​Moj obraz neprepoznaven zaradi kape in bufa. Njen zaradi maske, okusnega make upa in razcveta najlepše lepote, ki se oblikuje v tem starostnem obdobju.

Srečava se v situaciji, ko imava priložnost očesnega stika za nekaj minut, med nama je le steklena pregrada. Ker se moram ukvarjati še z drugimi stvarmi, ne morem gledati samo vanjo. A vendar sem skoraj prepričana, da je ona. Brez maske bi vedela takoj, saj obrazov nikoli ne pozabim.

Ko zaključim s svojim opravilom, tvegam in jo pokličem po imenu. Odkrite oči nakazujejo nasmeh. Verjetno sem začutila njeno energijo. Ni minilo več kot dobra tri leta, kar je tekala po naših šolskih hodnikih, me kdaj prijazno pozdravila ali sva udarili kratko debato med glavnim odmorom.

Izrečeno ime in najina nasmeha pod maskami podreta vse ovire, tudi steklo med nama.

Dela in služi denar. Že zdaj, v obdobju srednješolskega izobraževanja.

Skoraj si je ne upam vprašati, kako je. Iz ust mi vseeno uide, kako ji gre vse tole na daljavo. Nekje v mislih me spremlja spomin, da nadaljuje na gimnaziji, kar se v pogovoru potrdi kot resnično dejstvo.

Dovolj ima. Nima več koncentracije in ne more več. Odličnjakinja, ki razmišlja o vpisu na pravno fakulteto.

Spomnim se, da prihaja iz tople in podporne družine. Pove, da se doma nimajo več česa pogovarjati, ker so izčrpali vse možne teme.

Spomnim se teh let. Naporna, viharna, utrgana …a vendar najlepša. Leta raziskovanj in iskanj. Leta prvih in najlepših ljubezni, čeprav ne za večno. Prav tako pogovorov in tem, ki jih ne moremo deliti samo s starši, pa če imamo še tako kvalitetne odnose.

Dopolnila je 18 let in praznovala. A ne tako, kot bi želela. Samo v krogu družine. Brez prijateljev.

Začela je z vožnjami za vozniški izpit in jih morala prekiniti. Zdaj, ko je ravno začela urejati svoje življenje. Zdaj, ko je dobila volilno pravico in imela obljubo od staršev, da bodo njene možnosti domačega osamosvajanja segle dlje. Prav zdaj je zaprta za obzidjem zlate palače.

Zdaj, ko ni več zdržala in si je zaželela družbe prijateljic, s katerimi so se dobile nekega večera na hladni klopci v meglenem večeru, da bi skupaj spile Coca Colo. Pa je niso, ker jih je nekdo naznanil in so tekle v gozd, ko so jih obsvetile modre lučke.
 
Njena zgodba me ovije kot smrtonosna ovijalka. Ni zaslepljena. Ne želi biti žrtev. Je mlado razmišljujoče dekle, pravzaprav ženska. Zaveda se, da je starejšim težko. A pove, da ne more več. Njene oči to sporočajo same od sebe.
 
Spomnim se svojih 18 let. Vseh tistih načrtov v 4. letniku gimnazije. Sladkih pogledov in grenkih iniciacij. Razmišljanj o maturantskem plesu in doživljanju maturantskega izleta. Vseh zrelostnih izpitov, ki sem jih ob vsakodnevnem druženju z vrstniki predelovala v svoji glavi. In nenazadnje vseh spominov, ki jih še danes nosim globoko zakopane v svojem srcu.
 
Spomnim se je kot male deklice v prvem razredu in zdaj pred mano stoji mlada ženska. Lepa je, urejena in postavna. A njene oči izražajo tiste neizrečene strahove, celo nekaj obupa, ki ga zaznam vsakič, ko dobimo novo pošiljko prvošolcev.

In zdaj je tukaj, komaj meter od mene. V običajnih okoliščinah bi jo objela ali jo vsaj potrepljala po rami.

Zdaj je med nama steklo.
​
In bojim se, da bo močno prikrajšana za nekatere najlepše spomine svojega odraščanja.

Tukaj sem. Sam.

Sedim za kuhinjsko mizo in gledam skozi okno. Vrabci skačejo po polici našega okna in se grebejo za semena, ki sem jih nasul včeraj.

Megla je. Turobnost novembrskega jutra razjeda moje misli.

Ekran gleda vame in čaka, da ga prižgem. Zamujam že. Sošolci so že vsaj 5 minut na uri v živo z učiteljico. V živo … kdo lahko temu tako sploh reče?!? Ni v živo. Vse je mrtvo. Nikogar ne vonjam, ne čutim topline, ki jih oddajajo njihova telesa, ne morem razbrati njihovih razpoloženj. Tam so, a jih ni. Sodelovanje na urah v živo je obvezno. Če se ne bom prijavil, bom dobil neopravičeno uro. Smešno po svoje. Saj sem tukaj, doma, sam. Tako kot vsi ostali.

Sam sem.

Nihče mi ne more pomagati. Starša še najmanj. Niti slučajno nista opremljena za delo z računalnikom. Mami mi vsak dan v naprej skuha kosilo, samo pogrejem si ga. Ko popoldne pride iz službe, me najprej objame. Polna energije pride domov.

Tako polna ljudi. Na polnilni liniji jih je veliko, pa čeprav na razdalji. Pogovarjajo se, pa čeprav na razdalji. V živo. Jaz pa sem tukaj sam in pravijo, da so vsa navodila jasno napisana. Preden se prebijem čez njih, sem že utrujen.

Mama pravi, da je najpomembneje, da sem zdrav. In zadovoljen. Zdrav sem. Zadovoljen pa ne. V moji glavi se vrtijo samo stari spomini. Skriti pogledi… Lumparije, ki smo jih špičili učiteljem. Tudi njihovih pogledov in življenjskih naukov. Zdaj je to en velik nič. Nihče me ne pogleda več.

