Moj obraz neprepoznaven zaradi kape in bufa. Njen zaradi maske, okusnega make upa in razcveta najlepše lepote, ki se oblikuje v tem starostnem obdobju.
Srečava se v situaciji, ko imava priložnost očesnega stika za nekaj minut, med nama je le steklena pregrada. Ker se moram ukvarjati še z drugimi stvarmi, ne morem gledati samo vanjo. A vendar sem skoraj prepričana, da je ona. Brez maske bi vedela takoj, saj obrazov nikoli ne pozabim.
Ko zaključim s svojim opravilom, tvegam in jo pokličem po imenu. Odkrite oči nakazujejo nasmeh. Verjetno sem začutila njeno energijo. Ni minilo več kot dobra tri leta, kar je tekala po naših šolskih hodnikih, me kdaj prijazno pozdravila ali sva udarili kratko debato med glavnim odmorom.
Izrečeno ime in najina nasmeha pod maskami podreta vse ovire, tudi steklo med nama.
Dela in služi denar. Že zdaj, v obdobju srednješolskega izobraževanja.
Skoraj si je ne upam vprašati, kako je. Iz ust mi vseeno uide, kako ji gre vse tole na daljavo. Nekje v mislih me spremlja spomin, da nadaljuje na gimnaziji, kar se v pogovoru potrdi kot resnično dejstvo.
Dovolj ima. Nima več koncentracije in ne more več. Odličnjakinja, ki razmišlja o vpisu na pravno fakulteto.
Spomnim se, da prihaja iz tople in podporne družine. Pove, da se doma nimajo več česa pogovarjati, ker so izčrpali vse možne teme.
Spomnim se teh let. Naporna, viharna, utrgana …a vendar najlepša. Leta raziskovanj in iskanj. Leta prvih in najlepših ljubezni, čeprav ne za večno. Prav tako pogovorov in tem, ki jih ne moremo deliti samo s starši, pa če imamo še tako kvalitetne odnose.
Dopolnila je 18 let in praznovala. A ne tako, kot bi želela. Samo v krogu družine. Brez prijateljev.
Začela je z vožnjami za vozniški izpit in jih morala prekiniti. Zdaj, ko je ravno začela urejati svoje življenje. Zdaj, ko je dobila volilno pravico in imela obljubo od staršev, da bodo njene možnosti domačega osamosvajanja segle dlje. Prav zdaj je zaprta za obzidjem zlate palače.
Zdaj, ko ni več zdržala in si je zaželela družbe prijateljic, s katerimi so se dobile nekega večera na hladni klopci v meglenem večeru, da bi skupaj spile Coca Colo. Pa je niso, ker jih je nekdo naznanil in so tekle v gozd, ko so jih obsvetile modre lučke.
Njena zgodba me ovije kot smrtonosna ovijalka. Ni zaslepljena. Ne želi biti žrtev. Je mlado razmišljujoče dekle, pravzaprav ženska. Zaveda se, da je starejšim težko. A pove, da ne more več. Njene oči to sporočajo same od sebe.
Spomnim se svojih 18 let. Vseh tistih načrtov v 4. letniku gimnazije. Sladkih pogledov in grenkih iniciacij. Razmišljanj o maturantskem plesu in doživljanju maturantskega izleta. Vseh zrelostnih izpitov, ki sem jih ob vsakodnevnem druženju z vrstniki predelovala v svoji glavi. In nenazadnje vseh spominov, ki jih še danes nosim globoko zakopane v svojem srcu.
Spomnim se je kot male deklice v prvem razredu in zdaj pred mano stoji mlada ženska. Lepa je, urejena in postavna. A njene oči izražajo tiste neizrečene strahove, celo nekaj obupa, ki ga zaznam vsakič, ko dobimo novo pošiljko prvošolcev.
In zdaj je tukaj, komaj meter od mene. V običajnih okoliščinah bi jo objela ali jo vsaj potrepljala po rami.
Zdaj je med nama steklo.
