Dnevna soba, v nekem stanovanju:

Putrast obrazek polletnega dečka zre predse in sledi premikajočim se figuram. Ročice in nožice migajo ob telesu, kolikor jim je to omogočeno.

Ležalnik, v katerem je privezan, niha v melodiji njegovega telesa. Mamica in očka mu pomahata in za seboj zapreta vrata. Ob njunem odhodu se izraz na njegovem obrazu ne spremeni. Ne izraža strahu. Deček ne zajoka.

Navajen je, da so bitja pred njim njegovi stalni varuhi in družabniki. Zapet v ležalniku, z znanimi obrazi na velikem ekranu je varen v svojem domu že od začetka prihoda na ta svet.

Hotelska restavracija:

Mlada družinica pride na zajtrk. Zelo modno napravljena in urejena mamica, očka v beli srajci z zavihanimi rokavi. Pri nasprotnem spolu zagotovo oba kličeta po poželjivih pogledih. Pri predstavnikih svojega spola žanjeta zavist.

Deklica, ki bi lahko pred kratkim dopolnila tri leta, koraka ob njima. Njena celotna podoba je primerna za reklamo otroške modne kolekcije. Sladkosti na njenem obrazku se zavemo vse ženske z materinskimi nagoni v bližini in ni je, ki je ne bi vzela za svojo.

Mamica naredi prvi krog po samopostrežnem pultu in prinese hrano na mizo. Za njo enako ponovi očka. Deklica že sedi v otroškem stolčku in se ne meni za okolico. Hrana, ki jo mamica postavi na mizo, je ne pritegne. Gleda predse v mizo in se smeji. Mamica ji ponuja različne jedi, a se ne odziva. Za njo poskuša s svojo strategijo še očka. Enako neuspešno. Ko ne uspeta s klasičnimi zajtrskimi hranili, poskusita s čokoladnim pudingom, čokoladnim namazom na žlico, čokoladnim pecivom.

Deklica zajoka. Pustita jo. Ponovno oživi, ko svoj pogled vrne nazaj proti mizi, čeprav ga v resnici ni nikoli sploh namenila nobenemu od staršev.

Starša jesta. Deklica ponovno zajoka, čeprav je nihče ne sili s hrano. Očka takoj reši situacijo. Pobere ženino napravo z mize in jo zamenja s svojo. Zmanjkalo je baterije.

Picerija, nekje v kokošji deželi:

Za mizo sedita starša in deček. Delujejo kot družina z dobrimi prihodki. Govorijo v jeziku ene naših sosed. Dečku bi lahko prisodili nekje med devet in deset let. Starša se pogovarjata in prijazni fantič ne moti njunega mirnega pogovora.

On gleda v prt. Pice, ki jih natakar postavi na mizo, zgledajo mikavno. Otrok ne dvigne pogleda. Deluje precej negiben. Njegovo telo se giba le toliko, kolikor je odvisno od premikanja kazalca na njegovi desnici.

Oče na nasprotni strani mize reže pico. Ne daje si je v usta, temveč z njo pita sina. Deček pice ne pogleda. Usta odpira kot ptiček v gnezdu, avtomatično, pa še to le zaradi sence očetove roke, ki občasno ovira njegov jasen pogled na prt.

Mehansko žveči in vzdržuje pogled usmerjen proti mizi. Ko plačajo račun in starša že odideta, se ne trudi dvigniti oči od prta, zato očka pristopi do njega in ga od zadaj obleče v bundo. Za vsak slučaj mu zapne tudi zadrgo.

Zna biti, da je zunaj mrzlo. Skrben starš, ni kaj.

Individualna obravnava dvoletnega otroka, nekje pri nekem strokovnjaku:

Deklica dobi v roke slikanico kartonko. Terapevt  želi s pomočjo slikanice preveriti njen jezikovni razvoj. Deklica pogleduje proti slikanici in potem nazaj proti odraslemu. Barve jo privlačijo, bega jo velikost predmeta. Njeni mali glavici se zdi, da je prevelik.

Vsekakor ga uporabi po svoji edini metodi, ki jo pozna za podobne predmete. Slikanice ne odpre, ne lista, ne čeblja ob njej. S prstkom le drsa po naslovnici.

Ker se nič ne zgodi, pogleda proti odraslemu. On naj bi vedel, znal ali vsaj napolnil baterijo.

Knjigo spusti na tla in zajoka.

Samopostrežna restavracija, nekje za mejo:

Mamica vsa prepotena nosi pladenj s hrano, pred njo tečeta dve ljubki svetlolasi deklici. Ko zagledata prosto mizo, se hitro usedeta in svoji orodji potegneta iz žepov. Nobena še ni dopolnila pet let, a obe poznata kanal, kjer najdeš poleg risank še vse drugo samoštonije.

