Kaj se je v glavah mnogih prvotriadnikov dogajalo pred ponovnim prvim šolskim dnem lahko samo ugibamo. Zaskrbljeni smo za njih, saj vemo, da povratek v novo režimno šolo ni bil enostaven.
Povratki niso enostavni. Nikoli ne veš, čigavo prijateljstvo in naklonjenost lahko še pričakuješ. Kdo se bo želel pogovarjati s tabo ali kdo se bo iz tvojega najboljšega prijatelja spremenil v morebitnega nasilneža.
Posledice obremenjenih glavic so se sprostile ponoči in čez dan. Nekateri so spet pomočili posteljo, čeprav tega že nekaj časa ne počnejo več. Nekateri so pogrizli vse nohte, čeprav jih sploh nikoli ne grizejo. Neka prvošolka je takoj po prihodu domov bruhala, pa ni bila bolna. Ko se je stisnila k mami in ji povedala vse o dogodkih v šoli, je bilo spet vse v redu.
Zaskrbljeni so bili tudi odrasli. Nekateri niso spali, drugi so se prebujali mnogo pred budilko. Med njimi so bili starši in pedagoški delavci.
Strah prvih je bilo mogoče opazovati pred šolami, ko so v strnjenih skupinicah – kot da so si s telesno bližino vlivali moč in pogum – strmeli proti svojim otrokom, ki so se razporejali po pikah, sončkih in drugačnih oznakah na tleh – z namenom ohranjanja varne razdalje. Z razumom zaupanja, a strahom v srcu. Z vprašanjem, če so ravnali prav, da so otroka poslali nazaj v šolo.
Strah drugih – pedagoških delavcev - je bilo mogoče opaziti kljub maskam. Na obrazih ni bilo smejalnih gub, vladala je svojstvena tišina, v stripovskih oblačkih nad glavami pa so vsi premlevali protokole. Istočasno, ko so starši razmišljali: »Kaj, če bo kaj narobe z otrokom?«, so oni razmišljali: »Kaj, če storim kaj narobe?«.
Pedagoški kader je kljub maskam, pikam, smerokazom, ograjicam in še marsikaterim prilagoditvenim idejam organizacije prostora uspel pričarati nasmeh na otroška usta. Vsak posameznik po svoje. Ker je bilo na šoli dve tretjini otrok manj, je bilo tudi manj hrupa. A tudi sicer. Nekateri otroci so se več kot očitno razveselili povratka v starševski objem, ki je bil tokrat globoko pomenljiv in pomirjujoč.
Nezamisljivo sta me na poti domov izza skritega kotička, več kot očitno, pozdravljala učenca predmetne stopnje. Še nikoli se noben učenec ni tako trudil, da bi ga ob odhodu iz šole opazila. Z glasnim: »Dober dan učiteljica!« sta želela biti opažena in ogovorjena. Da bi se lahko izlila. Da bi tudi ona rada v šolo. In to dva čisto povprečna učenca, ki si včasih morda privoščita malce daljše lulanje, da ura hitreje mine.
Razveselim se tudi bivšega učenca, ki mi nepričakovano prestreže pot. V času karantene sva se večkrat srečala, ko je bil v svoji družbi mladih prijateljev. Na vprašanje: »Kako gre šola na daljavo?«, sem vedno dobila odgovor, da vse štima.
Tokrat je sam. Njegova pozdravna gesta me osupne. Zaslutim, da ni ok. In tudi ni. Tokrat pove, kar misli: »Šola na daljavo je naporna. Dobivamo preveč gradiva in vse moram predelati sam. Vse ure trajajo več kot 45 min. Veliko stvari ne razumem. Težko mi je.«
Še bi se pogovarjal. Zdaj, ko ni vrstnikov, izliva srce. Opravičim se mu, ker se mi res mudi. Poslovilna gesta je replika pozdravne. Če sem prej še malo dvomila, zdaj zagotovo ne več. Zares mu je težko.
Zaprli smo se pred virusom in zdaj, ko ponovno odpiramo vrata, smo priče nerazumljivemu. Tudi temu, da otroci, ki so bili že povsem samostojni, pri šolski prehrani ne smejo v ničemer sodelovati. Lahko samo jejo. Pladenj, pribor jim pripravi odrasli. Repete jim prinese odrasli. Malico jim servira odrasli.
In tudi temu, da se ob pospešeni skrbi za zdravje zaradi vseh protokolov in pritiskov dogajajo mnogi etični zdrsi, ki ogrožajo odnose. Nekatere pehajo v solze, druge v bolniški stalež.
