RDEČA KOŠARA (30. 3. 2020)
Hodim po pločniku. Košara mi binglja ob desnem boku. Verjetno grem proti trgovini. Sonce sije, cesta je skoraj prazna. Vse je malce nenavadno.
Skoraj ne srečujem ljudi, na lokaciji, kjer jih sicer mrgoli. Tudi avtobusov ni in zaljubljenih mladih. Ptice čivkajo okoli mene. Glasno, da še nikoli tako. Vse deluje malce izkrivljeno in popačeno.
Končno le zagledam neko živo bitje, ki prihaja po pločniku z nasprotne strani. Nek starejši gospod je s kužkom. Videti je, da sta že oba upokojena. Kužek se mu prijazno smuka okoli nog in videti je, kot da sta najboljši par.
Gospod med hojo nenadoma omahne in pade na tla. Takrat se prebudim iz zamegljenega opazovanja svoje okolice. Misli se mi hitro zbirajo okoli ene same: »Nikogar ni, samo ti si. Pravkar si ponovno naredila izpit iz prve pomoči. Vsi ljudje so dolžni pomagati, tudi, če nimajo opravljenega tečaja.«
Neka nevidna sila me kot električni sunek pomakne na mesto gospodovega padca, kužek ob njem nesrečno cvili. Zmeden je in prestrašen. Pobožam ga. S kotičkom desnega očesa uspem videti svojo rdečo košaro, ki mi pade na tla. V glavi mi utripajo navodila, ki jih moram takoj izvesti: "Preveri dihanje, pokliči reševalce, začni z masažo srca, pošlji nekoga po defibrilator..."
Nekoga pošlji po defibrilator ... saj vendar ni nikogar nikjer!
Po žepu iščem telefon in …
... takrat se zbudim. Na pol v snu se zavem, da gledam v strop svoje spalnice, s srčnim utripom, ki je preskočil vse omejitve. Diham. Razmišljam…
Nikomur ne se smem približati na več kot 2 metra. Nisem v VČASIH. Sem v SEDAJ.
Sem v novem svetu, kjer se ne smem dotikati ljudi. Skorajda ne pozdravljati, ker je v moji sapi lahko kaj kužnega.
Utrip se počasi umirja, diham počasneje. Poigravam se s svetlobo lune, ki kuka skozi luknjice v roleti. Popolnoma sem zbujena in nikakor ne morem zaspati nazaj. Mojo glavo so preveč obsedle misli, kaj bi storila v zgodbi, ki je nisem odsanjala do konca.
Želim si hitro zaspati nazaj, da bi sanje lahko nadaljevala.
Vem, kaj bi storila. Še vedno sem človeško bitje.
Kaj bi storili vi?
GOZDNA SOLATA (31. 3. 2020)
Ta vikend me je narava naučila veliko novega. Seveda moram novo znanje z gotovostjo pripisati svojemu dobremu opazovanju okolice, pa tudi radovednosti. Neizogibno pa je tudi priznati, da sem svoji radovednosti našla ime v dobri knjigi.
Vrtnarica sem šele slabih deset let. Prej sem celo življenje živela v bloku in nihče od mojih bližnjih se v mojem otroštvu ni kaj prida ukvarjal z vrtom. Bolj kot ne z okrasnimi rastlinami, nekaterimi grmovnicami na melodijo ribeza ali joste, sicer pa vrtnarili nismo kaj dosti. Seveda to ne pomeni, da nisem gojila svojih kaktusov, muhožerk in kasneje tudi zelišč na balkonu v posodah.
Ko sem se poslavljala od sestre svojega dedka, preden nas je za vedno zapustila, mi je podarila nekaj svojih predmetov in me opozorila, kaj vse moram paziti, ko bom imela svoj vrt. Še danes se spomnim nasmeha in celo posmeha ob tem.
Jaz in vrt … nemogoče. Če bom kdaj imela hišo, bo pred njo samo lepa zelenica, v vsakem kotu pa en lep rdečkasti javorček. Pa še ta ne prevelik.
No, saj veste tisto o zarečenem kruhu, ane.
Danes imam vrt, ki pa sicer ni prav v ničemer klasično slovenski. To pomeni, da ni nikoli pripravljen ob času, nikoli preštihan, nikoli brez plevela. Je permakulturni, spontani, plezajoči, a vendar obdelan z vso hvaležnostjo in raziskovalnostjo mojega duha.
Prvo leto sem še vztrajala pri odstranjevanju plevela, sčasoma pa sem se naučila, da je ravno plevel po večini naša super hrana in da bi morali imeti vrt zaradi plevela, ne pa umetnih sadik (ki zelo pogosto ne ljubijo naše zemlje ali podnebnega pasu vrta), ki nam pogosto nakravžljajo živce.
Te dni grem vsak dan v gozd. In kar nekaj dni sem opazovala rastlinico, ki me je zelo spominjala na regrat, pa vendar … naj se zastrupim zdaj, ko je zaprt še zdravstveni dom!?!
