Imel sem dedka, ki se je rodil daljnega leta 2008. Zdaj je že dolgo pokojen. Kadar sem kot otrok prihajal k njemu, sva čas skoraj vedno preživljala skupaj na vrtu ali v gozdu. Nisem razumel, zakaj si je tako zelo želel prebiti ves tisti čas na zraku. Šele tik pred smrtjo, ko se mu je zdravje že zelo poslabšalo, mi je s solzami v očeh začel pripovedovati zgodbe s svojega otroštva.
Iz obdobja, ko naj bi svet zajela pandemija virusa, katerega so se nekateri bali bolj kot vojne. Celo tako zelo, da so se nehali družiti z ljudmi.
Takole je pripovedoval:
»Ko sem bil v šestem razredu osnovne šole, star malo več kot 11 let, so neke res lepe in sončne pomladi zaprli vse vrtce, šole in fakultete. Prenehali so voziti avtobusi in vlaki, letalo na nebu je bilo že skorajda alarm za preplah. Ptice so začele peti glasneje, delfini so se vračali v pristanišča, v gozdovih smo vedno srečali srnjad.
Otrok nas niso starši nikamor spustili. Pozabili smo, kako zgledajo trgovine, starši pa so v njih hodili le enkrat tedensko z rokavicami in kirurškimi maskami. Pri nas doma je hodila samo mama, saj je bil oče težji pljučni bolnik in nikakor nismo smeli tvegati, da bi se okužil.
S sestrama smo si morali stalno umivati roke, tudi, če smo šli samo pred hišo po pošto v nabiralnik.
Ljudje so se bali, da bo zmanjkalo hrane in so si v svoje domove nakopičili neznanske količine moke, kvasa, mleka. V trgovinah je zmanjkalo celo toaletnega papirja.
Zaprtje šol se nam je otrokom na začetku zdelo nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi. Z mislimi, da bomo na dolgih počitnicah, smo vsi z nasmeški na ustnicah hodili spat nekaj večerov.
Preklel sem te svoje nasmehe, čeprav sem bil še precej nezrel fant. Kmalu sem ugotovil, da zaprtje šol pomeni eno samo pogovarjanje s samim sabo in zaslonom na mizi. Prej so mi starši vedno omejevali računalnik, zdaj sem jih na kolenih prosil, da bi mi ga spet.
Šola na daljavo je bila en sam kaos. Učitelji so nam pošiljali gradiva, prepisovali smo jih v zvezke in v dokaz opravljenim nalogam fotografije pošiljali nazaj. Nekaj tednov sem se ukvarjal samo s tehniko. Prepisoval sem samo zato, da je bila kljukica. Ne vem, kako so to spremljali učitelji, a učenci smo vedeli, da delamo samo zaradi dela samega. Pri matematiki smo ravno takrat obravnavali decimalna števila, ki jih še danes ne razumem dobro.
Poleti je panika počasi minila. Avtobusi in vlaki so se počasi začeli vračati v obtok, s starejšo sestro sva spet lahko začela hoditi sama v trgovino.
Med poletnimi počitnicami nam je celo uspelo priti do morja v sosednjo državo, saj so bile pomladi vse meje zaprte. Takrat se spomnim, ko je bil oče nekaj dni precej tih in neprepoznaven. Šele po nekaj dneh nam je mama zaupala, da je njegov poslovni partner naredil samomor z obešanjem, ker mu je med obdobjem zaprtja propadlo podjetje in mogel več plačevati svojih zaposlenih.
Kljub tej novici, je poletje minilo dokaj normalno. Otroci ne čutijo velikih težav, dokler v njihovem okolju navidezno vse teče. Jeseni smo se lahko vrnili v šole, ampak z maskami. Učitelji so postali drugačni, mi smo postali drugačni. Z maskami po hodnikih smo bili kot del avdicije za Rijev karneval. Nekateri učitelji so samo še predavali svojo snov, niso se več smejali in pogovarjali z nami. Nekateri so samo še kričali na nas in nas oštevali, če smo slučajno pozabili natakniti masko.
Zaradi poslabšanja situacije z virusom, v katerega so nekateri nehali verjeti, drugi pa so se ga bali bolj od kuge, so šole nepričakovano spet zaprli. Najprej za starejše otroke, potem pa za vse.
