariti, da pri pohvalah z velikim učinkom uporabljamo oboje. Torej: pohvalimo dejanje (to si odlično narisal), kot tudi osebnost – kadar želimo še posebej močan učinek: ti si super fant! Seveda je pohvala na osebnost ob posebnih priložnostih, kot češnjica na tortici.
Otroci, ki so kritizirani na osebnost, se za vsako napako tudi sami potem tako pograjajo (brez prisotnosti staršev) v svojih mislih ali pa kar na glas. In to ne samo zdaj, ko so to pravkar slišali. Ta obliž se jih ovije za celo življenje. In tako se bodo ocenjevali do svoje smrti ali do uvida v same sebe in svoje pravo bistvo.
Verjetno ne verjamete, da bi 7-letni otrok brez konkretnega mentorja lahko izustil, da je beden kreten, ko račun izračuna narobe?!
RSS Feed