Tako zelo privlačno zelen je bil in tako mehak. Spomnila sem se, da sem enkrat nekje prebrala, da so vse vrste regrata užitne. Otrok v meni ni popustil in hop, en listek zabašem v usta. Prežvečim in še vedno diham.
Čutim okus po krompirju. Ne morem dočakati prihoda domov. Najdem knjigo, ki jo posedujem že nekaj let in spiham prah z nje. Gospod Cortese se mi nasmiha iz nje in pritrjuje, da imam dober instinkt.
Našla sem novo solato! Poleg tega prelistam knjigo do konca in verjeli ali ne, najdem še nekaj bolj zanimivega. Na vrtu imam rastlino, s katero bijem boj vsako sezono posebej. In vsakič znova se pogovarjam z njo, ker se noče in noče prenehati razraščati. In zdaj mi prijazni Dario pripoveduje, da je to specialiteta, ki so jo cenili že stari Rimljani. In ne samo to, še poskrbela bo za moje zdravstvene težave, ki jih občasno imam.
Zdaj vem, zakaj se ni hotela odseliti. Ker se je ves čas pogovarjala z mano in mi namigovala, da jo potrebujem.
ČEBELJI VRTEC (1. 4. 2020)
“Če bi čebela izginila z obličja sveta, bi človeku ostala ne več kot štiri leta življenja.
Nič več čebel, nič več opraševanja,
nič več rastlin,
nič več živali,
nič več človeka.”
(Albert Einstein)
Sonce me je čez šipo prijetno vabilo na teraso in seveda sem se vdala. Po naravi sem mačka, pa še to verjetno z napačnim paketom preseljena v Slovenijo iz Ekvatorja.
Na poti ven sem s seboj vzela tudi knjigo. Za vsak slučaj, če bo mir in sreča. Če se z izhodom na teraso izognem vsaj svoji pisarni (beri računalnik), pa ne uidem zvonjenju telefona ali stalnemu zalezovanju svojih sinov. Včasih ne bi bilo slabo imeti petnadstropne hiše in se skriti v podstrešje, kjer straši.
Sedim na stolu, ob steni v navideznem zatišju pred vetrom in gledam v nebo. Prihaja oblak, ki mi bo vzel nekaj minut toplote, čeprav je dan kljub sončnim žarkom hladen. Prihod oblaka izkoristim za prvotni namen prihoda na teraso: za branje. Toplo sonce bi kaj hitro lahko povzročilo zapiranje oči.
Berem zanimiv in iskriv življenjepis naše znane pisateljice in razmišljam o njej. Hladi me. Ampak vstati se mi ne da. Lahko bi prebudila pogled kakšnega družinskega člana, ki me je za nekaj minut že dal na listo nesodelujočih.
Gledam v oblak in ga rotim, naj se premakne, da mi ne bo treba po jopico.
Zmagam!
Sonce posije, negotovo moč njegovih žarkov pa skušam s svojim dojemanjem še ojačati, čeprav ne deluje najbolje. A vendar … program se sproži in rolete se začnejo spuščati.
Skozi zaprte oči postanem bolj dovzetna za šume v okolici.
Ni jih veliko. Soseda nekaj brklja na vrtu. Vrabci ščebetajo par metrov stran v krmilnici in oboji se delamo, da ne obstajamo drug za drugega.
Potem postanem bolj pozorna in okoli mene brni roj čebel. Poznamo se. No, vsaj meni se zdi tako. Poleti prihajajo na pašo na zelišča, še posebej na sivko. Vedno sedim med njimi in jih opazujem z razdalje parih centimetrov. Nikoli me ne pičijo. Zavest jim tega ne naroča. So sodelujoča bitja.
Včasih prihajajo prezgodaj. Nekatere najbolj pogumne prepričajo sončni žarki in odletijo iz čebelnjaka v širni svet. Takrat jih najdem na okenskih policah in jih hranim z medom. Želim si, da bi z nekaj požirki uspele nazaj v varen dom.
Sonce me še kar naprej priganja k mižanju, čebele pa mi ne dajo miru. Usedajo se po obrazu, rokah … brenčijo okoli mene. »Ljubice drage,« jim kar glasno spregovorim, »marjetice imate in regrat. Sivke še ni!«
Moj govor ne pomaga. Verjetno pri pouku na daljavo nimajo dovolj ur tujega jezika človeščine.
Predam se in odprem oči. Gledam v travo in razmišljam. Sušno je, to pa res.
Žejne so!
Vstanem. Če me ni prepričal oblak, so me čebele. Itak sem sedela šele dobrih pet minut.
Odprem vrtno pipo, poškropim kamenje in počasi prihajajo k meni. Zmočim si dlani, lezejo po meni in s tistimi jezičkastimi slamicami cuzajo vodo.
Predam se. Za 15 minut postanem dojilja v čebeljem vrtcu in šele takrat res pozabim na vse svoje skrbi.
DOBER KOT KRUH (7. 4. 2020)
Učiteljica Jana mi je poslala fotografije 4.a pri peki kruha na temo: "Biti srčen in dober kot kruh."