Spomnim se mlajše sestrice za računalnikom, ko bi vendar morala skakati s kolebnico, risati z voščenko, sestavljati razne igre, pa je po 5 ur na dan buljila v ekran in tapkala s prstki po njem. Takrat se je tudi zelo poslabšal njen vid. Imela je stalne glavobole. Ker so bili zdravniki na razpolago samo za najbolj življenjsko ogrožene paciente, je niso vzeli na pregled.
S starejšo sestro sva se morala naučiti vseh možnih aplikacij in programov, da sva lahko učiteljem dokazovala, da doma delava za šolo.
Občasno nas je po par otrok prišlo v šolo, da smo pisali teste, ampak vedno redkeje. Pozabil sem že, kako zgledajo moji učitelji, kako zveni njihov glas. Kakšne hlače oblečejo ali kakšen nakit izberejo učiteljice. Kakšna je sploh njihova energija.
Priporočali so nam, da svoje stiske lajšamo z aplikacijo, ki se lahko pogovarja z nami. Če smo se s kom sprli (kar je bilo skorajda nemogoče), je obstajala aplikacija mediator, ki nam je pomagala reševati spore.
Ko sem se nekega dne vračal z izpita v šoli, je v našo ulico mimo mene planil rešilec, po ulici pa je tekala in kričala soseda. Ljudje so se začeli zbirati zunaj. Večina jih je v šoku pritekla brez mask (takrat smo morali nositi maske tudi zunaj; kaj je sveži zrak, je bila za nas zgolj metafora), saj so po sosedinih krikih zaznali, da gre nekaj narobe.
Nikoli ne bom pozabil tega prizora, spremljal me bo do smrti. Reševalec je v belem skafandru s plinsko masko na obrazu skočil iz vozila in odprl sosedovo garažo iz katere je zavel neznosen rezek smrad. Na silo je odpiral avto, ki pa je bil zaklenjen. Soseda se ni več zmogla razumsko odzivati na vprašanja o rezervnih ključih. Od nekje je pograbil motiko in tolkel po šipi, dokler ni počila toliko, da je lahko odprl vrata. Ugasnil je motor avta in popolnoma neodzivno in mehko telo vlekel po tleh garaže, ob čemer je podiral vse s polic ob strani.
Reševalci so se dolgo trudili, a sosedu ni bilo več pomoči. Kot organizator kulturnih in glasbenih dogodkov že nekaj let ni zaslužil niti Evra.
Ljudje so postajali apatični in resignirani. Človek je sočloveku postajal pravi virus. Nekateri so klicali policijo, če so videli vrtičkarja brez maske. Drugi so tekli po varnostnika v trgovini, če so menili, da si je nekdo pred njimi slabo razkužil roke. Znanca je soseda prijavila policiji, ker je praznoval rojstni dan s svojimi starši iz sosednje regije, ker je bilo takrat prepovedano prehajanje med njimi.
Odrasli so se med seboj nekaj časa opogumljali po telefonih, se naskrivaj dobivali za običajen klepet. Starša sta vidno hirala. Mi mladi pa smo mislili, da ne bomo nikoli imeli možnosti vedeti, kaj pomeni zaljubljenost in ljubezen. O tem smo lahko brali le v knjigah, pa še to le v tistih z domačih polic, saj so bile knjižnice zaprte.
Edino, kar se je v tistih časih res dobro prodajalo, so bile maske, razkužila in razne pametne aplikacije. Vse ostalo je propadalo. Gospodarska kriza je posledično privedla do še več samomorov, depresivno neodzivnih osebkov in ogromno nasilja v družinah.
Na enega od izpitov je sošolec prišel z močno počeno ustnico. Nisem ga upal vprašati, najina pogleda sta bila dovolj. Košarkaška igrišča so bila vsa pod ključavnicami, zato sem vedel, da ni padel tam. Dobro pa sem poznal tudi njegovega očeta; še iz časov, ko sva se kot petletna mulčka podila s kolesi po ulicah.
Mnogo kasneje sem izvedel za pretresljivo zgodbo sošolke, ki se je je v dolgem obdobju karantene polastil lasten oče, sicer vdovec.
Veliko zgodb je prišlo na dan. Kot po zaključenih vojnah. A prepovedano je bilo pisati o njih. Pametne aplikacije pa jih niso zmogle zaznati.
Na nek hladen zimski dan, snežinke so poplesavale po sivem nebu, smo dobili obvestilo, da je konec. Preklic vseh omejitev, odprtje vseh mej.
In veš, nič se ni zgodilo. Tega dne nismo slavili tako kot davnega leta 1945, ko so ljudje slavili osvoboditev.