Medtem, ko se mamica muči s pladnjem in razvrščanjem hrane po mizi, kar tekmujeta, katera bo našla še boljšo. Da sedijo ravno pod izveskom FREE WI FI daje prizoru samo še popolnejši pridih bizarnosti.

Klopca v parku:

Mamica vozičkarica se odloči parkirati, saj njen malček spušča neusmiljene živalske glasove. V torbi hitro poišče sadno kašico in žličko. Voziček namesti proti sebi, kričaču namesti slinček in poskuša biti uspešna z dodajanjem novih kalorij svojemu prvorojencu.

Hrana v različnih pršcih in izbljuvkih leti naokoli in avtor živalskega koncerta krili z rokami ter neusmiljeno nadaljuje s svojo ihto.

Takrat mamica seže z roko ponovno v torbo in pritegne njegovo pozornost. Ko mali tiran v roki drži ploščico, prstki neusmiljeno hitro začnejo drseti po njej. Vidi se, da sta že stara znanca. Takrat mami le uspe in preostanek kašice konča v nekem delu njegovega prebavnega trakta, ki se ga v resnici ne zaveda. Požira povsem avtomatično zaradi zadovoljevanja neke druge potrebe, ki je pri njem očitno že hierarhično nad potrebo po hrani.

Poslovno gledano bi se morala veseliti vseh teh in podobnih zgodb. V prihodnosti nam ne bo zmanjkalo »pacientov« za različne obravnave.

Pri malčku iz dnevne sobe bodo čez nekaj let diagnosticirali motnjo avtističnega spektra. Deklica iz hotela bo imela hude težave z izreko. Deček iz picerije bo največji bully v razredu. Deklica iz obravnave bo imela hude dispraktične težave. Deklici iz samopostrežne restavracije bosta imeli težave pri branju in pisanju. Malček iz parka bo v starosti šest let začel z medikamentozno terapijo zaradi motnje ADHD. Lahko v tem, obratnem ali zamešanem vrstnem redu.

Teh zgodb ne vidim kot priložnosti za vzpon določene strokovne sfere. V resnici me je strah, kaj bo, ko bom stara. Bodo milenijci uspeli gojiti hrano z drsanjem po ekranih? Bo kdo opazil, ko bom pri sestopanju z avtobusa klecnila in padla na cesto? Me bo kdo ustrelil, ker se bom premikala počasneje kot figurice iz njegove igrice? Ker si v resnici zmagovalec, če jih postreliš čim več …

Ko sem bila najstnica, sem težko razumela zgražanja nad »današnjo mladino«. In obljubila sem si, da se ne bom nikoli zgražala nad mladimi.

V bistvu se ne zgražam nad njimi. Ampak nad njihovimi starši, ki so pripadniki moje generacije.

In strah mi je, ker nekateri sploh ne spregledajo, drugi pa si zatiskajo oči. Medtem, ko vlak brez zavor pelje naravnost v brezno pogube.

In to bitja, ki so iz njihovega lastnega mesa in krvi.

Jutrišnje predavanje na Pedagoški fakulteti ODPADE zaradi bolezni.
Nov termin bo javljen naknadno.

​Hvala za razumevanje.

Med daljšim odmorom se gruča otrok vsuje skozi vrata. Sončni žarki na obrazu dajejo lažen občutek pomladi.

Mlajši dečki tekajo za žogo, petošolke se lovijo. Starejša dekleta stojijo ob strani in se pomenljivo hihitajo. Odrasla ušesa lahko občasno ujamejo tudi teme o fantih, britju nog, zoprnih starših in presenetljivo o kontracepcijskih tabletkah.

Nekateri starejši učenci mečejo žoge v zid, drugi jih poskušajo zalučati na streho. Nekaj posameznikov stalno uhaja za ovinek, kjer ni več legalizirano odmorovati, zato jih odrasli stalno vračajo nazaj.
​
Četverica fantov stoji pri drevesu. Odraslemu opazovalcu dajejo občutek zaupanja. Videti je sicer, da se malce odrivajo, a vse poteka v smehu. Obrazi vseh štirih dečkov so nasmejani.

Kar naenkrat pa najmanjši med njimi pristane na tleh in dva se prijateljsko valjata po njem. Tretji nekaj glasno govori. Še vedno vsi nasmejani. Odvija se igrivo, kot skakanje in grizenje mladih kužkov v leglu.