Ekran stoji tam in jaz sem enak … naj bo ugasnjen ali prižgan.

Tukaj sem. Sam.

Borim se sama s seboj. Naše dvosobno stanovanje je bilo že prej premajhno. Zdaj se zdi kot enosobno. Povsod zvezki, listi, barvice, škarje, polnilni kabli...

Borim se, ker stare pošasti prihajajo iz mene. Zatiram jih, a ne vem, kako dolgo jih bom uspela še zadržati v sebi.

Sama sem.

Sama s tremi šoloobveznimi otroki. Ves čas samo pripravljam hrano in razlagam. Razlagam stvari, ki jih ne razumem. Drugi je rojen mnogo prezgodaj. Ne morem mu dopovedati, da je učiteljica naročila, da mora narediti 5 vrstic črke M. Že pri drugi črki se ustavi, cepeta in joka.

Petošolka bi morala biti na Zoomu, pa nam ni uspelo. Zdaj se jezi name in mi govori, da ima najslabšo mamo na svetu.

Prvošolec sploh ničesar ne naredi sam. Ves čas sedim poleg njega. Če grem samo na stranišče, je že pri igračkah.

Tako zelo sem sama.

Borim se sama s seboj. Vem, da je v omari. Morda bi jo odprla in naredila samo požirek. Ampak obljubila sem, da nikoli več.

Na koncu dneva imam nohte pogrizene do krvi.

Otroci v sosednji sobi kričijo zaradi igrače. Eksplodirala bom. Pomivam posodo. Kozarec pade na tla. Pripodijo se mimo mene in kričijo. Zdaj zdaj bom šla za njimi in morda popustila.

Glavo sklonim pod curek hladne vode in stečem v kopalnico. Zaklenem se za 10 minut in si zaprem ušesa. Naj kričijo, tukaj sem. Bolje tukaj, kot da bi obžalovala.

In jutri se bo vse ponovilo.

Tukaj sem. Sama. 

Tukaj sem pred ekranom.

Vsi drugi izumljajo nove interaktivne načine, jaz pa želim nazaj svoje učence.

Želim vedeti, kdo je dobro spal. Tistemu v zadnji klopi moram povedati, da je popravil oceno. Zanima me, kako se kdo počuti. Kaj pomeni pogled v tla? Kaj pomenijo pogrizeni nohti do krvi? Kaj mi sporoča navijanje las na prst. Zakaj ona odide vedno zadnja, se za hipec ustavi, povesi pogled in potem skoraj zbeži iz učilnice? Kako je on uredil prepir z očetom? Kdo se bo navidezno zadržal med odmorom, da bi samo bežno poklepetal in bil slišan? Dobil potrditev, da obstaja.

Gledam v svoj ekran … pesti me nešteto vprašanj.

Sem sploh še potreben kot učitelj na daljavo?! Sem kot tak sploh še učitelj?

Imajo moji učenci od mojih gradiv sploh kakšne koristi? Koliko časa moram sedeti za ekranom, da bom prepoznan kot dober učitelj? Ali drugi mislijo podobno ali sem v razmišljanju sam? Ali so drugi boljši, ker snemajo filme? Ali tudi druge skrbi za otroke?

Kako bodo te spomine predelali moji učenci? Kako je to za njih, če je že nam odraslim težko? Kdaj se bo končalo?

Tukaj sem. Sam.

Pogled skozi okno me napolni z novembrsko meglo, ki se razleze vse do mojega srca. Do srca, ki se utaplja v morju vprašanj in včasih več ne vidi smisla v življenju.

Na krmilnico prileti lišček. Spomni me, da sem razveselil vsaj eno živo bitje v oblivu občutenja brezkoristnosti.

Tukaj sem. Sam.

Imel sem dedka, ki se je rodil daljnega leta 2008. Zdaj je že dolgo pokojen. Kadar sem kot otrok prihajal k njemu, sva čas skoraj vedno preživljala skupaj na vrtu ali v gozdu. Nisem razumel, zakaj si je tako zelo želel prebiti ves tisti čas na zraku. Šele tik pred smrtjo, ko se mu je zdravje že zelo poslabšalo, mi je s solzami v očeh začel pripovedovati zgodbe s svojega otroštva.

Iz obdobja, ko naj bi svet zajela pandemija virusa, katerega so se nekateri bali bolj kot vojne. Celo tako zelo, da so se nehali družiti z ljudmi.

Takole je pripovedoval:

»Ko sem bil v šestem razredu osnovne šole, star malo več kot 11 let, so neke res lepe in sončne pomladi zaprli vse vrtce, šole in fakultete. Prenehali so voziti avtobusi in vlaki, letalo na nebu je bilo že skorajda alarm za preplah. Ptice so začele peti glasneje, delfini so se vračali v pristanišča, v gozdovih smo vedno srečali srnjad.

Otrok nas niso starši nikamor spustili. Pozabili smo, kako zgledajo trgovine, starši pa so v njih hodili le enkrat tedensko z rokavicami in kirurškimi maskami. Pri nas doma je hodila samo mama, saj je bil oče težji pljučni bolnik in nikakor nismo smeli tvegati, da bi se okužil.

S sestrama smo si morali stalno umivati roke, tudi, če smo šli samo pred hišo po pošto v nabiralnik.

Ljudje so se bali, da bo zmanjkalo hrane in so si v svoje domove nakopičili neznanske količine moke, kvasa, mleka. V trgovinah je zmanjkalo celo toaletnega papirja.

Zaprtje šol se nam je otrokom na začetku zdelo nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi. Z mislimi, da bomo na dolgih počitnicah, smo vsi z nasmeški na ustnicah hodili spat nekaj večerov.

