»Tisti, ki se ne spomnijo preteklosti, so obsojeni, da jo še enkrat doživijo.«
(G. Santayana)
Prvi teden in vivo šolanja je za nami, pridružujejo se nam tudi devetošolci.
Upoštevanja priporočil o telesni distanci se je vsaka šola lotila v svoji najboljši moči, prav tako vsak posamezni pedagoški delavec.
Že postavitev v nove razrede je otroke v začetku tedna begala v toliko, da so se pri vračanju s stranišč ali kosila zapodili v napačno smer po hodniku.
Prvi dan prestrašeni in tihi otroci so nekje do srede ali vsaj četrtka že malce zaživeli ter se tudi razživeli. Logično in pripadajoče. Ter težko preprečujoče. Neživljenjsko in nepričakujoče.
Na eni od slovenskih šol, v enem od razredov so bili otroci seznanjeni, da bo kazen za dotik sošolca 30 počepov.
Gibanje je premišljena in poživljajoča praksa za učenje otrok. Tudi kazen je normativ, ki sporoča storilcu, naj opusti neželena vedenja. Priporočena je pri vzgajanju odgovornega in socialno interaktivnega duha. Študije namreč kažejo, da se otroci, ki niso imeli v otroštvu nikakršnih omejitev oziroma posledic ob napačnih izbirah dejanj, v mladostništvu in kasneje v življenju pogosteje soočajo z različnimi delikti in socialno nesprejemljivimi konflikti.
Vendar … če bo kazen za dotik postala legitimna praksa ali celo vzgojniška vrednota, se sprašujem, če bo torej dotik postal zločin?!
Je biti človeški zločin? Če kazen narekuje prenehanje neželenega vedenja, ali smatramo dotik kot neželeno vedenje?
Ali ni dotik primarna človeška gesta in tudi potreba, ki jo ljudje (samostalnik ljudje izvira iz besede človek, iz česar sledi pridevnik človeški) od nekdaj nudijo mlajšemu ali šibkejšemu ali celo ranljivejšemu, da bi mu olajšali čustva strahu, žalosti, ponižanja, osamljenosti … Mar z dotikom ne zaščitijo svojih mladičev tudi živali, ki jih tako radi proglašamo za nižje razvite?
Mar v šolah in vrtcih nismo do sedaj od otrok skorajda zahtevali, da si morajo po pretepu ali prepiru podati roke v znak sprave in prijateljstva?!
Motiv odraslega, ki določi težo kazni, je v tem primeru verjetno razložljiv in logičen. Tako kot potreba otrok po medsebojnem dotikanju. Motiv je najverjetneje strah in skrb. Na neki drugi šoli so menda že prvi dan odprtja starši na vidnem mestu lahko opazili zataknjene vizitke odvetnikov.
Kar tako, za vsak slučaj. Če bi šlo kaj narobe.
Spomniti se moramo, da je marsikdaj v zgodovini šlo kaj narobe.
Tudi Adolf Eichmann, ki je bil pooblaščen za misijo »dokončne rešitve«, se je na sodišču skliceval, da je le izvrševal navodila od zgoraj in sodeloval pri množičnih deportacijah Judov – vemo kam.
Ravno zaradi njega je Stanley Milgram, socialni psiholog, izvedel zelo znani in odmevni eksperiment poslušnosti. Z njim je dokazal, da je velika večina popolnoma običajnih ljudi izvedla zahtevano, če se jim je zdelo, da ukaze daje legitimna avtoriteta.
Ob tem niso pomislili niti na čustva in bolečine sočloveka, občutek lastne vesti ali na samo naravo izvedenega dejanja. 65 % jih je na sočloveku uporabilo maksimalno, smrtno jakost električnega šoka (vir: Wikipedia).
Na nas, ki se spoznamo na otrokovo nežno in vpojno nrav je, da premislimo o teži in pomenu, ki ga za seboj skriva nedolžna kazen. Za poskoke, počepe, plazenje in plezanje vseh vrst pa že dolgo vemo, da razvijajočim bitjem koristijo bolj od sedenja za mizo in držanja svinčnika.
