ANAKONDE, TIGROVI KREMPLJI IN ... (15. 4. 2020)
Nekoč mi je prijatelj pokazal pot na hrib ali z njega po čisto drugačni poti. To je sicer hrib, na katerega pogosto zahajamo in poznamo že skoraj vse ovinke ter korenine na poti na pamet.
Potem pa smo se s tega hriba enkrat vračali z njim in predlagal je, da se vrnemo po adrenalinski poti. Ker sem o coni udobja že pisala, si lahko mislite, kateri mehanizmi so se pognali po moji glavi. A ker prijatelju zaupam, sem kljub družbi svojih dveh sinov pristala na spust v neznano.
Sinova sta bila navdušena. Počutila sta se kot glavna igralca v dokumentarnem filmu znane televizijske hiše. Takoj, ko smo prišli do avta, sta mi naznanila, da gremo od zdaj naprej vedno po tej poti.
Saj veste, da se mame ne damo tako hitro. Plezanje po deblih, skakanje po in čez potok, ovijanje trnov okoli nog … mi vendarle ni tako zelo priraslo k srcu, da bi se kar takoj podpisala pod ta predlog. Nekako smo bili sklepčni pri odločitvi, da bomo šli po tej poti vsakič, ko imata na urniku športno vzgojo, druge dni pa po poti za jokice.
Vedela sem, da te poti ne bosta kar tako pozabila, zato sem iskala tudi najboljše v njej zase. Naslednjič sem predlagala, da bi se po njej vzpenjali, ne pa spuščali. Zdelo se mi je, da po takšni džungli lažje plezaš gor, kot pa se loviš navzdol.
Nisem se motila. Fanta pa sta razvila svoj novi slovar: preštevilni močeradi so postali grozeče anakonde, trnaste ovijalke okoli nog pa tigrovi kremplji. V rokah sta imela homemade lesene mačete, kot vsi veliki raziskovalci nevarnega terena.
Najboljši deli tega pohoda so bili plezanje po mamutovem okostju, ki ga še niso odvlekli v muzej in skorajšnji potop v potoku. Sama sem uživala v zvoku neokrnjene narave, predvsem v oglašanju ptic.
Oba sta iz džungle prihajala kot velika heroja, iniciirana s številnimi tigrovimi praskami, sama pa sem občasno preklinjala prijatelja, ko sem s sebe metala številne klope in doma oblagala noge z glino zaradi bul, ki so nastale ob pikih nedolžnih muhic.
Nekega dne pa je tudi meni že vse postalo skorajda udobno. Z manj romantičnega poslušanja ptic sem pogosteje odganjala muhe in klope ter iz gošče prišla z zgolj nekaj tigrovimi praskami. Dokler nisem skoraj, prva v četici, stopila čez ostanek polovice živali, ki je bila včasih srna.
Zelo lepo se je videlo, da jo je nekaj privleklo v osamo gozda, poglodalo mehke dele, zdaj pa so ostale kosti in spodnji del nog s kožo, dlakami in kopiti.
Pogumna raziskovalca sta nehala razpravljati o tigrih in anakondah. Začela sta iskati sledi in razmišljati o njenem razsodniku. Lovec, medved, volk ali pes?
Lovec je hitro odpadel, ker bi jo odnesel s seboj. Ko je padel ta sklep, se je okrepila tudi groza v njunih očeh. Malce sta začela pogledovati naokoli in ne več toliko v blato za sledmi.
Bi nas medved napadel? Kaj pa volk? Ali ne lovijo volkovi v krdelih?
Moja najhujša bojazen, da bi v gozdu srečala medveda, se tokrat sploh ni prebudila. Volkov se ne bojim. Morda sem predrzna, a vse, kar sem prebrala o njih, me zgolj tolaži. Časi so očitno takšni, da se nekateri strahovi ob novih skrbeh ne prebujajo. Morda zato, ker narava še vedno živi ustaljeno naprej, iz človeških vod pa prihajajo vedno bolj nerazumna sporočila.
