V ponedeljek, 18. 5. 2020, se v šolske klopi ponovno vračajo učenci prve triade OŠ. Navodila, ki jih dobivamo na šolah (okrožnice MIZŠ) se vsakodnevno dopolnjujejo, določene zapovedi se že razumno prilagajajo/rahljajo glede na življenjske situacije v šolah (npr. združitve učencev različnih skupin).
 
Ob vsem tem pa je opaziti, da se na vseh okrožnicah vztraja, da se DSP (dodatna strokovna pomoč, ki je učencem s posebnimi potrebami določena z odločbo ZRSŠ) še vedno ne sme izvajati konkretno z otrokom, čeprav bodo učenci prve triade fizično prisotni pri pouku. 

• Eden pomembnih razlogov za pridobitev dodatne strokovne pomoči je prav individualna obravnava, učenje  veščin, postopnost usvajanja snovi in drugo, kar je  pri učenju na daljavo močno okrnjeno. 
  
  
• Gre za učence, ki odločbo o usmeritvi v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo dobijo zaradi  primanjkljajev na  področju učenja, vedenja in /ali čustvovanja. Tako lahko naštejemo samo nekaj primerov otrok, ki imajo na šolah DSP: otroci z motnjami avtističnega spektra, otroci z motnjo ADHD, otroci z disleksijo, dispraksijo, disgrafijo, gluhi ali naglušni, slabovidni, po poškodbi glave in drugo.

 

• Vemo, da se pri otrocih praviloma prepletajo različne (več) težave (tudi komorbidnost le-teh), kar narekuje posebno skrbne in strokovno preverjene metode dela, ki jih je nemogoče izvajati na daljavo.

 

• Vemo, da smo staršem v zadnjih dveh mesecih naložili ogromno breme in odgovornost za poučevanje, ne da bi pomislili na različne okoliščine, v katerih so se znašli. Posebno veliko breme smo naložili staršem otrok s posebnimi potrebami.

 

• Vemo, da je obdobje opismenjevanje najobčutljivejše obdobje za vse otroke, toliko bolj za otroke, ki se ob tem srečujejo s težavo, ki jih pomembno ovira pri opismenjevanju.

 
Ti otroci bi ob povratku potrebovali največ suporta, prav tako pa tudi učenci s posebnimi potrebami od 4. do 8. razreda, ki bi zdaj lahko individualno, s soglasji staršev prihajali v šolo na obravnave - seveda v skladu s priporočili z NIJZ.
 
Takšno odločitev MIZŠ (otroci s PP še vedno prejemajo DSP na daljavo) lahko razumemo le kot marginaliziranje že tako najranljivejših v šolski populaciji, hkrati pa so jim tako kršene pravice, ki so jim dane z odločbo o usmeritvi. Hkrati ista okrožnica (6030-1/2020/35, z dne 13. 5. 2020) narekuje, da se DSP (ki je kot oblika pomoči zagotovljena z odločbo) nadaljuje na daljavo, učna pomoč (ki jo določi učitelj glede na šibko učno znanje učenca) pa se lahko izvaja na mestu samem (torej na šoli).

Težko razumem priporočila predstavnikov MIZŠ in ZRSŠ, ki se pojavljajo v medijih in javnost prepričujejo predvsem o psihološki podpori otrokom ob povratku, če se najšibkejše izpušča oz. jim je pomoč v najbolj kvalitetni in strokovni obliki onemogočena.

ANAKONDE, TIGROVI KREMPLJI IN ... (15. 4. 2020)

Nekoč mi je prijatelj pokazal pot na hrib ali z njega po čisto drugačni poti. To je sicer hrib, na katerega pogosto zahajamo in poznamo že skoraj vse ovinke ter korenine na poti na pamet.
 
Potem pa smo se s tega hriba enkrat vračali z njim in predlagal je, da se vrnemo po adrenalinski poti. Ker sem o coni udobja že pisala, si lahko mislite, kateri mehanizmi so se pognali po moji glavi. A ker prijatelju zaupam, sem kljub družbi svojih dveh sinov pristala na spust v neznano.
 
Sinova sta bila navdušena. Počutila sta se kot glavna igralca v dokumentarnem filmu znane televizijske hiše. Takoj, ko smo prišli do avta, sta mi naznanila, da gremo od zdaj naprej vedno po tej poti.
 
Saj veste, da se mame ne damo tako hitro. Plezanje po deblih, skakanje po in čez potok, ovijanje trnov okoli nog … mi vendarle ni tako zelo priraslo k srcu, da bi se kar takoj podpisala pod ta predlog. Nekako smo bili sklepčni pri odločitvi, da bomo šli po tej poti vsakič, ko imata na urniku športno vzgojo, druge dni pa po poti za jokice.
 
Vedela sem, da te poti ne bosta kar tako pozabila, zato sem iskala tudi najboljše v njej zase. Naslednjič sem predlagala, da bi se po njej vzpenjali, ne pa spuščali. Zdelo se mi je, da po takšni džungli lažje plezaš gor, kot pa se loviš navzdol.
 
Nisem se motila. Fanta pa sta razvila svoj novi slovar: preštevilni močeradi so postali grozeče anakonde, trnaste ovijalke okoli nog pa tigrovi kremplji. V rokah sta imela homemade lesene mačete, kot vsi veliki raziskovalci nevarnega terena.
 
Najboljši deli tega pohoda so bili plezanje po mamutovem okostju, ki ga še niso odvlekli v muzej in skorajšnji potop v potoku. Sama sem uživala v zvoku neokrnjene narave, predvsem v oglašanju ptic.
 
Oba sta iz džungle prihajala kot velika heroja, iniciirana s številnimi tigrovimi praskami, sama pa sem občasno preklinjala prijatelja, ko sem s sebe metala številne klope in doma oblagala noge z glino zaradi bul, ki so nastale ob pikih nedolžnih muhic.
 
Nekega dne pa je tudi meni že vse postalo skorajda udobno. Z manj romantičnega poslušanja ptic sem pogosteje odganjala muhe in klope ter iz gošče prišla z zgolj nekaj tigrovimi praskami. Dokler nisem skoraj, prva v četici, stopila čez ostanek polovice živali, ki je bila včasih srna.
 
Zelo lepo se je videlo, da jo je nekaj privleklo v osamo gozda, poglodalo mehke dele, zdaj pa so ostale kosti in spodnji del nog s kožo, dlakami in kopiti.
 
Pogumna raziskovalca sta nehala razpravljati o tigrih in anakondah. Začela sta iskati sledi in razmišljati o njenem razsodniku. Lovec, medved, volk ali pes?
 
Lovec je hitro odpadel, ker bi jo odnesel s seboj. Ko je padel ta sklep, se je okrepila tudi groza v njunih očeh. Malce sta začela pogledovati naokoli in ne več toliko v blato za sledmi.
 
Bi nas medved napadel? Kaj pa volk? Ali ne lovijo volkovi v krdelih?
 
Moja najhujša bojazen, da bi v gozdu srečala medveda, se tokrat sploh ni prebudila. Volkov se ne bojim. Morda sem predrzna, a vse, kar sem prebrala o njih, me zgolj tolaži. Časi so očitno takšni, da se nekateri strahovi ob novih skrbeh ne prebujajo. Morda zato, ker narava še vedno živi ustaljeno naprej, iz človeških vod pa prihajajo vedno bolj nerazumna sporočila.
 
Seveda je najmlajši sin dodal: »Po tej strašni poti pa ne gremo več!«
 
Pa komaj sem se je navadila in že skoraj začela uživati v njej…
 

ROKAVICE SKAZICE (16. 4. 2020)
 
Vstopam v trgovino in upoštevam navodila. S črnim bufom in vrtnarskimi rokavicami vstopam v prostor, kjer včasih ni nihče smel nositi mask, niti pustnih. Zdaj z maskami in rokavicami vstopamo lahko v banko. Kot v najbolj mafijskih filmih, ane?
 
Vrtnarske rokavice imam samo z enim razlogom: ker so za neomejeno uporabo. Pred časom so vse trgovine začele uvajati vrečke, za katere je potrebno plačati. Po novem tudi za tiste pri sadju. To me je razveselilo. Nedavno sem bila namreč v muzeju, kjer so imeli okostje delfina, ki je umrl samo zato, ker je imel prebavila polna plastičnih vrečk.
 
Vrečk za sadje ne potrebujete kupovati. Lahko si jih sešijete iz odsluženih zaves ali mrežic za okna, kot je meni to prijazno naredila prijateljica Jana. Tudi vrečke pri blagajni ne potrebujete. Namesto nje vzamete doma košaro ali zložljivo platneno vrečko, ki jih zdaj že povsod dobimo in trajajo leta.
 
Ko smo se že malce navadili in ozavestili, da polivinilasta plastika svinja naše okolje, so začeli ljudje vstopati v trgovine z rokavicami, ki se sicer nahajajo pri kruhu.
 