Preklel sem te svoje nasmehe, čeprav sem bil še precej nezrel fant. Kmalu sem ugotovil, da zaprtje šol pomeni eno samo pogovarjanje s samim sabo in zaslonom na mizi. Prej so mi starši vedno omejevali računalnik, zdaj sem jih na kolenih prosil, da bi mi ga spet.

Šola na daljavo je bila en sam kaos. Učitelji so nam pošiljali gradiva, prepisovali smo jih v zvezke in v dokaz opravljenim nalogam fotografije pošiljali nazaj. Nekaj tednov sem se ukvarjal samo s tehniko. Prepisoval sem samo zato, da je bila kljukica. Ne vem, kako so to spremljali učitelji, a učenci smo vedeli, da delamo samo zaradi dela samega. Pri matematiki smo ravno takrat obravnavali decimalna števila, ki jih še danes ne razumem dobro.

Poleti je panika počasi minila. Avtobusi in vlaki so se počasi začeli vračati v obtok, s starejšo sestro sva spet lahko začela hoditi sama v trgovino.

Med poletnimi počitnicami nam je celo uspelo priti do morja v sosednjo državo, saj so bile pomladi vse meje zaprte. Takrat se spomnim, ko je bil oče nekaj dni precej tih in neprepoznaven. Šele po nekaj dneh nam je mama zaupala, da je njegov poslovni partner naredil samomor z obešanjem, ker mu je med obdobjem zaprtja propadlo podjetje in mogel več plačevati svojih zaposlenih.

Kljub tej novici, je poletje minilo dokaj normalno. Otroci ne čutijo velikih težav, dokler v njihovem okolju navidezno vse teče. Jeseni smo se lahko vrnili v šole, ampak z maskami. Učitelji so postali drugačni, mi smo postali drugačni. Z maskami po hodnikih smo bili kot del avdicije za Rijev karneval. Nekateri učitelji so samo še predavali svojo snov, niso se več smejali in pogovarjali z nami. Nekateri so samo še kričali na nas in nas oštevali, če smo slučajno pozabili natakniti masko.

Zaradi poslabšanja situacije z virusom, v katerega so nekateri nehali verjeti, drugi pa so se ga bali bolj od kuge, so šole nepričakovano spet zaprli. Najprej za starejše otroke, potem pa za vse.

Spomnim se mlajše sestrice za računalnikom, ko bi vendar morala skakati s kolebnico, risati z voščenko, sestavljati razne igre, pa je po 5 ur na dan buljila v ekran in tapkala s prstki po njem. Takrat se je tudi zelo poslabšal njen vid. Imela je stalne glavobole. Ker so bili zdravniki na razpolago samo za najbolj življenjsko ogrožene paciente, je niso vzeli na pregled.

S starejšo sestro sva se morala naučiti vseh možnih aplikacij in programov, da sva lahko učiteljem dokazovala, da doma delava za šolo.

Občasno nas je po par otrok prišlo v šolo, da smo pisali teste, ampak vedno redkeje. Pozabil sem že, kako zgledajo moji učitelji, kako zveni njihov glas. Kakšne hlače oblečejo ali kakšen nakit izberejo učiteljice. Kakšna je sploh njihova energija.

Priporočali so nam, da svoje stiske lajšamo z aplikacijo, ki se lahko pogovarja z nami. Če smo se s kom sprli (kar je bilo skorajda nemogoče), je obstajala aplikacija mediator, ki nam je pomagala reševati spore.

Ko sem se nekega dne vračal z izpita v šoli, je v našo ulico mimo mene planil rešilec, po ulici pa je tekala in kričala soseda. Ljudje so se začeli zbirati zunaj. Večina jih je v šoku pritekla brez mask (takrat smo morali nositi maske tudi zunaj; kaj je sveži zrak, je bila za nas zgolj metafora), saj so po sosedinih krikih zaznali, da gre nekaj narobe.

Nikoli ne bom pozabil tega prizora, spremljal me bo do smrti. Reševalec je v belem skafandru s plinsko masko na obrazu skočil iz vozila in odprl sosedovo garažo iz katere je zavel neznosen rezek smrad. Na silo je odpiral avto, ki pa je bil zaklenjen. Soseda se ni več zmogla razumsko odzivati na vprašanja o rezervnih ključih. Od nekje je pograbil motiko in tolkel po šipi, dokler ni počila toliko, da je lahko odprl vrata. Ugasnil je motor avta in popolnoma neodzivno in mehko telo vlekel po tleh garaže, ob čemer je podiral vse s polic ob strani.

Reševalci so se dolgo trudili, a sosedu ni bilo več pomoči. Kot organizator kulturnih in glasbenih dogodkov že nekaj let ni zaslužil niti Evra.

Ljudje so postajali apatični in resignirani. Človek je sočloveku postajal pravi virus. Nekateri so klicali policijo, če so videli vrtičkarja brez maske. Drugi so tekli po varnostnika v trgovini, če so menili, da si je nekdo pred njimi slabo razkužil roke. Znanca je soseda prijavila policiji, ker je praznoval rojstni dan s svojimi starši iz sosednje regije, ker je bilo takrat prepovedano prehajanje med njimi.

Odrasli so se med seboj nekaj časa opogumljali po telefonih, se naskrivaj dobivali za običajen klepet. Starša sta vidno hirala. Mi mladi pa smo mislili, da ne bomo nikoli imeli možnosti vedeti, kaj pomeni zaljubljenost in ljubezen. O tem smo lahko brali le v knjigah, pa še to le v tistih z domačih polic, saj so bile knjižnice zaprte.

Edino, kar se je v tistih časih res dobro prodajalo, so bile maske, razkužila in razne pametne aplikacije. Vse ostalo je propadalo. Gospodarska kriza je posledično privedla do še več samomorov, depresivno neodzivnih osebkov in ogromno nasilja v družinah.