Seveda je najmlajši sin dodal: »Po tej strašni poti pa ne gremo več!«
Pa komaj sem se je navadila in že skoraj začela uživati v njej…
ROKAVICE SKAZICE (16. 4. 2020)
Vstopam v trgovino in upoštevam navodila. S črnim bufom in vrtnarskimi rokavicami vstopam v prostor, kjer včasih ni nihče smel nositi mask, niti pustnih. Zdaj z maskami in rokavicami vstopamo lahko v banko. Kot v najbolj mafijskih filmih, ane?
Vrtnarske rokavice imam samo z enim razlogom: ker so za neomejeno uporabo. Pred časom so vse trgovine začele uvajati vrečke, za katere je potrebno plačati. Po novem tudi za tiste pri sadju. To me je razveselilo. Nedavno sem bila namreč v muzeju, kjer so imeli okostje delfina, ki je umrl samo zato, ker je imel prebavila polna plastičnih vrečk.
Vrečk za sadje ne potrebujete kupovati. Lahko si jih sešijete iz odsluženih zaves ali mrežic za okna, kot je meni to prijazno naredila prijateljica Jana. Tudi vrečke pri blagajni ne potrebujete. Namesto nje vzamete doma košaro ali zložljivo platneno vrečko, ki jih zdaj že povsod dobimo in trajajo leta.
Ko smo se že malce navadili in ozavestili, da polivinilasta plastika svinja naše okolje, so začeli ljudje vstopati v trgovine z rokavicami, ki se sicer nahajajo pri kruhu.
In veš kaj, ko sem prišla iz trgovine, sem bila zelo žalostna. Mogoče bi se bolje reklo precej jezna. Okoli trgovine je bilo na tleh polno teh polivinilastih rokavic.
Mislim, da ljudje še vedno ne razumemo dovolj in ne vidimo dlje od svoje hlebčkaste okrogline spodaj na koncu hrbta.
Saj bi zakričala od te jeze, pa bi lahko kdo mislil, da pod bufom kašljam. Potem pa ne vem, kaj bi se zgodilo z menoj. Še posebej zato, ker sredi aprila nosim šal in hodim v trgovino z vrtnarskimi rokavicami. Še pred pol leta ne bi zaradi tega pristala zgolj na infekcijski kliniki.
SOČUTJE NA DALJAVO (20. 4. 2020)
Trenutno, ko so naše največje skrbi prežeči virusi, se led na Grenlandiji taja z enako hitrostjo kot prej. Sprejeli smo vse možne zaščitne ukrepe in reagirali zelo hitro. Z določenimi ukrepi smo posledično še bolj obremenili okolje, saj smo začeli uporabljati plastiko tudi tam, kjer je včasih ni bilo.
Plastika ni rešitev. Tudi nekaj tedenski premor brez gmotnega prometa na nebu ne bo spremenil ničesar, če se bo promet po zdajšnjem življenju zaradi vseh izgub in želji po nadoknadenju izgubljenega začel vrteti še hitreje.
Ko bodo ledene ploskve dokončno stopljene, si ne bomo mogli pomagati samo z maskami in rokavicami.
Da lahko pijemo vodo iz pipe je slovensko bogastvo. Vsi bi morali stremeti k temu, da bo tudi v prihodnosti tako.
Ko hodim po hribih in po bregovih zagledam črne vreče s skritimi odpadki, se zavem, da vsi ne razmišljamo enako. Ko se v idiličnem gorskem potočku zasveti azbestna kritina namesto skale, se zavem, da smo si ljudje zelo različni. In da mnogim ni mar.
Gospodična s krono bo kmalu odšla. Ali pa si bo nadela novo ime. Z maskami in rokavicami še vedno lahko hodimo po hrano v trgovine. Ko bo trgovine odplaknilo, pa bo odplaknilo tudi naše domove.
