Tukaj sem. Sam.
Sedim za kuhinjsko mizo in gledam skozi okno. Vrabci skačejo po polici našega okna in se grebejo za semena, ki sem jih nasul včeraj.
Megla je. Turobnost novembrskega jutra razjeda moje misli.
Ekran gleda vame in čaka, da ga prižgem. Zamujam že. Sošolci so že vsaj 5 minut na uri v živo z učiteljico. V živo … kdo lahko temu tako sploh reče?!? Ni v živo. Vse je mrtvo. Nikogar ne vonjam, ne čutim topline, ki jih oddajajo njihova telesa, ne morem razbrati njihovih razpoloženj. Tam so, a jih ni. Sodelovanje na urah v živo je obvezno. Če se ne bom prijavil, bom dobil neopravičeno uro. Smešno po svoje. Saj sem tukaj, doma, sam. Tako kot vsi ostali.
Sam sem.
Nihče mi ne more pomagati. Starša še najmanj. Niti slučajno nista opremljena za delo z računalnikom. Mami mi vsak dan v naprej skuha kosilo, samo pogrejem si ga. Ko popoldne pride iz službe, me najprej objame. Polna energije pride domov.
Tako polna ljudi. Na polnilni liniji jih je veliko, pa čeprav na razdalji. Pogovarjajo se, pa čeprav na razdalji. V živo. Jaz pa sem tukaj sam in pravijo, da so vsa navodila jasno napisana. Preden se prebijem čez njih, sem že utrujen.
Mama pravi, da je najpomembneje, da sem zdrav. In zadovoljen. Zdrav sem. Zadovoljen pa ne. V moji glavi se vrtijo samo stari spomini. Skriti pogledi… Lumparije, ki smo jih špičili učiteljem. Tudi njihovih pogledov in življenjskih naukov. Zdaj je to en velik nič. Nihče me ne pogleda več.
Ekran stoji tam in jaz sem enak … naj bo ugasnjen ali prižgan.
Tukaj sem. Sam.
Borim se sama s seboj. Naše dvosobno stanovanje je bilo že prej premajhno. Zdaj se zdi kot enosobno. Povsod zvezki, listi, barvice, škarje, polnilni kabli...
Borim se, ker stare pošasti prihajajo iz mene. Zatiram jih, a ne vem, kako dolgo jih bom uspela še zadržati v sebi.
Sama sem.
Sama s tremi šoloobveznimi otroki. Ves čas samo pripravljam hrano in razlagam. Razlagam stvari, ki jih ne razumem. Drugi je rojen mnogo prezgodaj. Ne morem mu dopovedati, da je učiteljica naročila, da mora narediti 5 vrstic črke M. Že pri drugi črki se ustavi, cepeta in joka.
Petošolka bi morala biti na Zoomu, pa nam ni uspelo. Zdaj se jezi name in mi govori, da ima najslabšo mamo na svetu.
Prvošolec sploh ničesar ne naredi sam. Ves čas sedim poleg njega. Če grem samo na stranišče, je že pri igračkah.
Tako zelo sem sama.
Borim se sama s seboj. Vem, da je v omari. Morda bi jo odprla in naredila samo požirek. Ampak obljubila sem, da nikoli več.
Na koncu dneva imam nohte pogrizene do krvi.
Otroci v sosednji sobi kričijo zaradi igrače. Eksplodirala bom. Pomivam posodo. Kozarec pade na tla. Pripodijo se mimo mene in kričijo. Zdaj zdaj bom šla za njimi in morda popustila.
Glavo sklonim pod curek hladne vode in stečem v kopalnico. Zaklenem se za 10 minut in si zaprem ušesa. Naj kričijo, tukaj sem. Bolje tukaj, kot da bi obžalovala.
In jutri se bo vse ponovilo.
Tukaj sem. Sama.
Tukaj sem pred ekranom.
Vsi drugi izumljajo nove interaktivne načine, jaz pa želim nazaj svoje učence.
Želim vedeti, kdo je dobro spal. Tistemu v zadnji klopi moram povedati, da je popravil oceno. Zanima me, kako se kdo počuti. Kaj pomeni pogled v tla? Kaj pomenijo pogrizeni nohti do krvi? Kaj mi sporoča navijanje las na prst. Zakaj ona odide vedno zadnja, se za hipec ustavi, povesi pogled in potem skoraj zbeži iz učilnice? Kako je on uredil prepir z očetom? Kdo se bo navidezno zadržal med odmorom, da bi samo bežno poklepetal in bil slišan? Dobil potrditev, da obstaja.
Gledam v svoj ekran … pesti me nešteto vprašanj.
Sem sploh še potreben kot učitelj na daljavo?! Sem kot tak sploh še učitelj?
Imajo moji učenci od mojih gradiv sploh kakšne koristi? Koliko časa moram sedeti za ekranom, da bom prepoznan kot dober učitelj? Ali drugi mislijo podobno ali sem v razmišljanju sam? Ali so drugi boljši, ker snemajo filme? Ali tudi druge skrbi za otroke?
Kako bodo te spomine predelali moji učenci? Kako je to za njih, če je že nam odraslim težko? Kdaj se bo končalo?
Tukaj sem. Sam.
Pogled skozi okno me napolni z novembrsko meglo, ki se razleze vse do mojega srca. Do srca, ki se utaplja v morju vprašanj in včasih več ne vidi smisla v življenju.
Na krmilnico prileti lišček. Spomni me, da sem razveselil vsaj eno živo bitje v oblivu občutenja brezkoristnosti.
Tukaj sem. Sam.
