Zimski dan se preveša v večer. Malčka hodita po pločniku, deluje, kot da imata zaresno debato. Mamici za njima vsaka potiskata svoj voziček in vmes ažurno preverjata svoji pametni napravi. Njuno čebljanje v mojih mislih sproži poplavo misli in asociacij, a zdaj, ko jih pišem, me preganja občutek, da je že vse povedano in naznanjeno, pa vendar pretežko za racionalizacijo in udejstvovanje posameznika.
Že drugi teden sem brez mobilnega telefona in ugotavljam, da v resnici najbolj pogrešam glasbo, ki sem si jo prej lahko predvajala kjerkoli in kadarkoli. Vse drugo je minilo. Kdor me res želi dobiti, najde način. Oddahnila sem si tudi ob dejstvu, da ob trenutni izgubi »pametnega« pripomočka še nisem ugledala belih mišk, doživela nobene slabosti, potenja in tresenja. Seveda nisem šla na načrtovan abstinenčni teden ali dva … stvari pač padajo. Ker se zdaj dogovarjam za sestanke ob točni uri, se niti jaz niti drugi ne moremo opravičevati s smsji za par minutne zamude in tega jemati kot legalno opravičilo.
Pred kratkim sem bila na predavanju kriminalista o temnih plateh spleta. Morda sem se razveselila ob podatku, da z uporabo Vibra ne sežem dlje od 5. razreda osnovne šole. Morda pa sem se tudi zgrozila ob dejstvu, da v resnici poznam le FB in Instagram in še nekaj drugih socialnih omrežij, ki jih verjetno ne znam več niti pravilno poimenovati.
Vem, da jih ne bom nikoli poznala, vedno bodo pred menoj. Ker je to pač eden najhitreje rastočih virov zaslužka, podatkov in priložnosti za takšne ali drugačne ….file in ostale delikvente.
Pri svojem strokovnem delu se vsakodnevno srečujem z zaskrbljenimi ali obupanimi starši, katerih otroci dobivajo takšne ali drugačne diagnoze, če ne diagnoze, pa stigme zaradi neprimernega vedenja v svoji sredini. Seveda dobivam tudi čisto resna vprašanja, ali naj sprejmejo ponujeno medikamentozno zdravljenje s psihostimulansi ali ne.
Otroci v šolah so nepozorni in odkrenljivi. Težko sledijo in se učijo. Ne razumejo navodil in si ne zabeležijo domačih nalog. Težave imajo z delovnim in dolgoročnim spominom. Epidemija, ki se širi hitreje od podančic in uši, ki nas večkrat letno obiščejo (tako pogosto, da listkov z obvestili že skorajda ne snemamo več z oglasnih panojev).
In seveda z nekajminutnim pogovorom in opazovanjem izvemo, da otroci gledajo televizijo do polnoči (še raje dlje) ali igrajo igrice in to vse brez nadzora staršev. Ko prihajajo neprespani v šolo, nam starši zagotavljajo, da hodijo spat ob osmih in zjutraj ne morejo vstati. Otroci sami pripovedujejo, da cele vikende prebijejo za računalniki, medtem ko hodijo njihovi starši sami po izletih ali obiskih. Iz pogovorov pa izvemo tudi naslove in teme oddaj, ki se vrtijo po različnih predvajalnikih in hkrati razmišljamo o tem, da bi tehnologija ob vsem svetlobnem napredku že vendarle lahko toliko napredovala, da bi se naprave samovoljno izklopile, če bi vanje buljile nedorasle oči in možgani.
Ob teh naših pomislekih učenci med čakalnimi urami že delajo strategije in načrte za računalniške igrice, da ne bodo zapravljali časa, ko bodo za računalnikom. Tisti čas je krvavo pomemben – tudi za ceno lulanja v plastenke pod mizo, dehidracije, nenadzorovanega nažiranja nezdrave hrane ali celo blatenja v hlače, ker ne gre zamuditi dobrih priložnosti v vzporednem svetu.
In tako se vse bolj in bolj spreminjajo v avtistične kreature, ki ne zmorejo presojati socialnih interakcij. To je le še dodaten in popolnoma legitimen potrditveni razlog za uvedbo psihostimulansov.
Malčka z začetka pisanja sta zagotovo že skorajšnja bodoča uporabnika donosnih farmacevtskih lobijev. Še ne štiriletna sta začela pogovor z: » Ej! A se bova sla iglat foltnajt stlicke!?!«
Otroci zagotovo niso ničesar krivi. Tudi današnja mladina ne. Ne valite krivde nanje. Mejo užitkom postavljamo odrasli. Vendar le, če jo znamo upoštevati tudi sami.