Ne pozabimo, kakšno sočutje smo občutili, ko so se Avstralci borili s plameni. Sočutje ob mislih, da smo lahko ganjeni, ne pa tudi zaskrbljeni, ker je Avstralija daleč stran. A tudi Vuhan je bil.
Ta teden bo dan Zemlje. Če bomo razmišljali sočutno, bomo razumeli, da je tudi papirček od bonbona sredi travnika ogrožujoč.
Papirček od bonbona daš v koš. Še bolje pa bo, če ga sploh ne poješ.
SMRTONOSNI DOTIK (22. 4. 2020)
Ko sem bila še zelo majhna deklica, me je mama učila, da nikoli ne smem pobožati srninega mladiča, če bi ga kdaj našla v gozdu. Ali se dotikati ptičjih jajc v gnezdih. »Živalske mame bi jih zapustile, ker bi jim smrdeli po človeku in mladički bi osamljeni poginili.«
Kadarkoli hodim po bolj samotnih gozdnih poteh, se bojim srečanja z medvedom. Še bolj pa medvedke z mladičem. Spomnim se mame krave, ki me je pred leti na Veliki planini preganjala - verjetno zaradi zgolj napačnega pogleda njenega telička.
V naravi je neizmerna moč. To vemo, kadar smo priča poplavam, plazovom, požarom, potresom. Nobena tehnologija, nobeni veliki umi se ne morejo kosati z njo do te mere, da bi jo ustavili. Čeprav ji ljudje s svojimi zanikrnimi dejanji ves čas kažemo svoj nehvaležen odnos. Tukaj le gostujemo, nismo njeni lastniki. Ko nas ne bo, ona še vedno bo. Vendar to ne pomeni, da nismo njeni najhujši rablji.
Srečanja z mamo medvedko se bojim zaradi njenih morebitnih preteklih slabih izkušenj z ljudmi.
Vsi jih imamo.
Zaradi njih se učimo in spreminjamo svoja vedenja. Zaradi njih nekaterim več ne zaupamo, v drugih pa najdemo nove sogovornike ali celo prijatelje. Slabe izkušnje nas krepijo, a v nas puščajo prižgane alarmne lučke. Le-te se včasih prižigajo tudi ob nepotrebnih trenutkih. Kar nas seveda tudi utruja, a dela previdnejše, bolj pragmatične in predvidljive.
Vsaka ženska, ki je pod srcem kdaj nosila otroka, ga kasneje hranila in vzgajala, spontano razume besedno zvezo mati volkulja ali mati levinja. Pozna tudi moči, ki pritičejo tej poklicanosti, pa če ostanemo zgolj pri neprespanih nočeh, ki lahko trajajo mesece ali se zategnejo v leta.
Ostajam doma, a za obiskovanje narave žrtvujem vse svoje proste minute. Ker je tako pomirjujoča, hranilna in nestigmatizirajoča.
Vsakemu lahko ponudi nekaj. Vsak lahko delček nje vzame zase. In to brezplačno.
Odkar smo v dobi slogana #ostanidoma#, dnevno lahko opazujem rast paglavcev v gozdnih lužah. A vode primanjkuje. Če dobro pomislite, v tem obdobju deževnih dni ne moremo prešteti niti na prste ene roke.
Prišla sem do gozdne luže, kjer so nebogljeni paglavci že skoraj lezli en čez drugega, ker je bilo vode le za vzorec. Močno sem se spraševala, kaj mi je storiti in se spomnila maminega opozorila, da se vtikanje v naravne zakone konča slabo.
V bližini je tekel spokojen potoček. Kot v posmeh, da je vode v njem dovolj. Naj prenesem paglavce tja? Ali niso paglavci v stoječih vodah? Bi okužila plavalce z bakterijami na svojih rokah, čeprav zdaj plavajo v rjavi luži?