Na enega od izpitov je sošolec prišel z močno počeno ustnico. Nisem ga upal vprašati, najina pogleda sta bila dovolj. Košarkaška igrišča so bila vsa pod ključavnicami, zato sem vedel, da ni padel tam. Dobro pa sem poznal tudi njegovega očeta; še iz časov, ko sva se kot petletna mulčka podila s kolesi po ulicah.

Mnogo kasneje sem izvedel za pretresljivo zgodbo sošolke, ki se je je v dolgem obdobju karantene polastil lasten oče, sicer vdovec.

Veliko zgodb je prišlo na dan. Kot po zaključenih vojnah. A prepovedano je bilo pisati o njih. Pametne aplikacije pa jih niso zmogle zaznati.

Na nek hladen zimski dan, snežinke so poplesavale po sivem nebu, smo dobili obvestilo, da je konec. Preklic vseh omejitev, odprtje vseh mej.

In veš, nič se ni zgodilo. Tega dne nismo slavili tako kot davnega leta 1945, ko so ljudje slavili osvoboditev.

Nismo več poznali veselja.
Vsi smo otopeli.
Bili smo sivi kot tisto nebo.

Ničesar več nismo čutili. Naši obrazi niso več znali izražati čustev. Postali smo roboti v človeških telesih.

Ko smo se počasi vračali nazaj v šole, so se učitelji želeli pogovarjati z nami.

Nihče ni govoril.

Bližina drugih nas je strašila in spravljala v tesnobo. Sedenje v klopi s sošolcem je razumu še vedno zatrjevalo, da je to morda smrtno nevarno. Brez mask smo se počutili kot amputiranci s fantomskimi bolečinami.

Veliko let je še preteklo, da smo vzpostavili življenje, kot ga zdaj poznaš ti.

V šolah smo imeli posebne programe. Učili so nas, kdaj moramo jokati in kdaj se smejati. Kaj sploh so solze in kdaj pritečejo. Kaj pomeni objem. Zakaj nekoga objamemo in kdaj ga lahko. Kaj pomeni dotik. Mlajše otroke so učili rokovanja. Tudi tega, kako se sestavlja kocke in žoga z drugimi. Vse to je bilo prej v šolah prepovedano zaradi prenosa virusa. Začeli so nas spet spodbujati k posojanju potrebščin. Nekateri niso vedeli, kaj so to table in kreda.
Učili smo se sodelovati v pristnih pogovorih – poslušati en drugega, saj smo prej na konferenčnih pogovorih lahko ugasnili zvok ali kamero. Se navajali gledati brez olepševalnih filtrov na kamerah naših prenosnikov. Si začeli s ponosom kazati nova oblačila.

Trajalo je. Tega smo se odvadili, nekateri pa se še sploh niso naučili.

Kompetentni smo bili le, če smo bili IKT kompetentni. Edino to je štelo. A zdaj smo se morali vrniti nazaj v svet ljudi.

V svet brez mask in brez virusa.

V svet s sveže nadihanim zrakom.«

Dedek je pripoved zaključil s solzami v očeh. Vedno mi je rad pripovedoval o vojnah in bitkah. O Indijancih, kavbojcih, Napoleonu, partizanih … dementen in otročji kot je že bil pri svojih 89. letih si je o svojem daljnem otroštvu očitno izmislil vojno z virusom, saj se kaj takšnega v resnici nikoli ne bi moglo zgoditi.

Ljudje tega ne bi nikoli dopustili.

V časopisu Večer je bil v torek, 8. septembra 2020, objavljen članek "Ko otrok potrebuje več prilagajanja kot vrstniki", v katerem sem sodelovala s svojim mnenjem. Vabljeni k branju!

Ime mi je maska.

Sem lepa.

Ne vem, kateri delci lahko prodrejo skozi moje blago, vendar imam narisanega junaka iz risanke. Nisem A-testirana, sem pa lepih in privlačnih barv. Nisem zakonsko obvezna, sem pa priporočljiva. Zato moram hoditi skupaj s svojo lastnico Nino vsak dan v šolo. Ker je prav, da z menoj deluje solidarno.

Nina je zelo simpatična punčka. Obiskuje drugi razred osnovne šole.

Na prvi šolski dan me je nadomeščala moja kirurška sorodnica. Ker je Nini ves čas padala z nosa, se je njena mamica odločila, da pri prijateljici šivilji naroči lepo in ravno prav veliko otroško masko. Z risanimi junaki, da jo bo Nina raje nosila.

To sem zdaj jaz.

Danes sem šla z Nino prvič skupaj v šolo. To je res en zelo zanimiv kraj in večina otrok nima tako lepih mask, kot sem jaz. Mislim, da sem jaz najlepša med njimi. Kot enega od razlogov za to štejem dejstvo, da sem bila Ninini sošolki tako zelo všeč, da me je danes zjutraj, ko smo čakali pred šolo, posodila njej, da jo je preizkusila.

Nisem si mislila, da me bo tako hitro zamenjala za eno ceneno in bedno namestnico. Ninina sošolka Kiara je takoj, ko si me je nadela, močno kihnila vame. Obe sta se zasmejali. Ne vem, kaj bilo tako zelo smešnega v tem, da me je celo poškropila s svojim smrkljem. Na srečo samo od znotraj.

Ko so se šolska vrata odprla, me je Nina potegnila s Kiarinega obraza in me takoj nadela nazaj na svojega. Sreča za šolski zvonec!

Ko je Nina prišla v razred, je učiteljica prijazno svetovala, da so učenci znotraj razreda lahko brez mask. Spet sem bila užaljena. Mislila sem, da me bo Nina zaradi moje lepote nosila ves dan. Tako pa me je zabasala v predalček na torbi, iz katerega je malo prej vzela svoje šolske copate. Fuj, kako je smrdelo v tem predalčku!