Pogleduje naokoli, preveri dečke pri zidu. Nekaj novih učencev vmes pride na dvorišče. Nekateri se v igre vključijo gladko, drugi z izsiljevanjem, spet tretji na bolj prekaljene načine. Skupina otrok pred šolo diha v neenakomernem gibanju. Nikjer ni zaslediti ogrožujočega vedenja.

A ne more si kaj, da ne pogleda zopet proti drevesu. Četverica dečkov še vedno zaseda podobno pozicijo, z razliko, da so zdaj vsi trije na enemu in se režijo.

Ne deluje nasilno, a vseeno se odloči, da preveri situacijo.

Približa se dečkom, ki se ne zmenijo za prisotnost odraslega in s svojo igro nadaljujejo. Na poziv: »Fantje, kaj pa se tukaj dogaja?«, vsi pritrdijo, da je vse v redu, da je igra prijateljska.

Pogled nameni najmanjšemu, ležečemu na tleh, ki se mu s širokim nasmehom zazre v oči in pokima.

Odmor se izteka. Mladenke ob strani načenjajo teme o oblekah za zaključno valeto, posredovati je treba pri sporu med petošolcema.

Čez točno dva dni ga sreča na šolskem hodniku. Tistega dečka, najmanjšega od štirih pri drevesu. Prime ga za ramo in se mu zazre v oči. Nekaj je bilo, kar ni dovolilo nočnega počitka. Nek mikrogib na dečkovem obrazu.

Deček se na rahlo izvije in se skuša narejati, da v množici na hodniku ni opazil dotika. Navadil se je, da posredovanja odraslih večinoma pomenijo težave. Ker si sicer večinoma ne vzamejo več časa za posameznike. Znotraj razreda postaneš številka v dnevniku in si primoran slediti preobširnemu zalogaju snovi. Doma pa te starši zaradi lastnih težav in obremenjenosti s službo ne zmorejo videti, kljub na stežaj odprtim očem. Vidijo te kot silhueto, s kožo in kostmi, ne pa kot bitje s spomini in čustvenim dojemanjem.

Odrasel dotik vztraja na rami in čaka. Neha upati, da se bo lahko zlil v množici in ušel vprašanjem.

Iz odraslih ust sliši vprašanje, na katerega ne zna pravilno odgovoriti: »Kaj pa se je zadnjič dogajalo pod drevesom?!«

Skomigne z rameni, se skrije za nasmeškom, a odrasle oči še vedno vrtajo vanj. »Hecali smo se …«, mu končno uspe izustiti.

»Pa ti je bilo v redu, da so bili trije naenkrat na tebi? Bi odnehali, če bi jim rekel? Meni že ne bi bilo to ok …«

Igralski nasmešek popušča, a to ve le on. Gube okoli odraslih oči se še bolj izostrijo: »Če imaš občutek, da to ni bila igra, se lahko oglasiš pri meni in se pogovoriva. Tudi skupaj s tvojimi prijatelji.«

Prikima in tlači cmok v grlu. Odpravi se proti učilnici, a ne upa pogledati nazaj. Čuti, da so odrasle oči, obkrožene z gubami, še vedno nalepljene na njegov hrbet.

Čaka ga.
Upa, da bo potrkal.

A čaka zaman.

Nekega dne ga spet zagleda na hodniku. Deček upre pogled v tla in upa, da se bo tako izognil srečanju. Nekaj v smislu, če jaz ne vidim tebe, tudi ti mene ne boš. A ob dotiku dlani na rami se zave, da se mu načrt ni posrečil.

»Ni te bilo …« sliši med prerivanjem in vpitjem množice.

Tople oči strmijo vanj in zahtevajo pojasnilo.

»Vse je v redu. S fanti smo se sami zmenili.«
S pojasnilom, da hiti k športni, se izogne dodatnemu pojasnjevanju in steče za ovinek.

Odrasle oči, obkrožene z izkušenjskimi gubami, kot jastreb prežijo nad njim in čakajo v pripravljenosti, če bo treba stegniti kremplje.

Dogodek se nikoli več ne ponovi. Opaziti je celo, da si je deček zamenjal krog prijateljev.

Mine precej časa.

Nekega dne ga nepričakovano najde čakajočega na hodniku v bližini pisarne. Deček strmi vanj, a misli si, da je le naključje, da je obrnjen tako, kot da ga čaka. Ko zazvoni in se vsi drugi pomaknejo v razrede, deček še vedno čaka.

»Čakaš mene?«

Prikima.

Brez dodatnih vprašanj ga spusti v prostor. Pripravlja se na najhujše.