In veš kaj, ko sem prišla iz trgovine, sem bila zelo žalostna. Mogoče bi se bolje reklo precej jezna. Okoli trgovine je bilo na tleh polno teh polivinilastih rokavic.
 
Mislim, da ljudje še vedno ne razumemo dovolj in ne vidimo dlje od svoje hlebčkaste okrogline spodaj na koncu hrbta.
 
Saj bi zakričala od te jeze, pa bi lahko kdo mislil, da pod bufom kašljam. Potem pa ne vem, kaj bi se zgodilo z menoj. Še posebej zato, ker sredi aprila nosim šal in hodim v trgovino z vrtnarskimi rokavicami. Še pred pol leta ne bi zaradi tega pristala zgolj na infekcijski kliniki.

 
SOČUTJE NA DALJAVO (20. 4. 2020)
 
Trenutno, ko so naše največje skrbi prežeči virusi, se led na Grenlandiji taja z enako hitrostjo kot prej. Sprejeli smo vse možne zaščitne ukrepe in reagirali zelo hitro. Z določenimi ukrepi smo posledično še bolj obremenili okolje, saj smo začeli uporabljati plastiko tudi tam, kjer je včasih ni bilo.
 
Plastika ni rešitev. Tudi nekaj tedenski premor brez gmotnega prometa na nebu ne bo spremenil ničesar, če se bo promet po zdajšnjem življenju zaradi vseh izgub in želji po nadoknadenju izgubljenega začel vrteti še hitreje.
 
Ko bodo ledene ploskve dokončno stopljene, si ne bomo mogli pomagati samo z maskami in rokavicami.
 
Da lahko pijemo vodo iz pipe je slovensko bogastvo. Vsi bi morali stremeti k temu, da bo tudi v prihodnosti tako.
 
Ko hodim po hribih in po bregovih zagledam črne vreče s skritimi odpadki, se zavem, da vsi ne razmišljamo enako. Ko se v idiličnem gorskem potočku zasveti azbestna kritina namesto skale, se zavem, da smo si ljudje zelo različni. In da mnogim ni mar.
 
Gospodična s krono bo kmalu odšla. Ali pa si bo nadela novo ime. Z maskami in rokavicami še vedno lahko hodimo po hrano v trgovine. Ko bo trgovine odplaknilo, pa bo odplaknilo tudi naše domove.
 
Ne pozabimo, kakšno sočutje smo občutili, ko so se Avstralci borili s plameni. Sočutje ob mislih, da smo lahko ganjeni, ne pa tudi zaskrbljeni, ker je Avstralija daleč stran. A tudi Vuhan je bil.
 
Ta teden bo dan Zemlje. Če bomo razmišljali sočutno, bomo razumeli, da je tudi papirček od bonbona sredi travnika ogrožujoč.
Papirček od bonbona daš v koš. Še bolje pa bo, če ga sploh ne poješ.
 
SMRTONOSNI DOTIK (22. 4. 2020)
 
Ko sem bila še zelo majhna deklica, me je mama učila, da nikoli ne smem pobožati srninega mladiča, če bi ga kdaj našla v gozdu. Ali se dotikati ptičjih jajc v gnezdih. »Živalske mame bi jih zapustile, ker bi jim smrdeli po človeku in mladički bi osamljeni poginili.«
 
Kadarkoli hodim po bolj samotnih gozdnih poteh, se bojim srečanja z medvedom. Še bolj pa medvedke z mladičem. Spomnim se mame krave, ki me je pred leti na Veliki planini preganjala - verjetno zaradi zgolj napačnega pogleda njenega telička.
 
V naravi je neizmerna moč. To vemo, kadar smo priča poplavam, plazovom, požarom, potresom. Nobena tehnologija, nobeni veliki umi se ne morejo kosati z njo do te mere, da bi jo ustavili. Čeprav ji ljudje s svojimi zanikrnimi dejanji ves čas kažemo svoj nehvaležen odnos. Tukaj le gostujemo, nismo njeni lastniki. Ko nas ne bo, ona še vedno bo. Vendar to ne pomeni, da nismo njeni najhujši rablji.
 
Srečanja z mamo medvedko se bojim zaradi njenih morebitnih preteklih slabih izkušenj z ljudmi.
 
Vsi jih imamo.
 
Zaradi njih se učimo in spreminjamo svoja vedenja. Zaradi njih nekaterim več ne zaupamo, v drugih pa najdemo nove sogovornike ali celo prijatelje. Slabe izkušnje nas krepijo, a v nas puščajo prižgane alarmne lučke. Le-te se včasih prižigajo tudi ob nepotrebnih trenutkih. Kar nas seveda tudi utruja, a dela previdnejše, bolj pragmatične in predvidljive.
 
Vsaka ženska, ki je pod srcem kdaj nosila otroka, ga kasneje hranila in vzgajala, spontano razume besedno zvezo mati volkulja ali mati levinja. Pozna tudi moči, ki pritičejo tej poklicanosti, pa če ostanemo zgolj pri neprespanih nočeh, ki lahko trajajo mesece ali se zategnejo v leta.
 
Ostajam doma, a za obiskovanje narave žrtvujem vse svoje proste minute. Ker je tako pomirjujoča, hranilna in nestigmatizirajoča.
 
Vsakemu lahko ponudi nekaj. Vsak lahko delček nje vzame zase. In to brezplačno.
 
Odkar smo v dobi slogana #ostanidoma#, dnevno lahko opazujem rast paglavcev v gozdnih lužah. A vode primanjkuje. Če dobro pomislite, v tem obdobju deževnih dni ne moremo prešteti niti na prste ene roke.
 
Prišla sem do gozdne luže, kjer so nebogljeni paglavci že skoraj lezli en čez drugega, ker je bilo vode le za vzorec. Močno sem se spraševala, kaj mi je storiti in se spomnila maminega opozorila, da se vtikanje v naravne zakone konča slabo.
 
V bližini je tekel spokojen potoček. Kot v posmeh, da je vode v njem dovolj. Naj prenesem paglavce tja? Ali niso paglavci v stoječih vodah? Bi okužila plavalce z bakterijami na svojih rokah, čeprav zdaj plavajo v rjavi luži?
 
Z rokami smo zajeli vodo potočka in povečali lužo. Za malo. Da bo dovolj do naslednjega dne.
 
Drugi dan smo kratkohlačniki tekali po gozdu in podili klope s sebe. Temperature zraka so bile prijetne, a še zdavnaj ne običajne za april, ki sem ga bila navajena iz otroštva.
 
Prispeli smo do luže, ki je ni bilo. V suhi podlagi sta zevala le dva črna kroga nekdanjih živalic, ki nista več z ničemer izdajala, kaj sta bila dan poprej.
 
Nisem se mogla znebiti misli, da bi dan prej morda lahko posegla v zakon narave in za tistih nekaj sto žabončkov naredila vse drugače. Morda pa tudi ne. Morda bi jih prehitro odplaknilo ali bi postali hrana potočnih živalic.

MOJ DEŽNIK JE LAHKO ... (24. 4. 2020)
 
S tretješolcem sem se srečala preko ekrana. Že v naprej sva se preko e-pošte dogovorila, da naj pripravi za delo tisto gradivo, ki bi ga želel predelati z mano.
 
Prišel je z berilom in mi prebral naslov. Ela Peroci: Moj dežnik je lahko balon.
 
Preden sva začela z branjem, sem ga povabila, naj razmišlja, kam bi ga popeljal njegov čarobni dežnik. Kar nekaj časa si je vzel za razmislek. Potem pa je bilo videti, kot da še ne želi povedati odgovora.
 
Namignila sem mu, da lahko začnem jaz, potem pa bo povedal še on. Seveda je pristal.
 
Izdala sem mu, da bi me moj super dežnik popeljal na morje in v mislih sem se že sprehajala po morski obali.
 
»Kaj pa ti? Kam bi šel?« sem ga ponovno vprašala.
»Mene pa bi dežnik peljal v šolo!«
 
Verjamem, da ste razumeli, da v tisto šolo, ki stoji na sončni Duplici, čeprav so počitnice pred vrati.
 
Želim si, da boste med počitnicami vsi zmogli zapreti svoje računalnike in se odpreti naravi.

Vabljeni, da si v najnovejši Kamničanki preberete intervju z mano. Za lažje branje sledite linku in se pomaknite na stran 5.

RDEČA KOŠARA (30. 3. 2020)
 
Hodim po pločniku. Košara mi binglja ob desnem boku. Verjetno grem proti trgovini. Sonce sije, cesta je skoraj prazna. Vse je malce nenavadno.
 
Skoraj ne srečujem ljudi, na lokaciji, kjer jih sicer mrgoli. Tudi avtobusov ni in zaljubljenih mladih. Ptice čivkajo okoli mene. Glasno, da še nikoli tako. Vse deluje malce izkrivljeno in popačeno.
 
Končno le zagledam neko živo bitje, ki prihaja po pločniku z nasprotne strani. Nek starejši gospod je s kužkom. Videti je, da sta že oba upokojena. Kužek se mu prijazno smuka okoli nog in videti je, kot da sta najboljši par.
 