Po odmoru je Nino prijelo na stranišče, zato me je izvlekla iz smrdljive luknje. Zagrabila me je s prstki, na katerih je bilo še malo paštete od malice. Na srečo jo je namazala samo na notranjost, tako da sem bila od zunaj še vedno lepa.

Na stranišču je Nina srečala prijateljico. Malo sta poklepetali. No, kar dolgo sta se zadržali. Presenetil ju je zvonec, zato sta si pozabili umiti roke. Ko je Nina prihitela v razred, me je na hitro potegnila z obraza. Zaradi močnega potega sem odfrčala proti tabli na tla, ker se je ena od elastik tako zelo napela in spremenila v fračo. Ne vem, ali je malce zardela ali se je zagrela za novo igro. Zaradi nenadnega prihoda učiteljice skozi vrata me je hitro pobrala in me skrila v peresnico. Tam sem se tiščala skupaj z radirko, ki jo je prej posodila sošolcu Gašperju in barvicami, ki si jih je doma delila z bratom Andrejem.

Ko je učiteljica napovedala športno vzgojo, sem končno spet lahko svobodno zadihala. Zaradi hoje po hodniku, me je spet nadela, da sem zablestela v vsej lepoti.

Ko so otroci prispeli v telovadnico, me je spet snela. Ampak učiteljica je prepovedala, da bi nas lahko odložili na tla, zato me je nadela na rokav leve roke.

Neprijetno!

Prepognjena sem stalno lezla dol in ves čas me je popravljala ter vlekla navzgor. Včasih za elastiko, včasih za blago. Živa groza me je bilo umazanije, saj so se plazili po tleh, plezali po ribstolih, delali prevale, tekali in se prijemali za roke. Zaradi stalnega migotanja na roki, se me je Nina naveličala in me odložila na klopco v telovadnici. In me seveda na koncu ure skoraj pozabila tam.

Po hodniku nazaj se je Nina prijemala za ograjo na stopnišču, saj ji gre hoja po stopnicah še malce težko. Ko smo prišli v razred, me je odložila na zvezek na mizi in si končno umila roke.

Potem so se odpravili že na kosilo. Spet me je nadela. Končno! A ne za dolgo časa. Ko se je s pladnjem usedla, me je odložila najprej na vilico. Pogovor z njo mi je bil zanimiv, saj se ta gospa srečuje z veliko različnimi jeziki in ve vse mogoče govorice in trače.

Ko je Nina končala z juho, sem morala končati klepet z vilico, obtežila pa me je z že uporabljeno žlico. Ta je bila težji kaliber. Polna nekih modnih slinastih dodatkov, se je zdela prevzvišena za pogovor. Ali pa ji je zadostovalo, da leži na meni.

Ko je Nina odnesla pladenj z umazanim priborom, me je pozabila nadeti. Zdrsnila sem s pladnja na tla, tisti štorasti sošolec pa je stopil name. K sreči me je Nina hitro pobrala in si me nadela.

V podaljšanjem bivanju sploh nisem rada. Tam so bili otroci ves čas zunaj na igrišču, jaz pa sem bila spet v smrdljivi copatasti luknji.

Končno je po Nino prišla mamica. Ker je morala Nina na hodnik po čevlje in jopico, sem spet zablestela v vsem sijaju.

Ninina mamica je bila videti vsa zadovoljna, ko je Nina pritekla v njen objem. Vem, da samo zato, ker jo varujem. Napihnila sem se in narepenčila. Še bolj pa tudi zaradi tega, ker mi je Ninina mamica obljubila, da me bo doma takoj oprala.

Aja, pozabila sem vam še povedati, da sem na stranišču Nini padla v WC-školjko. Ampak morda bi to nezgodo raje obdržala zase. 

Bliža se prvi šolski dan … ali pa tudi ne. Vsi z grozo v očeh čakamo, kateri scenarij bodo ubrali odločevalci.

Bo pravi odgovor A, B, C ali D?!

Šolniki te dni sedimo na sestankih strokovnih timov ali aktivov in rdeča nit se suče zgolj okoli priporočil in predpisov, ki do sedaj nikoli niso imeli odprtih vrat v hrame otroškega smeha in mladostniških hrepenenj.

Včasih so bili to predpisi, ki so viseli na stenah laboratorijev in operacijskih dvoran, ali pa še celo tam niso bili tako precizno opremljeni s slikopisi. Zdaj morajo biti vsi prostori v hišah učenja opremljeni z navodili, zaradi katerih se pobožno nadeja, da bodo preprečili prenos okužbe.

Sprašujem se, ali jih sploh še kdo bere, sploh opazi ali ljudje hodijo mimo njih kot vozijo mimo prometnih znakov, ki jih vsak dan srečujejo na poti do svoje službe?

Mar niso navodila o kihanju in kašljanju v rokav, skrbnem umivanju rok ter uporabi papirnatih robčkov nekaj, s čimer se srečajo otroci že v predšolskem obdobju? Mar ni vse to stvar splošne higiene, ki jo gojimo tudi odrasli?!

Modrikasti plakati po hodnikih stremijo vame kot onesnaževalci pozitivne energije prostora in me v mislih odnašajo na vzdušje na urgentnem bloku, ki sem mu bila nekajkrat priča. Hrepenim po (upam) skorajšnjem otroškem vrišču v šolski stavbi, ki bi preusmerilo in preglasilo moje asociacije. Sprašujem se, ali bi morali na stene WC kabin nalepiti letake o uporabi WC papirja po opravljeni veliki potrebi in jih tudi slikovno opremiti?