A na vprašanje, kako mu lahko pomaga, mu odgovori le: »Ali lahko pokličete domov? Trebuh me boli?«.

Zvečer, ko se dan zaključi, ko se vse misli umirijo, ko vsi v domu že zaspijo, pa se oči z izkušenimi gubami v hipu prebudijo iz že skorajšnjega sna. Skozi glavo kot strel švignejo besede dečkove mame: »Ga pridem iskat, ja. Saj v zadnjem času ga ves čas nekaj boli trebuh. Smo bili že pri zdravniku, pa pravi, da ni nič otipljivega.«

Misel na ta stavek ne dovoli več spanja in za odraslimi očmi se odvija slutena zgodba, ki je ne sme doživeti noben otrok.

"Moj svet, v katerem živim, je tak, kot svet vsakega človeka.

Prav tako potrebujem hrano, spanec, obleko ... osnovne človekove potrebe.

Predvsem pa je pomembno razumevanje, prijaznost in ljubeznivost ljudi.

Lahko sem sit in imam dobro obleko, a ko grem po ulici in slišim besede: "Kaj pa ta dela tukaj?!?" me to zaboli. Ta človek me ne pozna, ampak si vzame pravico, da me sodi na podlagi mojega videza.

On ne ve, da jaz tega njemu ne bi rekel nikoli, saj mi je prijaznost pomembnejša.

Mi z Downovim sindromom potrebujemo in dajemo predvsem ljubezen in prijaznost."

                                                                    (Jaka Blejc, 23 let)

Ljudje smo velike uganke.
Ko odraščamo, smo uganke sebi in svoji okolici.

Če odraščamo kot otroci z motnjo ADHD, pa smo na nivoju najzahtevnejših sodokujev.
Ne razumemo, da nas ne razumejo. In oni ne razumejo, kako jih ne razumemo.

Nekateri otroci z različnimi posebnostmi v razvoju se rodijo staršem, ki jim reševanje ugank ni bilo položeno v zibelko, saj raje rešujejo križanke. Drugi pa imajo srečo, da starši ne odnehajo pri prvi uganki in kopljejo dalje. Da prevozijo z njimi vse labirinte, povežejo vse manjkajoče pike, zapolnijo prazna mesta v križankah in vztrajajo pri sodokujih. Tudi najbolj neprijetnih, izzivalnih in nenavadnih.

Ker vejo, da deluje. Ker verjamejo, da se splača.

Spodaj objavljam pismo mame, ki se spretno sooča z ugankarskimi izzivi. In kar je najpomembneje, nikoli ne odneha.

Pismo objavljam zato, ker je napisano kot čudovita opora marsikateremu staršu ali pedagogu. Zato, ker kot strokovnjak s področja otrok s posebnimi potrebami lahko podprem vse njene metode (še posebej sem jih poudarila) in verjamem, da bodo mnogim v pomoč.

"Z vami bi rada delila še nekaj naših opažanj ali malih prilagoditev, zaradi katerih doma lažje shajamo brez večjih dram. Ne vem, koliko se sicer lahko uporabijo v šoli.

Erazem bolje funkcionira, kadar so osnovna pravila zelo jasna, pogosto črno-belo, brez možnih odmikov.

O pomembnih pravilih se ne pogajamo in ne popuščamo. Vsaka taka stvar nas namreč postavi 10 korakov nazaj.

Pustimo mu več svobode pri manj pomembnih stvareh, a še vedno mu puščamo odločanje le v smeri, da bomo dosegli cilj (npr: "Gremo ven s kolesom ali s skirojem?"). Ko pride domov, mora narediti domačo nalogo. Lahko pa se odloči, ali bo najprej delal nalogo ali najprej jedel. Bo pisal s svinčnikom ali s kemičnim.
 
Kadar nečesa noče, se ga da s sklopom zaporednih vprašanj zelo hitro pridobiti na svojo stran (če nas to, da konstantno pozablja, včasih spravlja ob živce, pa v tem primeru njegovo hitro pozabljanje lahko obrnemo sebi v plus).

Na vprašanje: "Ali bova ponovila snov za šolo?", odgovori z: "Ne." 
Nadaljujem: "Bova ponovila v kuhinji ali v sobi?"
Še vedno je odgovor: "Nikjer."
Spet ga vprašam: "Vidim, da imaš v zvezku vprašanja od 1 do 20. Izberem številko jaz ali ti?".
Običajno potem že sodeluje.
 