Gospod med hojo nenadoma omahne in pade na tla. Takrat se prebudim iz zamegljenega opazovanja svoje okolice. Misli se mi hitro zbirajo okoli ene same: »Nikogar ni, samo ti si. Pravkar si ponovno naredila izpit iz prve pomoči. Vsi ljudje so dolžni pomagati, tudi, če nimajo opravljenega tečaja.«
 
 
Neka nevidna sila me kot električni sunek pomakne na mesto gospodovega padca, kužek ob njem nesrečno cvili. Zmeden je in prestrašen. Pobožam ga. S kotičkom desnega očesa uspem videti svojo rdečo košaro, ki mi pade na tla. V glavi mi utripajo navodila, ki jih moram takoj izvesti: "Preveri dihanje, pokliči reševalce, začni z masažo srca, pošlji nekoga po defibrilator..."
 
Nekoga pošlji po defibrilator ... saj vendar ni nikogar nikjer!
 
Po žepu iščem telefon in …
 
... takrat se zbudim. Na pol v snu se zavem, da gledam v strop svoje spalnice, s srčnim utripom, ki je preskočil vse omejitve. Diham. Razmišljam…
 
Nikomur ne se smem približati na več kot 2 metra. Nisem v VČASIH. Sem v SEDAJ.
 
Sem v novem svetu, kjer se ne smem dotikati ljudi. Skorajda ne pozdravljati, ker je v moji sapi lahko kaj kužnega.
 
Utrip se počasi umirja, diham počasneje. Poigravam se s svetlobo lune, ki kuka skozi luknjice v roleti. Popolnoma sem zbujena in nikakor ne morem zaspati nazaj. Mojo glavo so preveč obsedle misli, kaj bi storila v zgodbi, ki je nisem odsanjala do konca.
 
Želim si hitro zaspati nazaj, da bi sanje lahko nadaljevala.
 
Vem, kaj bi storila. Še vedno sem človeško bitje.
 
Kaj bi storili vi?
 

GOZDNA SOLATA (31. 3. 2020)
 
Ta vikend me je narava naučila veliko novega. Seveda moram novo znanje z gotovostjo pripisati svojemu dobremu opazovanju okolice, pa tudi radovednosti. Neizogibno pa je tudi priznati, da sem svoji radovednosti našla ime v dobri knjigi.
 
Vrtnarica sem šele slabih deset let. Prej sem celo življenje živela v bloku in nihče od mojih bližnjih se v mojem otroštvu ni kaj prida ukvarjal z vrtom. Bolj kot ne z okrasnimi rastlinami, nekaterimi grmovnicami na melodijo ribeza ali joste, sicer pa vrtnarili nismo kaj dosti. Seveda to ne pomeni, da nisem gojila svojih kaktusov, muhožerk in kasneje tudi zelišč na balkonu v posodah.
 
Ko sem se poslavljala od sestre svojega dedka, preden nas je za vedno zapustila, mi je podarila nekaj svojih predmetov in me opozorila, kaj vse moram paziti, ko bom imela svoj vrt. Še danes se spomnim nasmeha in celo posmeha ob tem.
 
Jaz in vrt … nemogoče. Če bom kdaj imela hišo, bo pred njo samo lepa zelenica, v vsakem kotu pa en lep rdečkasti javorček. Pa še ta ne prevelik.
 
No, saj veste tisto o zarečenem kruhu, ane.
 
Danes imam vrt, ki pa sicer ni prav v ničemer klasično slovenski. To pomeni, da ni nikoli pripravljen ob času, nikoli preštihan, nikoli brez plevela. Je permakulturni, spontani, plezajoči, a vendar obdelan z vso hvaležnostjo in raziskovalnostjo mojega duha.
 
Prvo leto sem še vztrajala pri odstranjevanju plevela, sčasoma pa sem se naučila, da je ravno plevel po večini naša super hrana in da bi morali imeti vrt zaradi plevela, ne pa umetnih sadik (ki zelo pogosto ne ljubijo naše zemlje ali podnebnega pasu vrta), ki nam pogosto nakravžljajo živce.
 
Te dni grem vsak dan v gozd. In kar nekaj dni sem opazovala rastlinico, ki me je zelo spominjala na regrat, pa vendar … naj se zastrupim zdaj, ko je zaprt še zdravstveni dom!?!
 
Tako zelo privlačno zelen je bil in tako mehak. Spomnila sem se, da sem enkrat nekje prebrala, da so vse vrste regrata užitne. Otrok v meni ni popustil in hop, en listek zabašem v usta. Prežvečim in še vedno diham.
 
Čutim okus po krompirju. Ne morem dočakati prihoda domov. Najdem knjigo, ki jo posedujem že nekaj let in spiham prah z nje. Gospod Cortese se mi nasmiha iz nje in pritrjuje, da imam dober instinkt.
 
Našla sem novo solato! Poleg tega prelistam knjigo do konca in verjeli ali ne, najdem še nekaj bolj zanimivega. Na vrtu imam rastlino, s katero bijem boj vsako sezono posebej. In vsakič znova se pogovarjam z njo, ker se noče in noče prenehati razraščati. In zdaj mi prijazni Dario pripoveduje, da je to specialiteta, ki so jo cenili že stari Rimljani. In ne samo to, še poskrbela bo za moje zdravstvene težave, ki jih občasno imam.

Zdaj vem, zakaj se ni hotela odseliti. Ker se je ves čas pogovarjala z mano in mi namigovala, da jo potrebujem.


ČEBELJI VRTEC (1. 4. 2020)
 
                                               “Če bi čebela izginila z obličja sveta,                                   bi človeku ostala ne več kot štiri leta življenja.
                                                                   
                                                                                                                                                                                  Nič več čebel,                                                                        nič več opraševanja,
                                                                               nič več rastlin,
                                                                                 nič več živali,
                                                                           nič več človeka.”
                                                                                              (Albert Einstein)
                              
 
 
Sonce me je čez šipo prijetno vabilo na teraso in seveda sem se vdala. Po naravi sem mačka, pa še to verjetno z napačnim paketom preseljena v Slovenijo iz Ekvatorja.
 
Na poti ven sem s seboj vzela tudi knjigo. Za vsak slučaj, če bo mir in sreča. Če se z izhodom na teraso izognem vsaj svoji pisarni (beri računalnik), pa ne uidem zvonjenju telefona ali stalnemu zalezovanju svojih sinov. Včasih ne bi bilo slabo imeti petnadstropne hiše in se skriti v podstrešje, kjer straši.
 
Sedim na stolu, ob steni v navideznem zatišju pred vetrom in gledam v nebo. Prihaja oblak, ki mi bo vzel nekaj minut toplote, čeprav je dan kljub sončnim žarkom hladen. Prihod oblaka izkoristim za prvotni namen prihoda na teraso: za branje. Toplo sonce bi kaj hitro lahko povzročilo zapiranje oči.
 
Berem zanimiv in iskriv življenjepis naše znane pisateljice in razmišljam o njej. Hladi me. Ampak vstati se mi ne da. Lahko bi prebudila pogled kakšnega družinskega člana, ki me je za nekaj minut že dal na listo nesodelujočih.
 
Gledam v oblak in ga rotim, naj se premakne, da mi ne bo treba po jopico.
 
Zmagam!
 
Sonce posije, negotovo moč njegovih žarkov pa skušam s svojim dojemanjem še ojačati, čeprav ne deluje najbolje. A vendar … program se sproži in rolete se začnejo spuščati.
 
Skozi zaprte oči postanem bolj dovzetna za šume v okolici.
 
Ni jih veliko. Soseda nekaj brklja na vrtu. Vrabci ščebetajo par metrov stran v krmilnici in oboji se delamo, da ne obstajamo drug za drugega.
 
Potem postanem bolj pozorna in okoli mene brni roj čebel. Poznamo se. No, vsaj meni se zdi tako. Poleti prihajajo na pašo na zelišča, še posebej na sivko. Vedno sedim med njimi in jih opazujem z razdalje parih centimetrov. Nikoli me ne pičijo. Zavest jim tega ne naroča. So sodelujoča bitja.
 
Včasih prihajajo prezgodaj. Nekatere najbolj pogumne prepričajo sončni žarki in odletijo iz čebelnjaka v širni svet. Takrat jih najdem na okenskih policah in jih hranim z medom. Želim si, da bi z nekaj požirki uspele nazaj v varen dom.
 
Sonce me še kar naprej priganja k mižanju, čebele pa mi ne dajo miru. Usedajo se po obrazu, rokah … brenčijo okoli mene. »Ljubice drage,« jim kar glasno spregovorim, »marjetice imate in regrat. Sivke še ni!«
 
Moj govor ne pomaga. Verjetno pri pouku na daljavo nimajo dovolj ur tujega jezika človeščine.
 
Predam se in odprem oči. Gledam v travo in razmišljam. Sušno je, to pa res.
 
Žejne so!
 