Ob tem razmišljanju me preletijo spomini na dogajanja februarja 2020. Učenci po slovenskih šolah so zbolevali za stavo, širile so se šale o zmagovalnih šolah, ki so imele še vedno prisotno tretjino učencev. V nekaterih šolah je v oddelkih ostalo le po nekaj otrok. Smo bili takrat tako zelo pomirjeni z besedo sezonska gripa, da nismo oglaševali razkužil?

Šole po državi trenutno načrtujejo svoje delo in omejujejo vse svoje dobre prakse, ki so bile predvsem v korist psihodinamiki otroškega in mladostniškega razvoja ter odraščanja.

Otroci se med odmori ne bodo smeli gibati po šoli. Učitelji ne bodo poučevali v svojih razredih, polnih didaktičnih pripomočkov (zemljevidi, plakati, mat. telesa, glasbila, likovni pripomočki, makete …), ampak bodo s polnimi rokami prehajali iz razreda v razred in morda zaradi poenostavitev začeli svoje slikovite materiale puščati v omarah.

Na nekaterih šolah bodo otroci glavne odmore, ki so jih morda prej preživljali v gibanju in druženju, presedeli izolirani znotraj svoje razredne skupnosti. Pod velikim vprašajem so udeležbe na gledaliških in drugih kulturnih prireditvah.

Vse opisano neizogibno vodi v še zmanjšano gibalno udejstvovanje otrok, spomnimo pa, da že več let ozaveščamo, da so bili že nekaj generacij nazaj zasedeni in da imajo v povprečju previsok ITM.

Bodo znali poleg prstov, ki tipkajo, drsajo in vodijo miško, uporabljati še kateri drugi del svojega telesa?

Smo res tako hitro pozabili, kako poglaviten pomen ima za nevrološki razvoj otrok zadostna količina in primerna oblika gibanja? Se zavedamo, kako globoke vezi in socialna učenja, se ustvarjajo znotraj na videz praznega časa med odmori – ko so se otroci prisiljeni srečevati z mlajšimi in starejšimi ter z njimi primorani navezovati stik, voditi pogovore ali reševati konflikte? Vse to v spontanem in navidezno nenadzorovanem sobivanju, ki se zdaj spreminja v izolirnico, omejeno na dodeljenih 20 do 25 oseb. Bomo spregledali, da se naši otroci spreminjajo v neodzivna, neempatična in socialno neinteraktivna bitja?

Ali ogledi kulturnih prireditev obstajajo res samo zaradi realizacij zastavljenih ciljev na papirju ali z njimi stremimo k vzgoji omikanih in kritično razmišljujočih oseb? Ali se zavedamo, da obstaja precejšen odstotek učencev, ki se s kulturo sreča samo in edino po šolski poti?

Zaradi mnogih odpovedi delovnih razmerij, ki so jih v teh časih dobili starši, zaradi nestabilnosti in negotovosti v gospodarstvu ter zaposlovanju, šole staršem prihajajo naproti tako, da bodo šolske izlete omejevale na bližnje peš-točke, da jih ne bodo obremenjevale za stroške prevoza. Je prav, da otroci prehodijo samo domače pločnike in gozdne poti ali je pomembno, da spoznavajo svojo domovino?

Trenutna realnost je polna nepredvidljivosti in nestalnosti, ki pri ljudeh izziva tesnobnost, občutke strahu in morda nezaupanja.

Takšna stanja pehajo starše ali skrbnike v različna čustvena odzivanja, ki vsakodnevno vplivajo in tudi spreminjajo klimo v družinah. Prestrašeni, obupani, pretreseni, tesnobni, nezaupljivi, jezni, zgroženi starši vibrirajo s frekvencami, ki v otrocih povzročajo zrcalen odboj. In le-ti nimajo vsi možnosti, da bi zvečer z občutkom varnosti in pripadnosti zaprli oči v svoji domači postelji.

Koliko od nas, šolskih delavcev, nas te dni razmišlja, da smo v šoli zaradi otrok – da smo samo mi tisti, ki jim lahko omogočimo prijetno sobivanje in osebnostno rast, če se tudi sami počutimo umirjene in varne?

Slovenske šole, ki so do sedaj med svoje prednostne naloge zapisovale bralno pismenost, odnosno higieno, aktivno učenje, gibalnost, imajo danes, za novo šolsko leto, skoraj po večini na prvi točki prednostnih nalog računalniško opismenjenost.

Kar čez noč je osemurno buljenje v ekran postalo legalno potrjeno (in celo pričakovano) s strani vzgojno izobraževalnih inštitucij, ki so morda še v preteklem šolskem letu za starše (ponekod tudi učence), pripravljale strokovna predavanja o škodljivosti prekomerne uporabe tehnologije in pasteh na spletu.

Včasih dobim občutek, da se je kolo časa sunkovito zavrtelo v spirali in ustavilo tik pred prepadom, kjer dober učitelj pomeni samo učitelja, ki zna do potankosti uporabljati IKT, pripravljati delo na daljavo preko najbolj novih ter učinkovitih programov, aplikacij in še česa.

Vse v imenu slogana »Preko IKT do otroka«.

In da so s tega kolesa v brezno popadali učitelji, ki jim več od tehnologije pomeni otrok kot razvijajoče se bitje. Ki jim več kot lasten predmet, pomeni otrok, ki v učilnici strmi v prazno in znajo v njegovih očeh uzreti neizjokane solze. Učitelji, ki raje gledajo svoje učence iz mesa in krvi kot pa v ekran, kjer s pomočjo klikov in potrjene udeležbe na spletnih pogovorih zvišujejo svojo samopodobo zaradi navidezno uspelih učnih ur.

V zadnjem času z območja celotne države dobivam primere dobre prakse ob izumljanju različnih iger in pripomočkov preko spleta kot najnovejši in najboljši trend. S hrepenenjem in tihim pričakovanjem po kolegialni pohvali. 