Pa ne zaradi virusa, pred katerim smo zapirali vrata.
Povratki niso enostavni. Nikoli ne veš, čigavo prijateljstvo in naklonjenost lahko še pričakuješ. Kdo se bo želel pogovarjati s tabo ali kdo se bo iz tvojega najboljšega prijatelja spremenil v morebitnega nasilneža.
Posledice obremenjenih glavic so se sprostile ponoči in čez dan. Nekateri so spet pomočili posteljo, čeprav tega že nekaj časa ne počnejo več. Nekateri so pogrizli vse nohte, čeprav jih sploh nikoli ne grizejo. Neka prvošolka je takoj po prihodu domov bruhala, pa ni bila bolna. Ko se je stisnila k mami in ji povedala vse o dogodkih v šoli, je bilo spet vse v redu.
Zaskrbljeni so bili tudi odrasli. Nekateri niso spali, drugi so se prebujali mnogo pred budilko. Med njimi so bili starši in pedagoški delavci.
Strah prvih je bilo mogoče opazovati pred šolami, ko so v strnjenih skupinicah – kot da so si s telesno bližino vlivali moč in pogum – strmeli proti svojim otrokom, ki so se razporejali po pikah, sončkih in drugačnih oznakah na tleh – z namenom ohranjanja varne razdalje. Z razumom zaupanja, a strahom v srcu. Z vprašanjem, če so ravnali prav, da so otroka poslali nazaj v šolo.
Strah drugih – pedagoških delavcev - je bilo mogoče opaziti kljub maskam. Na obrazih ni bilo smejalnih gub, vladala je svojstvena tišina, v stripovskih oblačkih nad glavami pa so vsi premlevali protokole. Istočasno, ko so starši razmišljali: »Kaj, če bo kaj narobe z otrokom?«, so oni razmišljali: »Kaj, če storim kaj narobe?«.
Pedagoški kader je kljub maskam, pikam, smerokazom, ograjicam in še marsikaterim prilagoditvenim idejam organizacije prostora uspel pričarati nasmeh na otroška usta. Vsak posameznik po svoje. Ker je bilo na šoli dve tretjini otrok manj, je bilo tudi manj hrupa. A tudi sicer. Nekateri otroci so se več kot očitno razveselili povratka v starševski objem, ki je bil tokrat globoko pomenljiv in pomirjujoč.
Nezamisljivo sta me na poti domov izza skritega kotička, več kot očitno, pozdravljala učenca predmetne stopnje. Še nikoli se noben učenec ni tako trudil, da bi ga ob odhodu iz šole opazila. Z glasnim: »Dober dan učiteljica!« sta želela biti opažena in ogovorjena. Da bi se lahko izlila. Da bi tudi ona rada v šolo. In to dva čisto povprečna učenca, ki si včasih morda privoščita malce daljše lulanje, da ura hitreje mine.
Razveselim se tudi bivšega učenca, ki mi nepričakovano prestreže pot. V času karantene sva se večkrat srečala, ko je bil v svoji družbi mladih prijateljev. Na vprašanje: »Kako gre šola na daljavo?«, sem vedno dobila odgovor, da vse štima.
Tokrat je sam. Njegova pozdravna gesta me osupne. Zaslutim, da ni ok. In tudi ni. Tokrat pove, kar misli: »Šola na daljavo je naporna. Dobivamo preveč gradiva in vse moram predelati sam. Vse ure trajajo več kot 45 min. Veliko stvari ne razumem. Težko mi je.«
Še bi se pogovarjal. Zdaj, ko ni vrstnikov, izliva srce. Opravičim se mu, ker se mi res mudi. Poslovilna gesta je replika pozdravne. Če sem prej še malo dvomila, zdaj zagotovo ne več. Zares mu je težko.
Zaprli smo se pred virusom in zdaj, ko ponovno odpiramo vrata, smo priče nerazumljivemu. Tudi temu, da otroci, ki so bili že povsem samostojni, pri šolski prehrani ne smejo v ničemer sodelovati. Lahko samo jejo. Pladenj, pribor jim pripravi odrasli. Repete jim prinese odrasli. Malico jim servira odrasli.
In tudi temu, da se ob pospešeni skrbi za zdravje zaradi vseh protokolov in pritiskov dogajajo mnogi etični zdrsi, ki ogrožajo odnose. Nekatere pehajo v solze, druge v bolniški stalež.
Pa ne zaradi virusa, pred katerim smo zapirali vrata.
RSS Feed