Odlično se odziva na vizualne znake. Včasih celo bolje, kot na navodilo z glasom, še sploh, če je v prostoru bolj glasno. Pokličem ga ali počakam, da dobim očesni stik, nato mu z roko pokažem: npr. naj pride k meni, naj preneha s kako dejavnostjo, naj mi kaj prinese, naj bo tiho...
Običajno se odzove takoj.

Težave ima pri hitrem preklopu med eno in drugo dejavnostjo. Ko si nekaj zamisli, bi zadevo res rad končal in če ga prekinemo, ga to precej spravi iz tira.

Zato mu ob večjih spremembah (se igra -> gremo ven, rešuje nalogo -> čas za kosilo, ustvarja -> čas za urejanje pred spanjem) dogodek napovemo 5 minut prej. S tem smo rešili marsikatero dramo doma. Erazem ta postopek že zelo dobro pozna. Par minut prej mu pokažem z roko "še 5 min" (ali manj), običajno pokima in potem precej lažje preklopi oz. sledi ob dejanskem klicu na drugo aktivnost.

Pri umirjanju pomaga dotik rok (mu položim roko na ramo), objem. Če ne sledi navodilom, ga včasih lažje kot z glasom, z rokami usmerim v smeri želene akcije.
 
Par dni nazaj je pri reševanju nalog za domačo nalogo poskakoval na stolu, dvigoval mizo, zraven oponašal dinozavre in še kaj. Bil je sicer izrazito dobro razpoložen. Nikakor ga nisem mogla umiriti, da bi mirno in tiho sedel na stolu. Ko sem že skoraj obupala, sem mu dala (samo za čas reševanja naloge) žvečilni gumi (ideja iz knjige Katarine Kesič Dimic, če se prav spomnim). Kot da bi bil drug otrok, nalogo je rešil mirno sede in brez glasu.

Erazem je izrazito senzibilen. Zelo zaznava energijo drugih ljudi, ki so blizu in pogosto to tudi izrazi (oz. celo potencira) v svojem obnašanju.

Če bo v mirni družbi kake deklice, se bo tudi on igral zelo mirno. V direndaju pa "ponori" in se pridruži čisto vsaki neumnosti.

​Zelo zaznava tudi počutje oseb, ki ga vodijo. Tako sama opažam, da pred njim slabega počutja ne morem skriti, saj me takrat tudi jasno vpraša, kaj je narobe. Se pa potem prav tako moje počutje odrazi v njegove obnašanju (žal potencirano).

Tako v odnosu do njega skušamo delovati čim bolj umirjeno. Pogosto je tako, da ko umirimo sebe, se čudežno umiri tudi on.

Bolj nestrpne ali nepotrpežljive zahteve pa pri njemu sprožijo precej burno reakcijo. Erazem zelo dobro sledi osebam, ki mu jasno povejo, kakšna so pravila, ga pa obenem razumejo.

Kadar je večja skupina otrok (npr. novoletni bazar), ga imam raje bližje pri sebi, da ga lahko sproti opozorim, če ga kaj biksa. Ampak ko se dogovoriva za primerno obnašanje, težav ponavadi ni.
 
Zadnje čase kaže veliko željo po pogovoru. Rad se pogovarja in se tudi vedno bolj odpira. Je pa res, da si težko izbori svoj čas za pogovor, saj ga doma sestrica s svojim "hitrim jezikom" pogosto prehiti, kar ga potem tudi razjezi. Zato zdaj vsak dan namenimo nekaj časa samo temu, da govori on (ali se umaknemo v drug prostor ali pa sestrici povemo, da ima Erazem besedo in da naj ga ne moti).

Erazmu pogovor vidno izboljša razpoloženje. Tudi z iskricami v očeh pove, kako se je pogovarjal s katero od učiteljic (o kakih nešolskih temah). Se mi zdi, da bolje sledi, kadar uspe vzpostaviti bolj pristen stik z osebo, ki ga sicer vodi.
 
V primeru, ko popolnoma odpove, kljubuje, tudi že brca stvari (to je npr. ko gremo ven, on pa ne bi šel), mu damo jasno navodilo in kako pomembno nalogo, da malo preusmerimo pozornost. Npr: "Pridi za nami in zakleni.", ali "Pridi za nami in prinesi tole vodo s sabo."
Običajno ga v takih primerih ne čakamo več kot 2 minuti. Nalogo tudi vedno izpolni.

O manjši količini nalog naenkrat, omogočenih sprehodih s kako pomembno nalogo, pa sem tudi že pisala. Erazem zelo rad ustreže ali naredi kaj za druge ljudi. To mu tudi precej dvigne razpoloženje.