Nismo več poznali veselja.
Vsi smo otopeli.
Bili smo sivi kot tisto nebo.
Ničesar več nismo čutili. Naši obrazi niso več znali izražati čustev. Postali smo roboti v človeških telesih.
Ko smo se počasi vračali nazaj v šole, so se učitelji želeli pogovarjati z nami.
Nihče ni govoril.
Bližina drugih nas je strašila in spravljala v tesnobo. Sedenje v klopi s sošolcem je razumu še vedno zatrjevalo, da je to morda smrtno nevarno. Brez mask smo se počutili kot amputiranci s fantomskimi bolečinami.
Veliko let je še preteklo, da smo vzpostavili življenje, kot ga zdaj poznaš ti.
V šolah smo imeli posebne programe. Učili so nas, kdaj moramo jokati in kdaj se smejati. Kaj sploh so solze in kdaj pritečejo. Kaj pomeni objem. Zakaj nekoga objamemo in kdaj ga lahko. Kaj pomeni dotik. Mlajše otroke so učili rokovanja. Tudi tega, kako se sestavlja kocke in žoga z drugimi. Vse to je bilo prej v šolah prepovedano zaradi prenosa virusa. Začeli so nas spet spodbujati k posojanju potrebščin. Nekateri niso vedeli, kaj so to table in kreda.
Učili smo se sodelovati v pristnih pogovorih – poslušati en drugega, saj smo prej na konferenčnih pogovorih lahko ugasnili zvok ali kamero. Se navajali gledati brez olepševalnih filtrov na kamerah naših prenosnikov. Si začeli s ponosom kazati nova oblačila.
Trajalo je. Tega smo se odvadili, nekateri pa se še sploh niso naučili.
Kompetentni smo bili le, če smo bili IKT kompetentni. Edino to je štelo. A zdaj smo se morali vrniti nazaj v svet ljudi.
V svet brez mask in brez virusa.
V svet s sveže nadihanim zrakom.«
Dedek je pripoved zaključil s solzami v očeh. Vedno mi je rad pripovedoval o vojnah in bitkah. O Indijancih, kavbojcih, Napoleonu, partizanih … dementen in otročji kot je že bil pri svojih 89. letih si je o svojem daljnem otroštvu očitno izmislil vojno z virusom, saj se kaj takšnega v resnici nikoli ne bi moglo zgoditi.
Ljudje tega ne bi nikoli dopustili.
Iz obdobja, ko naj bi svet zajela pandemija virusa, katerega so se nekateri bali bolj kot vojne. Celo tako zelo, da so se nehali družiti z ljudmi.
Takole je pripovedoval:
»Ko sem bil v šestem razredu osnovne šole, star malo več kot 11 let, so neke res lepe in sončne pomladi zaprli vse vrtce, šole in fakultete. Prenehali so voziti avtobusi in vlaki, letalo na nebu je bilo že skorajda alarm za preplah. Ptice so začele peti glasneje, delfini so se vračali v pristanišča, v gozdovih smo vedno srečali srnjad.
Otrok nas niso starši nikamor spustili. Pozabili smo, kako zgledajo trgovine, starši pa so v njih hodili le enkrat tedensko z rokavicami in kirurškimi maskami. Pri nas doma je hodila samo mama, saj je bil oče težji pljučni bolnik in nikakor nismo smeli tvegati, da bi se okužil.
S sestrama smo si morali stalno umivati roke, tudi, če smo šli samo pred hišo po pošto v nabiralnik.
Ljudje so se bali, da bo zmanjkalo hrane in so si v svoje domove nakopičili neznanske količine moke, kvasa, mleka. V trgovinah je zmanjkalo celo toaletnega papirja.
Zaprtje šol se nam je otrokom na začetku zdelo nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi. Z mislimi, da bomo na dolgih počitnicah, smo vsi z nasmeški na ustnicah hodili spat nekaj večerov.
Preklel sem te svoje nasmehe, čeprav sem bil še precej nezrel fant. Kmalu sem ugotovil, da zaprtje šol pomeni eno samo pogovarjanje s samim sabo in zaslonom na mizi. Prej so mi starši vedno omejevali računalnik, zdaj sem jih na kolenih prosil, da bi mi ga spet.