Če le niso negativno predznačena.
(G. Santayana)
Prvi teden in vivo šolanja je za nami, pridružujejo se nam tudi devetošolci.
Upoštevanja priporočil o telesni distanci se je vsaka šola lotila v svoji najboljši moči, prav tako vsak posamezni pedagoški delavec.
Že postavitev v nove razrede je otroke v začetku tedna begala v toliko, da so se pri vračanju s stranišč ali kosila zapodili v napačno smer po hodniku.
Prvi dan prestrašeni in tihi otroci so nekje do srede ali vsaj četrtka že malce zaživeli ter se tudi razživeli. Logično in pripadajoče. Ter težko preprečujoče. Neživljenjsko in nepričakujoče.
Na eni od slovenskih šol, v enem od razredov so bili otroci seznanjeni, da bo kazen za dotik sošolca 30 počepov.
Gibanje je premišljena in poživljajoča praksa za učenje otrok. Tudi kazen je normativ, ki sporoča storilcu, naj opusti neželena vedenja. Priporočena je pri vzgajanju odgovornega in socialno interaktivnega duha. Študije namreč kažejo, da se otroci, ki niso imeli v otroštvu nikakršnih omejitev oziroma posledic ob napačnih izbirah dejanj, v mladostništvu in kasneje v življenju pogosteje soočajo z različnimi delikti in socialno nesprejemljivimi konflikti.
Vendar … če bo kazen za dotik postala legitimna praksa ali celo vzgojniška vrednota, se sprašujem, če bo torej dotik postal zločin?!
Je biti človeški zločin? Če kazen narekuje prenehanje neželenega vedenja, ali smatramo dotik kot neželeno vedenje?
Ali ni dotik primarna človeška gesta in tudi potreba, ki jo ljudje (samostalnik ljudje izvira iz besede človek, iz česar sledi pridevnik človeški) od nekdaj nudijo mlajšemu ali šibkejšemu ali celo ranljivejšemu, da bi mu olajšali čustva strahu, žalosti, ponižanja, osamljenosti … Mar z dotikom ne zaščitijo svojih mladičev tudi živali, ki jih tako radi proglašamo za nižje razvite?
Mar v šolah in vrtcih nismo do sedaj od otrok skorajda zahtevali, da si morajo po pretepu ali prepiru podati roke v znak sprave in prijateljstva?!
Motiv odraslega, ki določi težo kazni, je v tem primeru verjetno razložljiv in logičen. Tako kot potreba otrok po medsebojnem dotikanju. Motiv je najverjetneje strah in skrb. Na neki drugi šoli so menda že prvi dan odprtja starši na vidnem mestu lahko opazili zataknjene vizitke odvetnikov.
Kar tako, za vsak slučaj. Če bi šlo kaj narobe.
Spomniti se moramo, da je marsikdaj v zgodovini šlo kaj narobe.
Tudi Adolf Eichmann, ki je bil pooblaščen za misijo »dokončne rešitve«, se je na sodišču skliceval, da je le izvrševal navodila od zgoraj in sodeloval pri množičnih deportacijah Judov – vemo kam.
Ravno zaradi njega je Stanley Milgram, socialni psiholog, izvedel zelo znani in odmevni eksperiment poslušnosti. Z njim je dokazal, da je velika večina popolnoma običajnih ljudi izvedla zahtevano, če se jim je zdelo, da ukaze daje legitimna avtoriteta.
Ob tem niso pomislili niti na čustva in bolečine sočloveka, občutek lastne vesti ali na samo naravo izvedenega dejanja. 65 % jih je na sočloveku uporabilo maksimalno, smrtno jakost električnega šoka (vir: Wikipedia).
Na nas, ki se spoznamo na otrokovo nežno in vpojno nrav je, da premislimo o teži in pomenu, ki ga za seboj skriva nedolžna kazen. Za poskoke, počepe, plazenje in plezanje vseh vrst pa že dolgo vemo, da razvijajočim bitjem koristijo bolj od sedenja za mizo in držanja svinčnika.
Če le niso negativno predznačena.
RSS Feed