Zato se mi zdi možnost, da komu v šoli kaj odnese/prinese, res super. Malo se prediha, pa še kaj "koristnega" naredi (doma z navdušenjem pove, kako je moral specialni pedagoginji odnesti sporočilo, ker ga učiteljica ni mogla poslati po elektronski pošti).

Sicer tudi doma opažamo, da samo kratek odmik od dogajanja ali situacije, ki mu predstavlja stres, zelo pomaga."

​V sodelovanju s Celjsko Mohorjevo družbo in dr. Tanjo Ozvatič, odgovorno urednico, sem bila v nedeljo, 25. novembra 2018, v okviru Debatne kavarne povabljena na pogovor o moji zadnji knjigi Vzgojarije.

Na razstavnem prostoru založbe Buča pa sem našla tudi knjigo Slon pleza na drevo.

Vljudno vabljeni, da se mi to nedeljo, 25. novembra,
od 14.00 do 15.00 pridružite v Cankarjevem domu, kjer bom v okviru 34. slovenskega knjižnega sejma sogovornica v Debatni kavarni.

Besedilo iz vabila:
"Specialno pedagoginjo, antropologinjo, pisateljico in prekaljeno mamo mag. Katarino Kesič Dimic poznajo že mnogi starši in pedagoški delavci, saj s svojimi neposrednimi strokovnimi usmeritvami in bogatimi izkušnjami svojega poklicnega vsakdanjika obravnava številna učna in vzgojna vprašanja, svetuje in pomaga pri reševanju težav – ne le otrok, ampak predvsem staršev in učiteljev. Tudi s svojo najnovejšo knjigo, priročnikom Vzgojarije, na glavo postavlja lagodnost starševstva in vzgojo predstavi kot najpomembnejšo zaposlitev odraslih. Iskriva sogovornica pa ne razkriva le problemov, ampak vselej nakaže tudi pot do reševanja težave …"

                                                                  "Kdor hoče kaj narediti,
                                                                                  najde način,
                                                              kdor noče narediti ničesar,
                                                                           najde opravičilo."
                                                                              (Pablo Picasso)


Pika je drugošolka. Prikupna, nasmejana, polna energije. Skoraj nikoli bolna, zato vedno prisotna pri pouku. Nasmeh je del njenega obraza, tako nekako kot pri delfinih.

Je zelo razmišljujoča, pronicljiva in sezujajoča. To zadnje v slovenskem knjižnem jeziku pomeni, da človeka pogosto sezuje z izjavami in vprašanji, za katere nimaš na voljo niti sekunde premisleka. Saj Pika gleda vedno naravnost v oči in zahteva odgovor. Večino odgovorov sicer posrka že iz človekovega trenutnega vedenja, tako da z laganjem ne uspemo prikriti vstajanja z levo nogo.

So pa tudi dnevi, ko Pika osebno vstane z levo nogo in takrat je kot pijahoč, renčeč ekonom lonec pred eksplozijo. Če je še včeraj samovoljno s knjigo prikorakala v moje naročje in se stiskala v objem, bo morda jutri jeznorito reševala matematično nalogo v kotu kabineta na tleh. In prav nobeno prijazno prigovarjanje o hladnih tleh je ne bo prepričalo.

Zato počakava, da se lonec spiha do konca. Včasih že do polovice najinega druženja, včasih pa do naslednjega dne. Ki se začne za njo vedno od začetka, kar pomeni, da nikoli ne goji nikakršnih zamer za nazaj. Z novim dnem je resetirana.

Zelo pogosto mi (predvsem pedagogi) zastavijo vprašanje, kako naj ločijo otroka z motnjo ADHD od otroka, ki je deležen premalo kompetentne domače vzgoje (beri: je razvajen).

Večinoma, mi pravijo, so si zelo podobni. A tisti s kilometrino ali pedagoško globino, vedo, da to ni res.

Nekaj značilnosti motnje ADHD lahko razberete iz zgornjega zapisa. In te značilnosti pri drugem tipu otrok niso takšne. Glavno vodilo pri ločevanju pa je le eno: če razvajeni NOČE, otrok z ADHD noče, ker NE MORE.

V resnici je čisto vseeno, ali imamo opravka s prvim ali drugim, ker niti za enega niti za drugega ne bomo dobili odpustka ali višje plače. O »diagnozah« pa bodo presodili drugi strokovnjaki. V obeh primerih je potrebno poskrbeti za preživetje z njima, na način, da bosta kar največ odnesla od druženja z nami.

Če prvi potrebuje jasne meje, potrebuje drugi red in strukturo. Če prvi potrebuje več delovnih izkušenj, ker je za njih doma prikrajšan; drugi potrebuje več pohval za področja, kjer zares blesti in jih včasih tako težko ali neradi opazimo/izpostavimo, ker ne sodijo v naš šolski sistem.