Je kruh res dober? Zakaj rečemo, da je nekdo dober kot kruh? Danes nas večina strokovnjakov opozarja, da pretirano uživanje kruha škoduje našemu zdravju.
Kakšen sploh je dober kruh?
Merila za kakovost kruha so se skozi zgodovino zelo spreminjala in kvaliteten za naše telo je bil res samo v obdobju, ko še niso poznali kvasa in so napol zdrobljene žitarice kisali, nekako povezali v testo in spekli.
Seveda, je bil tak kruh tudi močno žvečilen. Ampak ljudje so na tak način pri zajtrku že trenirali obrazno jogo, za katero danes odštevamo denar.
V obdobjih revščine, ko je bil na voljo le črn in suh, zbit kruh, so ljudje hrepeneli po mehkem, dišečem in belem kruhu. Takrat je verjetno nekdo tudi izumil rek: »Dober kot kruh.«
Danes dobrega kruha skoraj ne morete več kupiti. Dobrega po okusu že, po učinkih v vašem telesu pa ne. V množičnih obratih peke kruhu in pekovskim izdelkom dodajajo vse možne aditive, da je kruh elastičen in okusen. Ko ga boste poskušali speči sami, boste videli, da ni simpl kot pasulj (čeprav tudi kuhanje dobrega pasulja ni simpl).
Uspeh pri peki kruha je odvisen od mnogo dejavnikov. Lahko uporabite natanko iste sestavine, moko iz iste vrečke, pa dva kruha ne bosta enaka. Prvi bo slasten, drugi zbit v kepo in drobljiv.
Včasih nam ponagaja Luna. Luna ima velik vpliv na dogajanje na Zemlji. Včasih postanemo zaradi nje bolj muhasti, utrujeni, nespeči, nekateri pa ponoči celo hodijo okoli zaradi njenega vpliva.
Pa vendar … ni samo Luna. Tudi mi smo in naše misli. In naša prisotnost. Smo res tam, ko mesimo kruh? Je naša glava pri kruhu ali razmišlja kaj drugega? So v naši glavi lepe misli ali smo obdani z žalostjo, strahom, jezo? Se s testom pogovarjamo ali ga obdelujemo kot brezoblično in nepomembno zmes moke in vode?
Ali peka kruha pove tudi kaj o nas samih?
Zadnje tri tedne veliko ljudi začenja s svojo peko kruha. Morda to ni naključje. Morda je zdaj pravi čas, da postanemo še bolj srčni. Da spoznamo, kaj je res dober kruh. Da bomo na tak način lahko tudi lažje spoznali sebe in druge okoli nas.
CONA UDOBJA (8. 4. 2020)
Si že kdaj prespal v šotoru?
Jaz že nekaj zadnjih poletij šotorim in veš, če bi rekla, da so v šotorjenju samo lepe stvari, bi se krepko zlagala. V nobeni stvari na tem svetu ni samo dobrih in samo slabih stvari.
Ko smo nakupovali opremo za šotorjenje, sem se zelo veselila prve noči v šotoru. Malo pa me je glodal tudi strah. Moja sinova sta bila takrat še zelo majhna in polno nenavadnih vprašanj se mi je porajalo glede počitnic. In veš kaj … na niti eno od teh vprašanj si še nisem odgovorila, to pa samo zato, ker sem v praksi naletela na čisto druge težave in izzive.
Bojda obstaja pregovor: »Ko človek naredi načrt, se bog zasmeji.« In veš, odkar ga poznam, lažje živim. Ker skoraj nikoli ne gre nič po načrtu. Prejšnji vikend bi morala plesati na plesni prireditvi, pa sem hodila po gozdu in nabirala čemaž.
V zadnjih letih sem začela o svojih načrtih razmišljati drugače. Kadar mi načrt spodleti, si rečem, da zagotovo obstaja nek boljši razlog, da se je to zgodilo. Da je nov načrt preprečil starega, da sem lahko ostala varna in zaščitena.
Skratka … prvič na morju s šotorom je zgledalo tako, da je takoj, ko sva z možem razgrnila podlogo za pod šotor, čez njo zlezla ogromna črna kača. In če misliš, da sem zakričala, potem zagotovo preveč gledaš grozljivke. Pogledala sem, kje sta otroka.
Tudi šotor se ni postavil tako, kot smo doma gledali na promo filmu in poskušali na domačem vrtu. Takrat nismo upoštevali vročine, kamnitih tal in sestradanih otrok.
Na večernem sprehodu sem se zapletla v filmsko pajkovo mrežo in se srečala z gospodom pajkom iz oči v oči. Ni hec, ker to ni pajkec, ampak PAJK. Tam na našem morju se gugajo iz povsod navzgor navzdol. In so ogrooooomni!
Ko sem zvečer, v trdi temi s čelno lučko, brala knjigo in prisluškovala nenavadnemu šumenju, mi je kar naenkrat srna strmela v oči.
Morda ti raje ne bi pripovedovala o škorpijonih ali metuljih, ki so nam prepletli ves šotor pa tudi nekaj delov avta. In nikar si ne domišljaj, da šotorimo v amazonskem pragozdu!