Z rokami smo zajeli vodo potočka in povečali lužo. Za malo. Da bo dovolj do naslednjega dne.
Drugi dan smo kratkohlačniki tekali po gozdu in podili klope s sebe. Temperature zraka so bile prijetne, a še zdavnaj ne običajne za april, ki sem ga bila navajena iz otroštva.
Prispeli smo do luže, ki je ni bilo. V suhi podlagi sta zevala le dva črna kroga nekdanjih živalic, ki nista več z ničemer izdajala, kaj sta bila dan poprej.
Nisem se mogla znebiti misli, da bi dan prej morda lahko posegla v zakon narave in za tistih nekaj sto žabončkov naredila vse drugače. Morda pa tudi ne. Morda bi jih prehitro odplaknilo ali bi postali hrana potočnih živalic.
MOJ DEŽNIK JE LAHKO ... (24. 4. 2020)
S tretješolcem sem se srečala preko ekrana. Že v naprej sva se preko e-pošte dogovorila, da naj pripravi za delo tisto gradivo, ki bi ga želel predelati z mano.
Prišel je z berilom in mi prebral naslov. Ela Peroci: Moj dežnik je lahko balon.
Preden sva začela z branjem, sem ga povabila, naj razmišlja, kam bi ga popeljal njegov čarobni dežnik. Kar nekaj časa si je vzel za razmislek. Potem pa je bilo videti, kot da še ne želi povedati odgovora.
Namignila sem mu, da lahko začnem jaz, potem pa bo povedal še on. Seveda je pristal.
Izdala sem mu, da bi me moj super dežnik popeljal na morje in v mislih sem se že sprehajala po morski obali.
»Kaj pa ti? Kam bi šel?« sem ga ponovno vprašala.
»Mene pa bi dežnik peljal v šolo!«
Verjamem, da ste razumeli, da v tisto šolo, ki stoji na sončni Duplici, čeprav so počitnice pred vrati.
Želim si, da boste med počitnicami vsi zmogli zapreti svoje računalnike in se odpreti naravi.
Nekoč mi je prijatelj pokazal pot na hrib ali z njega po čisto drugačni poti. To je sicer hrib, na katerega pogosto zahajamo in poznamo že skoraj vse ovinke ter korenine na poti na pamet.
Potem pa smo se s tega hriba enkrat vračali z njim in predlagal je, da se vrnemo po adrenalinski poti. Ker sem o coni udobja že pisala, si lahko mislite, kateri mehanizmi so se pognali po moji glavi. A ker prijatelju zaupam, sem kljub družbi svojih dveh sinov pristala na spust v neznano.
Sinova sta bila navdušena. Počutila sta se kot glavna igralca v dokumentarnem filmu znane televizijske hiše. Takoj, ko smo prišli do avta, sta mi naznanila, da gremo od zdaj naprej vedno po tej poti.
Saj veste, da se mame ne damo tako hitro. Plezanje po deblih, skakanje po in čez potok, ovijanje trnov okoli nog … mi vendarle ni tako zelo priraslo k srcu, da bi se kar takoj podpisala pod ta predlog. Nekako smo bili sklepčni pri odločitvi, da bomo šli po tej poti vsakič, ko imata na urniku športno vzgojo, druge dni pa po poti za jokice.
Vedela sem, da te poti ne bosta kar tako pozabila, zato sem iskala tudi najboljše v njej zase. Naslednjič sem predlagala, da bi se po njej vzpenjali, ne pa spuščali. Zdelo se mi je, da po takšni džungli lažje plezaš gor, kot pa se loviš navzdol.
Nisem se motila. Fanta pa sta razvila svoj novi slovar: preštevilni močeradi so postali grozeče anakonde, trnaste ovijalke okoli nog pa tigrovi kremplji. V rokah sta imela homemade lesene mačete, kot vsi veliki raziskovalci nevarnega terena.