In bojim se, da bo močno prikrajšana za nekatere najlepše spomine svojega odraščanja.
Srečava se v situaciji, ko imava priložnost očesnega stika za nekaj minut, med nama je le steklena pregrada. Ker se moram ukvarjati še z drugimi stvarmi, ne morem gledati samo vanjo. A vendar sem skoraj prepričana, da je ona. Brez maske bi vedela takoj, saj obrazov nikoli ne pozabim.
Ko zaključim s svojim opravilom, tvegam in jo pokličem po imenu. Odkrite oči nakazujejo nasmeh. Verjetno sem začutila njeno energijo. Ni minilo več kot dobra tri leta, kar je tekala po naših šolskih hodnikih, me kdaj prijazno pozdravila ali sva udarili kratko debato med glavnim odmorom.
Izrečeno ime in najina nasmeha pod maskami podreta vse ovire, tudi steklo med nama.
Dela in služi denar. Že zdaj, v obdobju srednješolskega izobraževanja.
Skoraj si je ne upam vprašati, kako je. Iz ust mi vseeno uide, kako ji gre vse tole na daljavo. Nekje v mislih me spremlja spomin, da nadaljuje na gimnaziji, kar se v pogovoru potrdi kot resnično dejstvo.
Dovolj ima. Nima več koncentracije in ne more več. Odličnjakinja, ki razmišlja o vpisu na pravno fakulteto.
Spomnim se, da prihaja iz tople in podporne družine. Pove, da se doma nimajo več česa pogovarjati, ker so izčrpali vse možne teme.
Spomnim se teh let. Naporna, viharna, utrgana …a vendar najlepša. Leta raziskovanj in iskanj. Leta prvih in najlepših ljubezni, čeprav ne za večno. Prav tako pogovorov in tem, ki jih ne moremo deliti samo s starši, pa če imamo še tako kvalitetne odnose.
Dopolnila je 18 let in praznovala. A ne tako, kot bi želela. Samo v krogu družine. Brez prijateljev.
Začela je z vožnjami za vozniški izpit in jih morala prekiniti. Zdaj, ko je ravno začela urejati svoje življenje. Zdaj, ko je dobila volilno pravico in imela obljubo od staršev, da bodo njene možnosti domačega osamosvajanja segle dlje. Prav zdaj je zaprta za obzidjem zlate palače.
Zdaj, ko ni več zdržala in si je zaželela družbe prijateljic, s katerimi so se dobile nekega večera na hladni klopci v meglenem večeru, da bi skupaj spile Coca Colo. Pa je niso, ker jih je nekdo naznanil in so tekle v gozd, ko so jih obsvetile modre lučke.
Njena zgodba me ovije kot smrtonosna ovijalka. Ni zaslepljena. Ne želi biti žrtev. Je mlado razmišljujoče dekle, pravzaprav ženska. Zaveda se, da je starejšim težko. A pove, da ne more več. Njene oči to sporočajo same od sebe.
Spomnim se svojih 18 let. Vseh tistih načrtov v 4. letniku gimnazije. Sladkih pogledov in grenkih iniciacij. Razmišljanj o maturantskem plesu in doživljanju maturantskega izleta. Vseh zrelostnih izpitov, ki sem jih ob vsakodnevnem druženju z vrstniki predelovala v svoji glavi. In nenazadnje vseh spominov, ki jih še danes nosim globoko zakopane v svojem srcu.
Spomnim se je kot male deklice v prvem razredu in zdaj pred mano stoji mlada ženska. Lepa je, urejena in postavna. A njene oči izražajo tiste neizrečene strahove, celo nekaj obupa, ki ga zaznam vsakič, ko dobimo novo pošiljko prvošolcev.
In zdaj je tukaj, komaj meter od mene. V običajnih okoliščinah bi jo objela ali jo vsaj potrepljala po rami.
Zdaj je med nama steklo.
In bojim se, da bo močno prikrajšana za nekatere najlepše spomine svojega odraščanja.
RSS Feed