Vse to so bili znaki, da sem prišla na popolnoma neznan teren, ki je v meni prebudil kulturni šok. In večkrat sem razmišljala, zakaj mi je tega sploh treba. Še posebej takrat, ko je pihala tako močna burja, da smo morali šotor navezati na avto, da ga ne bi izpulilo iz tal.
Nečesa pa sem se pri šotorjenju z gotovostjo naučila. Po vsaki vremenski ujmi so si ljudje med sabo pomagali. Ne glede na državo, jezik ali vero.
In ugotovila sem tudi, da sem med potovanjem čez Neznano razvila nove veščine in ugasnila kulturni šok. Da bi me znano kaj kmalu začelo dolgočasiti. Celo tako sem se prilagodila tej morski džungli, da sem lansko leto uspela krmiti mamo srno z mladičem skoraj iz roke.
Ne bom pa ti povedala, da so mi kljub vsem znanjem kobilice nažrle omarico za posodo. Ker še vedno ne morem vplivati na vse. In si niti ne bi želela.
Želim si le, da bi se letos poleti lahko vrnila tja nazaj in rekla kobilicam: »Tukaj imate to frdamano omaro, samo da bom lahko zaplavala v morju!«
LUČ NA KONCU TUNELA (9. 4. 2020)
"To kar mislimo,
to postanemo."
(Medvedek Pu)
Kaj se dogaja, ko hodiš po tunelu?
Enkrat sem bila pozimi na Hvaru in sem šla obiskat vasico, do katere se je prišlo samo skozi dolg, na roke izklesan tunel. V njem je prostora samo za avtomobil v eni smeri, seveda.
Poleti, ko je sezona na višku in je tam obilica turistov, na obeh straneh tunela stoji semafor. Tako se nikoli ne more zgoditi, da bi se dva avtomobila srečala na sredini tunela in se potem dogovarjala, kdo bo vozil vzvratno vso tisto dolgo pot po neosvetljeni makadam cesti.
Domačinom se je zdelo nekaj popolnoma naravnega, da pozimi ni semaforja. Preprosto so mi povedali, da se postaviš pred tunel, nekaj časa stojiš in gledaš. Če v daljavi zagledaš svetlobo, pelješ. Če svetlobe ni, pomeni, da je v tunelu avto. Opozoriti me seveda niso pozabili, da naj dnevne svetlobe ne zamenjam za avtomobilske luči.
Od tistega dne je minilo skoraj dvajset let, a tistega tunela se spomnim, kot bi bilo danes. Tudi časa, ki sem ga namenila temu, da bi se prepričala, kakšne vrste svetloba je na drugi strani.
Oči so mi skoraj padle iz jamic, tako kot te dni, ko samo buljim v to škatlo pred sabo.
Spomnim se tudi svojega strahu. V resnici neutemeljenega. Kaj bi bilo najhujše, kar bi se mi lahko zgodilo … nisem bila v smrtni nevarnosti. Samo vzvratno bi morala voziti po temi. Zoprno sicer. Morda bi oplazila skalo …
A strah se ni polegel. Šele nekje na sredi tunela je splahnel, ko se je zagotovo vedelo, da vidim dnevno svetlobo. Takrat sem še malce stopila na gas.
To naše trenutno obdobje se mi zdi kot vožnja po tem tunelu. Ves čas se vozim v temi in gledam naprej. In tudi malce me je strah. Več strahov je, nekateri so nenavadni, ali pa tudi ne. Odvisno od mojega sogovornika.
Vozim, gledam naprej in čakam na drugo stran. Da bom prišla ven, ven iz tega temnega in klavstrofobičnega tunela ter namesto krasnega peščenega zaliva zagledala ljudi brez mask, ki se rokujejo, družijo in objemajo.
In ta vožnja po tunelu se vsake toliko časa zazdi v vzvratno, saj določene novice, omejitve in tudi moje lastne misli samodejno prestavljajo moje vozilo nazaj namesto naprej.
A nočem več voziti nazaj. Hočem ven, ker na koncu tunela sije svetloba. In zato sem že nekaj časa nazaj sklenila, da ne bom več izgovarjala določene besede. Ta beseda v mojih mislih in na mojem jeziku nima več mesta. Deložirala sem jo, jo izselila.
Vsi veste, za katero besedo gre. Ta beseda je v vsaki novici. Zato se izogibam televizijskim in radijskim novicam. Ker prileze v moja ušesa, tudi, če ne poslušam in samo kuham ali obešam perilo. Priplazi se kot zlobni duh v pravljici.
Zakon privlačnosti je jasen. O čemer veliko govorimo in na kar veliko mislimo (tudi, če tistega sploh ne maramo), dobiva neznansko moč.
In moje podpore tale slavna gospodična ne bo več dobivala. Čeprav njeno ime nakazuje na plemiško kri. Enako se lahko odločiš tudi ti. Ko ne bo več dobivala salv aplavza, se bo od sramu pobrala.