Šola na daljavo je bila en sam kaos. Učitelji so nam pošiljali gradiva, prepisovali smo jih v zvezke in v dokaz opravljenim nalogam fotografije pošiljali nazaj. Nekaj tednov sem se ukvarjal samo s tehniko. Prepisoval sem samo zato, da je bila kljukica. Ne vem, kako so to spremljali učitelji, a učenci smo vedeli, da delamo samo zaradi dela samega. Pri matematiki smo ravno takrat obravnavali decimalna števila, ki jih še danes ne razumem dobro.
Poleti je panika počasi minila. Avtobusi in vlaki so se počasi začeli vračati v obtok, s starejšo sestro sva spet lahko začela hoditi sama v trgovino.
Med poletnimi počitnicami nam je celo uspelo priti do morja v sosednjo državo, saj so bile pomladi vse meje zaprte. Takrat se spomnim, ko je bil oče nekaj dni precej tih in neprepoznaven. Šele po nekaj dneh nam je mama zaupala, da je njegov poslovni partner naredil samomor z obešanjem, ker mu je med obdobjem zaprtja propadlo podjetje in mogel več plačevati svojih zaposlenih.
Kljub tej novici, je poletje minilo dokaj normalno. Otroci ne čutijo velikih težav, dokler v njihovem okolju navidezno vse teče. Jeseni smo se lahko vrnili v šole, ampak z maskami. Učitelji so postali drugačni, mi smo postali drugačni. Z maskami po hodnikih smo bili kot del avdicije za Rijev karneval. Nekateri učitelji so samo še predavali svojo snov, niso se več smejali in pogovarjali z nami. Nekateri so samo še kričali na nas in nas oštevali, če smo slučajno pozabili natakniti masko.
Zaradi poslabšanja situacije z virusom, v katerega so nekateri nehali verjeti, drugi pa so se ga bali bolj od kuge, so šole nepričakovano spet zaprli. Najprej za starejše otroke, potem pa za vse.
Spomnim se mlajše sestrice za računalnikom, ko bi vendar morala skakati s kolebnico, risati z voščenko, sestavljati razne igre, pa je po 5 ur na dan buljila v ekran in tapkala s prstki po njem. Takrat se je tudi zelo poslabšal njen vid. Imela je stalne glavobole. Ker so bili zdravniki na razpolago samo za najbolj življenjsko ogrožene paciente, je niso vzeli na pregled.
S starejšo sestro sva se morala naučiti vseh možnih aplikacij in programov, da sva lahko učiteljem dokazovala, da doma delava za šolo.
Občasno nas je po par otrok prišlo v šolo, da smo pisali teste, ampak vedno redkeje. Pozabil sem že, kako zgledajo moji učitelji, kako zveni njihov glas. Kakšne hlače oblečejo ali kakšen nakit izberejo učiteljice. Kakšna je sploh njihova energija.
Priporočali so nam, da svoje stiske lajšamo z aplikacijo, ki se lahko pogovarja z nami. Če smo se s kom sprli (kar je bilo skorajda nemogoče), je obstajala aplikacija mediator, ki nam je pomagala reševati spore.
Ko sem se nekega dne vračal z izpita v šoli, je v našo ulico mimo mene planil rešilec, po ulici pa je tekala in kričala soseda. Ljudje so se začeli zbirati zunaj. Večina jih je v šoku pritekla brez mask (takrat smo morali nositi maske tudi zunaj; kaj je sveži zrak, je bila za nas zgolj metafora), saj so po sosedinih krikih zaznali, da gre nekaj narobe.
Nikoli ne bom pozabil tega prizora, spremljal me bo do smrti. Reševalec je v belem skafandru s plinsko masko na obrazu skočil iz vozila in odprl sosedovo garažo iz katere je zavel neznosen rezek smrad. Na silo je odpiral avto, ki pa je bil zaklenjen. Soseda se ni več zmogla razumsko odzivati na vprašanja o rezervnih ključih. Od nekje je pograbil motiko in tolkel po šipi, dokler ni počila toliko, da je lahko odprl vrata. Ugasnil je motor avta in popolnoma neodzivno in mehko telo vlekel po tleh garaže, ob čemer je podiral vse s polic ob strani.
Reševalci so se dolgo trudili, a sosedu ni bilo več pomoči. Kot organizator kulturnih in glasbenih dogodkov že nekaj let ni zaslužil niti Evra.