Sedim za kuhinjsko mizo in gledam skozi okno. Vrabci skačejo po polici našega okna in se grebejo za semena, ki sem jih nasul včeraj.
Megla je. Turobnost novembrskega jutra razjeda moje misli.
Ekran gleda vame in čaka, da ga prižgem. Zamujam že. Sošolci so že vsaj 5 minut na uri v živo z učiteljico. V živo … kdo lahko temu tako sploh reče?!? Ni v živo. Vse je mrtvo. Nikogar ne vonjam, ne čutim topline, ki jih oddajajo njihova telesa, ne morem razbrati njihovih razpoloženj. Tam so, a jih ni. Sodelovanje na urah v živo je obvezno. Če se ne bom prijavil, bom dobil neopravičeno uro. Smešno po svoje. Saj sem tukaj, doma, sam. Tako kot vsi ostali.
Sam sem.
Nihče mi ne more pomagati. Starša še najmanj. Niti slučajno nista opremljena za delo z računalnikom. Mami mi vsak dan v naprej skuha kosilo, samo pogrejem si ga. Ko popoldne pride iz službe, me najprej objame. Polna energije pride domov.
Tako polna ljudi. Na polnilni liniji jih je veliko, pa čeprav na razdalji. Pogovarjajo se, pa čeprav na razdalji. V živo. Jaz pa sem tukaj sam in pravijo, da so vsa navodila jasno napisana. Preden se prebijem čez njih, sem že utrujen.
Mama pravi, da je najpomembneje, da sem zdrav. In zadovoljen. Zdrav sem. Zadovoljen pa ne. V moji glavi se vrtijo samo stari spomini. Skriti pogledi… Lumparije, ki smo jih špičili učiteljem. Tudi njihovih pogledov in življenjskih naukov. Zdaj je to en velik nič. Nihče me ne pogleda več.
Ekran stoji tam in jaz sem enak … naj bo ugasnjen ali prižgan.
Tukaj sem. Sam.
Borim se sama s seboj. Naše dvosobno stanovanje je bilo že prej premajhno. Zdaj se zdi kot enosobno. Povsod zvezki, listi, barvice, škarje, polnilni kabli...
Borim se, ker stare pošasti prihajajo iz mene. Zatiram jih, a ne vem, kako dolgo jih bom uspela še zadržati v sebi.
Sama sem.
Sama s tremi šoloobveznimi otroki. Ves čas samo pripravljam hrano in razlagam. Razlagam stvari, ki jih ne razumem. Drugi je rojen mnogo prezgodaj. Ne morem mu dopovedati, da je učiteljica naročila, da mora narediti 5 vrstic črke M. Že pri drugi črki se ustavi, cepeta in joka.
Petošolka bi morala biti na Zoomu, pa nam ni uspelo. Zdaj se jezi name in mi govori, da ima najslabšo mamo na svetu.
Prvošolec sploh ničesar ne naredi sam. Ves čas sedim poleg njega. Če grem samo na stranišče, je že pri igračkah.
Tako zelo sem sama.
Borim se sama s seboj. Vem, da je v omari. Morda bi jo odprla in naredila samo požirek. Ampak obljubila sem, da nikoli več.
Na koncu dneva imam nohte pogrizene do krvi.
Otroci v sosednji sobi kričijo zaradi igrače. Eksplodirala bom. Pomivam posodo. Kozarec pade na tla. Pripodijo se mimo mene in kričijo. Zdaj zdaj bom šla za njimi in morda popustila.
Glavo sklonim pod curek hladne vode in stečem v kopalnico. Zaklenem se za 10 minut in si zaprem ušesa. Naj kričijo, tukaj sem. Bolje tukaj, kot da bi obžalovala.
In jutri se bo vse ponovilo.
Tukaj sem. Sama.
Tukaj sem pred ekranom.
Vsi drugi izumljajo nove interaktivne načine, jaz pa želim nazaj svoje učence.
Želim vedeti, kdo je dobro spal. Tistemu v zadnji klopi moram povedati, da je popravil oceno. Zanima me, kako se kdo počuti. Kaj pomeni pogled v tla? Kaj pomenijo pogrizeni nohti do krvi? Kaj mi sporoča navijanje las na prst. Zakaj ona odide vedno zadnja, se za hipec ustavi, povesi pogled in potem skoraj zbeži iz učilnice? Kako je on uredil prepir z očetom? Kdo se bo navidezno zadržal med odmorom, da bi samo bežno poklepetal in bil slišan? Dobil potrditev, da obstaja.
Gledam v svoj ekran … pesti me nešteto vprašanj.
Sem sploh še potreben kot učitelj na daljavo?! Sem kot tak sploh še učitelj?
Imajo moji učenci od mojih gradiv sploh kakšne koristi? Koliko časa moram sedeti za ekranom, da bom prepoznan kot dober učitelj? Ali drugi mislijo podobno ali sem v razmišljanju sam? Ali so drugi boljši, ker snemajo filme? Ali tudi druge skrbi za otroke?
Kako bodo te spomine predelali moji učenci? Kako je to za njih, če je že nam odraslim težko? Kdaj se bo končalo?
Tukaj sem. Sam.
Pogled skozi okno me napolni z novembrsko meglo, ki se razleze vse do mojega srca. Do srca, ki se utaplja v morju vprašanj in včasih več ne vidi smisla v življenju.
Na krmilnico prileti lišček. Spomni me, da sem razveselil vsaj eno živo bitje v oblivu občutenja brezkoristnosti.
Tukaj sem. Sam.
RSS Feed