Hodim po pločniku. Košara mi binglja ob desnem boku. Verjetno grem proti trgovini. Sonce sije, cesta je skoraj prazna. Vse je malce nenavadno.
Skoraj ne srečujem ljudi, na lokaciji, kjer jih sicer mrgoli. Tudi avtobusov ni in zaljubljenih mladih. Ptice čivkajo okoli mene. Glasno, da še nikoli tako. Vse deluje malce izkrivljeno in popačeno.
Končno le zagledam neko živo bitje, ki prihaja po pločniku z nasprotne strani. Nek starejši gospod je s kužkom. Videti je, da sta že oba upokojena. Kužek se mu prijazno smuka okoli nog in videti je, kot da sta najboljši par.
Gospod med hojo nenadoma omahne in pade na tla. Takrat se prebudim iz zamegljenega opazovanja svoje okolice. Misli se mi hitro zbirajo okoli ene same: »Nikogar ni, samo ti si. Pravkar si ponovno naredila izpit iz prve pomoči. Vsi ljudje so dolžni pomagati, tudi, če nimajo opravljenega tečaja.«
Neka nevidna sila me kot električni sunek pomakne na mesto gospodovega padca, kužek ob njem nesrečno cvili. Zmeden je in prestrašen. Pobožam ga. S kotičkom desnega očesa uspem videti svojo rdečo košaro, ki mi pade na tla. V glavi mi utripajo navodila, ki jih moram takoj izvesti: "Preveri dihanje, pokliči reševalce, začni z masažo srca, pošlji nekoga po defibrilator..."
Nekoga pošlji po defibrilator ... saj vendar ni nikogar nikjer!
Po žepu iščem telefon in …
... takrat se zbudim. Na pol v snu se zavem, da gledam v strop svoje spalnice, s srčnim utripom, ki je preskočil vse omejitve. Diham. Razmišljam…
Nikomur ne se smem približati na več kot 2 metra. Nisem v VČASIH. Sem v SEDAJ.
Sem v novem svetu, kjer se ne smem dotikati ljudi. Skorajda ne pozdravljati, ker je v moji sapi lahko kaj kužnega.
Utrip se počasi umirja, diham počasneje. Poigravam se s svetlobo lune, ki kuka skozi luknjice v roleti. Popolnoma sem zbujena in nikakor ne morem zaspati nazaj. Mojo glavo so preveč obsedle misli, kaj bi storila v zgodbi, ki je nisem odsanjala do konca.
Želim si hitro zaspati nazaj, da bi sanje lahko nadaljevala.
Vem, kaj bi storila. Še vedno sem človeško bitje.
Kaj bi storili vi?
GOZDNA SOLATA (31. 3. 2020)
Ta vikend me je narava naučila veliko novega. Seveda moram novo znanje z gotovostjo pripisati svojemu dobremu opazovanju okolice, pa tudi radovednosti. Neizogibno pa je tudi priznati, da sem svoji radovednosti našla ime v dobri knjigi.
Vrtnarica sem šele slabih deset let. Prej sem celo življenje živela v bloku in nihče od mojih bližnjih se v mojem otroštvu ni kaj prida ukvarjal z vrtom. Bolj kot ne z okrasnimi rastlinami, nekaterimi grmovnicami na melodijo ribeza ali joste, sicer pa vrtnarili nismo kaj dosti. Seveda to ne pomeni, da nisem gojila svojih kaktusov, muhožerk in kasneje tudi zelišč na balkonu v posodah.
Ko sem se poslavljala od sestre svojega dedka, preden nas je za vedno zapustila, mi je podarila nekaj svojih predmetov in me opozorila, kaj vse moram paziti, ko bom imela svoj vrt. Še danes se spomnim nasmeha in celo posmeha ob tem.
Jaz in vrt … nemogoče. Če bom kdaj imela hišo, bo pred njo samo lepa zelenica, v vsakem kotu pa en lep rdečkasti javorček. Pa še ta ne prevelik.
No, saj veste tisto o zarečenem kruhu, ane.
Danes imam vrt, ki pa sicer ni prav v ničemer klasično slovenski. To pomeni, da ni nikoli pripravljen ob času, nikoli preštihan, nikoli brez plevela. Je permakulturni, spontani, plezajoči, a vendar obdelan z vso hvaležnostjo in raziskovalnostjo mojega duha.
Prvo leto sem še vztrajala pri odstranjevanju plevela, sčasoma pa sem se naučila, da je ravno plevel po večini naša super hrana in da bi morali imeti vrt zaradi plevela, ne pa umetnih sadik (ki zelo pogosto ne ljubijo naše zemlje ali podnebnega pasu vrta), ki nam pogosto nakravžljajo živce.
Te dni grem vsak dan v gozd. In kar nekaj dni sem opazovala rastlinico, ki me je zelo spominjala na regrat, pa vendar … naj se zastrupim zdaj, ko je zaprt še zdravstveni dom!?!