Če se vrnem k sezujajoči Piki, ne smem pozabiti, da so njeni zvezki takšni, ki bi jih morda pripisali dečku. Pač ni orientirana na detajle. Zapiske dela zelo hitro. Pomembno ji je, da je zapisano, ne pa tudi, kako. Stvari zriše, ne ukvarja pa se preveč z izgledom in estetiko. Barva na hitro, kar na počez. Pa vendar bi bili izdelki drugačni, če bi si vzela čas in se ustavila. Pa se ne, ker se NE MORE. Ker svet hiti z drugačno hitrostjo okoli nje.

Ker rada tudi kaj pozabi ali izgubi v prehitrem vrtenju sveta, sem bila zelo presenečena, ker mi je zadnjič rekla, da se mora vrniti, ker je nekaj pozabila. Vrnila se je z zapisom govorne vaje. Lansko leto sem ji govorno vajo namreč pretransformirala v slikopis. Ker je ugotovila, da je to zanjo lažje, da je to njen kanal učenja, jo je prinesla tudi letos.

Pa sva začeli s tranformacijo. Pustila sem ji, da predlaga simbole, malo pa sem oblikovala sama. Barvala je večinoma ona – na hitrico.

Ob prvem poskusu je s pripovedovanjem že skoraj uspela. Po odmoru je ob slikicah že povedala celotno govorno vajo devetošolcu. Le-ta je dvignil obrvi in vprašal: »Kako dolgo pa sta vadili?!«

Besede niso sistem, znotraj katerega se znajdejo vsi. Zapisane besede nekatere prav ubijajo. Ena sličica pa nekomu lahko nadomesti celo poved.

Pikino slikopisno pripoved sem dala v roke tudi petošolcu, s katerim sem se že posluževala takšnega učenja – pri govornih nastopih ali recitacijah pesmic. Videl je samo slikopis, besedilo je prebral kasneje. Pripovedovanje je speljal v 90 % (vključno s podrto, razpadajočo hišo). Ko je potem bral besedilo, se mu je vidno smejalo. Meni pa tudi.

Učenje s slikopisi ustreza tudi otrokom z govorno jezikovnimi težavami in disleksijo. Ne pa nujno vsem. Ker je potrebno raziskovati razmišljanje in delovanje posameznega otroka.

Spodaj prilagam najprej slikopis. Lahko se preverite, kako vam gre in šele nato pokukate v besedilo. Isto lahko ponudite otroku. Če bo uspešen, je morda to njegov kanal učenja. Lahko pa bo odgovoril, kot moja kolegica: »Ni šans! Jaz bi umrla!«

Zato je življenje tako zanimivo. Ker smo si različni. A pomembno je, da različnosti spremenimo v izzive, ne pa v solze ali celo odpore do šole.

Pika bi rekla: »Sej to je pa itak logično, ane!«​

                                                                     "Strah je edina stvar,
                                                                    ki se je moramo bati."
                                                                           (F. D. Roosevelt)

Včasih je prišla vsak dan. Potem je ni bilo tudi po več tednov. Drobna, temnolasa, čudovitih ženstvenih potez. Prestrašena, a nekako neustrašna. Velike rjave oči so izražale veliko negotovosti pred prihodnostjo.

Ni bila dekle kot vrstnice. Lepote ni potrebovala poudarjati s črtali, rdečili in drugimi dodatki. Bila je lepa takšna, kot jo je naredila mati narava. Lepa v cvetu svojih rosnih petnajstih let. Široki puloverji so dajali le slutiti obline pod njimi, poudarjala jih ni nikoli. Nedolžna in ponižna.

Vsakič, ko je potrkala, je prostor zajela toplina njenih rjavih oči, ki so negotovo begale po prostoru in se izogibale stika z mojimi. Morda je imela občutek, da bi izčrpala resnico iz nje, če bi se mi zazrla v oči.

Marsikdaj poznam resnico. Marsikdaj si jo poustvarim. Včasih jo slutim. Nikoli je ne vržem s hitro podajo. Vedno čakam in počasi odpiram stranska vrata. Resnice so lahko boleče, ranljive, hudobne, zlovešče, ali pa osvobajajoče. A tudi takšne potrebujejo čas, ki celi rane.