Najboljši deli tega pohoda so bili plezanje po mamutovem okostju, ki ga še niso odvlekli v muzej in skorajšnji potop v potoku. Sama sem uživala v zvoku neokrnjene narave, predvsem v oglašanju ptic.
Oba sta iz džungle prihajala kot velika heroja, iniciirana s številnimi tigrovimi praskami, sama pa sem občasno preklinjala prijatelja, ko sem s sebe metala številne klope in doma oblagala noge z glino zaradi bul, ki so nastale ob pikih nedolžnih muhic.
Nekega dne pa je tudi meni že vse postalo skorajda udobno. Z manj romantičnega poslušanja ptic sem pogosteje odganjala muhe in klope ter iz gošče prišla z zgolj nekaj tigrovimi praskami. Dokler nisem skoraj, prva v četici, stopila čez ostanek polovice živali, ki je bila včasih srna.
Zelo lepo se je videlo, da jo je nekaj privleklo v osamo gozda, poglodalo mehke dele, zdaj pa so ostale kosti in spodnji del nog s kožo, dlakami in kopiti.
Pogumna raziskovalca sta nehala razpravljati o tigrih in anakondah. Začela sta iskati sledi in razmišljati o njenem razsodniku. Lovec, medved, volk ali pes?
Lovec je hitro odpadel, ker bi jo odnesel s seboj. Ko je padel ta sklep, se je okrepila tudi groza v njunih očeh. Malce sta začela pogledovati naokoli in ne več toliko v blato za sledmi.
Bi nas medved napadel? Kaj pa volk? Ali ne lovijo volkovi v krdelih?
Moja najhujša bojazen, da bi v gozdu srečala medveda, se tokrat sploh ni prebudila. Volkov se ne bojim. Morda sem predrzna, a vse, kar sem prebrala o njih, me zgolj tolaži. Časi so očitno takšni, da se nekateri strahovi ob novih skrbeh ne prebujajo. Morda zato, ker narava še vedno živi ustaljeno naprej, iz človeških vod pa prihajajo vedno bolj nerazumna sporočila.
Seveda je najmlajši sin dodal: »Po tej strašni poti pa ne gremo več!«
Pa komaj sem se je navadila in že skoraj začela uživati v njej…
ROKAVICE SKAZICE (16. 4. 2020)
Vstopam v trgovino in upoštevam navodila. S črnim bufom in vrtnarskimi rokavicami vstopam v prostor, kjer včasih ni nihče smel nositi mask, niti pustnih. Zdaj z maskami in rokavicami vstopamo lahko v banko. Kot v najbolj mafijskih filmih, ane?
Vrtnarske rokavice imam samo z enim razlogom: ker so za neomejeno uporabo. Pred časom so vse trgovine začele uvajati vrečke, za katere je potrebno plačati. Po novem tudi za tiste pri sadju. To me je razveselilo. Nedavno sem bila namreč v muzeju, kjer so imeli okostje delfina, ki je umrl samo zato, ker je imel prebavila polna plastičnih vrečk.
Vrečk za sadje ne potrebujete kupovati. Lahko si jih sešijete iz odsluženih zaves ali mrežic za okna, kot je meni to prijazno naredila prijateljica Jana. Tudi vrečke pri blagajni ne potrebujete. Namesto nje vzamete doma košaro ali zložljivo platneno vrečko, ki jih zdaj že povsod dobimo in trajajo leta.
Ko smo se že malce navadili in ozavestili, da polivinilasta plastika svinja naše okolje, so začeli ljudje vstopati v trgovine z rokavicami, ki se sicer nahajajo pri kruhu.
In veš kaj, ko sem prišla iz trgovine, sem bila zelo žalostna. Mogoče bi se bolje reklo precej jezna. Okoli trgovine je bilo na tleh polno teh polivinilastih rokavic.
Mislim, da ljudje še vedno ne razumemo dovolj in ne vidimo dlje od svoje hlebčkaste okrogline spodaj na koncu hrbta.