Tako zelo privlačno zelen je bil in tako mehak. Spomnila sem se, da sem enkrat nekje prebrala, da so vse vrste regrata užitne. Otrok v meni ni popustil in hop, en listek zabašem v usta. Prežvečim in še vedno diham.
Čutim okus po krompirju. Ne morem dočakati prihoda domov. Najdem knjigo, ki jo posedujem že nekaj let in spiham prah z nje. Gospod Cortese se mi nasmiha iz nje in pritrjuje, da imam dober instinkt.
Našla sem novo solato! Poleg tega prelistam knjigo do konca in verjeli ali ne, najdem še nekaj bolj zanimivega. Na vrtu imam rastlino, s katero bijem boj vsako sezono posebej. In vsakič znova se pogovarjam z njo, ker se noče in noče prenehati razraščati. In zdaj mi prijazni Dario pripoveduje, da je to specialiteta, ki so jo cenili že stari Rimljani. In ne samo to, še poskrbela bo za moje zdravstvene težave, ki jih občasno imam.
Zdaj vem, zakaj se ni hotela odseliti. Ker se je ves čas pogovarjala z mano in mi namigovala, da jo potrebujem.
ČEBELJI VRTEC (1. 4. 2020)
“Če bi čebela izginila z obličja sveta, bi človeku ostala ne več kot štiri leta življenja.
Nič več čebel, nič več opraševanja,
nič več rastlin,
nič več živali,
nič več človeka.”
(Albert Einstein)
Sonce me je čez šipo prijetno vabilo na teraso in seveda sem se vdala. Po naravi sem mačka, pa še to verjetno z napačnim paketom preseljena v Slovenijo iz Ekvatorja.
Na poti ven sem s seboj vzela tudi knjigo. Za vsak slučaj, če bo mir in sreča. Če se z izhodom na teraso izognem vsaj svoji pisarni (beri računalnik), pa ne uidem zvonjenju telefona ali stalnemu zalezovanju svojih sinov. Včasih ne bi bilo slabo imeti petnadstropne hiše in se skriti v podstrešje, kjer straši.
Sedim na stolu, ob steni v navideznem zatišju pred vetrom in gledam v nebo. Prihaja oblak, ki mi bo vzel nekaj minut toplote, čeprav je dan kljub sončnim žarkom hladen. Prihod oblaka izkoristim za prvotni namen prihoda na teraso: za branje. Toplo sonce bi kaj hitro lahko povzročilo zapiranje oči.
Berem zanimiv in iskriv življenjepis naše znane pisateljice in razmišljam o njej. Hladi me. Ampak vstati se mi ne da. Lahko bi prebudila pogled kakšnega družinskega člana, ki me je za nekaj minut že dal na listo nesodelujočih.
Gledam v oblak in ga rotim, naj se premakne, da mi ne bo treba po jopico.
Zmagam!
Sonce posije, negotovo moč njegovih žarkov pa skušam s svojim dojemanjem še ojačati, čeprav ne deluje najbolje. A vendar … program se sproži in rolete se začnejo spuščati.
Skozi zaprte oči postanem bolj dovzetna za šume v okolici.
Ni jih veliko. Soseda nekaj brklja na vrtu. Vrabci ščebetajo par metrov stran v krmilnici in oboji se delamo, da ne obstajamo drug za drugega.
Potem postanem bolj pozorna in okoli mene brni roj čebel. Poznamo se. No, vsaj meni se zdi tako. Poleti prihajajo na pašo na zelišča, še posebej na sivko. Vedno sedim med njimi in jih opazujem z razdalje parih centimetrov. Nikoli me ne pičijo. Zavest jim tega ne naroča. So sodelujoča bitja.
Včasih prihajajo prezgodaj. Nekatere najbolj pogumne prepričajo sončni žarki in odletijo iz čebelnjaka v širni svet. Takrat jih najdem na okenskih policah in jih hranim z medom. Želim si, da bi z nekaj požirki uspele nazaj v varen dom.
Sonce me še kar naprej priganja k mižanju, čebele pa mi ne dajo miru. Usedajo se po obrazu, rokah … brenčijo okoli mene. »Ljubice drage,« jim kar glasno spregovorim, »marjetice imate in regrat. Sivke še ni!«
Moj govor ne pomaga. Verjetno pri pouku na daljavo nimajo dovolj ur tujega jezika človeščine.
Predam se in odprem oči. Gledam v travo in razmišljam. Sušno je, to pa res.
Žejne so!
Vstanem. Če me ni prepričal oblak, so me čebele. Itak sem sedela šele dobrih pet minut.
Odprem vrtno pipo, poškropim kamenje in počasi prihajajo k meni. Zmočim si dlani, lezejo po meni in s tistimi jezičkastimi slamicami cuzajo vodo.
Predam se. Za 15 minut postanem dojilja v čebeljem vrtcu in šele takrat res pozabim na vse svoje skrbi.
DOBER KOT KRUH (7. 4. 2020)
Učiteljica Jana mi je poslala fotografije 4.a pri peki kruha na temo: "Biti srčen in dober kot kruh."