Vstanem. Če me ni prepričal oblak, so me čebele. Itak sem sedela šele dobrih pet minut.
 
Odprem vrtno pipo, poškropim kamenje in počasi prihajajo k meni. Zmočim si dlani, lezejo po meni in s tistimi jezičkastimi slamicami cuzajo vodo.
 
Predam se. Za 15 minut postanem dojilja v čebeljem vrtcu in šele takrat res pozabim na vse svoje skrbi.
 
 
DOBER KOT KRUH (7. 4. 2020)
 
Učiteljica Jana mi je poslala fotografije 4.a pri peki kruha na temo: "Biti srčen in dober kot kruh."
 
Je kruh res dober? Zakaj rečemo, da je nekdo dober kot kruh? Danes nas večina strokovnjakov opozarja, da pretirano uživanje kruha škoduje našemu zdravju.
 
Kakšen sploh je dober kruh?
 
Merila za kakovost kruha so se skozi zgodovino zelo spreminjala in kvaliteten za naše telo je bil res samo v obdobju, ko še niso poznali kvasa in so napol zdrobljene žitarice kisali, nekako povezali v testo in spekli.
 
Seveda, je bil tak kruh tudi močno žvečilen. Ampak ljudje so na tak način pri zajtrku že trenirali obrazno jogo, za katero danes odštevamo denar.
 
V obdobjih revščine, ko je bil na voljo le črn in suh, zbit kruh, so ljudje hrepeneli po mehkem, dišečem in belem kruhu. Takrat je verjetno nekdo tudi izumil rek: »Dober kot kruh.«
 
Danes dobrega kruha skoraj ne morete več kupiti. Dobrega po okusu že, po učinkih v vašem telesu pa ne. V množičnih obratih peke kruhu in pekovskim izdelkom dodajajo vse možne aditive, da je kruh elastičen in okusen. Ko ga boste poskušali speči sami, boste videli, da ni simpl kot pasulj (čeprav tudi kuhanje dobrega pasulja ni simpl).
 
Uspeh pri peki kruha je odvisen od mnogo dejavnikov. Lahko uporabite natanko iste sestavine, moko iz iste vrečke, pa dva kruha ne bosta enaka. Prvi bo slasten, drugi zbit v kepo in drobljiv.
 
Včasih nam ponagaja Luna. Luna ima velik vpliv na dogajanje na Zemlji. Včasih postanemo zaradi nje bolj muhasti, utrujeni, nespeči, nekateri pa ponoči celo hodijo okoli zaradi njenega vpliva.
 
Pa vendar … ni samo Luna. Tudi mi smo in naše misli. In naša prisotnost. Smo res tam, ko mesimo kruh? Je naša glava pri kruhu ali razmišlja kaj drugega? So v naši glavi lepe misli ali smo obdani z žalostjo, strahom, jezo? Se s testom pogovarjamo ali ga obdelujemo kot brezoblično in nepomembno zmes moke in vode?
 
Ali peka kruha pove tudi kaj o nas samih?
 
Zadnje tri tedne veliko ljudi začenja s svojo peko kruha. Morda to ni naključje. Morda je zdaj pravi čas, da postanemo še bolj srčni. Da spoznamo, kaj je res dober kruh. Da bomo na tak način lahko tudi lažje spoznali sebe in druge okoli nas.
 
 
CONA UDOBJA (8. 4. 2020)
 
Si že kdaj prespal v šotoru?
 
Jaz že nekaj zadnjih poletij šotorim in veš, če bi rekla, da so v šotorjenju samo lepe stvari, bi se krepko zlagala. V nobeni stvari na tem svetu ni samo dobrih in samo slabih stvari.
 
Ko smo nakupovali opremo za šotorjenje, sem se zelo veselila prve noči v šotoru. Malo pa me je glodal tudi strah. Moja sinova sta bila takrat še zelo majhna in polno nenavadnih vprašanj se mi je porajalo glede počitnic. In veš kaj … na niti eno od teh vprašanj si še nisem odgovorila, to pa samo zato, ker sem v praksi naletela na čisto druge težave in izzive.
 
Bojda obstaja pregovor: »Ko človek naredi načrt, se bog zasmeji.« In veš, odkar ga poznam, lažje živim. Ker skoraj nikoli ne gre nič po načrtu. Prejšnji vikend bi morala plesati na plesni prireditvi, pa sem hodila po gozdu in nabirala čemaž.
 
V zadnjih letih sem začela o svojih načrtih razmišljati drugače. Kadar mi načrt spodleti, si rečem, da zagotovo obstaja nek boljši razlog, da se je to zgodilo. Da je nov načrt preprečil starega, da sem lahko ostala varna in zaščitena.
 
Skratka … prvič na morju s šotorom je zgledalo tako, da je takoj, ko sva z možem razgrnila podlogo za pod šotor, čez njo zlezla ogromna črna kača. In če misliš, da sem zakričala, potem zagotovo preveč gledaš grozljivke. Pogledala sem, kje sta otroka.
 
Tudi šotor se ni postavil tako, kot smo doma gledali na promo filmu in poskušali na domačem vrtu. Takrat nismo upoštevali vročine, kamnitih tal in sestradanih otrok.
 
Na večernem sprehodu sem se zapletla v filmsko pajkovo mrežo in se srečala z gospodom pajkom iz oči v oči. Ni hec, ker to ni pajkec, ampak PAJK. Tam na našem morju se gugajo iz povsod navzgor navzdol. In so ogrooooomni!
 
Ko sem zvečer, v trdi temi s čelno lučko, brala knjigo in prisluškovala nenavadnemu šumenju, mi je kar naenkrat srna strmela v oči.
 
Morda ti raje ne bi pripovedovala o škorpijonih ali metuljih, ki so nam prepletli ves šotor pa tudi nekaj delov avta. In nikar si ne domišljaj, da šotorimo v amazonskem pragozdu!
 
Vse to so bili znaki, da sem prišla na popolnoma neznan teren, ki je v meni prebudil kulturni šok. In večkrat sem razmišljala, zakaj mi je tega sploh treba. Še posebej takrat, ko je pihala tako močna burja, da smo morali šotor navezati na avto, da ga ne bi izpulilo iz tal.
 
Nečesa pa sem se pri šotorjenju z gotovostjo naučila. Po vsaki vremenski ujmi so si ljudje med sabo pomagali. Ne glede na državo, jezik ali vero.
 
In ugotovila sem tudi, da sem med potovanjem čez Neznano razvila nove veščine in ugasnila kulturni šok. Da bi me znano kaj kmalu začelo dolgočasiti. Celo tako sem se prilagodila tej morski džungli, da sem lansko leto uspela krmiti mamo srno z mladičem skoraj iz roke.
 
Ne bom pa ti povedala, da so mi kljub vsem znanjem kobilice nažrle omarico za posodo. Ker še vedno ne morem vplivati na vse. In si niti ne bi želela.
 
Želim si le, da bi se letos poleti lahko vrnila tja nazaj in rekla kobilicam: »Tukaj imate to frdamano omaro, samo da bom lahko zaplavala v morju!«
 
                                                           
LUČ NA KONCU TUNELA (9. 4. 2020)
 
                                                                            "To kar mislimo,
                                                                             to postanemo."
 
                                                                                                                                                              (Medvedek Pu)
 
Kaj se dogaja, ko hodiš po tunelu?
 
Enkrat sem bila pozimi na Hvaru in sem šla obiskat vasico, do katere se je prišlo samo skozi dolg, na roke izklesan tunel. V njem je prostora samo za avtomobil v eni smeri, seveda.
 
Poleti, ko je sezona na višku in je tam obilica turistov, na obeh straneh tunela stoji semafor. Tako se nikoli ne more zgoditi, da bi se dva avtomobila srečala na sredini tunela in se potem dogovarjala, kdo bo vozil vzvratno vso tisto dolgo pot po neosvetljeni makadam cesti.
 
Domačinom se je zdelo nekaj popolnoma naravnega, da pozimi ni semaforja. Preprosto so mi povedali, da se postaviš pred tunel, nekaj časa stojiš in gledaš.  Če v daljavi zagledaš svetlobo, pelješ. Če svetlobe ni, pomeni, da je v tunelu avto. Opozoriti me seveda niso pozabili, da naj dnevne svetlobe ne zamenjam za avtomobilske luči.
 
Od tistega dne je minilo skoraj dvajset let, a tistega tunela se spomnim, kot bi bilo danes. Tudi časa, ki sem ga namenila temu, da bi se prepričala, kakšne vrste svetloba je na drugi strani.
 
Oči so mi skoraj padle iz jamic, tako kot te dni, ko samo buljim v to škatlo pred sabo.
 
Spomnim se tudi svojega strahu. V resnici neutemeljenega. Kaj bi bilo najhujše, kar bi se mi lahko zgodilo … nisem bila v smrtni nevarnosti. Samo vzvratno bi morala voziti po temi. Zoprno sicer. Morda bi oplazila skalo …
 
A strah se ni polegel. Šele nekje na sredi tunela je splahnel, ko se je zagotovo vedelo, da vidim dnevno svetlobo. Takrat sem še malce stopila na gas.
 