Greta ne bo rešila vašega otroka.
Samo vi ga lahko!
Že drugi teden sem brez mobilnega telefona in ugotavljam, da v resnici najbolj pogrešam glasbo, ki sem si jo prej lahko predvajala kjerkoli in kadarkoli. Vse drugo je minilo. Kdor me res želi dobiti, najde način. Oddahnila sem si tudi ob dejstvu, da ob trenutni izgubi »pametnega« pripomočka še nisem ugledala belih mišk, doživela nobene slabosti, potenja in tresenja. Seveda nisem šla na načrtovan abstinenčni teden ali dva … stvari pač padajo. Ker se zdaj dogovarjam za sestanke ob točni uri, se niti jaz niti drugi ne moremo opravičevati s smsji za par minutne zamude in tega jemati kot legalno opravičilo.
Pred kratkim sem bila na predavanju kriminalista o temnih plateh spleta. Morda sem se razveselila ob podatku, da z uporabo Vibra ne sežem dlje od 5. razreda osnovne šole. Morda pa sem se tudi zgrozila ob dejstvu, da v resnici poznam le FB in Instagram in še nekaj drugih socialnih omrežij, ki jih verjetno ne znam več niti pravilno poimenovati.
Vem, da jih ne bom nikoli poznala, vedno bodo pred menoj. Ker je to pač eden najhitreje rastočih virov zaslužka, podatkov in priložnosti za takšne ali drugačne ….file in ostale delikvente.
Pri svojem strokovnem delu se vsakodnevno srečujem z zaskrbljenimi ali obupanimi starši, katerih otroci dobivajo takšne ali drugačne diagnoze, če ne diagnoze, pa stigme zaradi neprimernega vedenja v svoji sredini. Seveda dobivam tudi čisto resna vprašanja, ali naj sprejmejo ponujeno medikamentozno zdravljenje s psihostimulansi ali ne.
Otroci v šolah so nepozorni in odkrenljivi. Težko sledijo in se učijo. Ne razumejo navodil in si ne zabeležijo domačih nalog. Težave imajo z delovnim in dolgoročnim spominom. Epidemija, ki se širi hitreje od podančic in uši, ki nas večkrat letno obiščejo (tako pogosto, da listkov z obvestili že skorajda ne snemamo več z oglasnih panojev).
In seveda z nekajminutnim pogovorom in opazovanjem izvemo, da otroci gledajo televizijo do polnoči (še raje dlje) ali igrajo igrice in to vse brez nadzora staršev. Ko prihajajo neprespani v šolo, nam starši zagotavljajo, da hodijo spat ob osmih in zjutraj ne morejo vstati. Otroci sami pripovedujejo, da cele vikende prebijejo za računalniki, medtem ko hodijo njihovi starši sami po izletih ali obiskih. Iz pogovorov pa izvemo tudi naslove in teme oddaj, ki se vrtijo po različnih predvajalnikih in hkrati razmišljamo o tem, da bi tehnologija ob vsem svetlobnem napredku že vendarle lahko toliko napredovala, da bi se naprave samovoljno izklopile, če bi vanje buljile nedorasle oči in možgani.
Ob teh naših pomislekih učenci med čakalnimi urami že delajo strategije in načrte za računalniške igrice, da ne bodo zapravljali časa, ko bodo za računalnikom. Tisti čas je krvavo pomemben – tudi za ceno lulanja v plastenke pod mizo, dehidracije, nenadzorovanega nažiranja nezdrave hrane ali celo blatenja v hlače, ker ne gre zamuditi dobrih priložnosti v vzporednem svetu.
In tako se vse bolj in bolj spreminjajo v avtistične kreature, ki ne zmorejo presojati socialnih interakcij. To je le še dodaten in popolnoma legitimen potrditveni razlog za uvedbo psihostimulansov.
Malčka z začetka pisanja sta zagotovo že skorajšnja bodoča uporabnika donosnih farmacevtskih lobijev. Še ne štiriletna sta začela pogovor z: » Ej! A se bova sla iglat foltnajt stlicke!?!«
Otroci zagotovo niso ničesar krivi. Tudi današnja mladina ne. Ne valite krivde nanje. Mejo užitkom postavljamo odrasli. Vendar le, če jo znamo upoštevati tudi sami.
Greta ne bo rešila vašega otroka.
Samo vi ga lahko!
RSS Feed