Je kruh res dober? Zakaj rečemo, da je nekdo dober kot kruh? Danes nas večina strokovnjakov opozarja, da pretirano uživanje kruha škoduje našemu zdravju.
Kakšen sploh je dober kruh?
Merila za kakovost kruha so se skozi zgodovino zelo spreminjala in kvaliteten za naše telo je bil res samo v obdobju, ko še niso poznali kvasa in so napol zdrobljene žitarice kisali, nekako povezali v testo in spekli.
Seveda, je bil tak kruh tudi močno žvečilen. Ampak ljudje so na tak način pri zajtrku že trenirali obrazno jogo, za katero danes odštevamo denar.
V obdobjih revščine, ko je bil na voljo le črn in suh, zbit kruh, so ljudje hrepeneli po mehkem, dišečem in belem kruhu. Takrat je verjetno nekdo tudi izumil rek: »Dober kot kruh.«
Danes dobrega kruha skoraj ne morete več kupiti. Dobrega po okusu že, po učinkih v vašem telesu pa ne. V množičnih obratih peke kruhu in pekovskim izdelkom dodajajo vse možne aditive, da je kruh elastičen in okusen. Ko ga boste poskušali speči sami, boste videli, da ni simpl kot pasulj (čeprav tudi kuhanje dobrega pasulja ni simpl).
Uspeh pri peki kruha je odvisen od mnogo dejavnikov. Lahko uporabite natanko iste sestavine, moko iz iste vrečke, pa dva kruha ne bosta enaka. Prvi bo slasten, drugi zbit v kepo in drobljiv.
Včasih nam ponagaja Luna. Luna ima velik vpliv na dogajanje na Zemlji. Včasih postanemo zaradi nje bolj muhasti, utrujeni, nespeči, nekateri pa ponoči celo hodijo okoli zaradi njenega vpliva.
Pa vendar … ni samo Luna. Tudi mi smo in naše misli. In naša prisotnost. Smo res tam, ko mesimo kruh? Je naša glava pri kruhu ali razmišlja kaj drugega? So v naši glavi lepe misli ali smo obdani z žalostjo, strahom, jezo? Se s testom pogovarjamo ali ga obdelujemo kot brezoblično in nepomembno zmes moke in vode?
Ali peka kruha pove tudi kaj o nas samih?
Zadnje tri tedne veliko ljudi začenja s svojo peko kruha. Morda to ni naključje. Morda je zdaj pravi čas, da postanemo še bolj srčni. Da spoznamo, kaj je res dober kruh. Da bomo na tak način lahko tudi lažje spoznali sebe in druge okoli nas.
CONA UDOBJA (8. 4. 2020)
Si že kdaj prespal v šotoru?
Jaz že nekaj zadnjih poletij šotorim in veš, če bi rekla, da so v šotorjenju samo lepe stvari, bi se krepko zlagala. V nobeni stvari na tem svetu ni samo dobrih in samo slabih stvari.
Ko smo nakupovali opremo za šotorjenje, sem se zelo veselila prve noči v šotoru. Malo pa me je glodal tudi strah. Moja sinova sta bila takrat še zelo majhna in polno nenavadnih vprašanj se mi je porajalo glede počitnic. In veš kaj … na niti eno od teh vprašanj si še nisem odgovorila, to pa samo zato, ker sem v praksi naletela na čisto druge težave in izzive.
Bojda obstaja pregovor: »Ko človek naredi načrt, se bog zasmeji.« In veš, odkar ga poznam, lažje živim. Ker skoraj nikoli ne gre nič po načrtu. Prejšnji vikend bi morala plesati na plesni prireditvi, pa sem hodila po gozdu in nabirala čemaž.
V zadnjih letih sem začela o svojih načrtih razmišljati drugače. Kadar mi načrt spodleti, si rečem, da zagotovo obstaja nek boljši razlog, da se je to zgodilo. Da je nov načrt preprečil starega, da sem lahko ostala varna in zaščitena.
Skratka … prvič na morju s šotorom je zgledalo tako, da je takoj, ko sva z možem razgrnila podlogo za pod šotor, čez njo zlezla ogromna črna kača. In če misliš, da sem zakričala, potem zagotovo preveč gledaš grozljivke. Pogledala sem, kje sta otroka.
Tudi šotor se ni postavil tako, kot smo doma gledali na promo filmu in poskušali na domačem vrtu. Takrat nismo upoštevali vročine, kamnitih tal in sestradanih otrok.
Na večernem sprehodu sem se zapletla v filmsko pajkovo mrežo in se srečala z gospodom pajkom iz oči v oči. Ni hec, ker to ni pajkec, ampak PAJK. Tam na našem morju se gugajo iz povsod navzgor navzdol. In so ogrooooomni!
Ko sem zvečer, v trdi temi s čelno lučko, brala knjigo in prisluškovala nenavadnemu šumenju, mi je kar naenkrat srna strmela v oči.
Morda ti raje ne bi pripovedovala o škorpijonih ali metuljih, ki so nam prepletli ves šotor pa tudi nekaj delov avta. In nikar si ne domišljaj, da šotorimo v amazonskem pragozdu!