To naše trenutno obdobje se mi zdi kot vožnja po tem tunelu. Ves čas se vozim v temi in gledam naprej. In tudi malce me je strah. Več strahov je, nekateri so nenavadni, ali pa tudi ne. Odvisno od mojega sogovornika.
 
Vozim,  gledam naprej in čakam na drugo stran. Da bom prišla ven, ven iz tega temnega in klavstrofobičnega tunela ter namesto krasnega peščenega zaliva zagledala ljudi brez mask, ki se rokujejo, družijo in objemajo.
 
In ta vožnja po tunelu se vsake toliko časa zazdi v vzvratno, saj določene novice, omejitve in tudi moje lastne misli samodejno prestavljajo moje vozilo nazaj namesto naprej.
 
A nočem več voziti nazaj. Hočem ven, ker na koncu tunela sije svetloba. In zato sem že nekaj časa nazaj sklenila, da ne bom več izgovarjala določene besede. Ta beseda v mojih mislih in na mojem jeziku nima več mesta. Deložirala sem jo, jo izselila.
 
Vsi veste, za katero besedo gre. Ta beseda je v vsaki novici. Zato se izogibam televizijskim in radijskim novicam. Ker prileze v moja ušesa, tudi, če ne poslušam in samo kuham ali obešam perilo. Priplazi se kot zlobni duh v pravljici.
 
Zakon privlačnosti je jasen. O čemer veliko govorimo in na kar veliko mislimo (tudi, če tistega sploh ne maramo), dobiva neznansko moč.
 
In moje podpore tale slavna gospodična ne bo več dobivala. Čeprav njeno ime nakazuje na plemiško kri. Enako se lahko odločiš tudi ti. Ko ne bo več dobivala salv aplavza, se bo od sramu pobrala.

Začelo se je v petek, 13. 3. 2020.

Morda je bil petek trinajsti prvič v mojem življenju zares pomenljiv datum. Ste vedeli, da večina letalskih družb v svojih letalih nima sedežev v 13. vrsti in za vrsto 12 pride kar vrsta 14?!?

Ste vedeli, da bomo čez nekaj let svojim vnukom pripovedovali, kako so na petek trinajstega v Sloveniji izdali odlok o zaprtju šol in vrtcev zaradi grozečega virusa Covid-19?

Če je bila kriva le vraževernost, če nam ga je zakuhal le petek trinajsti, bi proti koncu leta 2019 vsem tiskarjem koledarjev za leto 2020 predlagala, da storijo enako kot v letalih. Preprosto preskočijo trinajstico in jo nadomestijo s štirinajstico. Prepričana sem, da bi tudi vi sodelovali z menoj in celo primaknili kak dinarček za tiskanje koledarjev.

V zameno za pristen čas, ki ga izgubljamo, ker ob sebi nimamo nekaterih ljubih oseb. Ljube nam osebe niso samo naši najbližji. Ljube osebe so vse, ki sestavljajo koščke naše sestavljanke in sicer tako, da se v vsakem dnevu puzzle zložijo v celoto. Včasih so nam ljube tudi tiste osebe, ki jih sicer mrzimo, ne zahajamo na določena mesta zaradi njih … a tudi one so del sestavljanke, saj nas učijo zoreti na drugih področjih življenja.

Rada bi podarila svoj glas nazaj vsem tistim, ki jim je odvzet. Rada bi slišala glasove vseh otrok v šoli, ki se ravno zaradi moje prisotnosti včasih počutijo bolj varne. A tokrat ni nihče vsemogočen, ker vsi samo čakamo.

Verjamem svoji prekaljeni, že upokojeni sodelavki in držim pesti, da njeno reklo drži: »Tudi to bo minilo!«

Spodaj pripenjam vse zapise (na odsekih delno prilagojene za takšno branje), ki so nastali v prvih dveh tednih karantene, kot uvodnik v časopisu Sončne novice z Duplice, ki ga trenutno še vedno urejam kot zaposlena na OŠ Marije Vere. Zgolj z enim namenom: da se učenci še vedno na nek način počutijo povezane in da je časopis rutina, ki jo redno berejo tudi nekateri učitelji.

Verjemite, tudi oni bi radi vrnili svoj glas v učilnice.

Vabljeni k branju!
 
 
DRAGI UČENCI! (17. 3. 2020)
 
Dnevi, ki so pred nami, bodo popolnoma drugačni od tistih, ki ste jih navajeni. Veliko manj bo hitenja ob jutrih, ne bo nobene gneče v garderobah, nobenega kričanja na hodnikih, nobenih sošolcev, ki te spotikajo in nobenih učiteljic, ki opazijo tudi tvoje vrtanje po nosu.
 
Seveda bo vse to na začetku zelo zabavno in sproščujoče, kaj hitro pa se ti lahko zgodi, da bo ta silna množica neskončnega časa v tišini postala dolgočasna. Ker tudi računalniki, v katere boš zaradi pouka na daljavo zdaj končno prisiljen buljiti, ne bodo dolgo zabavni. So pač mrtve, tehnične zadeve, ki nam ne nudijo toliko užitka kot živi ljudje.
 
Ker se v teh dneh ne smemo družiti med seboj, veliko staršev pa je, tako kot ti, doma in delajo od doma, je to čas, ko lahko gradimo na medsebojnih družinskih odnosih. Med sabo se lahko več pogovarjamo in delamo stvari, za katere sicer nimamo nikoli časa. Zaradi situacije, ki je nastala, bodo starši morda bolj nestrpni, ampak vedeti moraš, da je to le zaradi vseh skrbi, ki jih nosijo v svojih glavah. V veliko pomoč jim bo, če boš opravila, ki jih že zmoreš opraviti sam, naredil ti. Zagotovo je to jutranje pospravljanje sobe in svojih oblačil. Lahko pa se preizkusiš v pripravljanju zajtrkov, večerij ali celo kosil.
 
V času, ko se boste šolali na domu, bomo na šolski spletni strani objavili enostavne recepte, ki se jih lahko z nekaj pomoči loti vsak prvošolec. Zdaj bo čas za dejanja, za katera zaradi treningov, interesnih dejavnosti, glasbene šole in drugih zaposlitev, nimaš niti časa, niti nisi v najbolj norih sanjah pomislil nanje.
 
Predlagam ti, da poslana gradiva obdeluješ v skladu s svojim urnikom. Torej na določen dan obdelaš predmete, razporejene po dnevih, ki bi jih tudi sicer imel na ta dan. Ne hiti in ne prehitevaj. Učitelji so smiselno sestavili potek pouka, zato ne misli, da boš en dan naredil dvojno delo, da boš dal drug dan lahko vse štiri od sebe. Tak način dela te bo na dolgi rok utrudil in demotiviral.
 
Glede na čudovito vreme predlagam, da se s starši odpraviš v gozd. Tam je veliko prostora, predvsem pa svežega zraka. Gozd je najboljša učilnica za vas otroke. Jutri bom napisala, kaj vse sem našla in nabrala v gozdu. Pa tudi dodala kakšne recepte za nabrane dobrote.
 

GOZDNA UČILNICA (19. 3. 2020)
 
V naši družini vsak dan hodimo v gozd in tam preživimo 2 do 3 ure. Opazili smo, da odkar v Sloveniji ni pouka v šolah, tam dejansko srečujemo žive ljudi. Prej smo se pogovarjali samo z drevesi, ptiči in močeradi. Zdaj pa smo veseli, ker je lahko veliko otrok na svežem zraku, staršem pa se ne mudi preveč domov.
 
Žalosti nas le to, da opažamo povečano število odpadkov po tleh, kjer jih prej nikoli ni bilo. Prepričana sem, da veš, da plastičnih smeti ne puščamo tam, ker skoraj nikoli ne bodo razpadle. Če pa te prime kakat in moraš uporabiti robček, pa ga prekrij z listjem (prav tako kakec). Tisti robček, s katerim si obrišeš nos, pa lahko v žepu prineseš domov in ga vržeš med bio odpadke.
 
Ko se sprehajaš po gozdu, se za trenutek ustavi. Zapri oči. Samo dihaj in poslušaj. Naj se čas ustavi. Zdaj se nam nikamor ne mudi. Globoko dihaj. Ko vdihneš, zamiži in dvigni roke nad glavo, kjer jih skleneš in močno potisneš proti nebu. Ko se skoraj dotaknejo neba, pa začneš izdihovati skozi zobe, tako da izgovarjaš črko S. Če to vsak dan potreniraš vsaj petkrat v gozdu, boš močno okrepil svoja pljuča, kar je še posebej pomembno zdaj v tem času.
 
In potem moraš najti gozdno lužo. Kajti tam je zdaj veliko mrestov. In če greš vsak dan v gozd in si izbereš svoj mrest, boš vsak dan opazil napredek v razvoju malih žabic. Najprej bodo samo pikice. Potem pa bodo pikice rastle in dobile male repke … Kaj se zgodi pa potem, mi boš pa povedal ti, ko boš našel svoj mrest.
 