Razmišljam in sprašujem se, kam je tako hitro, skorajda čez noč, odplavala naša strokovna presoja in kritičnost, da to odraža le našo pedagoško nemoč in dokazuje, da lažje (in raje) delamo z mrtvimi ekrani kot mladimi bitji, tako polnimi življenja.

Je to mar zato, ker je takšen način dela navidezno bolje evidentiran in lažje merljiv, saj so razvojni premiki in uspehi pri nekaterih otrocih včasih zelo trdoživo zasidrani v vzorcih, ki jim sami nismo kos. Ali pa se ob neuspehu otroka neuspešne počutimo sami, ob poslanem gradivu pa dobimo samozadosten občutek nadpovprečne uspešnosti?

Moodle, Teams, Zoom … me v resnici ne ganejo.

Zanimajo me Miha, Tilen in Zoja. Zanima me, kaj vse se dogaja v njihovih malih glavicah, zaradi česa se razveselijo in če zajočejo, če so žalostni. Z njimi sem samo, če sem tam, ob njih. Za njih obstajam, če lahko potrkajo na moja vrata, vstopijo in govorijo z menoj. Ob meni.

Ob ponudbah za različna strokovna izobraževanja, strokovna srečanja in konference, ki jih te dni dobivam v svoj nabiralnik, ni nikjer izpuščena dobrohotna opomba, da se srečanje v primeru novih omejitev lahko izvede tudi na daljavo preko spleta.

Hvala lepa.

Takšna srečanja me ne zanimajo.

Ker ravno druženje z različnimi ljudmi – strokovnjaki s posameznih področij – me delajo človeško in obstoječo. Ker se lahko nasmehnem nekomu, ki se prisede poleg mene. Ker z naključnim predavateljem za nekaj sekund naveževa očesni stik in v svojih glavah razmišljava, od kje se poznava. In ker mi morda v gneči kdo stopi na nogo in poleg opravičila dobim zanimiv recept ali nasvet za delo na vrtu. Ker se me morda usmili neznanec in mi pomaga nesti torbo do avta, jaz pa mu povem naslov dobre knjige.
​
In ker me vse to dela tako zelo živo in človeško, ne morem mižati in molčati ob tem, da bi načrtno to spet odvzeli otrokom.

                                               »Tisti, ki se ne spomnijo preteklosti,                                                                                    so obsojeni,                                                                 da jo še enkrat doživijo.«
​                                                                              (G. Santayana)
 
Prvi teden in vivo šolanja je za nami, pridružujejo se nam tudi devetošolci.

Upoštevanja priporočil o telesni distanci se je vsaka šola lotila v svoji najboljši moči, prav tako vsak posamezni pedagoški delavec.

Že postavitev v nove razrede je otroke v začetku tedna begala v toliko, da so se pri vračanju s stranišč ali kosila zapodili v napačno smer po hodniku.

Prvi dan prestrašeni in tihi otroci so nekje do srede ali vsaj četrtka že malce zaživeli ter se tudi razživeli. Logično in pripadajoče. Ter težko preprečujoče. Neživljenjsko in nepričakujoče.

Na eni od slovenskih šol, v enem od razredov so bili otroci seznanjeni, da bo kazen za dotik sošolca 30 počepov.

Gibanje je premišljena in poživljajoča praksa za učenje otrok. Tudi kazen je normativ, ki sporoča storilcu, naj opusti neželena vedenja. Priporočena je pri vzgajanju odgovornega in socialno interaktivnega duha. Študije namreč kažejo, da se otroci, ki niso imeli v otroštvu nikakršnih omejitev oziroma posledic ob napačnih izbirah dejanj, v mladostništvu in kasneje v življenju pogosteje soočajo z različnimi delikti in socialno nesprejemljivimi konflikti.

Vendar … če bo kazen za dotik postala legitimna praksa ali celo vzgojniška vrednota, se sprašujem, če bo torej dotik postal zločin?!

Je biti človeški zločin? Če kazen narekuje prenehanje neželenega vedenja, ali smatramo dotik kot neželeno vedenje?

Ali ni dotik primarna človeška gesta in tudi potreba, ki jo ljudje (samostalnik ljudje izvira iz besede človek, iz česar sledi pridevnik človeški) od nekdaj nudijo mlajšemu ali šibkejšemu ali celo ranljivejšemu, da bi mu olajšali čustva strahu, žalosti, ponižanja, osamljenosti … Mar z dotikom ne zaščitijo svojih mladičev tudi živali, ki jih tako radi proglašamo za nižje razvite?

Mar v šolah in vrtcih nismo do sedaj od otrok skorajda zahtevali, da si morajo po pretepu ali prepiru podati roke v znak sprave in prijateljstva?!

Motiv odraslega, ki določi težo kazni, je v tem primeru verjetno razložljiv in logičen. Tako kot potreba otrok po medsebojnem dotikanju. Motiv je najverjetneje strah in skrb. Na neki drugi šoli so menda že prvi dan odprtja starši na vidnem mestu lahko opazili zataknjene vizitke odvetnikov.

Kar tako, za vsak slučaj. Če bi šlo kaj narobe.

Spomniti se moramo, da je marsikdaj v zgodovini šlo kaj narobe.

Tudi Adolf Eichmann, ki je bil pooblaščen za misijo »dokončne rešitve«, se je na sodišču skliceval, da je le izvrševal navodila od zgoraj in sodeloval pri množičnih deportacijah Judov – vemo kam.

Ravno zaradi njega je Stanley Milgram, socialni psiholog, izvedel zelo znani in odmevni eksperiment poslušnosti. Z njim je dokazal, da je velika večina popolnoma običajnih ljudi izvedla zahtevano, če se jim je zdelo, da ukaze daje legitimna avtoriteta.