Že dolgo časa sva obe vedeli, zakaj prihaja. Vedno sem bila vesela njenega prihoda. Bila je prijetna družba. Pogosto sva le sobivali v skupnem dihanju in utripih srca, ki sta skušala izenačiti frekvenci. Govorili sva med vrsticami in se izgubljali v nepomembnih temah. A pogovori niso šteli. Štel je občutek varnosti – to, da obstajajo vrata, ki jih lahko odpreš, če ne moreš več. Vrata, kjer se čas za nekaj trenutkov ustavi in srce začne pošiljati kri po žilah z njemu domačim tempom.

Vesela sem bila, kadar je nekaj tednov ni bilo, čeprav sem jo pogrešala. A vedela sem, da je takrat vse v najlepšem redu. Izmenjali sva si le droben nasmeh na hodniku ali pa še tega ne. Morda le mimobežen pogled.

Nastopil je trenutek odločitve o prihodnosti. Eno so bile srčne želje, drugo pa realne zmožnosti. Točke, ki tako pogosto omejijo izbiro, čeprav niso povezane z ničemer realnim v oprijemljivem življenju. So le dokaz in opora sistemu, ki se že leta ruši sam vase in obstaja ločen od realnih razvojnih kompetenc svojih uporabnikov – otrok.

Z Lejlo sva preigravali scenarije, pregledovali predmetnike, seštevali uspeh prejšnjih let. Bila je izrazito praktična deklica. Delovna, iznajdljiva, priročna, spoštljiva, empatična. Knjige in zvezki niso bili iz njenega sveta. Za želeno šolo bi morala to zadnje leto hudo garati.

Klicala sem mamo. Bila nedostopna, jezik je bil velika ovira.

Lejla je bila proti skupnemu srečanju. Kadar je spregovorila o sebi, je v resnici govorila o odnosu z mamo. Kako da ji ne zaupa in je nikamor ne spusti.

Na srečanje sta prišli zelo zadržani. Lejla se je spremenila v uporniško najstnico, kakršne nisem poznala. Mati – včasih zagotovo lepa ženska - utrujenega in zgaranega videza, pa ji je po svoje vračala udarce.

Kot teniško žogico sta si jih metali čez mizo. Mama je v jeziku, ki je bil mešanica malo mojega, večinoma pa njenega, očitala, da bi hčerka samo luftala, da ji smrdi učenje, da ne bo nič iz nje. Primerjala jo je tudi s starejšo, uspešno sestro.

Lejla z očitki ni zaostajala. Naštela je vse zabave in prireditve, kamor je mama ni spustila. Mama je podajo nadaljevala z že v naprej pripravljenim odgovorom, da je ne bo nikamor spuščala, dokler ne popravi ocen.

V prostoru je nastal pravi vihar emocij. A vidna je bila le jeza, ki je sikala z jezikov in oči obeh sorodnic.

Sta v tem viharju sploh še čutili, da sedim tam z njima? Da poslušam stvari, za katere v resnici sploh nočeta, da bi jih vedela. Si želita razsodnika? Želita požigosan dokument, na katerem bi pisalo, katera je kriva?

Ker na hitro nasuti vzroki skoraj nikoli niso pravi razlogi za spor, sem raziskovala dalje. Sogovornici sta se malce pomirili, a jeza je puhtela v zraku. Nobena od njiju si je ni trudila prikrivati. Telesi sta bili v hudem jeznoritem krču.

Takrat sem se obrnila k gospe in jo vprašala:
»Česa se v resnici bojite?«

Premor.

Tišina.

Nenadoma je postalo je oglušujoče tiho. Slišalo se je le dihanje. 

Jezna gospa je po nekaj premora in zajete sape povedala, da je njen prvi mož izgubil življenje v vojni v Bosni. Da je izgubila tudi brata in sorodnike iz vasi. Da se boji, da bi izgubila Lejlo. Da bi se ji kaj zgodilo. Da ji je vseeno za ocene. Da si želi le, da bi bila na varnem. Da je ne bi nihče poškodoval ali ranil.

Ni besed, ki bi lahko res dobro opisale njeno izraženo skrb in strah.

Lejline oči so postajale žametno rjave, usta so ostala rahlo priprta, potem je na trdo pogoltnila slino: »Mami, zakaj mi tega nisi nikoli povedala?!«

In potem potoki solz, neizrečenih strahov, uvida uporniške najstnice, dotiki rok. Objem, ki ga ni hotelo biti konec.

Po tem srečanju je le še redkokdaj prišla. A njene oči na hodniku so mi vedno povedale, da jo je mamina iskrena izpoved osvobodila. Da lažje sprejme njene odločitve, čeprav jih v svoji mladostniški vihravosti ne more vedno razumeti.
​
Nerazumljivi vzgibi skrivajo zgodbe, ki so še kako razumljive.