Potem boš našel podrta debla in preizkusil vse svoje spretnosti ravnotežja. Povej mamicam, da se lahko preizkusijo tudi one in bodo nominirane za glavno igralko v filmu Dirty Dancing. Če bodo pri hoji po hlodu nad lužo padle dol, se bodo kot glavni igralci v istem filmu lahko izkazali očki. Le-ti bodo mamice zavihteli nad sebe, kot je to storil slavni Patric Swayze. Morda bodo v isti luži še paglavci in naredil boš posnetek leta.
 
Poišči tudi lepe kamenčke in jih spravi v žep. Kamni imajo posebne moči. Nekatere hranimo za srečo, zdaj lahko tudi za upanje in zdravje. A veš, kako zelo stari so kamni!?! Zagotovo imajo čarobno moč! Najlepše lahko poslikaš.

In ne pozabi: BOJ SE SAMO STRAHU!
 

O HVALEŽNOSTI (20. 3. 2020)
 
Danes sem se morala po enem tednu odpraviti v trgovino. Ne boš verjel, da so mi pred vstopom očistili ročaj nakupovalnega vozička. To se mi ni zgodilo še nikoli prej. Ni slabo, ampak v danih okoliščinah mi ni bilo prijetno. In veš, zakaj ne … ker se mi je zdelo, da so se ljudje pred trgovino in v njej gledali kot prestrašene antilope, ki bežijo pred levom. Po drugi strani se mi je zdelo, da med nami tam, ki smo vsi prišli po hrano, visi neka tiha napetost. Ampak meni se zdi, da smo še vedno ljudje, ki se moramo spoštovati.
 
Si kdaj pomislil o otrocih, ki imajo mamice prodajalke ali očke zdravnike. Ali poštarje, komunalne delavce … skratka na tiste otroke, ki zaradi trenutnih razmer ob sebi nimajo ves dan enega ali celo obeh staršev. Ki morajo dopoldne čisto sami delati vse naloge za šolo. Ker jim čisto nihče ne najeda in teži. Če si morda med njimi in skrbno opravljaš svoje šolske obveznosti, si velik junak.
 
Tako kot sem danes rekla eni od trgovk … da bi po koncu te koronazapletenezadeve morale dobiti medaljo za pogum. In veš kaj … ko mi je druga prodajalka na blagajni po plačilu rekla hvala, sem ji rekla: »HVALA, KER DELATE ZA NAS!«
 
A veš kaj, res sem ji bila hvaležna. Iz dna srca. Ker ravno hvaležnost je v teh dneh tista, ki nas varuje in zdravi. Ker moramo biti hvaležni, da smo doma na varnem. Hvaležni vsem tistim, ki delajo za nas in skrbijo za bolne. Ker hvaležnost je ena taka močna čarovnija, sploh če jo čuti več ljudi.
 
Je pa res, da sem danes dobila tudi ponudbo, da lahko odkupim, ne, celo dobim brezplačno devetletno deklico, ker nagaja sestrici in noče delati za šolo. Ali misliš, da bi morala sprejeti ponudbo in pomagati tej mamici, ki mi je pisala? Saj ti pa zagotovo ne kravžljaš živcev staršem, ane.
 
Verjamem, da si jim potihem hvaležen za priganjanje k delu. Ker ravno na tak način se boš naučil najbolj pomembnih veščin za življenje: recimo vztrajanje. Življenje je še dolgo. Nikoli ne veš, kdaj boš to veščino potreboval. Če ne prej, pa takrat, ko boš ti očka ali mamica.
 
Ker med vikendom ne boš delal za šolo (tako krutih staršev pa le nimaš, sicer pa javi in jih brezplačno odkupimo), bo več časa za ustvarjanje.
 
Še posebej bi ti namignila, da zvečer narediš spisek desetih stvari, za katere si hvaležen. Sploh pa si tak spisek treh stvari lahko narediš vsak večer. V kak poseben skriven dnevnik. Včasih pa si jih zapiši v svoje srce.
 
Zdaj pa še malo in vikend! Torbo pa skrij v omaro, da ne bi kakšna mamica želela vaditi učiteljskega poklica tudi v soboto.
 
Za zdravje s soncem naprej!
 
OBJEMI DREVO IN POIŠČI MRAVLJICO (23. 3. 2020)
 
Če ti po pravici povem, mi je dolgčas po svetu, po gužvi, po kričanju na šolskem hodniku. Tudi po tem, da mi nekdo, ki ima ravno največji in najbolj pomemben problem, potrka na vrata kabineta ravno takrat, ko mogoče v mojem kabinetu že joka en učenec ali pa z dvema vodim mediacijski pogovor. Pogrešam, ko mi poveste, da ste utrujeni od šole, ko imate na dan natančno preštete ure do naslednjih počitnic … zdaj pa sploh ne vemo, kako šteti, ane?! Pogrešam tudi odrasle … prijatelje in znance.
 
In veš, tudi mene je včasih strah in takrat me tako stiska v prsnem košu, da mislim, da bom kar prenehala dihati. Ampak potem se spomnim na Matejino mravljico in to mi res pomaga. In vsak dan, ko grem v gozd, si izberem eno drevo in ga objamem. In ga dolgo objemam. In ko ga objemam, si vedno mislim, da objemam določeno osebo. In če ti bo hudo, se spomni name in tisti dan bom dobila tvoje nevidno sporočilo in te objela preko drevesa.
 
 
ZEMLJA NA DOPUSTU (24. 3. 2020)
 
Takole ti povem: danes so mi oči skoraj padle iz jamic, možgani pa so se mi skoraj scvrli. Še nikoli v življenju nisem dobila toliko mailov, na katere sem zaradi ažurnosti skušala takoj odgovoriti.
 
Ampak veš, najhuje je bilo, da so tudi tisti ljudje na drugi strani odgovarjali takoj nazaj. In potem, ko sem bila spet jaz na vrsti za odgovor, je zvonil telefon. In potem sem dvignila telefon, šla nazaj odgovarjat na mail in spet zvoni telefon in kliče me še druga sodelavka.
 
Tole računalniško pogovarjanje pa sploh ni zame. Gre nekako prepočasi, čeprav se hitro dogaja. Čeprav moram poudariti, da sem hvaležna vsem za vse, kar mi pošiljate za časopis.
 
Ampak sem se danes možu pohecala, da bom dala kar odpoved glavne urednice. No, ampak potem me je pa čakal en krasen mail od mojega tretješolca. Včeraj mi je obljubil, da me bo (ko bo odrasel, jaz pa babica) peljal na sladoled z mopedom, danes pa mi je obljubil, da se bo preko sestrice, ki hodi med rekreativnimi odmori k meni na sproščanje (in si včasih tudi masiramo dlani) naučil masaže dlani. Tako da sem se na prvo masažo naročila na najino prvo uro, ko se spet dobiva v mojem kabinetu. Samo upam, da bo prej še dopust :)
 
Danes sem kuhala kosilo in odgovarjala na maile. Pa mi sodelavka napiše: »Kuham!«, jaz pa njej: »Kuham, učim v 2. in 6. razredu, sestavljam materiale za šolo, pa še sexy moram biti, ker je zdaj še mož ves čas doma!«. Jutri se bom zaprla v klet in rekla, da lovim miši.
 
 Če jutri ne bo časopisa, sem v kleti. Kopljem skrivno luknjo za pobeg :)
 

ZDRAVILNI ZMAJ (25. 3. 2020)
 
Predstavljaj si, da si zmaj na nebu. Poglej navzdol proti travniku. Koga vidiš … kdo drži tvojo vrvico? Je to deček ali deklica, moški ali ženska? Veter piha in to ti je všeč. Hladen veter bistri tvoje misli in čisti tvoja dihala.
 
Zajadraj visoko. Ne boj se. Človek, ki te spodaj drži, te ne bo spustil. Ne bo dovolil, da mu uideš. Vrvico bo malo popustil, a spustil te ne bo. Varno te drži. Saj res, dragi zmaj … kakšne barve si … in kakšne oblike?
 
Odjadraj više proti soncu in oblakom in poglej navzdol na Zemljo. Poglej nas. Poišči svojo hišo, blok, šolo, travnike in gozdove. Poglej ljudi. Kako majceni so! So samo majhne pikice, mravljice. Malo jih je. Večina jih je po svojih domovih. Veter piha, bistri ti misli in odpira tvoje srce. Rad bi bil pogumen, rad bi naredil nekaj dobrega za ljudi. Poglej naše mesto Kamnik.
 
Predstavljaj si, da imaš žep, iz katerega vlečeš majhne vrečke, ki pa se takoj, ko jih potegneš na plan, napihnejo v velikanske steklene kupole.
 
Poišči svoj dom in poglej ljudi v njem. Zaščiti svoje domače s kupolo. Poišči svoje prijatelje, babice, dedke in druge sorodnike in z njihovimi domovi stori enako.
 