Ob tem niso pomislili niti na čustva in bolečine sočloveka, občutek lastne vesti ali na samo naravo izvedenega dejanja. 65 % jih je na sočloveku uporabilo maksimalno, smrtno jakost električnega šoka (vir: Wikipedia).

Na nas, ki se spoznamo na otrokovo nežno in vpojno nrav je, da premislimo o teži in pomenu, ki ga za seboj skriva nedolžna kazen. Za poskoke, počepe, plazenje in plezanje vseh vrst pa že dolgo vemo, da razvijajočim bitjem koristijo bolj od sedenja za mizo in držanja svinčnika.

​Če le niso negativno predznačena.

Na objavljen zapis o izvajanju DSP na daljavu sta se s svojimi objavami in citiranjem mojega razmišljanja odzvala še ČASORIS in DELO.

Kaj se je v glavah mnogih prvotriadnikov dogajalo pred ponovnim prvim šolskim dnem lahko samo ugibamo. Zaskrbljeni smo za njih, saj vemo, da povratek v novo režimno šolo ni bil enostaven.

Povratki niso enostavni. Nikoli ne veš, čigavo prijateljstvo in naklonjenost lahko še pričakuješ. Kdo se bo želel pogovarjati s tabo ali kdo se bo iz tvojega najboljšega prijatelja spremenil v morebitnega nasilneža.

Posledice obremenjenih glavic so se sprostile ponoči in čez dan. Nekateri so spet pomočili posteljo, čeprav tega že nekaj časa ne počnejo več. Nekateri so pogrizli vse nohte, čeprav jih sploh nikoli ne grizejo. Neka prvošolka je takoj po prihodu domov bruhala, pa ni bila bolna. Ko se je stisnila k mami in ji povedala vse o dogodkih v šoli, je bilo spet vse v redu.

Zaskrbljeni so bili tudi odrasli. Nekateri niso spali, drugi so se prebujali mnogo pred budilko. Med njimi so bili starši in pedagoški delavci.

Strah prvih je bilo mogoče opazovati pred šolami, ko so v strnjenih skupinicah – kot da so si s telesno bližino vlivali moč in pogum – strmeli proti svojim otrokom, ki so se razporejali po pikah, sončkih in drugačnih oznakah na tleh – z namenom ohranjanja varne razdalje. Z razumom zaupanja, a strahom v srcu. Z vprašanjem, če so ravnali prav, da so otroka poslali nazaj v šolo.

Strah drugih – pedagoških delavcev - je bilo mogoče opaziti kljub maskam. Na obrazih ni bilo smejalnih gub, vladala je svojstvena tišina, v stripovskih oblačkih nad glavami pa so vsi premlevali protokole. Istočasno, ko so starši razmišljali: »Kaj, če bo kaj narobe z otrokom?«, so oni razmišljali: »Kaj, če storim kaj narobe?«.

Pedagoški kader je kljub maskam, pikam, smerokazom, ograjicam in še marsikaterim prilagoditvenim idejam organizacije prostora uspel pričarati nasmeh na otroška usta. Vsak posameznik po svoje. Ker je bilo na šoli dve tretjini otrok manj, je bilo tudi manj hrupa. A tudi sicer. Nekateri otroci so se več kot očitno razveselili povratka v starševski objem, ki je bil tokrat globoko pomenljiv in pomirjujoč.

Nezamisljivo sta me na poti domov izza skritega kotička, več kot očitno, pozdravljala učenca predmetne stopnje. Še nikoli se noben učenec ni tako trudil, da bi ga ob odhodu iz šole opazila. Z glasnim: »Dober dan učiteljica!« sta želela biti opažena in ogovorjena. Da bi se lahko izlila. Da bi tudi ona rada v šolo. In to dva čisto povprečna učenca, ki si včasih morda privoščita malce daljše lulanje, da ura hitreje mine.

Razveselim se tudi bivšega učenca, ki mi nepričakovano prestreže pot. V času karantene sva se večkrat srečala, ko je bil v svoji družbi mladih prijateljev. Na vprašanje: »Kako gre šola na daljavo?«, sem vedno dobila odgovor, da vse štima.

Tokrat je sam. Njegova pozdravna gesta me osupne. Zaslutim, da ni ok. In tudi ni. Tokrat pove, kar misli: »Šola na daljavo je naporna. Dobivamo preveč gradiva in vse moram predelati sam. Vse ure trajajo več kot 45 min. Veliko stvari ne razumem. Težko mi je.«

Še bi se pogovarjal. Zdaj, ko ni vrstnikov, izliva srce. Opravičim se mu, ker se mi res mudi. Poslovilna gesta je replika pozdravne. Če sem prej še malo dvomila, zdaj zagotovo ne več. Zares mu je težko.

Zaprli smo se pred virusom in zdaj, ko ponovno odpiramo vrata, smo priče nerazumljivemu. Tudi temu, da otroci, ki so bili že povsem samostojni, pri šolski prehrani ne smejo v ničemer sodelovati. Lahko samo jejo. Pladenj, pribor jim pripravi odrasli. Repete jim prinese odrasli. Malico jim servira odrasli.

In tudi temu, da se ob pospešeni skrbi za zdravje zaradi vseh protokolov in pritiskov dogajajo mnogi etični zdrsi, ki ogrožajo odnose. Nekatere pehajo v solze, druge v bolniški stalež.

Pa ne zaradi virusa, pred katerim smo zapirali vrata.

Na moj zapis, ki je bil objavljen v prejšnjem blogu, sta se do zdaj odzvala dva medija.

Objavljen je na Zdravo Slovenija, neskladnost ukrepa pa je bila predstavljena tudi na nedeljskem Dnevniku RTV Slovenije in ponedeljkovih Poročilih RTV ob 8ih.

Hvala tudi vsem bralcem za podporo.