Vse to so bili znaki, da sem prišla na popolnoma neznan teren, ki je v meni prebudil kulturni šok. In večkrat sem razmišljala, zakaj mi je tega sploh treba. Še posebej takrat, ko je pihala tako močna burja, da smo morali šotor navezati na avto, da ga ne bi izpulilo iz tal.
Nečesa pa sem se pri šotorjenju z gotovostjo naučila. Po vsaki vremenski ujmi so si ljudje med sabo pomagali. Ne glede na državo, jezik ali vero.
In ugotovila sem tudi, da sem med potovanjem čez Neznano razvila nove veščine in ugasnila kulturni šok. Da bi me znano kaj kmalu začelo dolgočasiti. Celo tako sem se prilagodila tej morski džungli, da sem lansko leto uspela krmiti mamo srno z mladičem skoraj iz roke.
Ne bom pa ti povedala, da so mi kljub vsem znanjem kobilice nažrle omarico za posodo. Ker še vedno ne morem vplivati na vse. In si niti ne bi želela.
Želim si le, da bi se letos poleti lahko vrnila tja nazaj in rekla kobilicam: »Tukaj imate to frdamano omaro, samo da bom lahko zaplavala v morju!«
LUČ NA KONCU TUNELA (9. 4. 2020)
"To kar mislimo,
to postanemo."
(Medvedek Pu)
Kaj se dogaja, ko hodiš po tunelu?
Enkrat sem bila pozimi na Hvaru in sem šla obiskat vasico, do katere se je prišlo samo skozi dolg, na roke izklesan tunel. V njem je prostora samo za avtomobil v eni smeri, seveda.
Poleti, ko je sezona na višku in je tam obilica turistov, na obeh straneh tunela stoji semafor. Tako se nikoli ne more zgoditi, da bi se dva avtomobila srečala na sredini tunela in se potem dogovarjala, kdo bo vozil vzvratno vso tisto dolgo pot po neosvetljeni makadam cesti.
Domačinom se je zdelo nekaj popolnoma naravnega, da pozimi ni semaforja. Preprosto so mi povedali, da se postaviš pred tunel, nekaj časa stojiš in gledaš. Če v daljavi zagledaš svetlobo, pelješ. Če svetlobe ni, pomeni, da je v tunelu avto. Opozoriti me seveda niso pozabili, da naj dnevne svetlobe ne zamenjam za avtomobilske luči.
Od tistega dne je minilo skoraj dvajset let, a tistega tunela se spomnim, kot bi bilo danes. Tudi časa, ki sem ga namenila temu, da bi se prepričala, kakšne vrste svetloba je na drugi strani.
Oči so mi skoraj padle iz jamic, tako kot te dni, ko samo buljim v to škatlo pred sabo.
Spomnim se tudi svojega strahu. V resnici neutemeljenega. Kaj bi bilo najhujše, kar bi se mi lahko zgodilo … nisem bila v smrtni nevarnosti. Samo vzvratno bi morala voziti po temi. Zoprno sicer. Morda bi oplazila skalo …
A strah se ni polegel. Šele nekje na sredi tunela je splahnel, ko se je zagotovo vedelo, da vidim dnevno svetlobo. Takrat sem še malce stopila na gas.
To naše trenutno obdobje se mi zdi kot vožnja po tem tunelu. Ves čas se vozim v temi in gledam naprej. In tudi malce me je strah. Več strahov je, nekateri so nenavadni, ali pa tudi ne. Odvisno od mojega sogovornika.
Vozim, gledam naprej in čakam na drugo stran. Da bom prišla ven, ven iz tega temnega in klavstrofobičnega tunela ter namesto krasnega peščenega zaliva zagledala ljudi brez mask, ki se rokujejo, družijo in objemajo.
In ta vožnja po tunelu se vsake toliko časa zazdi v vzvratno, saj določene novice, omejitve in tudi moje lastne misli samodejno prestavljajo moje vozilo nazaj namesto naprej.
A nočem več voziti nazaj. Hočem ven, ker na koncu tunela sije svetloba. In zato sem že nekaj časa nazaj sklenila, da ne bom več izgovarjala določene besede. Ta beseda v mojih mislih in na mojem jeziku nima več mesta. Deložirala sem jo, jo izselila.
Vsi veste, za katero besedo gre. Ta beseda je v vsaki novici. Zato se izogibam televizijskim in radijskim novicam. Ker prileze v moja ušesa, tudi, če ne poslušam in samo kuham ali obešam perilo. Priplazi se kot zlobni duh v pravljici.
Zakon privlačnosti je jasen. O čemer veliko govorimo in na kar veliko mislimo (tudi, če tistega sploh ne maramo), dobiva neznansko moč.
In moje podpore tale slavna gospodična ne bo več dobivala. Čeprav njeno ime nakazuje na plemiško kri. Enako se lahko odločiš tudi ti. Ko ne bo več dobivala salv aplavza, se bo od sramu pobrala.
RSS Feed