Ljudje so postajali apatični in resignirani. Človek je sočloveku postajal pravi virus. Nekateri so klicali policijo, če so videli vrtičkarja brez maske. Drugi so tekli po varnostnika v trgovini, če so menili, da si je nekdo pred njimi slabo razkužil roke. Znanca je soseda prijavila policiji, ker je praznoval rojstni dan s svojimi starši iz sosednje regije, ker je bilo takrat prepovedano prehajanje med njimi.
Odrasli so se med seboj nekaj časa opogumljali po telefonih, se naskrivaj dobivali za običajen klepet. Starša sta vidno hirala. Mi mladi pa smo mislili, da ne bomo nikoli imeli možnosti vedeti, kaj pomeni zaljubljenost in ljubezen. O tem smo lahko brali le v knjigah, pa še to le v tistih z domačih polic, saj so bile knjižnice zaprte.
Edino, kar se je v tistih časih res dobro prodajalo, so bile maske, razkužila in razne pametne aplikacije. Vse ostalo je propadalo. Gospodarska kriza je posledično privedla do še več samomorov, depresivno neodzivnih osebkov in ogromno nasilja v družinah.
Na enega od izpitov je sošolec prišel z močno počeno ustnico. Nisem ga upal vprašati, najina pogleda sta bila dovolj. Košarkaška igrišča so bila vsa pod ključavnicami, zato sem vedel, da ni padel tam. Dobro pa sem poznal tudi njegovega očeta; še iz časov, ko sva se kot petletna mulčka podila s kolesi po ulicah.
Mnogo kasneje sem izvedel za pretresljivo zgodbo sošolke, ki se je je v dolgem obdobju karantene polastil lasten oče, sicer vdovec.
Veliko zgodb je prišlo na dan. Kot po zaključenih vojnah. A prepovedano je bilo pisati o njih. Pametne aplikacije pa jih niso zmogle zaznati.
Na nek hladen zimski dan, snežinke so poplesavale po sivem nebu, smo dobili obvestilo, da je konec. Preklic vseh omejitev, odprtje vseh mej.
In veš, nič se ni zgodilo. Tega dne nismo slavili tako kot davnega leta 1945, ko so ljudje slavili osvoboditev.
Nismo več poznali veselja.
Vsi smo otopeli.
Bili smo sivi kot tisto nebo.
Ničesar več nismo čutili. Naši obrazi niso več znali izražati čustev. Postali smo roboti v človeških telesih.
Ko smo se počasi vračali nazaj v šole, so se učitelji želeli pogovarjati z nami.
Nihče ni govoril.
Bližina drugih nas je strašila in spravljala v tesnobo. Sedenje v klopi s sošolcem je razumu še vedno zatrjevalo, da je to morda smrtno nevarno. Brez mask smo se počutili kot amputiranci s fantomskimi bolečinami.
Veliko let je še preteklo, da smo vzpostavili življenje, kot ga zdaj poznaš ti.
V šolah smo imeli posebne programe. Učili so nas, kdaj moramo jokati in kdaj se smejati. Kaj sploh so solze in kdaj pritečejo. Kaj pomeni objem. Zakaj nekoga objamemo in kdaj ga lahko. Kaj pomeni dotik. Mlajše otroke so učili rokovanja. Tudi tega, kako se sestavlja kocke in žoga z drugimi. Vse to je bilo prej v šolah prepovedano zaradi prenosa virusa. Začeli so nas spet spodbujati k posojanju potrebščin. Nekateri niso vedeli, kaj so to table in kreda.
Učili smo se sodelovati v pristnih pogovorih – poslušati en drugega, saj smo prej na konferenčnih pogovorih lahko ugasnili zvok ali kamero. Se navajali gledati brez olepševalnih filtrov na kamerah naših prenosnikov. Si začeli s ponosom kazati nova oblačila.
Trajalo je. Tega smo se odvadili, nekateri pa se še sploh niso naučili.
Kompetentni smo bili le, če smo bili IKT kompetentni. Edino to je štelo. A zdaj smo se morali vrniti nazaj v svet ljudi.
V svet brez mask in brez virusa.
V svet s sveže nadihanim zrakom.«
Dedek je pripoved zaključil s solzami v očeh. Vedno mi je rad pripovedoval o vojnah in bitkah. O Indijancih, kavbojcih, Napoleonu, partizanih … dementen in otročji kot je že bil pri svojih 89. letih si je o svojem daljnem otroštvu očitno izmislil vojno z virusom, saj se kaj takšnega v resnici nikoli ne bi moglo zgoditi.
Ljudje tega ne bi nikoli dopustili.
RSS Feed