Vsakega zaščiti s stekleno kupolo.
 
Vzemi zdaj veliko kupolo in pokrij naš Kamnik.
 
Žep imaš še poln. Pokrij še Slovenijo in na koncu še našo ljubo Mati Zemljo.
 
Predstavljaj si, da si s svojimi čarobnimi kupolami zaščitil ljudi spodaj pod njimi in jim poslal veliko miru. Dober zmaj si! Nisi tisti iz Žogice Marogice, ki je nagajal.
 
Prišel si zato, da boš zaščitil ljudi in širil mir med njimi. In ko pokriješ čisto vse, kar si želel pokriti (tudi mucke, kužke, zlate ribice, hrčke, želvice, papige …) si vzemi čas, da varno pristaneš na travniku.
 
Vsak dan si lahko zmaj miru in zaščite. Če ti je lažje, ob tem lahko poslušaš glasbo, ki je posneta v območju posebnih frekvenc, ki tvojemu telesu vračajo mir, spodbujajo zdravljenje in regeneracijo ter te tako zazibajo v harmonično ravnovesje.
 Več kot bo teh pogumnih zmajev, lažje nam bo. Povej mamicam in očkom, da so lahko tudi oni zmaji. Bodo pač bolj veliki in že malce zgubani. A še vedno lahko letijo in postavljajo zaščitne kupole. 
In ne pozabi na materinski dan. Ker del mame je tudi očka. Danes je praznik obeh.
 In zato končno čas, da skuhaš kosilo! …obesiš perilo, pomiješ okna, odneseš smeti, preoblečeš postelje, zaliješ rože, pregledaš zvezke, pobrišeš prah, opereš zavese, posesaš, zlikaš perilo,….*
 
*lahko dodaš opravila, ki jih nisem vpisala, ker je zmanjkalo papirja :)
 
 
ŠPELCA (26. 3. 2020)
 
Gledam skozi okno v sivino hladnega dne. Snežinke se vrtinčijo kot prima balerine. Velike so, prave kosmatinke. Zazebe me že sam pogled v vetroven dan.
 
Naenkrat v najbolj oddaljenem delu malega vrta moje oko zmoti nenavadno gibanje. Za trenutek pomislim, da je kosovka, ker barva ustreza. Vendar gibanje ni pravo. Je morda sosedov muc, ki redno inšpektorira pri mojem kompostniku? Nič od predvidenega ni oblečeno v sivo dlako.
 
Lepa je, prava lepotica v svoji vrsti. Za trenutek zastane v gibanju in me začuti. Pogleda proti oknu. Za res kratek trenutek se najina pogleda srečata. Tople oči ima in tako lepo mehko dlako. Rep je zelo dolg.
 
Iz njenih oči izžareva samo eno čustvo. Prepoznam ga. Prepoznam ga, ker ga že dva tedna uziram v očeh ljudi v gozdu, na ulici in trgovini. Strah je.
 
Strah jo je. V bistvu je brezdomka, pregnanka, tatica, prebežnica. V resnici je ljudje ne maramo. Sovražimo jo, gabi se nam, celo koža se nam naježi ob njej. Nekateri celo kričijo ali padajo v nezavest.
 
Čeprav vemo, da je skoraj najbistrejša med vsemi v kraljestvu živali in zaradi tega celo zlorabljena za večino psiholoških poskusov, ki jih vsemogoči človek izvaja nad živalmi, da bi izvedel kaj tudi o svoji vrsti.
 
Špelca je. Pustim jo. Vsako pomlad pride, ko na polju zmanjka hrane in ponovno pritisne spomladanska pozeba, kar sploh ni več nič neobičajnega. Vsako pomlad, ker v trebuščku verjetno nosi svoj zarod. Ker potrebuje toplo zatočišče in hrano.
 
Še enkrat me ošvrkne s pogledom, kot da bi me rotila in prosila za dovoljenje. Sama je, lačna in nemočna. Pustim jo. V srcu jo povabim v dom, za katerega vem, da ga bo našla. Vedno ga. Z nami bo sobivala do poletja, pojedla sveže ostanke sadja in zelenjave v kompostu. Včasih ji bom celo namenoma odstopila malo večji olupek. Ker si bom želela, da bo odšla sita nazaj v svoj svet. Špelca pozna sosedovega mačkona. In dobro ve, da bo tisti del njenega bivanja urejala Mati Narava.
 
 
Glej ljudem v oči. Tudi s pogledom lahko podariš objem.
 
 
POKLIČI SOŠOLCA! (27. 3. 2020)
 
Medtem, ko po mailih in smsjih kar vrvi in gomazi od vseh šal, ki so povezane z našimi domačimi kletkami, pa je v resnici te dni marsikomu pri srcu zelo težko.
 
Veliko razmišljam o otrocih. Ali imajo vsi tople obroke? Ali imajo računalnik, da lahko delajo za šolo? Ali imajo prostor, kjer lahko v miru rešujejo naloge?
 
Vsako jutro od daleč spremljam Izodrom in poslane posnetke srečnih otrok, ki se iz svojih domov javljajo navdušeni, zadovoljni in izpopolnjeni. Kaj pa tisti, ki posnetkov ne pošljejo?
 
Se imajo v teh dneh vsi otroci lepo?

Skrbi me za otroke, ki preživljajo dni na tako majhnih kvadraturah, ko je vsa energija druženja omejena na epicenter družinskega stanovanja. Na prostor zlate kletke. Ali jih starši razumejo? Ali lahko oni razumejo starše? Se razumejo starši med seboj? Znajo prebroditi to nastalo krizo brez dejanj, ki bi zaznamovala ali poškodovala njihove potomce?
 
Si pomislil na katerega od sošolcev ali sošolk? Si koga poklical po telefonu? Ne poslal sms, mms… ali karkoli, čemur ne poznam imena. Si dejansko slišal njegov glas? Si pomislil, da bi poklical sošolca ali sošolko, s katerim se nikoli nisi veliko pogovarjal, pa bi morda zdaj potreboval tvoj glas in tvoja ušesa?
 
Brez izgovora, da nimaš številke. Če pišeš svoji razredničarki, bo poskrbela za odpravo težav in lahko se boš povezal. Prepričana sem, da ti ne bo žal. Saj veš, pravega prijatelja spoznaš v nesreči.
 
Morda so zdaj pravi časi, da začneš pisati dnevnik. Če postaneš slavna oseba, bo vreden celo bogastvo. Če postaneš običajna odrasla oseba, bo to najzanimivejše čtivo, ki ga boš lahko bral po 25. letu.

Zimski dan se preveša v večer. Malčka hodita po pločniku, deluje, kot da imata zaresno debato. Mamici za njima vsaka potiskata svoj voziček in vmes ažurno preverjata svoji pametni napravi. Njuno čebljanje v mojih mislih sproži poplavo misli in asociacij, a zdaj, ko jih pišem, me preganja občutek, da je že vse povedano in naznanjeno, pa vendar pretežko za racionalizacijo in udejstvovanje posameznika.

Že drugi teden sem brez mobilnega telefona in ugotavljam, da v resnici najbolj pogrešam glasbo, ki sem si jo prej lahko predvajala kjerkoli in kadarkoli. Vse drugo je minilo. Kdor me res želi dobiti, najde način. Oddahnila sem si tudi ob dejstvu, da ob trenutni izgubi »pametnega« pripomočka še nisem ugledala belih mišk, doživela nobene slabosti, potenja in tresenja. Seveda nisem šla na načrtovan abstinenčni teden ali dva … stvari pač padajo. Ker se zdaj dogovarjam za sestanke ob točni uri, se niti jaz niti drugi ne moremo opravičevati s smsji za par minutne zamude in tega jemati kot legalno opravičilo.

Pred kratkim sem bila na predavanju kriminalista o temnih plateh spleta. Morda sem se razveselila ob podatku, da z uporabo Vibra ne sežem dlje od 5. razreda osnovne šole. Morda pa sem se tudi zgrozila ob dejstvu, da v resnici poznam le FB in Instagram in še nekaj drugih socialnih omrežij, ki jih verjetno ne znam več niti pravilno poimenovati.

Vem, da jih ne bom nikoli poznala, vedno bodo pred menoj. Ker je to pač eden najhitreje rastočih virov zaslužka, podatkov in priložnosti za takšne ali drugačne ….file in ostale delikvente.

Pri svojem strokovnem delu se vsakodnevno srečujem z zaskrbljenimi ali obupanimi starši, katerih otroci dobivajo takšne ali drugačne diagnoze, če ne diagnoze, pa stigme zaradi neprimernega vedenja v svoji sredini. Seveda dobivam tudi čisto resna vprašanja, ali naj sprejmejo ponujeno medikamentozno zdravljenje s psihostimulansi ali ne.

Otroci v šolah so nepozorni in odkrenljivi. Težko sledijo in se učijo. Ne razumejo navodil in si ne zabeležijo domačih nalog. Težave imajo z delovnim in dolgoročnim spominom. Epidemija, ki se širi hitreje od podančic in uši, ki nas večkrat letno obiščejo (tako pogosto, da listkov z obvestili že skorajda ne snemamo več z oglasnih panojev).