Saj bi zakričala od te jeze, pa bi lahko kdo mislil, da pod bufom kašljam. Potem pa ne vem, kaj bi se zgodilo z menoj. Še posebej zato, ker sredi aprila nosim šal in hodim v trgovino z vrtnarskimi rokavicami. Še pred pol leta ne bi zaradi tega pristala zgolj na infekcijski kliniki.
SOČUTJE NA DALJAVO (20. 4. 2020)
Trenutno, ko so naše največje skrbi prežeči virusi, se led na Grenlandiji taja z enako hitrostjo kot prej. Sprejeli smo vse možne zaščitne ukrepe in reagirali zelo hitro. Z določenimi ukrepi smo posledično še bolj obremenili okolje, saj smo začeli uporabljati plastiko tudi tam, kjer je včasih ni bilo.
Plastika ni rešitev. Tudi nekaj tedenski premor brez gmotnega prometa na nebu ne bo spremenil ničesar, če se bo promet po zdajšnjem življenju zaradi vseh izgub in želji po nadoknadenju izgubljenega začel vrteti še hitreje.
Ko bodo ledene ploskve dokončno stopljene, si ne bomo mogli pomagati samo z maskami in rokavicami.
Da lahko pijemo vodo iz pipe je slovensko bogastvo. Vsi bi morali stremeti k temu, da bo tudi v prihodnosti tako.
Ko hodim po hribih in po bregovih zagledam črne vreče s skritimi odpadki, se zavem, da vsi ne razmišljamo enako. Ko se v idiličnem gorskem potočku zasveti azbestna kritina namesto skale, se zavem, da smo si ljudje zelo različni. In da mnogim ni mar.
Gospodična s krono bo kmalu odšla. Ali pa si bo nadela novo ime. Z maskami in rokavicami še vedno lahko hodimo po hrano v trgovine. Ko bo trgovine odplaknilo, pa bo odplaknilo tudi naše domove.
Ne pozabimo, kakšno sočutje smo občutili, ko so se Avstralci borili s plameni. Sočutje ob mislih, da smo lahko ganjeni, ne pa tudi zaskrbljeni, ker je Avstralija daleč stran. A tudi Vuhan je bil.
Ta teden bo dan Zemlje. Če bomo razmišljali sočutno, bomo razumeli, da je tudi papirček od bonbona sredi travnika ogrožujoč.
Papirček od bonbona daš v koš. Še bolje pa bo, če ga sploh ne poješ.
SMRTONOSNI DOTIK (22. 4. 2020)
Ko sem bila še zelo majhna deklica, me je mama učila, da nikoli ne smem pobožati srninega mladiča, če bi ga kdaj našla v gozdu. Ali se dotikati ptičjih jajc v gnezdih. »Živalske mame bi jih zapustile, ker bi jim smrdeli po človeku in mladički bi osamljeni poginili.«
Kadarkoli hodim po bolj samotnih gozdnih poteh, se bojim srečanja z medvedom. Še bolj pa medvedke z mladičem. Spomnim se mame krave, ki me je pred leti na Veliki planini preganjala - verjetno zaradi zgolj napačnega pogleda njenega telička.
V naravi je neizmerna moč. To vemo, kadar smo priča poplavam, plazovom, požarom, potresom. Nobena tehnologija, nobeni veliki umi se ne morejo kosati z njo do te mere, da bi jo ustavili. Čeprav ji ljudje s svojimi zanikrnimi dejanji ves čas kažemo svoj nehvaležen odnos. Tukaj le gostujemo, nismo njeni lastniki. Ko nas ne bo, ona še vedno bo. Vendar to ne pomeni, da nismo njeni najhujši rablji.
Srečanja z mamo medvedko se bojim zaradi njenih morebitnih preteklih slabih izkušenj z ljudmi.
Vsi jih imamo.
Zaradi njih se učimo in spreminjamo svoja vedenja. Zaradi njih nekaterim več ne zaupamo, v drugih pa najdemo nove sogovornike ali celo prijatelje. Slabe izkušnje nas krepijo, a v nas puščajo prižgane alarmne lučke. Le-te se včasih prižigajo tudi ob nepotrebnih trenutkih. Kar nas seveda tudi utruja, a dela previdnejše, bolj pragmatične in predvidljive.
Vsaka ženska, ki je pod srcem kdaj nosila otroka, ga kasneje hranila in vzgajala, spontano razume besedno zvezo mati volkulja ali mati levinja. Pozna tudi moči, ki pritičejo tej poklicanosti, pa če ostanemo zgolj pri neprespanih nočeh, ki lahko trajajo mesece ali se zategnejo v leta.
Ostajam doma, a za obiskovanje narave žrtvujem vse svoje proste minute. Ker je tako pomirjujoča, hranilna in nestigmatizirajoča.
Vsakemu lahko ponudi nekaj. Vsak lahko delček nje vzame zase. In to brezplačno.
Odkar smo v dobi slogana #ostanidoma#, dnevno lahko opazujem rast paglavcev v gozdnih lužah. A vode primanjkuje. Če dobro pomislite, v tem obdobju deževnih dni ne moremo prešteti niti na prste ene roke.
Prišla sem do gozdne luže, kjer so nebogljeni paglavci že skoraj lezli en čez drugega, ker je bilo vode le za vzorec. Močno sem se spraševala, kaj mi je storiti in se spomnila maminega opozorila, da se vtikanje v naravne zakone konča slabo.
V bližini je tekel spokojen potoček. Kot v posmeh, da je vode v njem dovolj. Naj prenesem paglavce tja? Ali niso paglavci v stoječih vodah? Bi okužila plavalce z bakterijami na svojih rokah, čeprav zdaj plavajo v rjavi luži?
Z rokami smo zajeli vodo potočka in povečali lužo. Za malo. Da bo dovolj do naslednjega dne.
Drugi dan smo kratkohlačniki tekali po gozdu in podili klope s sebe. Temperature zraka so bile prijetne, a še zdavnaj ne običajne za april, ki sem ga bila navajena iz otroštva.
Prispeli smo do luže, ki je ni bilo. V suhi podlagi sta zevala le dva črna kroga nekdanjih živalic, ki nista več z ničemer izdajala, kaj sta bila dan poprej.
Nisem se mogla znebiti misli, da bi dan prej morda lahko posegla v zakon narave in za tistih nekaj sto žabončkov naredila vse drugače. Morda pa tudi ne. Morda bi jih prehitro odplaknilo ali bi postali hrana potočnih živalic.
MOJ DEŽNIK JE LAHKO ... (24. 4. 2020)
S tretješolcem sem se srečala preko ekrana. Že v naprej sva se preko e-pošte dogovorila, da naj pripravi za delo tisto gradivo, ki bi ga želel predelati z mano.
Prišel je z berilom in mi prebral naslov. Ela Peroci: Moj dežnik je lahko balon.
Preden sva začela z branjem, sem ga povabila, naj razmišlja, kam bi ga popeljal njegov čarobni dežnik. Kar nekaj časa si je vzel za razmislek. Potem pa je bilo videti, kot da še ne želi povedati odgovora.
Namignila sem mu, da lahko začnem jaz, potem pa bo povedal še on. Seveda je pristal.
Izdala sem mu, da bi me moj super dežnik popeljal na morje in v mislih sem se že sprehajala po morski obali.
»Kaj pa ti? Kam bi šel?« sem ga ponovno vprašala.
»Mene pa bi dežnik peljal v šolo!«
Verjamem, da ste razumeli, da v tisto šolo, ki stoji na sončni Duplici, čeprav so počitnice pred vrati.
Želim si, da boste med počitnicami vsi zmogli zapreti svoje računalnike in se odpreti naravi.
RSS Feed