In seveda z nekajminutnim pogovorom in opazovanjem izvemo, da otroci gledajo televizijo do polnoči (še raje dlje) ali igrajo igrice in to vse brez nadzora staršev. Ko prihajajo neprespani v šolo, nam starši zagotavljajo, da hodijo spat ob osmih in zjutraj ne morejo vstati. Otroci sami pripovedujejo, da cele vikende prebijejo za računalniki, medtem ko hodijo njihovi starši sami po izletih ali obiskih. Iz pogovorov pa izvemo tudi naslove in teme oddaj, ki se vrtijo po različnih predvajalnikih in hkrati razmišljamo o tem, da bi tehnologija ob vsem svetlobnem napredku že vendarle lahko toliko napredovala, da bi se naprave samovoljno izklopile, če bi vanje buljile nedorasle oči in možgani.

Ob teh naših pomislekih učenci med čakalnimi urami že delajo strategije in načrte za računalniške igrice, da ne bodo zapravljali časa, ko bodo za računalnikom. Tisti čas je krvavo pomemben – tudi za ceno lulanja v plastenke pod mizo, dehidracije, nenadzorovanega nažiranja nezdrave hrane ali celo blatenja v hlače, ker ne gre zamuditi dobrih priložnosti v vzporednem svetu.

​In tako se vse bolj in bolj spreminjajo v avtistične kreature, ki ne zmorejo presojati socialnih interakcij. To je le še dodaten in popolnoma legitimen potrditveni razlog za uvedbo psihostimulansov.

Malčka z začetka pisanja sta zagotovo že skorajšnja bodoča uporabnika donosnih farmacevtskih lobijev. Še ne štiriletna sta začela pogovor z: » Ej! A se bova sla iglat foltnajt stlicke!?!«

Otroci zagotovo niso ničesar krivi. Tudi današnja mladina ne. Ne valite krivde nanje. Mejo užitkom postavljamo odrasli. Vendar le, če jo znamo upoštevati tudi sami.

Greta ne bo rešila vašega otroka.

Samo vi ga lahko!

Naše osnovne šole nimajo predpisanih uniform za svoje učence. Večkrat sem se poigravala z mislimi, če je to dobro ali slabo. Z idejami, do kje je svoboda posameznika, ki jo stroga uniformiranost spodkopava in kolikšna je osvoboditev slehernika, ker se v njegovem oblačilu ne prepozna plačilnega razreda njegovega starša.

Kljub tihemu oglaševanju, da so naše šole brezplačne in neuniformirane, je to vse skupaj lažna propaganda. Teorije o brezplačnem šolanju ne bo potrdil noben starš šoloobveznih otrok. Uniformiranost pa nas še kako načenja skozi zadnja, skrivna vrata in nam leze v kosti, čeprav je včasih ne želimo ali ne zmoremo prepoznati.

Naše uniforme se skrivajo v sloganu: »Za vse enako«, kar se predvsem pri otrocih z določenimi posebnostmi in težavami obrne na glavo. »Za vse enako« beremo le v sistemu hitrostnih dirk, ko si kot cilj zadamo količino obravnavane šolske snovi v eni uri in hočeš nočeš prisilimo otroke, da jo speljejo na takšen ali drugačen način. Zgodba se skoraj vselej ponovi pri domačih nalogah.

Tako so vedno nagrajeni zelo uspešni in hitri učenci, ki za nalogo porabijo trenutek popoldneva, tisti z več težavami pri branju in računanju pa svoje otroštvo namesto v gozdu ali na travniku zabijajo med štirimi stenami in točijo solze ob obupanih krikih svojih staršev, ki ne morejo razumeti, kaj se dogaja, da njihov otrok za nalogo presedi celo popoldne. Čeprav na lastne oči vidijo, da ne zabušava, ampak sedi in piše (s potnimi sragami na čelu).

Nenavadno je vedenje, da so zdaleč najbolj cenjene in drago plačane restavracije, ki hrano strežejo po načinu slow food, medtem, ko skorajda s prezirom pogledujemo proti tistim z oznako fast food in se kljub občasnim skrivnim obiskom v njih zavedamo njihove škodljivosti.

A koncepta ne prenašamo v šolsko okolje, kjer prednjači miselnost fast learninga, namesto slow learninga. Kjer si ne upamo pustiti praznih strani v delovnih zvezkih in nerešenih nalog, saj bi to lahko kdo enačil z neuspešnostjo našega pedagoškega pristopa.
Ker kako zelo nefer bi bilo do drugih učencev, če bi nekateri rešili manj! Kako zelo nefer pa je to, da so se nekateri rodili 13 tednov prezgodaj, da so nekateri priče ali celo žrtve domačega nasilja, da so spet drugi primorani poslušati pouk v tujem jeziku, ker so jih starši samo prestavili iz ene države v drugo? Kako zelo nefer je, če v obdobju otroštva dobiš diagnozo smrtne bolezni ali zaradi smrti izgubiš enega od staršev?

Življenje vendarle nikoli ni pošteno, kaj šele uravnoteženo. In ker nimamo nadzora nad življenjskimi usodami otrok, zagotovo v rokah držimo moči, da spremenimo fast v slow oz slow v smart.

Tudi uniforme niso za vse enake, čeprav so zašite po istem kroju in v istem blagu. Naročite jih lahko v različicah XS, S, M, L, XL, XXL. Verjamem, da tudi s podaljšanimi rokavi in hlačnicami (ali obratno – s prikrajšavami).

Deček sedi za mojo mizo, skorajda je že obupal nad šolo. Pravi, da bo tudi on zagotovo ponavljal. Učiva se modrosti, da se ne bova sekirala na zalogo. Modrosti, ki se je tudi sama še vedno učim. O ponavljanju razmišlja, ker se primerja z drugimi v razredu. Ker ni nikoli dovolj hiter in ker izdelki nikoli niso enako lični. Tako zelo je bister pri presojanju hierarhije, da škodi njegovi mali glavici. Izgublja na samozavesti, samopodoba upada. Ne glede na to, kaj storim, učinka skupinske dinamike ne morem nadomestiti. Izreden je v čustvovanju, v empatiji, v prepoznavanju socialnih odnosov. Pa imamo za to oceno v šoli?

Kako bo speljal test v 45 minutah? Kljub temu, da v obravnavanem obsegu računa in se znajde. Mar niso testi kot vlak smrti brez konca? Mar se odrasli ne kitimo s tem, da morajo otroci test zagotovo rešiti v 45 minutah, če ga sami v 10? Kdo smo, da sodimo o drugih možganih? Kdo smo, če jemljemo iz rok teste otrokom, ki bi odgovore do konca zapisali, pa jih ne morejo, ker je zazvonilo?

Deček sedi za mojo mizo. Prestrašen je. Ne skrbi ga, če bo znal. Veliko se je učil, prepričan je o svojem znanju. Na smrt ga je strah, da mu bo zmanjkalo časa. Ker bo ocena potem enaka, kot če bi se naučil samo na pol.

»Časa bo dovolj. Dokler ne boš končal...,« ga pomirim. Napeto telo se sprosti. Glavica se osredotoči na vsebino in ne na skrbi. Strahovi so tisti, ki ohromijo otrokovo presojanje in podajanje odgovorov. Pritiski izbrišejo že znane besede z jezika. Ker je zaupal, da bo dovolj časa, ga je potreboval samo nekaj minut dlje. Ker je reševal v varnem doživljanju dogodka.

Pomislite na spretnost, v kateri ste izjemno počasni. In zdaj pomislite, da vas ob tem še nekdo malce ustrahuje in priganja na čas …

Spomnim se očeta, ki mi je pripovedoval o obiskovanju govorilnih ur: »Zapomnil si bom le eno od učiteljic. Nikoli ni odprla redovalnice. Vedno mi je povedala, v čem je moj otrok dober in najboljši in to nikoli ni bilo povezano s šolskimi predmeti. Pripovedovala mi je njegovem odnosu do sošolcev, sočutnosti in vljudnosti. In tisto leto sem edinkrat odhajal iz šole v zavedanju, da otroka vzgajam v prijetnega človeka.«​

Vabim vas k branju prispevka o mojem delu s terapevtskim psom Lordom in njegovim vodnikom Matjažem Reisnerjem v Kamničanki (na strani 12, za lažje branje).

Vesela sem, da lahko z vami delim članek, ki je objavljen v strokovni reviji Šolska knjižnica in je luč sveta ugledala ravno v tem tednu, ko obeležujemo tudi Evropski teden ozaveščanja javnosti o disleksiji. Članek govori predvsem o pridobivanju bralcev z disleksijo in drugimi težavami pri branju kot zadovoljnih uporabnikov v šolske knjižnice.

V sobotnem Delu si lahko preberete moj prispevek znotraj članka "Slavimo konec pouka, ne dobre ocene".